Ajdovsko pevska strokovna ekskurzija po Beli krajini

Na čudovito soboto, 18. aprila 2026, smo ponovno izvedli strokovno ekskurzijo, ki postaja tradicionalna izobraževalna in družabna aktivnost več skupin oz. študijskih krožkov, ki delujejo v okviru Zavoda Svibna. Tokrat smo jo mahnili proti Beli krajini, kjer smo raziskovali tako sledi pradavnih prebivalcev – Ajdov kot tudi ljudsko izročilo in naravne zanimivosti.

Seveda je moral priti prvi postanek takoj na »meji v Svobodno belokranjsko ozemlje« v gostilni Badovinac v kraju Jugorje, kjer smo bili deležni tudi   njihovega znamenitega zdravilo Karampampuli.

Nato pa smo se podali na spoznavanje belokranjske prazgodovine – od Judovske hiše, jamskega arheološkega najdišča izpred 11.000 let pr. n. št., pa tudi iz kasnejših prazgodovinskih obdobij, do katerega smo se sprehodili ob slikoviti reki Krupi. V Podzemlju oz. na hribu Kučar smo prišli v stik z zapuščino železnih dob in pozne antike, saj so tam odkrili bogate ostanke naselja iz starejše in mlajše železne dobe (od 8. do 1. stoletja pred našim štetjem in zgodnjekrščanski stavbni kompleks iz 5. stoletja našega štetja. Ob tem smo uživali tudi v čudovitem razgledu in od našega vodnika Janka slišali pa pripoved o Velebabi in kako je hrib Kučar sploh nastal >>>  Pripovedka o Velebabi. Zadnja arheološka lokacija, ki smo jo obiskali, prav tako v čudovitem naravnem okolju blizu Rožanca, pa je bil Mitrej , v steno opuščenega antičnega kamnoloma ob koncu 2. stoletja vklesana podoba Mitre, perzijskega sončnega boga. Kot izhaja in napisa na obeležju, naj bi se z njim postavite ji , verjetno rimski trgovci  ali magistrati (uradniki) priporočili za svoje zdravje in zdravje družinskih članov.

Ustavili pa smo se tudi pred vasjo Otok, na območju nekdanjega letališča, pri Letalu DC-3 (Dakota) – ameriškem transportnem letalu iz 2. sv. Vojne in se tako spomnili tudi tega obdobja.

Ob zgodovini pa smo spoznavali tudi naravne zanimivosti Bele krajine. Med drugim tudi endemita – črnega močerila (črno človeško ribico) na domačiji Zupančič, v naravoslovni zbirki Center narave Bele krajine v okviru Muzejske hiše Semič pa majhno, dobrih 13 mm veliko jamsko školjko kongerijo, ki je še ostanek geološke dobe terciar. V petdesetih milijonih let je preživela izumrtje dinozavrov in tudi onesnaženje reke Krupe v 80. letih prejšnjega stoletja.

V Muzejski hiši Semič smo ob hitrem pregledu še ostalih zbirk spoznali zgodovino kraja, obisk pa zaključili z degustacijo vin člana Društva vinogradnikov Semič. Pred in po kosilu oz. večerji pa smo si ogledali še učni vrt dr. Derganca, katerega osrednji del predstavlja travniški sadovnjak, ob tem pa so še ekološki vinograd in zeliščni vrt.

Na več lokacijah pa je naše druženje povezala tudi ljudska pesem. Peli smo  predvsem belokranjske ljudske pesmi (ki so mnoge tudi močno povezane s predkrščanskim časom), ter druge o naravi, ker pa je to že čas zelenega Jurija, smo zapeli tudi dve jurjevski kolednici. Belokranjska kola pa smo zaradi preutrujenosti obravnavali le v teoriji. Na vrsto pa pridejo ob prvi priložnosti.  

Seveda pa Bela krajina vabi vedno znova in znova.

