Čeprav sem živela v vasi, le pol ure stran od Ajdovske jame, sem zanjo prvič slišala v šoli. V drugem razredu osnovne šole smo se učili spoznavanja domačega kraja in bližnje okolice. Učiteljica je kot znamenitost omenila tudi Ajdovsko jamo, njen pomen, in kje to jama je. Bila sem presenečena, obenem pa tudi ponosna, da je to tako blizu mojega doma. Nisem se pa potem nikoli potrudila, da bi jo od blizu spoznala.
A je naključje hotelo, da sem se omožila le streljaj daleč od Ajdovske jame. Moj mož, takrat še moj fant, me je ob prvem obisku njegovega doma peljal tudi v Ajdovsko jamo. Spomnim se, da so si naredili bakle in si z njimi svetili v jami. Obisk jame je bil zelo kratek. Z nama je bila tudi moževa sestra, ki se je bala netopirjev. Ob našem prihodu so se zelo vznemirili, še bolj pa sestra in jaz, zato smo jamo v naglici zapustili.
Po tem obisku sva se kmalu poročila. Od tedaj živim blizu jame.
Kmalu za tem so se za jamo začeli zanimati različni ljudje, iz radovednosti, pa tudi iz koristi. Spomnim se fanta in dekleta, ki sta ves teden brskala po jami in našla kar dosti zanimivih predmetov.
Sami domačini, razen mladine, ki se je v jami šla razne avanture, niso hodili veliko v jamo. Le nekdanji lastniki zemljišča, pod katerim je Ajdovska jama, so iz jame vozili odpadke netopirjev. To gnojilo, gvano, je bilo za rastje zelo ugodno. Včasih sem jim šla tudi jaz pomagat nalagat.
Sva pa s sosedo, v času, ko še nismo imeli vodovoda, pozimi, ko je bil še sneg, hodili do vrtač pred jamo, kjer je bila voda toplejša, spahovat plenice, ob kolinah pa tudi čreva. Sva jih tja vozili kar na otroških saneh.
V 70. letih prejšnjega stoletja in nato še naprej v 80. leta, so se začeli za jamo zanimati ljubljanski arheologi, nato pa še posamezni iz Občine Krško. Med njimi je bil najbolj navdušen gospod Slavko Šribar, ki je običajno pri nas pustil avto, včasih pa se je oglasil tudi za kakšno orodje. Redno je hodil do jame ves čas arheoloških izkopavanj. Njegovo prizadevanje za jamo je bilo res občudovanja vredno. Spomnim se, da se je enkrat pripeljal z avtom in prikolico, polno opreme. Pa je bila pot proti dolini in jam preslaba za avto. Pa je odpel prikolico in jo začel sam, »samotež« vleči po klancu – vse do jame. Sem se ustrašila, da mu bo prikolica pobegnila, pa sem mu šla pomagat. Spet drugič se je na tej poti vsul zemeljski plaz. Pa si je k nam prišel izposodit samokolnico, da je lažje odstranil zemljino. Sem mu šla za kratek čas pomagat, je pa že prej večinoma postoril. Je pa gospod Šribar tudi ostale na občini navdušil, da so z denarjem priskočili na pomoč za potrebe arheologije.
Med prvimi je prišla raziskovat arheologinja Paola Korošec s svojimi študenti. Ona je bila tu že pred leti z možem. Pa se je ponovno vrnila in kot je sama dejala, je v jami pustila srce, zato se tako rada vrača. Prihajala je s študenti več let med poletnimi počitnicami.
Samo delo in bivanje ni bilo lahko. Nastanili so se na domačiji lastnika zemljišča nad jamo, saj je bilo do mesta kar daleč, in tudi avtomobilov takrat še ni bilo toliko. Na vasi smo še živeli bolj skromno, a smo znali prisluhniti drug drugemu. Tudi »jamarji«, kot smo jim rekli, so postali del nas. Pomagali smo jim, da so lažje prenašali skromno vaško življenje z raznimi stvarmi, tudi s kosi pohištva.
Večkrat sem jih obiskovala v jami pri njihovem delu (tudi s kakšnim priboljškom in pijačo), Bilo jih je zanimivo opazovati, sploh tedaj, ko so našli kaj posebnega. Med ostalimi so bile to kosti jamskega medveda, razni kosi glinaste posode, kamnita orodja… Višek vsega pa je bilo odkritje grobišča iz 4000 let pred našim štetjem. To je bilo veliko odkritje, pomembno za zgodovino in za samo jamo – kaj vse se je v daljni preteklosti v njej in v njeni okolici dogajalo.
Gospa Paola Korošec je vrsto let s svojimi študenti še prihajala, potem pa je zaradi starosti in onemoglosti bila primorana vso to ljubezen prepustiti mlajšim. Nasledila jo je gospa Milena Horvat, njena učenka, ki pa je po svoji predhodnici podedovala ne samo znanje, ampak tudi predanost jami.
Ne spomnim se točno kdaj, ko so prišli na ogled Ajdovske jame iz samega državnega vrha. Med njimi je bil gospod Franci Vardjan, sekretar na ministrstvu za kulturo, ki je bil »naše gore list«, poznala sva se že od mladih let. Bila je tudi gospa Milena Horvat in še dva njega kolega arheologa. Z Občine Krško pa je prišla gospa Vida Fritz. Nad videnim so bili zelo navdušeni. Pa ne samo nad jamo, zanimiva jim je bila tudi okolica jame, saj so ugotovili, da je tu kras v malem, z vsemi svojimi znamenji. Tudi jaz sem bila vesela, da jih je jama tako očarala. Povabila sem jih vse skupaj na bogato malico.
Leta 2002 je profesor Vida Pohar iz ljubljanske univerze povabila še svoje kolege iz Avstrije, da so še oni raziskovali jamo. Delo so opravljali deset dni. Ker ni bilo v vasi ne gostilne ne trgovine, se jih jaz gostila. Bili so prijetni gostje in hvaležni za vse, tako za postrežbo kakor tudi za sobivanje.
Potem, ko se je jamo odprlo za obisk, pa sem sodelovala pri kakšnem dogajanju, če je bilo treba kaj speči ali skuhati za obiskovalce ali pa za tiste, ki so pri jami kaj prostovoljno delali.
Anica Zorko, avgust 2025
