Korenine moje domovine

V četrtek, 16.11.2023,  smo v Dvorani v parku v Krškem gostili študijski krožek Etno-fletno, s  katerim imamo v Zavodu Svibna precej stičnih točk, zlasti pri raziskovanju naše starodavne dediščine. Mentorica Branka Urbanija je uvodoma na kratko predstavila njihovo delo, v okviru katerega se lahko pohvalijo tudi z izdanimi knjigami in dokumentarnimi filmi. Med temi je posebej odmeven dokumentarni film Korenine moje domovine, film o zgodovini, ljudeh in kulturni dediščini naše Slovenije s številnimi novimi dejstvi o naših koreninah. Pod vodstvom mentorice in režiserke je pri filmu sodelovalo 18 strokovnjakov in poznavalcev obravnavane snovi, med njimi prof. dr. Anton Perdih, zamejski pisatelj Marij Čuk in domači mag. Ivan Sivec, oblikovalec prof. Oskar Kogoj, prof. dr. Borut Juvanec,  Simon Prosen, teolog in pisatelj dr. Karel Gržan, publicistka in raziskovalka ljudske dediščine Dušica Kunaver.

Od navedenih so bili na dogodku Dušica Kunaver, prof. dr. Anton Perdih in Simon Prosen. V pogovoru, ki ga je vodila Branka Urbanija, je Dušica Kunaver izpostavila izreden pomen slovenskega ljudskega izročila, od tega npr. vsaj 15.000 zabeleženih ljudskih pesmi, pa nešteto šeg, navad, ki se razlikujejo že od vasi do vasi, obenem pa obžalovala, da je vso to izročilo z odhajanjem starejše generacije vse bolj ogroženo. Simon Prosen, raziskovalec zgodovinske izvirnosti Slovencev, povestničar, je podrobneje predstavil svoja spoznanja o ajdih, gradiščih, tičnicah, kosezih ter o kresniku in kresništvu kot slovenski posebnosti, kar je podrobneje opisal v svoji knjigi Povest  o koreninah Slovencev. Dr. Anton Perdih, po izobrazbi kemik, pa se je osredotočil na rezultate DNK analiz, povezano z etnogenezo Slovencev in drugih Evropejcev, podrobneje pa na osnovi različnih študij predstavil v knjigi Izvor Slovencev in drugih Evropejcev.

Marsikatera spoznanja, ki so bila izpostavljena v filmu in v pogovoru, odstopajo od stališč uradne znanosti, vsa skupaj pa izzivajo k nadaljnjemu raziskovanju.

Srečanje je zaokrožilo prepevanje ljudskih pesmi pod vodstvom Dušice Kunaver ter vsesplošen klepet ob domačih dobrotah.

Prispevek Branke Urbanija >>>

Prispevek Posavski Obzornik >>>

Ajdovska zahvala za darove leta

Okoli 1. novembra v našem zmerno toplem času pobiramo še zadnje pridelke, ki nam jih daje narava. Obenem je to čas vse daljših noči, za katerega so že davno nazaj vedeli, da so meje med svetovi zelo tanke, da je takrat lažje komunicirati tako z duhovi narave kot tudi duhovi prednikov. V tistih davnih časih, ko so bili ljudje močno povezani z naravo in se tudi zavedali svoje odvisnosti od nje, je bilo to prav posebno praznično obdobje v letu – ko so se veselili nad pridelki in se obenem še posebej zahvaljevali svojim rajnkim za vso pomoč skozi leto. Ker je bil to tudi začetek zimskega počitka za novo sezono, je ta praznik mnogim predstavljal tudi začetek leta. Na prehodu leta pa se je ob prazničnih jedeh in vsem, kar praznovanju pritiče, tudi pogledalo v prihodnost, k praznovanju pa se je povabilo tudi duše rajnikih.

V slovenskem ljudskem izročilu je še ostalo nekaj drobcev teh starih navad, nekoč enovit zahvalni praznik se je sicer razdelil na Praznik mrtvih/Vernih duš in Martinovo, pri obeh se je oz. se ponekod še vedno pusti po večerji na mizi jed ali vsaj kozarec vina tudi za “verne duše”… pa tudi vedeževanje na te dni še ni povsem izumrlo…

Na pragu letošnjih praznikov (27. oktobra 2023) smo se tako tudi člani Zavoda Svibna zahvalili za darove leta, se ob domačih pridelkih in dobrotah poveselili, pa s pomočjo jabolka pogledali v prihodnje leto… Kot kaže bo zelo neobičajno…

Fotografije: Katarina in Bernardka

Jesensko enakonočje na Ajdovskem gradcu

V petek, 22. septembra 2023 v poznopopoldanskih in večernih urah smo ajdovski animatorji Zavoda Svibna na povabilo KŠTM Sevnica sodelovali na Festivalu Ajdovski gradec, kjer smo ob prikazih veščin iz mlajše kamene dobe obeležili letošnji praznik jesenskega enakonočja.

