140 let raziskovanja Ajdovske jame

5. decembra 2024 mineva 140 let, kar je v Ajdovski jami pri Nemški vasi zabeležen prvi raziskovalni obisk. Na jamsko steno se je podpisal »starinokop« Jernej Pečnik, ki je leta 1883 začel službovati v Krškem kot dacar za žgane pijače. Bolj kot ta služba pa ga je zanimala arheologija, saj so se najdbe v okolici “ponujale« na vsakem koraku. Krško je bilo tudi tisti kraj, kjer se je pričelo Pečnikovo več kot 25 letno intenzivno arheološko izkopavanje.

Njegov talent in vnemo za odkrivanje arheoloških najdišč je zaznal kustos Deželnega muzeja v Ljubljani Karel Dragotin Dežman. Z njegovim vedenjem in soglasjem je tako l. 1884 Jernej Pečnik kopal tudi v Ajdovski jami pri Nemški vasi, svojo prisotnost pa je ovekovečil tudi s podpisom na jamsko steno: »Cela Jama pregledal, 5. Decemb 1884, Jernej Pečnik«, kar je pozornemu očesu še vedno vidno.

Čeprav ne vemo točno, kaj je Pečnik v Ajdovski jami našel, in kam oz. komu je te najdbe predal, pa lahko 5. december ravno zaradi njegovega zapisa na jamski steni “da je jamo pregledal” označimo kot dan raziskovalcev Ajdovske jame.

Strokovno, metodološko raziskovanje Ajdovske jame se je prav začelo malo pred 2. svetovno vojno (l. 1938) s poskusnimi sondiranji Srečka Brodarja.
Srečko Brodar sicer v prispevku Ajdovska jama (Razprave Dissertationes III, SAZU, Ljubljana 1955) še navaja dodatne napise: »Kopali… (tu slede zabrisani podpisi), levo pristavljen podpis »K. Deschmann«, iz istega leta pa navaja še podpise Jožefa Gabriča in Janeza Pavloviča ter tudi znanega kmetijskega strokovnjaka Martina Humeka. Brodar še navaja, da so ob izkopavanjih med 3. in 23. julijem 1938, naleteli na sledi predhodnih izkopavanj v glavni dvorani. Da so tam opazili »mnoge nenačrtno izkopane in že deloma zasute jame, med njimi pa razprostranjene nasipe«. Na vrhu teh je 19. 3. 1938 Oto Auman, zbiralec starin iz Krškega našel kostne ostanke jamskega medveda, kar je tudi botrovalo poskusnim izkopavanjem Srečka Brodarja v nadaljevanju leta.

Gradivo teh prvih arheoloških izkopavanj je bolj malo znano. Jernej Pečnik je sicer o svojih raziskovanjih objavil več kot dvajset člankov v Slovencu, Dolenjskih novicah, Domu in svetu, Ljubljanskem zvonu, časniku Laibacher Zeitung in Izvestjih muzejskega društva. Poleg tega pa je 1912. izdal tudi drobno knjižico Vojvodina Kranjska v predzgodovinski dobi, ki je prva samostojna publikacija z arheološko vsebino v slovenskem jeziku. Njegovo izkopano gradivo je sicer romalo v depoje in zbirke Deželnega muzeja v Ljubljani in Dvornega muzeja na Dunaju.
So po znana odkritja Srečka Brodarja, ki je najdbe iz holocenskih plasti predal Narodnemu muzeju v Ljubljani, ostale – iz pleistocenskih plasti, med drugim »številne kostne ostanke jamskih medvedov,… vzorce raznih plasti, zoglenelo žito,…« pa predal takratnemu Celjskemu mestnemu muzeju, ki pa je bil l. 1945 ob zavezniškem bombardiranju mesta povsem uničen, z gradivom vred. »Le nekaj fragmentov je ostalo v muzeju v Brežicah in v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani.«

Po Brodarju so se v Ajdovski jami vrstile številne raziskave – arheološke , naravoslovne… ki po vmesnih nekajletnih presledkih potekajo še danes.

