Sprehod s Kelti po Dunaju

Za obeležitev letošnjih Evropskih dni arheologije, pri katerih v Zavodu Svibna sodelujemo šestič zapored, smo tokrat izbrali Dunaj – Arheološko najdišče Mladevine.

Tega je konec 19. stoletja raziskoval lokalni »starinokop« Jernej Pečnik, večjih načrtnih raziskovanj pa to najdišče ni bilo deležno. Na vzpetini Gradišče so poznavalskemu očesu še vidni nasipi prazgodovinskega gradišča, odkrite drobne najdbe pa sodijo v obdobje poznega neolitika (mlajše kamene dobe) in bronaste ter železne dobe, antike in zgodnjega srednjega veka. Po nazivu kraja sodeč,  Dunaj, je bilo tam prisotno tudi eno od keltskih plemen.

Na dogodku smo tako predstavili znane podatke o Dunaju in se sprehodili po gradišču, kjer je še slutiti nekdanje pozicije hiš, obzidij, gomil…  S kostumi in opravo, katere večji del so tudi replike posavskih keltskih najdb (originale hrani Posavski muzej Brežice), pa smo predstavili umetelnost keltskih mojstrov.

Na tem gradišču so bile pred 20-imi leti kot prve v Posavju radiestezijsko izmerjene in označene  tudi zdravilne točke, kar nakazuje tudi dobre zaznave energij prostora pradavnih prebivalcev, ki so bili gotovo veliko bolj kot smo v sodobnem času, povezani z naravo in njenimi cikli.

Ker se v teh dneh v okviru naravnega kroga leta približujemo enemu pomembnejših praznikov – poletnem solsticiju – smo nekaj misli namenili tudi temu.

Po antičnih virih naj bi bili Kelti tudi mojstri piva, zelo radi pa so se mudili tudi v rimskih vinskih kleteh. In tako smo v tem duhu naše druženje zaključili pri bližnji Hiši frankinje družine Kerin, kjer nas ni zmotila tudi manjša ploha, ki pa je počakala, da smo iz logov Dunaja varno prišli pod streho.

Fotografije: A. Fink, B. Zorko

Fotografije dodatno – FB album: Borivoj Ladišić >>>

Romanje po starem do Sv. Vida na Ravni

Na letošnji Vidov dan smo v okviru praznikov KS Senuše in KS Veliki Trn organizirali romarski podhod do cerkve Sv. Vida na Ravni.  Na kratkem romarskem pohodu smo poskusili pokazati posebnosti skupinskih romanj, kot so bila nekoč: romarski »pušeljc«, romarsko malico, romarsko ljudsko petje, dobrotljivost domačinov ob poti, pete litanije in veseljačenje ob zaključku romanja.

V cerkvi Sv. Vida sta romarje pozdravila predsednik SK Veliki Trn, Anton Janc,  ki je predstavil tudi zgodovino cerkve in vasi Ravni (kar je objavil tudi v priložnostni brošuri), predsednica Društva za ohranitev podeželja Veliki Trn, Irena Janc, pa predstavila skrb krajanov do cerkve ter njenih posebnosti – zlasti preoblačenje Marije na desnem stranskem oltarju in Kristusa pod križem na levem stranskem oltarju Sv. Jerneja. Cerkev so tudi praznično okrasili z zelenimi girlandami, ki so jih krajanke spletle po stari navadi.

Bernardka Zorko je predstavila še izročilo Sv. Vida, legendo o njegovem življenju, povezanost s predkrščanskim izročilom, njegov patronat… Sv. Vid je med ljudstvom poznan kot eden od zavetnikov v sili. K njemu so se priporočali lekarnarji, vinogradniki, pivovarji, gostilničarji, rudarji, kovači, gledališki igralci, plesalci, mladi… pa za dober vid in sluh, za domače živali, proti poletnim ujmam, proti božjasti, kačjem piku…

Po starem koledarju je Vidov dan prišel na čas poletnega kresa, zato naj bi imel ker nekaj atributov sončnega božanstva. S tem je povezanih še nekaj vremenskih pregovorov, saj na Vidov dan ne sme biti dežja, sicer bo slaba letina oz. kot je bil stari rek iz okolice Rake: “Dež svetega Vida za strn ni nič prida.” Ali: »Vid, dežja ne daj, da bo lepe žetve kaj.« 

God svetega Vida pomeni v slovenskem izročilu začetek ‘kmečkega poletja’ oz. košnje, kar pove pesem: »Prišel bo sveti Vid, / češnje zorijo. / Fantje po travnikih / travco kosijo.« Pregovor, da je »sveti Vid češenj sit«, je tudi nastal še v dobi starega koledarja. Prav tako je s starim koledarjem povezan tudi rek “O svetem Vidi se skozi noč vidi”.

