Korenine moje domovine

V četrtek, 16.11.2023,  smo v Dvorani v parku v Krškem gostili študijski krožek Etno-fletno, s  katerim imamo v Zavodu Svibna precej stičnih točk, zlasti pri raziskovanju naše starodavne dediščine. Mentorica Branka Urbanija je uvodoma na kratko predstavila njihovo delo, v okviru katerega se lahko pohvalijo tudi z izdanimi knjigami in dokumentarnimi filmi. Med temi je posebej odmeven dokumentarni film Korenine moje domovine, film o zgodovini, ljudeh in kulturni dediščini naše Slovenije s številnimi novimi dejstvi o naših koreninah. Pod vodstvom mentorice in režiserke je pri filmu sodelovalo 18 strokovnjakov in poznavalcev obravnavane snovi, med njimi prof. dr. Anton Perdih, zamejski pisatelj Marij Čuk in domači mag. Ivan Sivec, oblikovalec prof. Oskar Kogoj, prof. dr. Borut Juvanec,  Simon Prosen, teolog in pisatelj dr. Karel Gržan, publicistka in raziskovalka ljudske dediščine Dušica Kunaver.

Od navedenih so bili na dogodku Dušica Kunaver, prof. dr. Anton Perdih in Simon Prosen. V pogovoru, ki ga je vodila Branka Urbanija, je Dušica Kunaver izpostavila izreden pomen slovenskega ljudskega izročila, od tega npr. vsaj 15.000 zabeleženih ljudskih pesmi, pa nešteto šeg, navad, ki se razlikujejo že od vasi do vasi, obenem pa obžalovala, da je vso to izročilo z odhajanjem starejše generacije vse bolj ogroženo. Simon Prosen, raziskovalec zgodovinske izvirnosti Slovencev, povestničar, je podrobneje predstavil svoja spoznanja o ajdih, gradiščih, tičnicah, kosezih ter o kresniku in kresništvu kot slovenski posebnosti, kar je podrobneje opisal v svoji knjigi Povest  o koreninah Slovencev. Dr. Anton Perdih, po izobrazbi kemik, pa se je osredotočil na rezultate DNK analiz, povezano z etnogenezo Slovencev in drugih Evropejcev, podrobneje pa na osnovi različnih študij predstavil v knjigi Izvor Slovencev in drugih Evropejcev.

Marsikatera spoznanja, ki so bila izpostavljena v filmu in v pogovoru, odstopajo od stališč uradne znanosti, vsa skupaj pa izzivajo k nadaljnjemu raziskovanju.

Srečanje je zaokrožilo prepevanje ljudskih pesmi pod vodstvom Dušice Kunaver ter vsesplošen klepet ob domačih dobrotah.

Prispevek Branke Urbanija >>>

Prispevek Posavski Obzornik >>>

Ajdovska jama po 20ih letih

27. septembra 2023 mineva 20 let, kar se je Ajdovsko jamo pri Nemški vasi predalo v turistične namene.

Takrat je bilo to arheološko najdišče eno od občinskih razvojnih prioritet.

Občina Krško je že leta prej zagotavljala sredstva za arheološke raziskave, vzpostavila pot do jame in kasneje parcele tudi odkupila. Investicijo je podprlo tudi Ministrstvo za kulturo, veliko je sodeloval tudi Restavratorski center ZVKDS, podprla so tudi večja lokalna podjetja, društva in posamezniki.

V okviru takratnih dnevov evropske kulturne dediščine in na svetovni dan turizma je bila Ajdovska jama z uvodnim predavanjem arheologinje Milene Horvat, koncertom Ljobe Jenče in kresom pred Ajdovsko jamo (ki ga je skupaj z županom Francem Bogovičem prižgala arheologinja Paola Korošec) slovesno predana za turistični obisk.

Dogodek je pritegnil veliko obiskovalcev – tako domačinov in širše lokalne javnosti kot tudi predstavnikov lokalne skupnosti in države.