FB objava – Borivoj Ladišić >>>

Ajdovski dan žena v Željnskih jamah

Naš prvi letošnji ajdovski teren smo namenili Željnskim jamam pri Kočevju. Te so naravni spomenik lokalnega pomena in gozdni rezervat, obenem pa tudi arheološko območje. Sestavljajo jih številni udori, naravna okna in mostovi, spodmoli…lahko dostopne jame,… vse skupaj pa je odeto v čudovito vegetacijo, ki se prilagaja različnim svetlobnim razmeram.

Igra svetlobe tega plitvega kraškega podzemlja pa ustvarja tudi pravo mistično vzdušje. Je kot stičišče različnih svetov. In – ko smo stopali v te prostore, smo si zlahka predstavljali pradavne prednike, kako s prvinskim čudenjem in spoštovanjem doživljajo nekaj presežnega – morda stik z bogovi, morda stik z rajnkimi. To doživljanje svetosti prostora pa sta potrdila še dva stalagmita, ki kot dva mogočna vratarja  omogočata vstop v končni jamski prostor.

Da so ta jamski kompleks dejansko obiskovali že v pradavnini, potrjujejo tudi arheološke najdbe. Ena od jam, imenovana tudi Ciganska jama oz. Željnska jama,  je med najpomembnejšimi slovenskimi najdišči iz mlajšega paleolitika (pred cca 20.000 leti); arheologi so odkrili sledi oglja, živalskih kosti in različno kamnito orodje. Navedena jama pa naj bi po zadnjih arheoloških raziskavah služila tudi kot občasno zatočišče ljudem v mlajši prazgodovini (mlajši kameni dobi, oz. bakreni dobi), v rovu pri Stranski jami pa je bila morda tudi nekropola, grob oz. sakralni prostor – kar jo povezuje tudi z obdobjem naše Ajdovske jame pri Nemški vasi (Vir: Anton Velušček >>>). Horizontalni jamski sitem Željnskih jam je gotovo ustrezal potrebam takratnih ljudi – tudi zaradi pitni vode, nahajala pa se je tudi ob pomembni prazgodovinski poti.

Obisk teh mističnih jam je olepšala tudi cvetoča narava in tako prispevala tudi k lepem praznovanju dneva žena, ki smo ga zaključili ob slikovitem Kočevskem oz. Rudniškem jezeru, ki je z obiskanim jamskim sistemom tudi močno povezan. Ob tem smo se spomnili tudi vloge in položaja žensk v prazgodovini.

Naše druženje je potekalo pod vodstvom člana Borivoja Ladišića, tudi dolgoletnega jamarja, ki s svojim jamarskim raziskovanjem Željnskih jam prispeva k mozaiku odkritij različnih raziskovalcev, vključno z Valvasorjem.

Foto: Borivoj Ladišić, Bernardka Zorko

Veščine iz davnine na debeli četrtek

Na letošnji »debeli« četrtek je z novo sezono izobraževalnih srečanj (in tudi javnih nastopov) začela tudi skupina interpretov prazgodovinske, ajdovske dediščine – kot študijski krožek »Veščine iz davnine«. Nadgrajevali bomo s spoznavanjem prazgodovinskih arheoloških najdb in najdišč, na osnovi teh pa tudi nadgrajevali  interpretacijo rabe določenih predmetov in veščin (zlasti za obdobji mlajše kamene in mlajše železne dobe). Tudi letos imamo v načrtu strokovno ekskurzijo, obiske  razstav in gostovanja, predstavili pa se bomo tudi lokalnih dogodkih.

Srečanje smo, kot se za »debeli« četrtek spodobi, nadgradili z mesenimi dobrotami – tudi v spomin na gostovanje na Češkem in njihovo specialiteto, ki se je noben »Kelt« ne bi branil – »veprovo koleno«. Spomine na to, res zanimivo izkušnjo z mednarodnega keltskega festivala pa smo obudili tudi s pomočjo spominske foto knjige. “Debeli četrtek” je bil tudi izhodišče naših pogovorov o prazgodovinskem prehranjevanju in odnosu takratnih ljudi do hrane.