Prelomnico v raziskavah jame pomenijo sistematična arheološka raziskovanja v letu 1967, ki jih je izvedla P. Korošec. Prvič je opredelila namembnost jamskih prostorov, jamo definirala kot podzemno pokopališče oz. nekropolo in kot prostor, v katerem so častili spomin umrlih in zagrobno življenje. Zaradi izjemne odmevnosti samih najdb so se 1982. leta, na pobudo Katedre za prazgodovinsko arheologijo predkovinskih dob Filozofske fakultete, Univerze v Ljubljani in Znanstvenega inštituta v Ljubljani, pričela interdisciplinarno usmerjena raziskovanja pod vodstvo arheologinje Milene Horvat. Zaradi izredne odmevnosti v jugoslovanski znanstveni literaturi, sta raziskavo v letu 1984 v svoj redni program uvrstila tudi Posavski muzej Brežice in Kulturna skupnost Krško, leta 1987 pa še Kulturna skupnost Slovenije.

V okviru bilateralnega sodelovanja Oddelka za geologijo, Naravoslovnotehniške fakultete, Univerze v Ljubljani in Inštituta za paleontologijo, Univerze na Dunaju je bilo pod vodstvom V. Pohar in G. Rabederja izvedeno v letu 2002 tudi vzorčenje pleistocenskih sedimentov in preučevanje fosilnih ostankov zlasti jamskega medveda.

V marcu 2019 so tridnevne raziskave na pobudo Mestne občine Krško pred predvideno odstranitvijo kovinske poti in ureditve poti in druge infrastrukture v jami izvedli še arheologi Zavoda Skupina Stik pod vodstvom Reneja Masaryka. Namen te raziskave je bil oceniti ohranjenost arheoloških depozitov in zamejiti območja, kjer so le-ti odstranjeni.

V letih 2023-2024 poteka tudi ob podpori Mestne občine Krško analiza najdenega arheološkega gradiva, rezultati pa bodo skupaj z ostalimi odkritji objavljeni v monografiji o Ajdovski jami, ki jo pripravlja Milena Horvat.

V letih med 1994 in 2003 so se v Ajdovski jami izvajale tudi zoološke raziskave (Hudoklin, Kryštufek, Koselj), ki so Ajdovsko jamo opredelile kot eno največjih kotišč netopirjev v slovenskem merilu, kar je botrovalo tudi vključitvi v omrežje območij Nature 2000.  Letni monitoring netopirjev se po naročilu pristojnega ministrstva izvaja 1 x letno (Center za kartografijo favne in flore) , v letu 2016 pa se je v sodelovanju z ZRSVN OE Novo mesto in Zavoda Svibna tudi bolj intenzivno.

Jamarskih raziskav je bila Ajdovska jama pri Nemški vasi zagotovo deležna l. 1936, saj je 29.11.1936 v katastru jam naveden kot datum njenega odkritja. Jamo je raziskovalo Društvo za raziskovanje podzemnih jam Ljubljana, od l. 2021  naprej pa to intenzivno izvaja Jamarski klub Novo mesto. Ta je v l. 2021 pod Ajdovsko jamo odkril tudi podzemni vodni rov Bruhalnik Podjama, raziskuje (tudi še v l. 2024) pa tudi notranje rove jame.

Vsem raziskovalcem Ajdovske jame pri Nemški vasi gre velika zahvala.

Bernardka Zorko

Viri: www.ajdovska-jama.si, Brodar, S., 1953: Ajdovska jama. Razprave SAZU 3, 7-40, Ljubljana; Hrovat, M., 1989: Ajdovska jama pri Nemški vasi. Znanstveni inštitut filozofske fakultete, Ljubljana.; https://old.slovenskenovice.si/novice/slovenija/muzej-ni-placeval-najdbe-so-zato-romale-na-dunaj .