Po svojem znanju in zmožnostih smo se v priprave in izvedbo dogodka, pri katerem je sodelovala tudi občna izpostava JSKD iz Krškega, vključili tudi prebivalci iz neposredne okolice jame. Tako velik obisk je bil tudi logistični izziv, ki so ga takrat iz Senuš reševali gasilci, ki so v svojih vozilih obiskovalce prevažali do in s kraja dogodka.

Nekako je bilo čutiti, da celoten kraj, celotna občina diha za ta dogodek, za to lokacijo.

Takrat smo  bili smo polni idej in optimizma glede razvoja kulturnega turizma, veseli in ponosni, da bodo tudi naši odročni kraji postali pomembni na turističnem zemljevidu in zemljevidu pomembnejše kulturne dediščine srednjeevropskega prostora.

V tem zanosu pa s(m)o bili premalo pozorni na prihajajočo naravovarstveno zakonodajo, ki je sicer lokacijo uvrstila še na zemljevid državno in evropsko pomembnih naravnih vrednot, a pri tem močno posegla v režim obiska,  dokončno  vzpostavitev infrastrukture  za obiskovalce in izbiro upravljavca, do česar ni prišlo v vseh teh 20ih letih.

Tako se zdi, da se v tem času pri Ajdovski jami ni veliko spremenilo. odprta vprašanja ostajajo odprta. Se je pa spremenil svet. V ospredje prihajajo druge prioritete, druge vrednote, druge potrebe…

Fotografije: Arhiv Bernardke Zorko, prispevek iz časopisa Posavski Obzornik

Pivo – od kdaj in zakaj?

Po arheoloških odkritjih sodeč je bilo pivo posebna, okrepčilna in praznična pijača že od prazgodovine sem. Starejši viri navajajo, da naj bi pivo izviralo iz  Mezopotamije, kjer so ga izdelovali že v 4. tisočletju pr. n. št. in so ga uvrščali med osnovna živila. Pivo je v pisnih virih prvič omenjeno v Hamurabijevem zakoniku ter v Himni boginji  Ninkasi, nekakšni molitvi mezopotamski boginji piva, ki je hkrati služila tudi kot recept.   Mlajši viri pa navajajo najdbe izpred skoraj 11.000 let na lokaciji Göbekli Tepe v jugozahodni Turčiji, med katerimi so našli korita za varjenje piva (v njih so bile sledi oksalatov, ki nastajajo pri fermentaciji žita v alkohol).

Kdaj je prišlo pivo v naše kraje se ne ve, so pa analize arheoloških ostankov lončenih posod koliščarjev na Ljubljanskem barju pokazale, da so koliščarji znali variti pivo, kar gre za čas bronaste dobe – cca 3000 let pr. n. št.

Več desetletij  pa v strokovnih krogih teče razprava, kaj je bil prvi povod za gojenje žit – kruh ali pivo? Nekateri raziskovalci menijo, da je pivo pred 11.500 leti spodbudilo gojenje žit. Ker je pridelava žit zahtevala veliko trdega dela (pobiranje drobnih, večinoma neužitnih delov, ločevanje zrn od plev in mletje v moko), naj bi bilo varjenje piva rezervirano za pogostitve s pomembnimi kulturnimi nameni. Kasneje je veljalo kot najbogatejše hranljivo živilo in naj bi ga kot vsakodnevno hrano varile ženske.  Vsebuje skorajda vse minerale potrebne za preživetje. Zaradi splošnega pomanjkanja hranljivih živil je pivo veljalo za dejanski recept za preživetje oziroma kot energijska pijača. Varila ga je tudi znana zeliščarka, opatinja, sv. Hildegarda, ki je hmelj kot dodatek k pivu omenila tudi v svojih zapisih

Kot osnovno surovino so v prazgodovini na območju Mezopotamije in tudi južne, srednje Evrope uporabljali pšenico in ječmen.