Tudi letos bo poučno in zabavno – in tako v ajdovske kroge vabljen še kdo, ki ga zanimajo davna zgodovina, ročne spretnosti, igra, potovanja, narava,…

Ajdovske zgodbe v okolici Svibnega

V soboto, 20. septembra 2025 dopoldan, v času jesenskega enakonočja, smo v okviru Ajdovskega pohoda na Magolnik partnerji projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja, pohodnikom omogočili vpogled v posamezne drobce ajdovske zapuščine.

Ob startu pri Pivnici Štala v Svibnem in uvodnih pozdravih organizatorjev in župana Občine Radeče smo se okrepčali z ajdovskimi piškoti, ki so jih pripravili v Hotelu Ajdovec, nato pa krenili  na pot (po enem od krakov Turistično zgodovinske-gozdne učne poti  Svibno).

Pot so spremljali slikoviti razgledi, privlačne gozdne poti in tudi posamezne zgodbe o nekdanjih praprebivalcih, za katerimi so ostala mistična ledinska poimenovanja, pa tudi skrivnosti, ki jih skrivajo tla – različne rudnine, minerali npr., ki so jih predniki uporabljali že tisočletja, in pa tudi posamezne kamnite ostaline, ki pričajo o nekdanjih njihovih sledeh –  »zlato tele«, »Tičnica«, »Žegnan studenec«, »Ajdov grob«, »Gradišče…«,… Številna registrirana arheološka najdišča svibensko- kumljanske pokrajine pričajo zlasti o pomembnih sledeh iz časa starejše železne dobe…

Ker se s časom jesenskega enakonočja začnejo noči daljšati, s tem pa po stari veri prihajajo nazaj tudi duše prednikov, smo pohodniki doživeli tudi obisk Ajdov in jim prisostvovali pri lovu in nabiralništvu, kasneje pa so pri Hiši na Magolniku pokazali tudi nekaj ajdovskih veščin. Čas jesenskega enakonočja velja tudi za stari praznik  t.i. »druge žetve« oz. drugega večjega pobiranja pridelkov, povezanega s sadjem in grozdjem. Teh dobrot smo bili deležni na cilju, ob tem pa odličnega ješprenja, jedi, ki izvira tudi že iz ajdovskih časov (mlajše kamene dobe), kamenodobnih kruhkov in kamenodobnega namaza, ajdovskega piva Ajd, sladkih dobrot Društva kmetic Arnika in tekočih dobrot Ostrovrharjevih vinogradnikov iz Zagrada, sekcije Turističnega društva Svibno. Gozd pa nam je postregel tudi svojimi dobrotami. Do Žegnanega studenca zaradi oddaljenosti od osnovne poti nismo uspeli, smo pa se z vodo iz tega studenca okrepčali na Pristavi Počakovo.

Organizatorji KTRC Radeče so pripravili tudi ogled VR animacije o življenju Ajdov v času starejše železne dobe,  iz KŠTM Sevnica so predstavili zanimivosti Ajdovskega gradca nad Vranjem pri Senici, iz Posavskega muzeja Brežice so predstavili replike posavskih najdb iz kovinskih obdobij, v Zavodu Svibna pa replike najdb iz Ajdovske jame pri Nemški vasi in posavskih keltskih najdišč, obiskovalci so ob pomerjanju oblačil lahko tudi uporabili posamezne predmete, se preskusili v lokostrelstvu in nekaterih rokodelskih veščinah, bolj za šalo kot zares pa preverili svoje drevesno znamenje keltskega horoskopa in si izžrebali energijske drevesne simbole. Replike posameznih obdobij pa je strokovno predstavila arheologinja iz Posavskega muzeja Brežice, Jana Puhar.

Dogodek je potekal v okviru radeškega občinskega praznika in Posavskega festivala pohodništva. Obenem je del trajnosti projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja.

P.S.: kdo so bili Ajdi?

Fotografije: Borivoj, Marjan, Bernardka

Na Evropskih dnevih arheologije pred Ajdovsko jamo o prazgodovinskem naseljevanju Posavja in kresnih šegah

V petek, 13. junija zvečer, smo na jasi pred Ajdovsko jamo ponovno izvedli dogodek v obeležitev Evropskih dni arheologije, pri katerih Zavod Svibna sodeluje že sedmič zapored.