Čeprav je arheološko najdišče Ajdovski gradec znano kot poznoantična zgodnje krščanska naselbina , pa naziv “ajdovski” kaže, da so tam živeli ali ga obiskovali tudi že predkrščanski prebivalci, ajdi. Ker so bili takrat močno odvisni od narave in poznavanja letnih časov, predvidevamo, so ta kraj obiskovali tudi ob posebnih dnevih v letu, kot je tudi jesensko enakonočje.

Tako se je s tem razlogom “znašlo” na Ajdovskem gradcu tudi “kamenodobno pleme”, ki so ga obiskovalci “zalotili” sredi prazničnih priprav in ostalega dela, ki sodi k plemenskemu vsakdanu. Kdor je želel, se je lahko poskusil v kamenodobnih veščinah – od prižiga ognja na lok, mletja žita na žrmlje, uporabo starodavnih žigov – pintader – za praznično poslikavo telesa oz. oblačil, uporabe in priprav kamnitega orodja, streljanja z lokom, … Ob tem so obiskovalci okušali (in lahko tudi sami spekli) kamenodobne kruhke, kamenodobni bobov namaz, si na ognju spekli klobase,.. ter v replikah vrčkov, najdenih na Ajdovskem gradcu pili kamenodobni zeliščni čaj, pivo Ajd , jabolčni sok iz starih travniških jablan… Ob tem pa poslušali in peli ljudske pesmi ob zvokih starih glasbil v izvajanju Vlada Nunčiča.

Do ure sončnega zahoda smo poromali na vrh gradišča, kjer sicer sončnega zahoda nismo videli, smo se pa od njega in njegove moči poslovili, se zahvalili za darove letine – za tiste, ki jih je moč pobrati z vrtov in sadovnjakov, pa tudi za tiste, ki so prišli do nas v obliki izzivov, preskušenj in izkušenj človeške solidarnosti in topline. Ob tem pa temnejše obdobje leta sprejeli kot čas počitka in regeneracije pred novim krogom.

Vsi skupaj pa smo dokazali, da smo še prave “ajdovske narave”, da nam v iskreni, dobri nameri tudi malo bolj muhasto vreme ne pride do živega.

Sicer pa praznovanja prihoda jeseni še ni konec… bo trajalo vse do polne lune oz. do Mihaelovega, 29. septembra.

Bernardka Zorko, fotografije: Andreja Cekuta

Več v Posavskem Obzorniku >>>

FB objava KŠTM Sevnica >>>

FB objava Vlado Nunčič >>>

Z dogodkom smo obeležili tudi letošnje Dneve evropske kulturne dediščine in Evropsko leto spretnosti.

Pivo – od kdaj in zakaj?

Po arheoloških odkritjih sodeč je bilo pivo posebna, okrepčilna in praznična pijača že od prazgodovine sem. Starejši viri navajajo, da naj bi pivo izviralo iz  Mezopotamije, kjer so ga izdelovali že v 4. tisočletju pr. n. št. in so ga uvrščali med osnovna živila. Pivo je v pisnih virih prvič omenjeno v Hamurabijevem zakoniku ter v Himni boginji  Ninkasi, nekakšni molitvi mezopotamski boginji piva, ki je hkrati služila tudi kot recept.   Mlajši viri pa navajajo najdbe izpred skoraj 11.000 let na lokaciji Göbekli Tepe v jugozahodni Turčiji, med katerimi so našli korita za varjenje piva (v njih so bile sledi oksalatov, ki nastajajo pri fermentaciji žita v alkohol).

Kdaj je prišlo pivo v naše kraje se ne ve, so pa analize arheoloških ostankov lončenih posod koliščarjev na Ljubljanskem barju pokazale, da so koliščarji znali variti pivo, kar gre za čas bronaste dobe – cca 3000 let pr. n. št.