Se je pa takratno pivo od današnjih precej razlikovalo, vsebovalo je tudi sadje, med, različne rastline, začimbe in celo narkotične substance. Največja razlika med današnjim pivom in prvimi pivi je bila v tem, da v prvotnih pivih ni bilo hmelja. Ta je bil v pisnih virih kot dodatek pivu omenjen šele okoli leta 822, v zapiskih nekega karolinškega meniha.

Kot smo že objavili, je precej verjetno, da so pivo poznali tudi naši ajdovski predniki. V Ajdovski jami sta iz obdobja mlajše kamene dobe najdeni dve osnovni surovini za pivo – ječmen ter enozrna oz. dvozrna pšenica. Na osnovi tega je nastalo sodobnemu okusu prilagojeno pivo AJD, ki ga z veseljem ponujamo vsem zainteresiranim. Priporočamo pa uživanje v zmernih količinah  – naj služi kot energijsko hranilo oz. zdravilo

Kresni šopki in druge kresne šege

Od kar pomnim, je vsako leto na kresni večer, t. j. 23. junija, oče odšel na večerni sprehod na Podjamo in tam nabral kresnih rastlin, jih povil v šopek in zataknil praviloma nekam pod streho gospodarskega poslopja, skednja – predvsem zato, da ne bi vanj čez poletje udarila strela oz. da ne bi bilo hude ure. Zakaj ravno skedenj? Skedenj, poln krme za eno kravo, kot smo jo praviloma imeli, z lesenim ostrešjem in stropom, je bil od vseh poslopij najbolj ranljiv.

Pred leti, ko zaradi bolezni ni mogel na večerni kresni sprehod, me je prosil, da ta šopek (največkrat iz šentjanževke, praproti in kresnic, občasno pa se znajde še kakšna druga rastlina tega časa) pripravim jaz – in od takrat ga z vsem spoštovanjem do družinskega izročila z vso predanostjo opravljam, toliko bolj tudi za to, ker se tako ohranja vez ne samo med generacijami naše družine, ampak tudi številnimi rodovi, ki so tu živeli od prazgodovine sem. Vero v moč kresnih rastlin pa je nadomestilo vedenje, izkušnja – da so v kresnem času med nami prav posebne frekvence, vibracije ki ojačujejo tudi moč naših misli.

Ostale kresne šege so sicer bolj zabrisane, jih pa včasih v okviru javnih dogodkov, včasih pa povsem zasebno tudi poustvarjamo. Moja mama, Anica Zorko, se iz otroških let še spominja, da so v Drenovcu skupaj s sosedi zakurili kres, peli ob njem in skakali čezenj, da jih »ne bo križ bolel«, pa da »bo lan dovolj visoko zrasel«, posebej pa se spomni stare mame, ki je vse otroke napotila nabirat jevševe veje, ki jih je potem postlala po prej očiščenih hišnih tleh, češ da potem ne bo bolh. Čeprav je to delovalo kot vera, pa je očitno nekaj tudi v eteričnih oljih jevše, ki morda bolham ravno ne ugaja.
Anica Zorko se še spominja pripovedi zdaj že pokojnega soseda, ki je živel vsaj pol ure hoda stran do prvega izvira pitne vode; ker je bilo do izvira daleč in peš v brenti ali škafu tudi nisi mogel prinesti veliko vode, so bili tako ljudje kot živali pri hiši večkrat žejni. Imel je doma tudi dva vola, za katera bi porabil nešteto ur prenašanja vode, da bi ju dovolj odžejal, za eno rajžo bi rabil vsaj eno uro, pa se ne bi nič poznalo. Potem pa je pravil, da se mu je nekega leta, ko se je vrnil domov od polnočnice, in po stari dobri navadi tudi živalim v hlev nesel kos božičnega kruha, zgodilo nekaj čudnega. Že ko se je bližal hlevu, je slišal pogovor, ko je prišel bliže, pa je ugotovil, da se pogovarjata vola s povsem človeškim glasom. Hvalila sta gospodarja, da je dober do njiju, edino eno slabost da ima – da ju večkrat pusti žejna. Ugotavljala sta, da bi bolje naredil, da namesto da sam nosi zanju vodo sem in tja, naj raje njiju pripelje do studenca in se bosta tam že sama odžejala. “O, kako sta vola pametna, bolj kot jaz”, si je mislil gospodar, ob tem pa razmišljal, kako to, da ju je slišal govoriti. In spomnil se je, da je bil v suknji, v kateri je hodil tudi poleti, morebiti tudi na kresni večer. Kot so stari ljudje pravili “če ti kresni večer nevede pade v žep praprotno seme in ga imaš pri sebi še na božični večer, potem boš slišal živali govoriti.” In tako zaradi praprotnega semena s kresnega večera sosedova vola nista bila nikoli več žejna…