Osrednji del dogodka je bilo predavanje arheologa, mag. Timoteja Pavlina iz Posavskega muzeja Brežice. V predavanju je izpostavil razloge (kar strokovnjaki vedo po dosedanjih raziskavah), zakaj in kdaj so ljudje sploh poselili območje med Savo in Krko, zakaj so nato prve kmetijske skupnosti po nekaj sto letih zapustile Posavje, zakaj so pred približno tri tisoč leti na tem prostoru zgradili utrjena gradišča, kako so okoljske spremembe vplivale na vzpon in propad rimske države v Posavju… Ob tem pa je nanizal tudi vrsto zanimivosti – tudi o spreminjanju socialnih razmerij skozi obdobja, zdravju ljudi v posameznih obdobjih, na kaj je potrebno biti pozoren pri lidar posnetkih, pokazal zanimive najdbe iz bližnjih arheoloških najdišč ipd.

Druženje pa smo v toplo noč nadaljevali ob okrepčilu in spoznavanju kresnih šeg, vključno z ljudskim petjem in pripovedovanjem zgodb.

Z dogodkom smo obeležili tudi praznik Krajevne skupnosti Senuše.

Foto: Jana, Aleš, Bernardka

Utrinki z zadnjih obiskov Ajdovske jame v tej sezoni

V nedeljo, 13. aprila 2025, dopoldan, smo Mestni občini Krško, v imenu katere se je dogodka udeležila vodja Oddelka za družbene dejavnosti, gospa Vesna Kržan Marković, pomagali  izvesti vodenja ob zadnjem odpiralnem vikendu Ajdovske jame v tej sezoni.

Občina je sicer poskrbela, da je bila jama ob vikendih od 15. oktobra 2024 odprta, oz. bo odprta še do 15. aprila 2025, za vstop brez vodenja. Bilo pa je kar nekaj pobud, da se občasno organizira tudi vodenje, pa smo tako to poskusno izvedli to nedeljo.

Ob tem smo v pomladno cvetje in zelenje odeti naravi pred jamo  obiskovalcem s pomočjo replik  arheoloških najdb pokazali tudi nekaj možnih interpretacij uporabe najdenih predmetov v Ajdovski jami iz obdobja mlajše kamene dobe (cca 7000 let nazaj).

V jami je obiskovalce »pozdravilo« še nekaj netopirjev, ki so v njej ostali še od zimske sezone, se pa s toplimi dnevi obeta prihod večje porodniške kolonije netopirjev. Ti so v prejšnjih sezonah v jami pustili tudi večje količine gvana. V jami smo si ogledali še lokacije kamenodobnih pokopov in ostale posege v jamski prostor ter še sledi nekdanjih raziskovalcev jame.

Ker pa je bil to dan prve spomladanske polne lune, smo v jami, ki je nekoč služila tudi kot svetišče, za dobro letino zapeli staro ljudsko pesem »Tri ptičice so morje obletele«.

Jama bo torej zaprta do 15. oktobra, ko bodo netopirski mladiči že odrasli in se umaknili v druge jamske prostore na zimsko hibernacijo, vabi pa v poletnem času na obisk, sprehod, meditacijo tudi narava pred jamo.

Zahvaljujemo se za obisk, domačinom in tudi tistim, ki so prišli tudi iz drugih koncev Slovenije. Ob začetku odpiralne sezone pa se morda snidemo spet na kakšnem dogodku.

Zavod Svibna in Mestna občina Krško sta opravo in jamsko infrastrukturo vzpostavili v okviru regijskega projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja.

Upamo, da se predpisi za potrebno urejanje skrbništev malih turističnih jam čimprej sprejmejo, in da se pridobijo tudi potrebni viri za vzpostavitev ostale infrastrukture, ter da bosta tako obisk kot spoznavanje življenja (in modrosti) naših pradavnih prednikov še bolj doživeta in bolj dostopna.