Romanje smo zaključili zunaj v senci dreves z okrepčilom in petjem. Tudi harmonika ni manjkala. Vreme nam je tudi odlično služilo in če velja navedeni vremenski rek, potem se obeta tudi dobra letina.

Z dogodkom smo v  Zavodu Svibna tako zaključili tudi večmesečni projekt o romarskem izročilu.

Romarski pohod je sofinancirala KS Senuše, pri organizaciji pa je sodelovalo tudi Društvo za ohranitev podeželja Veliki Trn.

Fotografije: K. Kortnik, S. Obolnar, B. Zorko

Majski večer vasovalskih pesmi

Na majskem srečanju ljudskega petja, v četrtek, 16. maja 2024, smo kot se za maj spodobi, peli podoknice in vasovalske pesmi – tokrat na »zgornji polici« Brezovske Gore, pa obenem obeležili tudi rojstni dan naše gostiteljice.

Med znanimi in manj znanimi ljudskimi pesmimi (npr. Nocoj je ena luštna noč, Slavček milo mi naglaša, Odpiraj, dekle, kamrico, Snočkajšnja noč je bla luštna, vesela, Jaz pa enga konjiča imam, Sem šel, sem šel čez gmajnico, Po češnji, V nedeljo pri deseti maši, Po gorah, grmi se bliska, Dekle v zelenem vrtu stoji, Vasovalec, Snoč pa dav je slanca pala,…) pa je bi čas tudi za raznorazne šale.

Medgeneracijski pevski večer je tako postregel tudi z obilno mero smeha in dobre volje ter z odličnimi učinki na zdravje vseh prisotnih.

Vseslovensko petje s srci tudi v Brezovski Gori

V nedeljo, 21. aprila 2024, smo se pridružili projektu Vseslovensko petje s srci in tako med 10. in 11. uro (pa tudi malo čez) z vrha Brezovske Gore peli slovenske ljudske pesmi, da so se razlegale daleč naokoli. Uvodoma smo zapeli vse kitice Zdravljice, pa Lipa zelenela je, potem pa Tri tičice so morje obletele, Sonce čez hribček gre, Prav lepo je res na deželi, Polje, kdo bo tebe ljubil, Prišla bo pomlad, Preljuba si ti pomlad, Kol’ko kapljic, Mi, Slovenci vinca ne prodamo, in še in še… Generacijsko mešana druščina, ki “v srcu dobro misli”, je pela za ljubezen, dobre odnose, radost, zdravje, dobro letino,… in si naredila čudovito nedeljsko dopoldne.

Foto: K. Kortnik, B. Zorko

O srčnem delu z zemljo

V sredo, 17. aprila 2024, smo gostili Rajka Bošnjaka, ki je zbranim udeležencem iz različnih krajev Posavja in od drugod, v predavanju, ki ga je naslovil “Življenje in delovanje v svetu po meri človeka”, delil svoje izkušnje pri ustvarjanju rodovnega posestva in navduševanjem mladih za delo na zemlji. Pri tem ga odlikuje velika srčnost, spoštovanje in občutek za prostor ter vzgojo mladih, katerim je zlasti preko šolskih vrtov spodbujal sprejemanje odgovornosti, medsebojnega zaupanja, veselje na vrtnarjenjem in delom na zemlji. Rodovno posest Jakčev dol, ki jo ustvarja na Krasu, odlikuje velika srčnost – tako po obliki posesti kot energijah, katerim Rajko občutljivo sledi pri poseganju v prostor in jih ob tem odlično nadgrajuje tudi z energijsko podporo (spirale, piramide, atmosferske antene, dvojnik, tročan, dvojni tročan…).

    Na ajdovskem terenu izven posavskih meja

    Skupina navdušencev nad  t.i. »ajdovskimi« lokacijami, ki je nastala v okviru projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja, se je v nedeljo 17. marca 2024 odpravila raziskovat sledi ajdov izven posavskih meja – tokrat v okolico Klevevža v občini Šmarješke Toplice.

    Vodil nas je član Borivoj Ladišić, ki je sicer aktivni jamar Jamarskega kluba Novo mesto, obenem pa tudi skrbnik katastra jam pri Jamarski zvezi Slovenije. Ogledali smo si ruševine gradu Klevevž, najpogumnejši še Zgornjo Klevevško jamo (tudi Ajdovsko jamo – najdbe iz bakrene dobe), pri kateri raziskani dolžini, cca 200 m,  je prav Borivoj veliko prispeval, se mimo grajskega mlina sprehodili do Klevevške toplice in nato še ob soteski Radulje še do ene t.i. Ajdovske jame na Griču pri Klevevžu, ki pa je bila tako poimenovana in registrirana po pomoti, ne da bi prej preverili pripovedi in spomine starejših domačinov. Dejansko je Ajdovska jama v tem okolju ravno že omenjena Zgornja Klevevška jama.