Najmanj zadnji dve desetletji pa izvajamo še en kresni obred: suha zelišča, ki so ostala od prejšnjega leta, damo na kresni ogenj – v zahvalo in tudi s kakšno priprošnjo…

Zapis in fotografije: Bernardka Zorko

Nesli smo k žegnu

V dobrih sedmih desetletjih Aničinega življenja se je marsikaj spremenilo, tudi šege in običaji, povezani z velikonočnim žegnom.

Iz otroštva se najbolj spomni priprav na žegen, pri čemer so otroški od strani opazovali mamo Julko, kaj vse je zložila v velikonočni jerbas in jim pri tem razlagala, zakaj  oz. kaj vse pomenijo posamezne sestavine. Ob veliki šunki, ki je morala zadoščati za številno družino, prav tako velikem hlebcu kruha, potici, treh koreninah hrena, so bili v jerbasu še pirhi – za vsakega družinskega člana po dva – in prav tako za vsakega člana tudi cela klobasa, kar se je takrat otrokom ob siceršnjem pomanjkanju zdelo še posebej imenitno – imeti celo klobaso povsem zase! Nekatere gospodinje pa, če niso imele ravno veliko dobrot, so v jerbas dale še lonec, v kateri se je kuhala velikonočna šunka. Tako je imela gospodinja izredno težko nalogo  prinesti na glavi peš do cerkve in nazaj. Se je pa enkrat zgodilo, da se je tako obteženi gospodinji med noge zapletel radoživi otrok, jo spotaknil in je tako stresla  vso vsebino jerbasa, z juho vred, po tleh, pa je bilo potem nekako priporočeno, da otroci mam k blagoslovu jedi niso spremljali.

Sicer pa so bili  otroci praviloma zaposleni z raznašanjem velikonočnega ognja – tega so nekaj dali tudi v peč oz. štedilnik na drva, nekaj pa so ga za dobro letino nesli tudi po njivah. Sicer pa je bila tudi za ostale odrasle velikonočna sobota še zelo delovna. Praviloma se je čistilo po hiši in okoli hiše, pa po štalah… Pri Aničinih doma pa so radi takrat sadili tudi krompir, ker je praviloma sajen na ta dan najbolje uspel.

So pa seveda mamo, ko je prihajala od žegna od Senuš proti Drenovcu, spremljali že od daleč – in takoj, ko so jo zagledali, so si sezuli čevlje, saj je veljalo, da  je pri velikonočnem žegnu tudi zemlja že požegnana in se sme spet hoditi bos, kar je bilo ob sicer grobih zimskih čevljih za otroke pravo olajšanje. Otroci pa so bili tega tudi praznika veseli, saj so takrat dobili vsak po en kos novih oblačil (krilo, hlače ali pa vsaj nogavice), v katerem so šli potem v nedeljo k procesiji.

Blagoslovljene jedi so tako čakale do nedeljskega jutra, saj je bila velikonočna sobota še postni dan. Edino zvečer so lahko pojedli malo velikonočne juhe in potice.

Velikonočni zajtrk pa – ker so imeli doma živino in niso mogli vsi hkrati k vstajenjski procesiji in so zato eni ostali doma in šli k maši kasneje ob 10ih, do cerkve v Leskovcu pa je bilo dobro uro hoda in so se potem na poti že srečali – so jedli deljeno.