Več desetletij  pa v strokovnih krogih teče razprava, kaj je bil prvi povod za gojenje žit – kruh ali pivo? Nekateri raziskovalci menijo, da je pivo pred 11.500 leti spodbudilo gojenje žit. Ker je pridelava žit zahtevala veliko trdega dela (pobiranje drobnih, večinoma neužitnih delov, ločevanje zrn od plev in mletje v moko), naj bi bilo varjenje piva rezervirano za pogostitve s pomembnimi kulturnimi nameni. Kasneje je veljalo kot najbogatejše hranljivo živilo in naj bi ga kot vsakodnevno hrano varile ženske.  Vsebuje skorajda vse minerale potrebne za preživetje. Zaradi splošnega pomanjkanja hranljivih živil je pivo veljalo za dejanski recept za preživetje oziroma kot energijska pijača. Varila ga je tudi znana zeliščarka, opatinja, sv. Hildegarda, ki je hmelj kot dodatek k pivu omenila tudi v svojih zapisih

Kot osnovno surovino so v prazgodovini na območju Mezopotamije in tudi južne, srednje Evrope uporabljali pšenico in ječmen.

Se je pa takratno pivo od današnjih precej razlikovalo, vsebovalo je tudi sadje, med, različne rastline, začimbe in celo narkotične substance. Največja razlika med današnjim pivom in prvimi pivi je bila v tem, da v prvotnih pivih ni bilo hmelja. Ta je bil v pisnih virih kot dodatek pivu omenjen šele okoli leta 822, v zapiskih nekega karolinškega meniha.

Kot smo že objavili, je precej verjetno, da so pivo poznali tudi naši ajdovski predniki. V Ajdovski jami sta iz obdobja mlajše kamene dobe najdeni dve osnovni surovini za pivo – ječmen ter enozrna oz. dvozrna pšenica. Na osnovi tega je nastalo sodobnemu okusu prilagojeno pivo AJD, ki ga z veseljem ponujamo vsem zainteresiranim. Priporočamo pa uživanje v zmernih količinah  – naj služi kot energijsko hranilo oz. zdravilo. 

Na učnem obisku pri koliščarjih

V petek, 14. julija 2023 popoldan, je animatorska “ajdovska” skupina v okviru utrjevanja in nadgrajevanja svojega znanja obiskala Hišo Morostig in rekonstruirano koliščarsko vas na Ljubljanskem barju. V Hiši Morostig je postavljena interaktivna razstava o življenju koliščarjev, ki so Barje naseljevali že v mlajši kameni dobi ter bakreni in bronasti dobi, predstavljena pa je tudi biotska raznovrstnost barjanske pokrajine. Nato pa smo se sprehodili po Tematski poti Morostig, ki se vije po Ljubljanskem barju in sklene pri kolišču. Obisk kolišča je bil voden in tako smo izvedeli še marsikatero podrobnost iz življenju koliščarjev, pa tudi o “življenju” parka, ki ga je s pomočjo EU, državnih in lastnih sredstev konec l. 2022 vzpostavila Občina Ig v okviru projekta Na kolih. S parkom trenutno upravlja občina sama, ob določitvi upravljavca pa je izziv tudi zagotovitev dovolj kakovostnih vodnikov po kolišču.

Ob ogledu rekonstruiranega kolišča in replik predmetov, ki so jih uporabljali v vsakodnevnem življenju, smo dobili precej idej tudi za nadgradnjo interpretacije življenja v mlajši kameni dobi ob Ajdovski jami.

Fotografije: Katarina K., Sašo O., Bernardka Z.

Zmenek z arheologijo po ajdovsko

Letošnji Evropski dnevi arheologije, na katerih v Zavodu Svibna sodelujemo že petič zapored, so bili v znamenju raziskovanj in potovanj v jame ter zdravilnih učinkov zvoka. Dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik je v svojem predavanju “Kaj so ljudje preteklosti iskali v jamah”, izpostavil in odprl vprašanja, kaj je ljudi v pradavnini vleklo v jame, v ta tuj, temačen, skrivnostni, nevaren svet… Predstavil je posamezne arheološke najdbe, ki dokazujejo, da so ljudje namensko obiskovali tudi globoke jame, ne le spodmole, že davno nazaj v času lovsko nabiralniških družb… Da je šlo pri tem za neka posebna, obredna, sveta dejanja kot so npr. pokopi, daritve,… Izpostavil pa je tudi vpliv hoje po temačnem, ozkem jamskem prostoru na spremenjena stanja zavesti, podobna neke vrste šamanskemu potovanju… obenem pa da s svojim omenjenim prostorom obiskovalce primorajo k povezovanju, zbliževanju… Morda so tudi zato kamenodobni graditelji svetišč (npr. Göbekli Tepe v Turčiji, Megalitski templji na Malti ipd.) pri tem posnemali naravne jamske prostore… Dotaknil se je tudi pokopov v Ajdovski jami pri Nemški vasi – v času od 4300 do 3300 pr. n.št. neolitskih prišlekov z vzhoda, za katere jamski pokopi niso bili običajni in so morda prevzeli prakso starejših, predhodnih prebivalcev tega prostora… ?