Foto: Julijana Zorko, Katarina Kortnik

Objava Mestne občine Krško >>>

Spomladansko olepšanje Ajdovske jame

Prvo aprilsko nedeljo smo namenili urejanju okolice in notranjosti Ajdovske jame. Očistili smo vhodna vrata, talne luči, ograje, smerokaze, info table… Obenem pa smo na pobočju okoli obeh vhodov dodali nekaj gozdnih dreves, med drugim tudi bresta, ki je nekoč obvladoval to območje. Obrezali smo tudi invazivno grmovje in drevje, cvetlice, ki krasijo pot do obeh vhodov in samo pobočje, pa pustili, da odcvetijo.

Tako je vse pripravljeno na zadnje obiske Ajdovske jame v tej sezoni.

Park Ajdovska jama v Zavodu Svibna urejamo po naročilu Mestne občine Krško.

Kelti na obisku v Posavskem muzeju Brežice

Raziskovanje prazgodovine, »ajdovskih« obdobij, smo v preteklem letu usmerili v obdobje mlajše železne dobe – obdobje Keltov. Pri tem smo si pomagali tudi z gradivi  arheologov in rezultati preteklih projektov.

V letu 2025  to raziskovanje še poglabljamo. Pri tem smo še posebej veseli sodelovanja s Posavskim muzejem Brežice (PMB), ki v svojem bogatem arheološkem gradivu hrani tudi veliko zanimivih najdb iz mlajše železne dobe v Posavju.  V petek, 28. marca 2025, je tako skupina interpretov Zavoda Svibna šla na študijski obisk v PMB, s ciljem nadgraditi poznavanje obdobja Keltov v Posavju in preveriti ustreznost uporabe replik posavskih keltskih najdb. Da bi bilo to raziskovanje čimbolj doživeto, smo se oblekli tudi keltske kostume. Posebej nas je pritegnila replika keltskega bojnega voza, katerega nosilnost in rabo smo ob budnem očesu arheologov Jane in Timoteja  tudi preverili. Kot smo izvedeli, je replika voza izdelana tako, da je tudi za praktično uporabo na terenu. Pri morebitnem testiranju bomo z veseljem sodelovali.

Obisk PMB pa smo zaključili že z ogledom Vodovodnega stolpa z zanimivo razstavo o uporabi vode in krasnim razgledom na Brežice.

140 let raziskovanja Ajdovske jame

5. decembra 2024 mineva 140 let, kar je v Ajdovski jami pri Nemški vasi zabeležen prvi raziskovalni obisk. Na jamsko steno se je podpisal »starinokop« Jernej Pečnik, ki je leta 1883 začel službovati v Krškem kot dacar za žgane pijače. Bolj kot ta služba pa ga je zanimala arheologija, saj so se najdbe v okolici “ponujale« na vsakem koraku. Krško je bilo tudi tisti kraj, kjer se je pričelo Pečnikovo več kot 25 letno intenzivno arheološko izkopavanje.

Njegov talent in vnemo za odkrivanje arheoloških najdišč je zaznal kustos Deželnega muzeja v Ljubljani Karel Dragotin Dežman. Z njegovim vedenjem in soglasjem je tako l. 1884 Jernej Pečnik kopal tudi v Ajdovski jami pri Nemški vasi, svojo prisotnost pa je ovekovečil tudi s podpisom na jamsko steno: »Cela Jama pregledal, 5. Decemb 1884, Jernej Pečnik«, kar je pozornemu očesu še vedno vidno.

Čeprav ne vemo točno, kaj je Pečnik v Ajdovski jami našel, in kam oz. komu je te najdbe predal, pa lahko 5. december ravno zaradi njegovega zapisa na jamski steni “da je jamo pregledal” označimo kot dan raziskovalcev Ajdovske jame.