Velikonočni žegen je moral biti kar najbolj obilen, bogat, s tem so se med seboj radi postavljali, saj bi to nakazovalo tudi splošno blaginjo družine. Seveda pa vsi niso imeli in so tako pod velikonočni prt včasih skrili še kar jim je prišlo pod roko (pručko, poleno,…), da je bil jerbas videti bolj obilen, a je bila potem zadrega še veliko večja, če se je prt po nesreči odkril.

Žegnu so praviloma nosile gospodinje, včasih pa tudi dekleta, ki so dostikrat dobila tudi fantovsko pomoč.

Ko se je omožila in prišla v Brezovsko Goro, se je tradicija (tudi zaradi časovnega odmika) malo spremenila.  Tu so nosili k žegnu kar k enem od križev na razpotjih v vasi (najprej čisto na zahodu vasi – pri Šmukovem križu). Takrat so župniki  (oz. pa hribovskih vaseh so hodili bolj kaplani ali pa patri iz Krškega) hodili peš in je bilo od cerkve sv. Štefana do c. sv. Lucije na Senušah tu najkrajša pot.  Kasneje – z izboljšavo cest in  motorizacijo  – pa so bila bolj prikladna križišča in križi sredi oz. na vzhodni strani vasi (in se je tako lokacija blagoslova velikonočnih jedi selila od Dolmovičega križa  do Kočnarjevega in nazaj). Tudi v Brezovski Gori se nosile k žegnu praviloma ženske (le od dveh hiš izrecno moški), so jih pa  spremljali tudi otroci. Jerbase so zamenjale košare, ki se ne nosijo več tako polne in seveda tudi ne na glavi, so pa ti žegni sčasoma postali tudi priložnost za praznično srečanje vaščanov. Druženje se je pravzaprav začelo že ob poti do žegna, saj je morala najbolj oddaljena gospodinja iz vasi spotoma »pobrati« še ostale in je tako bilo že na sami poti do žegna in nazaj veliko veselega kramljanja.

Nazaj z žegna se je sicer bilo treba podvizati, saj so jih doma že nestrpno čakali preostali družinski člani, da začno s praznovanjem.

Namreč nekje med 1965 in 1970 se je začela praksa, da se velikonočne jedi  uživa že na veliko soboto, takoj ko se jih prinese z žegna. V tistem času, ko se je blagoslov jedi izvajalo po vaseh, kar je trajalo po ves dan, so imeli duhovniki  vmes tudi malo oddiha – in v vasi, ki je po urniku prišla na vrsto, se je spodobilo, da se je duhovnika povabilo na okrepčilo. Ob enem od takih povabil, ob katerem je gospodinja potožila, da bi postregla s šunko, a da je še post, je župnik pripomnil, da če so jedi že blagoslovljene, se jih sme že jesti, kar so tudi storili. Novica se je raznesla po vaseh in tako se zdaj večinoma velikonočne jedi uživa že na veliko soboto, seveda pa jih ostane tudi še za velikonočni zajtrk.

Spomine Anice Zorko zapisala Bernardka Zorko


Pa danes…oz. do nedavna?

Ko se je uvedel blagoslov jedi zgolj na podružničnih cerkvah, smo iz vasi Brezovska Gora začeli večinoma nositi k žegnu k c. sv. Štefana – ki že zaradi  svoje razgledne lokacije vabi k obisku.  In tako postaja pot z velikonočnimi jedmi do te cerkvice že pravo romanje za vso družino, kar so nekatere ohranile še danes.

Velika sobota nam je tako postala pomemben praznični dan, dan ko se naužijemo prazničnih jedi, ki nikoli v letu niso tako dobre, kot takrat. Je tudi dan, ko nam ni treba od doma  in ga lahko v miru preživimo s svojimi domačimi, kar je v spomladanskem naravnem okolju naše vasi še prav posebej lepo.