Po mistični pokrajini Planine pri Sevnici

V nedeljo, 17. novembra 2024, smo člani Zavod Svibna v okviru »ajdovskega terena« izkoristili čudovito jesensko vreme za ponovno srečanje z mistično pokrajino Planine pri Sevnici. Že večkrat nas je pritegnila, z vsakim vnovičnim obiskom pa se odkrije nov vidik privlačnosti te pokrajine, ki je  nudila čudovit bivalni prostor od prazgodovine sem, kar nakazujejo arheološke najdbe, členjenost terena, imena krajev, ledinska poimenovanja…

Tudi s Planino pri Sevnici so povezane različne legende – od Ajdov graditeljev do zmajev. Tudi tu so so se mudili prav tako skrivnostni vitezi Ostrovrharji…

Ob čudoviti pokrajini pa s prastarimi kulturami povezujejo tudi številni raznoliki megaliti, ki tvorijo mrežo z močnimi energijskimi polji. Različni raziskovalci jih različno interpretirajo, vsem pa je skupna ugotovitev, da gre za poseben prostor.

Naš član Aleš nam je skupaj z domačinko Moniko, ki skupaj z ostalimi raziskovalci vztrajno in podrobno raziskuje Planino in njeno okolico, tako  pokazal novo odkrita kamnita obeležja. Ob že znanem »ampusu«  je večino presenetil pravi pravcati »dolmen«, bolj poznan kot megalitska struktura zahodnoevropskih pokrajin. Seveda pa je videti še nešteto drugih struktur, od povezovalnih zidov naprej…

Ne ve se, kdo so bili graditelji teh megalitskih struktur, čemu so služile, je pa očitno, da so jih upoštevali tudi v kasnejših tradicijah.  Tako je prav posebno doživetje tudi sprehod ob kapelicah križevega pota do razgledne cerkve sv. Križa, ob vznožju katere nas sprejme Pravljični gozd, več indicev pa kaže, da legenda o zmaju tudi ni »iz trte zvita«.

Z mavričnimi vtisi  smo zaključili čudovit dan, Planina pri Sevnici pa kar kliče po nadaljnjih obiskih, saj je tam res »dobro biti«.

Fotografije: Aleš, Bernardka

Po energijo od Ajdovske jame do Dunaja

Zadnjo oktobrsko soboto smo po večletnem premoru ponovno izvedli pohod  po t.t. Dunajski pešpoti, ki povezuje dve posebni arheološki najdišči in obenem tudi močni energijski mesti – t.j. Ajdovsko jamo pri Nemški vasi in Dunaj nad Krškim.

Po energijskem okrepčilu na sedežu Zavoda Svibna smo »po zalet« odšli do Ajdovske jame, arheološkega spomenika, ki je poseben  po najdbah iz mlajše in tudi starejše kamene, pa tudi bakrene dobe. Jama je namreč  od 15. oktobra do 15. aprila med vikendi prosto odprta za obisk. V jami smo še opazili manjšo gručo netopirjev, ki jih očitno toplo oktobrsko vreme še ni pregnalo v temperaturno bolj stabilne  votline. Sicer pa nas je skozi poletje od ljudi spočita jama sprejela v vsej svoji moči. Po vpisu v vpisno knjigo je sledil vzpon do cerkve sv. Štefana mimo izvira »Pezdica«. Jutranja megla resda ni omogočila siceršnjih razgledov, smo pa se s dobro prezračenimi pljuči tudi pri tej podružnični cerkvici nabrali takšne in drugačne energije.

Za prav posebno živahno vzdušje so poskrbele tudi tople barve gozdnih predelov, ki so ponudili tudi pravo gobarsko bero.

K Hiši frankinje Kerin smo le prinesli tudi sončne žarke, energijo narave pa je s svojimi mislimi in vzorci vin dopolnil gospodar Lojze.

Na koncu pa smo energijo uravnali na gradišču Dunaj, na prvih označenih zdravilnih poljanah v Posavju, sicer pa tudi enem od prazgodovinskih najdišč, katerega ime je ostalo po Keltih. 

Energije smo si tako nabrali vsaj za nekaj časa, ko je bo začelo zmanjkovati,  je pa je seveda možno vse skupaj ponoviti.

Projekt je sofinancirala Krajevna skupnost Senuše.