Strokovno, metodološko raziskovanje Ajdovske jame se je prav začelo malo pred 2. svetovno vojno (l. 1938) s poskusnimi sondiranji Srečka Brodarja.
Srečko Brodar sicer v prispevku Ajdovska jama (Razprave Dissertationes III, SAZU, Ljubljana 1955) še navaja dodatne napise: »Kopali… (tu slede zabrisani podpisi), levo pristavljen podpis »K. Deschmann«, iz istega leta pa navaja še podpise Jožefa Gabriča in Janeza Pavloviča ter tudi znanega kmetijskega strokovnjaka Martina Humeka. Brodar še navaja, da so ob izkopavanjih med 3. in 23. julijem 1938, naleteli na sledi predhodnih izkopavanj v glavni dvorani. Da so tam opazili »mnoge nenačrtno izkopane in že deloma zasute jame, med njimi pa razprostranjene nasipe«. Na vrhu teh je 19. 3. 1938 Oto Auman, zbiralec starin iz Krškega našel kostne ostanke jamskega medveda, kar je tudi botrovalo poskusnim izkopavanjem Srečka Brodarja v nadaljevanju leta.

Gradivo teh prvih arheoloških izkopavanj je bolj malo znano. Jernej Pečnik je sicer o svojih raziskovanjih objavil več kot dvajset člankov v Slovencu, Dolenjskih novicah, Domu in svetu, Ljubljanskem zvonu, časniku Laibacher Zeitung in Izvestjih muzejskega društva. Poleg tega pa je 1912. izdal tudi drobno knjižico Vojvodina Kranjska v predzgodovinski dobi, ki je prva samostojna publikacija z arheološko vsebino v slovenskem jeziku. Njegovo izkopano gradivo je sicer romalo v depoje in zbirke Deželnega muzeja v Ljubljani in Dvornega muzeja na Dunaju.
So po znana odkritja Srečka Brodarja, ki je najdbe iz holocenskih plasti predal Narodnemu muzeju v Ljubljani, ostale – iz pleistocenskih plasti, med drugim »številne kostne ostanke jamskih medvedov,… vzorce raznih plasti, zoglenelo žito,…« pa predal takratnemu Celjskemu mestnemu muzeju, ki pa je bil l. 1945 ob zavezniškem bombardiranju mesta povsem uničen, z gradivom vred. »Le nekaj fragmentov je ostalo v muzeju v Brežicah in v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani.«

Po Brodarju so se v Ajdovski jami vrstile številne raziskave – arheološke , naravoslovne… ki po vmesnih nekajletnih presledkih potekajo še danes.

Prelomnico v raziskavah jame pomenijo sistematična arheološka raziskovanja v letu 1967, ki jih je izvedla P. Korošec. Prvič je opredelila namembnost jamskih prostorov, jamo definirala kot podzemno pokopališče oz. nekropolo in kot prostor, v katerem so častili spomin umrlih in zagrobno življenje. Zaradi izjemne odmevnosti samih najdb so se 1982. leta, na pobudo Katedre za prazgodovinsko arheologijo predkovinskih dob Filozofske fakultete, Univerze v Ljubljani in Znanstvenega inštituta v Ljubljani, pričela interdisciplinarno usmerjena raziskovanja pod vodstvo arheologinje Milene Horvat. Zaradi izredne odmevnosti v jugoslovanski znanstveni literaturi, sta raziskavo v letu 1984 v svoj redni program uvrstila tudi Posavski muzej Brežice in Kulturna skupnost Krško, leta 1987 pa še Kulturna skupnost Slovenije.

V okviru bilateralnega sodelovanja Oddelka za geologijo, Naravoslovnotehniške fakultete, Univerze v Ljubljani in Inštituta za paleontologijo, Univerze na Dunaju je bilo pod vodstvom V. Pohar in G. Rabederja izvedeno v letu 2002 tudi vzorčenje pleistocenskih sedimentov in preučevanje fosilnih ostankov zlasti jamskega medveda.

V marcu 2019 so tridnevne raziskave na pobudo Mestne občine Krško pred predvideno odstranitvijo kovinske poti in ureditve poti in druge infrastrukture v jami izvedli še arheologi Zavoda Skupina Stik pod vodstvom Reneja Masaryka. Namen te raziskave je bil oceniti ohranjenost arheoloških depozitov in zamejiti območja, kjer so le-ti odstranjeni.

V letih 2023-2024 poteka tudi ob podpori Mestne občine Krško analiza najdenega arheološkega gradiva, rezultati pa bodo skupaj z ostalimi odkritji objavljeni v monografiji o Ajdovski jami, ki jo pripravlja Milena Horvat.