Pesmi in igre debelega četrtka

Februarski četrtkov večer starih pesmi in iger je bil posvečen pustnemu času. Ker se četrtek pred pustom imenuje tudi debeli četrtek, ko se je po pravilu moralo dobro, tudi mastno jesti, je bilo temu primerno tudi okrepčilo, a prirejeno za večerni čas. Nekoč so dejali, da mora biti »o pustu vsakdo sit, človek in živina. Kdor se tega dne ne naje, bo vse leto stradal.«

Ker je Brezovska Gora, kjer se dobivamo, obdana z vinskimi goricami, nas je  je obiskal tudi sam »bog vina Bacchus«, zato tudi pesmi o vinu in napitnic ni manjkalo. Pa tudi plesa in smeha. Vse skupaj naj bi odgnalo mrko zimsko razpoloženje…

Zato bo naslednje srečanje študijskega krožka posvečeno pričakovanju pomladi  in šegam ob godovanju…

Sredozimski večer v znamenju ohcetnih pesmi in iger

V četrtek, 30. januarja 2020 zvečer smo srečanje študijskega krožka starih pesmi in iger posvetili predpustnemu vzdušju. Čas druge polovice januarja je bil nekoč pod patronatom svetnikov »sredozimcev«, sicer pa je bilo to nekoč obdobje  vse tja do pusta, ko je bilo največ porok. In tako je bilo to tudi obdobje, ko si dekleta delala nemalo skrbi, če do pusta ni bilo izgledov za poroko.

Tako je v kar nekaj ljudskih pesmih zabeležena priprošnja k svetemu Antonu, ki naj  bi imel moč » zrihtati moža«, v drugih pa so obtoževali Heroda, ki je v davnem času v betlehemskem mestu »vse fantiče pomoril«.

Spomnili smo se še različnih pesmi zbadljivk  na račun obeh spolov, odigrali nekaj starih družabnih iger, ki so se jih nekoč igrali na ohcetih, slišali nemalo vicev in se spomnili celo starih plesov kot sta rašpla in ceperle.

Ker pa smo že blizu kulturnega praznika, smo zapeli še vse kitice najlepše himne na svetu.

Naslednje srečanje študijskega krožka bo na »debeli četrtek«, tik pred pustom, t.j. 20. februarja 2020 ob 18. uri na istem mestu.  

Ljudsko petje za dušo

Lepega decembrskega večera smo v našem hramu v spomin na to, kako so si nekoč krajšali zimske večere, organizirali večer starih ljudskih pesmi in iger. Nabralo se nas z vseh vetrov Posavja, z različno pevsko kilometrino, a vsi s srčno željo peti iz duše, za dušo, ob tem pa obuditi to staro “dušobožajoče” izročilo.

Družno smo ugotavljali, da je ljudska pesem, nekoč vsakodnevna spremljevalka dela in praznovanja, povsem izrinjena iz naših življenj, vse preveč je razvrednotena. Res je, da se lepše sliši iz izdelanih pevskih grl, a petje je pravica in potreba vsakega. Med petjem se sproščajo endorfini, ki nas zdravijo in osrečujejo ter delajo bolj ustvarjalne.Če pa se glasovi naših grl povežejo v čudovito harmonijo večglasja, te vibracije ne učinkujejo dobro le na naše fizično in čustveno telo, ampak na ves prostor in ljudi, ki so v njem. Skupina se med petjem neverjetno poveže, postane eno. Prastare melodije in ritmi pa nas povežejo tudi z ritmom pokrajine, v kateri bivamo.

Slovenska ljudska pesem nam lahko v svoji razsežnosti melodij, ritmov in besedil služi tudi namesto popularnih, z vzhoda prinesenih, manter, kot molitev. Saj ste slišali: “kdor poje, trikrat moli” in  pa “kdor poje, zlo ne misli”.

Dajmo torej čimveč peti – sami in skupaj. Ljudska pesem je bila narejena za ta namen – za petje, ne zgolj za poslušanje. Četudi je morda v začetku glas negotov… Tudi tu velja, da vaja dela mojstra.

Mi pa bomo z našimi pevskimi druženji nadaljevali v obliki študijskega krožka. Vsaj enkrat mesečno. Če še koga zamika, dobrodošel!