Foto: Aleš, Sašo, Bernardka

S keltskega dne na Rifniku

V soboto, 7. septembra 2024, se je skupina naših članov udeležila V. keltskega dne na Rifniku. Arheološko območje Rifnik je sicer poznano kot mesto ene pomembnejših poznoantičnih naselbin na Slovenskem, najdbe pa dokazujejo, da je bil ta markanten hrib nad Šentjurjem pri Celju poseljen vse od konca mlajše kamene dobe (in tako so gotovo tudi keltska plemena tu pustila svojo sled).

Na Rifnik smo prišli kot miroljubno keltsko pleme Latobiki, ki je v obdobju mlajše železne dobe  živelo v Posavju – kot pleme, ki se raduje življenja in vseh dobrot, ki jih daje Narava,  ki rado potuje naokoli, da spozna nove prijatelje, nove prakse, pa da pokaže  tudi svoje veščine.. .

Naše dojemanje življenja Keltov smo tako predstavili s pomočjo replik posavskih arheoloških najdb pa tudi s prikazi nekaterih veščin, ki so jih gotovo tudi ti oni imeli. Na koncu pa, ker se že bliža jesensko enakonočje, t.i. obdobje 2. žetve, smo se s kratkim obredom zahvalili Naravi za vse sočne plodove, ki jih te dni pobiramo.

Velika zahvala in poklon organizatorju, Športno umetniškemu društvu Rifnik, za srčno izvedbo in gostoljubje.

Fotografije: Aleš, Katarina, Bernardka, ŠUDR

Sprehod s Kelti po Dunaju

Za obeležitev letošnjih Evropskih dni arheologije, pri katerih v Zavodu Svibna sodelujemo šestič zapored, smo tokrat izbrali Dunaj – Arheološko najdišče Mladevine.

Tega je konec 19. stoletja raziskoval lokalni »starinokop« Jernej Pečnik, večjih načrtnih raziskovanj pa to najdišče ni bilo deležno. Na vzpetini Gradišče so poznavalskemu očesu še vidni nasipi prazgodovinskega gradišča, odkrite drobne najdbe pa sodijo v obdobje poznega neolitika (mlajše kamene dobe) in bronaste ter železne dobe, antike in zgodnjega srednjega veka. Po nazivu kraja sodeč,  Dunaj, je bilo tam prisotno tudi eno od keltskih plemen.

Na dogodku smo tako predstavili znane podatke o Dunaju in se sprehodili po gradišču, kjer je še slutiti nekdanje pozicije hiš, obzidij, gomil…  S kostumi in opravo, katere večji del so tudi replike posavskih keltskih najdb (originale hrani Posavski muzej Brežice), pa smo predstavili umetelnost keltskih mojstrov.

Na tem gradišču so bile pred 20-imi leti kot prve v Posavju radiestezijsko izmerjene in označene  tudi zdravilne točke, kar nakazuje tudi dobre zaznave energij prostora pradavnih prebivalcev, ki so bili gotovo veliko bolj kot smo v sodobnem času, povezani z naravo in njenimi cikli.

Ker se v teh dneh v okviru naravnega kroga leta približujemo enemu pomembnejših praznikov – poletnem solsticiju – smo nekaj misli namenili tudi temu.

Po antičnih virih naj bi bili Kelti tudi mojstri piva, zelo radi pa so se mudili tudi v rimskih vinskih kleteh. In tako smo v tem duhu naše druženje zaključili pri bližnji Hiši frankinje družine Kerin, kjer nas ni zmotila tudi manjša ploha, ki pa je počakala, da smo iz logov Dunaja varno prišli pod streho.

Fotografije: A. Fink, B. Zorko

Fotografije dodatno – FB album: Borivoj Ladišić >>>

Ponovno na občinskem prazniku

Senuško stojnico smo skupaj s predstavniki sveta KS Senuše zastopali tudi na letošnjem osrednjem praznovanju  Mestne občine Krško. Tokrat smo pivu Ajd dali keltski pridih (pokazali smo se tudi v rekonstruiranih keltskih oblačilih).  KS Senuše pa je, tudi že tradicionalno, zagotovila odličen golaž. Veselo razpoloženje je sicer malo presenetil dež (tudi marsikoga z napol posušenim senom), a najbolj vztrajni smo vedro nočno nebo le dočakali.  