V nadaljevanju večera pa je za pravo zvočno terapijo poskrbel Vlado Nunčič, izdelovalec historičnih glasbil. Uvodoma je predstavil glasbila, ki jih izdeluje (kot so oprekelj,  monokord, organistrum, piščali in lajna), ob tem pa izpostavil povezavo med človekom in zvoki, ki jih v naše osončje oddajajo planeti zaradi svojih različnih gibanj, in kako so posamezna glasbila oz. zvočila uglašena s frekvencami vesolja ter zato zvoki iz njih na človeka delujejo terapevtsko. Nato sta skupaj z Anito Zore (vokal) izvedla čudovito zvočno meditacijo, druženje pa smo ob kresu zaključili s petjem ljudskih pesmi, ki so ob spremljavi starih glasbil (pri tem je sodeloval tudi Rudolf Maze) prav posebej čudovito zazvenele. Te so bile povezane s prihajajočim kresnim časom, ki smo se ga dotaknili tudi z daritvijo ognju suhih zelišč iz prejšnje sezone.

Za prvinsko vzdušje je poskrbela tudi narava, ki na pragu večera ni delovala najbolj gostoljubno, se je pa vztrajnost in zaupanje v dober iztek dneva obrestovala najbolj pogumnim.

Dodatno (videozapisi) na FB objavi >>> Foto: S. Obolnar, B. Zorko

Dogodek je delno podprla tudi KS Senuše, bil pa je tudi del Tednov vseživljenjskega učenja 2023.

Premiera AJDa na občinskem prazniku

V sredo, 7. junija 2023, smo se na stojnici KS Senuše v okviru druženja občanov ob prazniku Mestne občine Krško lokalni javnosti premierno predstavili s pivom »Ajd«. Ideja zanj je nastala ob zaključku projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja, v okviru katerega smo skupaj s partnerji razvijali tudi različne ajdovske jedi in tudi jedilni pribor… Ponudba ne bi bila popolna, če ne bi bilo na voljo tudi kaj za odrasle obiskovalce…

Ne glede na to, da na posavskih ajdovskih najdiščih  še ni dokazov, da bi tam varili/ uporabljali pivo, pa smo v Posavju že pred cca 7000 leti poznali in uporabljali vsaj dve sestavini za pivo – ječmen in pšenico, kar potrjujejo najdbe iz Ajdovske jame pri Nemški vasi. Nekatere arheološke najdbe po svetu pa nakazujejo, da so nekoč morda žita prej uporabljali za pripravo piva kot za moko, in tako tudi naše ajdovsko pivo ni povsem izmišljeno.

V drugi polovici leta 2022 smo se tako z idejo za ajdovsko pivo obrnili na lokalne »kraft« pivovarje. Na pobudo se je odzval APE Aljaž Papež s.p. in tako konec istega leta že poskusno zvaril jantarnega AJD-a, kot smo ga poimenovali.  V letu 2023 smo poskrbeli še za lastno etiketo in slogan »Ajdi na pivo« ter ga tako od junija 2023 dalje ponujamo tudi v Zavodu Svibna.

Prvi odziv na pivo je navdušujoč, kar potrjuje tudi dejstvo, je bil en degustacijski sod premalo. Če je naš AJD prilagojen sodobnim okusom, pa bomo v okviru eksperimentalnih delavnic za zainteresirane pripravili tudi prikaz varjenja piva na kamenodobni način, kot so npr. že pripravljali tudi “koliščarsko pivo“.

Več od dogodku >>>

Fotografije: B. Colarič, B. Zorko 

Strokovna ekskurzija po tematskih parkih

Da bi spoznali, kako predstavljajo izročilo, prazgodovinsko dediščino in naravne zanimivosti, pa tudi, kakšne so prakse upravljanja, smo v okviru letošnje strokovne ekskurzije obiskali dva parka – Mitološki park Rodik in Arheološki park Korte nad Izolo.

Razvoj oz. vzpostavitev obeh parkov je bil sofinanciran s strani EU sredstev, pri obeh gre v večji meri za doživetje zgodb v naravi s pomočjo vodnikov oz. interpretov, imata pa vsak precej drugačno zgodbo, kar se vključevanja lokalne skupnosti in upravljanja tiče.