V letih med 1994 in 2003 so se v Ajdovski jami izvajale tudi zoološke raziskave (Hudoklin, Kryštufek, Koselj), ki so Ajdovsko jamo opredelile kot eno največjih kotišč netopirjev v slovenskem merilu, kar je botrovalo tudi vključitvi v omrežje območij Nature 2000.  Letni monitoring netopirjev se po naročilu pristojnega ministrstva izvaja 1 x letno (Center za kartografijo favne in flore) , v letu 2016 pa se je v sodelovanju z ZRSVN OE Novo mesto in Zavoda Svibna tudi bolj intenzivno.

Jamarskih raziskav je bila Ajdovska jama pri Nemški vasi zagotovo deležna l. 1936, saj je 29.11.1936 v katastru jam naveden kot datum njenega odkritja. Jamo je raziskovalo Društvo za raziskovanje podzemnih jam Ljubljana, od l. 2021  naprej pa to intenzivno izvaja Jamarski klub Novo mesto. Ta je v l. 2021 pod Ajdovsko jamo odkril tudi podzemni vodni rov Bruhalnik Podjama, raziskuje (tudi še v l. 2024) pa tudi notranje rove jame.

Vsem raziskovalcem Ajdovske jame pri Nemški vasi gre velika zahvala.

Bernardka Zorko

Viri: www.ajdovska-jama.si, Brodar, S., 1953: Ajdovska jama. Razprave SAZU 3, 7-40, Ljubljana; Hrovat, M., 1989: Ajdovska jama pri Nemški vasi. Znanstveni inštitut filozofske fakultete, Ljubljana.; https://old.slovenskenovice.si/novice/slovenija/muzej-ni-placeval-najdbe-so-zato-romale-na-dunaj .

…

Po mistični pokrajini Planine pri Sevnici

V nedeljo, 17. novembra 2024, smo člani Zavod Svibna v okviru »ajdovskega terena« izkoristili čudovito jesensko vreme za ponovno srečanje z mistično pokrajino Planine pri Sevnici. Že večkrat nas je pritegnila, z vsakim vnovičnim obiskom pa se odkrije nov vidik privlačnosti te pokrajine, ki je  nudila čudovit bivalni prostor od prazgodovine sem, kar nakazujejo arheološke najdbe, členjenost terena, imena krajev, ledinska poimenovanja…

Tudi s Planino pri Sevnici so povezane različne legende – od Ajdov graditeljev do zmajev. Tudi tu so so se mudili prav tako skrivnostni vitezi Ostrovrharji…

Ob čudoviti pokrajini pa s prastarimi kulturami povezujejo tudi številni raznoliki megaliti, ki tvorijo mrežo z močnimi energijskimi polji. Različni raziskovalci jih različno interpretirajo, vsem pa je skupna ugotovitev, da gre za poseben prostor.

Naš član Aleš nam je skupaj z domačinko Moniko, ki skupaj z ostalimi raziskovalci vztrajno in podrobno raziskuje Planino in njeno okolico, tako  pokazal novo odkrita kamnita obeležja. Ob že znanem »ampusu«  je večino presenetil pravi pravcati »dolmen«, bolj poznan kot megalitska struktura zahodnoevropskih pokrajin. Seveda pa je videti še nešteto drugih struktur, od povezovalnih zidov naprej…

Ne ve se, kdo so bili graditelji teh megalitskih struktur, čemu so služile, je pa očitno, da so jih upoštevali tudi v kasnejših tradicijah.  Tako je prav posebno doživetje tudi sprehod ob kapelicah križevega pota do razgledne cerkve sv. Križa, ob vznožju katere nas sprejme Pravljični gozd, več indicev pa kaže, da legenda o zmaju tudi ni »iz trte zvita«.

Z mavričnimi vtisi  smo zaključili čudovit dan, Planina pri Sevnici pa kar kliče po nadaljnjih obiskih, saj je tam res »dobro biti«.

Fotografije: Aleš, Bernardka