Obletnica poroke po keltsko

Na čudovito popoldne zadnje letošnje majske nedelje smo z našima članoma, ki sta pred mesecem dni obeležila 40 let skupnega življenja,  po keltsko potrdili njuno zvezo.  Pravzaprav je šlo za preplet ljudskih šeg (ki tudi izvirajo še iz »ajdovskih« časov«) in nekaterih keltskih elementov – kot je ples okoli mlaja, uporaba rogov, vozlov, elementarnih simbolov… Nekateri člani, vključno s slavljencema , pa so se opravili v rekonstruirano keltsko opravo – tudi z replikami posavskih arheoloških najdb iz t.i. keltskega obdobja.

Mlaj  je sicer simbol prvomajskih praznovanj, povezan tudi z enim od praznikov kroga leta  – pri Keltih imenovan Beltan, posvečen sončnemu božanstvu Belin, saj v tem obdobju začne topla doba leta, obenem pa je v naravi to čas oplajanja, povezovanja ženskega in  moškega principa in slavljenje razvijajočega se življenja.  Mlaj že sam z deblom in vencem ponazarja spoj teh dveh principov, dodatno pa to spajanje ponazarja tudi preplet trakov ob deblu mlaja, ki ga ustvarijo 4 plesalci. Mlaje je so nekoč fantje v toplih majskih nočeh postavljali tudi pod okna svojim izvoljenkam.

Pri pripravi mlaja so sodelovali vsi prisotni, pa tudi nekateri, ki so ostali doma (Ančka je spletla čudovit venec, Ina pa izdelala 4 keltske kostume), ostali pa so prispevali okrasje ter pripravili vse potrebno za postavitev.  Vključno s kresom, ki je ob takih pomembnih praznikih obvezen element. Vrhunec je bil obred ob mlaju, v katerega je bilo vtkanih veliko dobrih želja za par slavljencev, povratno pa smo jih bili deležni tudi vsi prisotni.  Ob odličnem gostoljubju sta “anamkari” (“anam cara” po galsko – keltsko pomeni dušna prijatelja) vsakemu od svatov podarila tudi vrečice z zeliščnimi blagoslovi. Druženje ob kresu, ki sta morala prižgati zvezanih rok, se je nadaljevalo do noči, ožgani hrastov hlod pa je sveto vez ljubezni še potrdil.

Fotografije: Gregor, Aleš, Marija, Katka, Borivoj, Bernardka

Ekskurzija v srce Norika in Karantanije z romarskim pridihom

Na lepo majsko soboto smo letošnjo strokovno ekskurzijo Zavoda Svibna usmerili preko meje, na avstrijsko Koroško. Spoznavanje zgodovine smo združili tudi z romanji in nabiranjem energije, obenem pa uživali v čudovitih razgledih in krasni majski naravi.  