Tudi naš nastajajoči Arheološko naravoslovni park Ajdovska jama ima marsikaj skupnega z obema od parkov, izkušnje in doživetje njihovih zgodb, pa so odlično izhodišče za pripravo ustreznih rešitev upravljanja tudi za našo lokacijo.

Naše ponovno potepanje po zahodu naše dežele so osladili čudovito vreme, topel sprejem ter odlična hrana.

Ker smo bili tako blizu morja, pa smo za zaključek zavili tudi po piranskih ulicah in obali.

Fotografije: Julijana, Sašo, Bernardka

Ajdovsko praznovanje pomladanskega enakonočja

Ta slika ima prazen atribut alt; ime datoteke je Pomladansko_enakonocje_2023_15.jpg

Dan pred letošnjim enakonočjem oz. ekvinokcijem se je naša ajdovska družba zbrala v prav prijetnem kotičku naše dežele in začela s praznovanjem letošnjega prihoda pomladi – v prijetni družbi, dobrih energijah, čudovitih dobrotah, kresu, plesu, petjem, poezijo… Levstikova pesem, ki je skozi leta dobila tudi ljudsko melodijo, čudovito povzema naše razpoloženje, pa naj se to razleze še daleč naokrog:

“Za mano ostani mi mesto, z veselo te dušo pustim, čez travnik, čez polje in cesto, od griča do griča hitim.

Sijati pomlad je začela, gorkoti umiče se mraz, vsa zemlja je zopet vesela, vesel je človeški obraz.

Studenec in reka se taja, vsa rast iz zemljice hiti in tu in tam se sprehaja družina veselih ljudi.

V najkrasnejši dobi nam leta, naj človek bo star ali mlad, veselje, up največ obeta, obeta še mnogi nam sad.

O, kar je življenja na sveti in kar je na zemlji stvari, ko pomlad začenja cveteti, vse giblje se in veseli.

Tud’ meni srce se raduje, skrbi pa umičejo se, iz misli se misel mi snuje, iz radosti radost cvete.

Veselje mi daje peruti, ko ptiču, ki ječe je prost, zemlje skoraj noga ne čuti navdaja me up in mladost!”

Študijska tura po sledeh Ajdov v Posavju

V torek, 8. novembra 2022, smo partnerji projekta  Ajdovske zgodbe iz Posavja kot eno zadnjih aktivnosti izvedli še študijsko turo po izbranih ajdovskih lokacijah Posavja, ki bodo kot integralni turistični produkt v prihodnje vključene v turistično ponudbo regije Posavje. Seveda so zanimive tudi ostale lokacije, ki jih zaradi omejene časovnice in zahtevnejše dostopnosti v študijsko turo nismo vključili, bodo pa dostopne v okviru ostale ponudbe ajdovskih doživetij.

V torek so  tako udeleženci najprej od bliže spoznali arheološke najdbe z nekaterih posavskih ajdovskih arheoloških najdišč in si ogledali interaktivni zemljevid »Po sledeh Ajdov v Posavju«.

Pri Ajdovski jami pri Nemški vasi so obiskovalce prejeli član animatorske skupine Zavoda Svibna , prikazali utrinka kamenodobnega življenja, jih popeljali v Ajdovsko jamo na obred zahvale prednikom in ogled kratkega filma o Ajdovski jami, nato pa jih zunaj pred jamo premierno pogostili s pivom Ajd lokalnega »kraft« pivovarja APE v replikah kamenodobnih lončkov, ki so jih izdelali v Posavskem muzeju Brežice. Udeleženci so si lahko spekli tudi kamenodobni kruhek, za dodatno pogostitev pa so poskrbele članice Društva kmečkih žena Arnika iz Svibnega.

Na sevniškem gradu so si udeleženci ogledali  razstavo in poslušali zvočno animacijo o Ajdovskem gradcu nad Vranjem pri Sevnici, na zaključku ture pa v Hotelu Ajdovec okusili ajdovske jedi iz različnih ajdovskih obdobij. Ob tem pa so si lahko s pomočjo VR očal ogledali tudi animacijo o življenju v starejši železni dobi – v povezavi z Ajdovim grobom na Magolniku v občini Radeče, ki ga zaradi kratkega dneva nismo uspeli doživeti v živo. Bo pa tako kot preostale lokacije počakal na naslednje skupine obiskovalcev.