    Vhoda v Spodnjo Klevevško jamo in Malo Klevevško jamo pa smo si ogledali je preko struge dokaj  živahne Radulje.

    Naše prijetno popoldne v okrilju naravnih vrednot in kulturne dediščine smo ob postanku v geološkem središču občine Škocjan sklenili na domu našega tokratnega vodiča Borivoja in proslavili njegovo 1000. odkrito/registrirano jamo, kar je poseben in  težko dosegljiv rekord.

    Fotografije: Katarina Kortnik, Bernardka Zorko

    Borivojev prispevek >>>

    Imeli smo etno večer po Valentinovem

    Februarski etno večer smo posvetili Valentinovem, natančneje izvoru tega praznika, ki ima svoje korenine vsaj v antičnem času, v bistvu pa tudi ta izhaja iz narave.  Kot pravi star ljudski pregovor »Valentin ima ključe od korenin« – se v tem času leta narava začenja prebujati, sokovi začno teče od korenin navzgor… In podobno kot v rastlinskem svetu se nove sile življenja prebujajo tudi v živalih in ljudeh… Na ta dan naj bi se že osvajali ptički, da bi se potem na Gregorjevo ženili, igrivost, ljubeč odnos pa je zaznati tudi pri ljudeh. Iz tega razloga smo spoznali in zapeli tudi nekaj starih  nagajivih ljudskih pesmi, ponovili pa smo tudi nekaj starih romarskih.  Šal in smeha pa tudi ni manjkalo. Deloma navezujoč se na nekdanje rimske Luperkalije pa si je vsak udeleženec srečanja izžrebal izmed imen prisotnih tudi skrivnega prijatelja, do katerega bo še posebej  prijazen še vsaj do naslednjega srečanja.

    Nedeljska šola v ekološkem sadovnjaku

    V nedeljo, 7. maja 2023 popoldan, je bilo za člane Zavoda Svibna organizirano nedeljsko izobraževanje na temo ekološke pridelave sadja.  Svoje bogate izkušnje nam je v okviru sprehoda po ekološkem sadovnjaku Ekološke kmetije Adrečkovi delila specialistka, svetovalka za sadjarstvo Andreja Brence. Od blizu smo si ogledali pridelavo marelic, hrušk, orehov, leske, malin, češenj, kutine, kostanja in  jagod, dobili veliko uporabnih nasvetov tudi v zvezi ekološko pridelavo vinskega in namiznega grozdja, ob tem pa smo tudi katere sorte posameznega sadja so najboljše. Ob bogato obloženi mizi pa  smo si izmenjali tudi marsikatero uporabno izkušnjo. Nedeljska »šola« je tako trajala vse do poznega večera… 

    Fotografije: Katarina, Sašo in Bernardka

    Bil je večer s kristali

    V četrtek, 12. maja 2022 zvečer smo po 2-letnem odlogu le doživeli druženje s kristali, ki smo ga načrtovali še v predkoronskem času. Anica in Boštjan Dirnbek sta z nami delila svojo bogato zakladnico kristalov ter v besedi in sliki, predvsem pa v živem stiku z minerali in kristali predstavila veliko uporabnih zanimivosti in izkušenj v zvezi s posameznimi kristali, ki sta si jih v preteklih letih intenzivno nabirala tudi na lastni koži ter na različnih izobraževanjih in mednarodnih sejmih. Poudarila sta, da so kristali živa bitja, da se odzivajo na ljudi, da je moč kristale tudi sprogramirati, da se z njimi vzpostavlja vzajemen odnos, od katerega je tudi odvisna kvaliteta njihovega blagodejnega delovanja na nas. Izvedeli smo tudi, na kakšne načine se kristale čisti, zakaj se nekatere kristale lahko čisti z vodo in zakaj druge ne, pa tudi kako pogosto jih je potrebno čistiti… Ni odveč poudariti, da je kar nekaj kristalov našlo nove prijatelje.

    Dogodek je bil tudi eden od številnih v okviru Tednov vseživljenjskega učenja 2022.

    Ajdi in megaliti

    Ajdi naj bi bili z megaliti (velikimi kamnitimi strukturami) močno povezani – po enih virih naj bi bili njihovi graditelji, po drugih pa megaliti predstavljajo zaklete, okamenele velikane – Ajde. Nekaj tovrstnih megalitov smo v Posavju našli, ker pa nas zanima tudi, kako je drugod, smo se v okviru študijskega krožka projekta Ajdi! v nedeljo, 8. maja 2022, odpravili na Kozjansko – na obisk megalitov Žusma. Tam nas je prijazno sprejela domačinka Andreja Križan Lipnik, avtorica knjige Nove zgodbe Žusma, in nas po gozdnem in deloma travnatem pobočju Žusma popeljala med megaliti in z nami delila številne zanimive zgodbe. Polni sveže energije smo zaključili pri Stolpu ljubezni – z obilno malico in čudovitim razgledom.