Najprej smo se ustavili na 840 m visoki Gori sv. Eme (Junski gori), kjer so najstarejše sledi človeške prisotnosti iz 1500 – 1250 pr. n. št.  Na vrhu naravno zavarovanega hriba so ostanki poznoantične naselbine z več zgodnjekrščanskimi cerkvami in krstilnico. Posebnost najdišča so odlično ohranjeni mozaiki, ki se nahajajo v muzeju v Globasnici. Območje je eno najstarejših romarskih središč (ohranjeni so še ostanki romarske hiše), bilo pa je do konca 6. stol. n. št. tudi cerkveno – upravno središče. Danes je na hribu cerkev posvečena sv. Hemi in Doroteji iz konca 15. stoletja, ob vhodu v cerkev so ostanki iz keltskih in rimskih časov: keltski žrtvenik, plošče z latinskimi napisi in okrašeni kamni – eden je vgrajen kot stopnica pred vhodom. Pod oltarjem, narejenim iz poznoantičnih delov  je kamnit relikvarij z relikvijami breizmene najstarejše svetnice. Sv. Ema, ki slovi tudi kot prva slovenska svetnica, obenem pa velika dobrotnica, povezuje Koroško  tudi z našimi kraji – preko skoraj 700 km dolge romarske poti, ki vključuje kraje in dokaze njene dobrote (kot npr. grad Rajhenburg, župnijo sv. Ruperta na Vidmu,…). Nazaj grede smo se po strmem pobočju spustili do Rozalske jame in izvira pod njo. Jama je že starodavnim služila kot zajetje za vodooskrbo, proti koncu 17. stoletja, ko je v krajih razsajala kuga, pa so v jamskem spodmolu postavili leseno kapelo, posvečeno sv. Rozaliji. Romarjem še danes pomaga k uresničitvi želja – po predpisanem protokolu, kar smo upoštevali tudi mi. Odžejali pa smo tudi z zdravilno vodo, po katero še danes hodijo iz bližnjih in daljnih krajev. Voda naj bi bila nadvse zdravilna, zlasti za oči, pričujejo pa o številnih drugih čudežnih ozdravitvah. Ustavilo smo se še v muzeju v Globasnici, kjer smo videli originalne arheološke najdbe z Gore sv. Eme, nato pa krenili proto Gosposvetskemu polju. Če je Gora sv. Ema ena najstarejši romarskih poti v Evropi, pa je Gospa Sveta ena najstarejših slovenskih romarskih poti. Postavljena na griču nad nekdanjim rimskim mestom Virunum. Čeprav je bilo krščanstvo preko rimskih uradnikov na tem območju prisotno že okoli 5. stoletja, to v 6. stol. s preseljevanjem ljudstev zamre in  zato so v 2. polovici 8. stoletja  naprosili irskega meniha, kasneje sv. Modesta misijonarit med poganske Karantance. Na cerkvenem griču je  postavil Marijino cerkev in imel tam tudi svoje središče. V cerkvi naj bi bili pokopani tudi njegovi posmrtni ostanki. Današnja cerkev je  poznogotska, iz obdobja baroka pa jo krasijo oltar, prižnica, orgle. Zanimiv je tudi lesen stranski oltar ženskih svetnic, ki ga je možno s preklopi stranic po potrebi menjavati. Na južni zunanji steni cerkve je zanimiv rimski relief s prikazom dvojčkov Romula in Rema, kar, tako kot  rimski krstilni oltarjem z napisom Virunum, kaže, od kod izvirajo kamni v cerkvi.  Zunaj cerkve sta zanimiva še dvonadstropna kostnica in  kamnit poznogotski svetilnik, ki stoji na nekdanjem pokopališču, obdanim s taborskim obzidjem, ki je ščitilo pred turskimi vpadi. Na ta čas spominja tudi največji zvon na Koroškem, ki doni z enega od dveh cerkvenih zvonikov .   Slovenskega bogoslužja pri Gospe Sveti, razen občasno za organizirana romanja, ni več, čeprav je bila še v 19. stoletju tu narodnostna meja. Smo pa zato v cerkvi po slovensko zapeli. Naše popotovanje smo nadaljevali proti Štalenski gori (Magdalensberg), na katere JZ pobočju, na 900 m n.v. je bilo od 2.st.pr.n.št. do leta 15 pr. n. št. keltsko naselje  Noreja  – trgovsko in verjetno tudi sakralno, upravno središče rimskemu imperiju prijateljskega Noriškega kraljestva (po l. 15. pr. n. št. tudi rimska provinca). Zgradbe (hiše, delavnice, trgovine, forum, bazilika in javna kopališča,…) so bile grajene po rimskem zgledu… Najpomembnejše trgovsko blago kraja je bilo slovito noriško železo. Kraj usahne po l. 45. n.št. , ko se prebivalci preselijo v nižje ležeči Vrinum. Zaradi omejenega časa sprehoda po arheološkem parku nismo uspeli nadgraditi še v vzponom na vrh omenjene, dobrih 1000 m visoke gore. Tam naj bi nekoč  stal tempelj keltskega božanstva Latobiusa, kasneje Marsa, danes pa tam stoji cerkev sv. Marije Magdalene in sv. Helene. Vrh Štalenske gore pa naj bi kot versko središče uporabljali tudi Karantanci, kar dokazuje tudi kip Triglava iz 8./9. stol., ki ga je možno zdaj videti v cerkvi. Naše popotovanje po Gosposvetskem polju smo zaključili pri Vojvodskem prestolu, kamnitem prestolu z dvema sedežema, narejenem iz kamnitih plošč bližnjih razvalin rimskega Virunuma. Vzhodni, je bil od 9./10. stoletja sedež karantanskega vojvode, zahodni (starejši in sprva vojvodski) pa sedež palatinskega grofa (kraljevega namestnika). Vojvodski prestol je edinstven primer prestola, ki z dvema sedežema predstavlja dvojno oblast, vojvodovo in kraljevo (cesarjevo), v čemer se odraža državnopravni položaj Karantanije ter njene naslednice vojvodine Koroške. Na osrednji plošči naslonjala vojvodskega prestola je napis “RVDOLPHVS DVX” – vojvoda Rudolf, pri tem naj bi uporabili, z rahlimi spremembami, nek starejši (staroslovenski?) napis »TU DON MUJI DUX«, ki ga je Matej Bor  prevedel v »TU DONI MOJ DUH«. Da je slovenski duh spet malo zadonel, pa smo ob prestolu zapeli še nekaj slovenskih ljudskih pesmi. Naše druženje smo zaključili na južnem vznožju najvišjega vrha Karavank s prekrasnim pogledom na Triglav, ki nas je sicer spremljal tudi z Gosposvetskega polja.

Fotografije: Sašo, Aleš, Borivoj, Katarina, Bernardka

Na ajdovskem terenu izven posavskih meja

Skupina navdušencev nad  t.i. »ajdovskimi« lokacijami, ki je nastala v okviru projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja, se je v nedeljo 17. marca 2024 odpravila raziskovat sledi ajdov izven posavskih meja – tokrat v okolico Klevevža v občini Šmarješke Toplice.

Vodil nas je član Borivoj Ladišić, ki je sicer aktivni jamar Jamarskega kluba Novo mesto, obenem pa tudi skrbnik katastra jam pri Jamarski zvezi Slovenije. Ogledali smo si ruševine gradu Klevevž, najpogumnejši še Zgornjo Klevevško jamo (tudi Ajdovsko jamo – najdbe iz bakrene dobe), pri kateri raziskani dolžini, cca 200 m,  je prav Borivoj veliko prispeval, se mimo grajskega mlina sprehodili do Klevevške toplice in nato še ob soteski Radulje še do ene t.i. Ajdovske jame na Griču pri Klevevžu, ki pa je bila tako poimenovana in registrirana po pomoti, ne da bi prej preverili pripovedi in spomine starejših domačinov. Dejansko je Ajdovska jama v tem okolju ravno že omenjena Zgornja Klevevška jama.

Vhoda v Spodnjo Klevevško jamo in Malo Klevevško jamo pa smo si ogledali je preko struge dokaj  živahne Radulje.

Naše prijetno popoldne v okrilju naravnih vrednot in kulturne dediščine smo ob postanku v geološkem središču občine Škocjan sklenili na domu našega tokratnega vodiča Borivoja in proslavili njegovo 1000. odkrito/registrirano jamo, kar je poseben in  težko dosegljiv rekord.

Fotografije: Katarina Kortnik, Bernardka Zorko

Borivojev prispevek >>>

Postali smo člani mednarodne mreže EXARC

Z interpretatorsko skupino Ajdi smo bili 2.2.2024 sprejeti med člane mednarodne mreže EXARC, ki povezuje strokovnjake, arheološke muzeje na prostem, eksperimentalne arheologe in interprete, v kateri si izmenjujejo izkušnje, dobre prakse, nasvete, trike – s ciljem, da se širši javnosti omogoči kar najbolj veren dostop do arheološke preteklosti.

V Zavodu Svibna se veselimo članstva, dostopa do znanja in izkušenj, pa tudi izmenjav, morebitnih mednarodnih projektov in seveda kar najbolj kakovostnih interpretacij prazgodovine, ki jih bomo z veseljem delili z zainteresiranimi.