Pomladno obarvan večer ljudskih pesmi

Marčevski četrtkov večer ljudskih pesmi (14.3.2024) smo pomladno obarvali in se spomnili ljudskih pesmi, povezanih s pomladjo. Ob teh pa smo zapeli še nekaj manj znanih rojstnodnevnih / godovnih zdravic ter številne druge v prostem delu večera. Veseli smo, da se naša druščina širi in da svoj bogat spomin na ljudske pesmi z nami delijo tudi nekdanji člani Društva ljudskih pevcev Roženkravt.

Foto: Katarina Kortnik, Bernardka Zorko

O romanjih nekoč in danes

V okviru projekta Romarsko izročilo smo v četrtek, 7. marca 2024 v Dvorani v parku v Krškem organizirali predavanje o romanjih etnologinje, mag. Mance Račič, ki je predstavila izvor in zgodovino romanj oz. božjepotništva, posebej pa izpostavila romanja v slovenskem prostoru nekoč in danes, vključno s staroverskimi romanji, pri čeme rje povzela raziskovanja Pavla Medveščka, na osnovi katerih sicer v svoji doktorski disertaciji raziskuje sodobne interpretacije staroverstva.

V slovenskem ljudskem božjepotništvu je bila ljudska pesem stalna spremljevalka, ki je romarjem pomagala premagovati pot in jih osredotočati na namen romanja. Tako smo uvodoma in ob zaključku predavanja zapeli tudi nekaj starih ljudskih romarskih pesmi, v razpravi pa obujali smo spomine na različna romanja in peripetije ob tem, na Camino, slovenske božje poti, na peš romanja in raznoraznimi drugimi prevoznimi sredstvi.

Več v prispevku v Posavskem Obzorniku >>>

Foto: Sašo Obolnar, Julijana Zorko, Bernardka Zorko

Imeli smo etno večer po Valentinovem

Februarski etno večer smo posvetili Valentinovem, natančneje izvoru tega praznika, ki ima svoje korenine vsaj v antičnem času, v bistvu pa tudi ta izhaja iz narave.  Kot pravi star ljudski pregovor »Valentin ima ključe od korenin« – se v tem času leta narava začenja prebujati, sokovi začno teče od korenin navzgor… In podobno kot v rastlinskem svetu se nove sile življenja prebujajo tudi v živalih in ljudeh… Na ta dan naj bi se že osvajali ptički, da bi se potem na Gregorjevo ženili, igrivost, ljubeč odnos pa je zaznati tudi pri ljudeh. Iz tega razloga smo spoznali in zapeli tudi nekaj starih  nagajivih ljudskih pesmi, ponovili pa smo tudi nekaj starih romarskih.  Šal in smeha pa tudi ni manjkalo. Deloma navezujoč se na nekdanje rimske Luperkalije pa si je vsak udeleženec srečanja izžrebal izmed imen prisotnih tudi skrivnega prijatelja, do katerega bo še posebej  prijazen še vsaj do naslednjega srečanja.

Sodelovali smo na svetoduškem dogodku Vse sorte je že blou

V nedeljo, 11. februarja 2024 popoldan je Društvo za ohranitev podeželja Veliki Trn organiziralo kulturno prireditev “Vse sorte je že blou” – po knjigi z istoimenskim naslovom avtorice, domačinke, Marije Krejan, ki je v tej knjigi zbrala zgodbe iz okolice Velikega Trna ter jih zapisala v “svetoduškem” narečju. Knjiga je vir in spodbuda tudi vsem nadaljnjim raziskovalcem in poustvarjalcem ljudskega izročila. Z veseljem po njej posežemo tudi v Zavodu Svibna.

Stične točke v delovanju so privedle tokrat tudi do prvega programskega sodelovanja obeh organizacij. V imenu Zavoda Svibna je na dogodku sodeloval duet ljudskih pevk “Ančka in Bernardka”, ki sicer tudi skupaj vodita zavodova četrtkova srečanja ljudskega petja. Predstavili sta štiri manj znane ljudske pesmi, ki se jih je Ančka naučila še od svoje stare mame (Sarafan, Herod je kriv, Na Mojzesovi ohceti in Zadovoljni Kranjec). S tem ljudskim vložkom sta dopolnili čudovit nastop vokalne skupine Rajenke in prebiranje narečnih zgodb iz navedene knjige Marije Krejan.

Več v objavi Posavskega Obzornika >>>

Sredozimski etno večer

V petek, 12. januarja 2024 smo se v hramu Zavoda Svibna ponovno zbrali, da bi peli po ljudsko in se spomnili še kakšne stare šege.

Glede na mesec v letu smo se dotaknili izročila, povezanega s Pehto in sv. Antonom, naš mladi udeleženec Miha nas je spomnil še na otroške ljudske pesmi, zapeli smo še zdravico slavljenki, pa še kakšna »za povrh« se je našla. Za popestritev smo si uprizorili še pevsko tekmovanje  z »vsak si mora svojo pet«.

Začeli smo spoznavati tudi romarsko izročilo in romarske ljudske pesmi, kar je poseben projekt, ki se bo prepletal z etno srečanji. Ta bodo enkrat mesečno, naslednjič v četrtek, 15. februarja 2024. Vabljeni, vstop je prost.

V Zavodu Svibna ponovno pojemo po ljudsko

Po daljši prekinitvi smo se 7. decembra 2023  na sedežu Zavoda Svibna ponovno dobili zato, da bi peli ljudske pesmi – ne nastopali ali se pripravljali za nastop, zgolj peli iz srca… in da morda vsaj malo še ohranimo spomin in tudi prisotnost ljudske pesmi v vsakodnevnem življenju.  V nekaj desetletjih smo jo izrinili na rob –  zgolj morda na zabave v kakšni zidanici, a z omejenim repertoarjem in dostikrat zgolj s približkom tistega petja, kot je bilo nekoč. Večglasno, ubrano, srčno… ki je, kot prav pater Gržan, nam v gene in dušo položilo zmožnost povezovanja in življenja v harmoniji. In ki nam je pomagalo k duševnem in fizičnem zdravju.

Ljudske pesmi v vsej svoji pestrosti so pomemben del naše kulturne dediščine. Po številčnosti do sedaj zbranih ljudskih pesmi (Dušica Kunaver navaja številko 15.000) segamo v svetovni vrh. Žal, s starejšo generacijo večinoma odhajajo v grob. Nekatere ostajajo zapisane, posnete in se jih poustvarja  v različnih sestavih – a zgolj na odru, odtujene od vsakdana.

Na četrtkovem srečanju je nekaj spominov na življenje z ljudsko pesmijo delila Anica Zorko, ki se je ljudskega petja in vseh ostalih šeg naučila od svoje stare mame. Omenila je npr., kako je z ljudsko pesmijo umirila kravo pri molži, pa kako so bili potrebni odlični pevci tudi težaških delih kot je npr. kop v vinogradu,…).

Sicer pa smo preprosto peli – vsak je predlagal oz. začel kakšno pesem, pa je bil večer hitro naokoli. Zaključili pa smo ga še s tremi, manj znanimi, božičnimi ljudskimi, ki sta jih predstavili Bernardka in Anica Zorko.

Korenine moje domovine

V četrtek, 16.11.2023,  smo v Dvorani v parku v Krškem gostili študijski krožek Etno-fletno, s  katerim imamo v Zavodu Svibna precej stičnih točk, zlasti pri raziskovanju naše starodavne dediščine. Mentorica Branka Urbanija je uvodoma na kratko predstavila njihovo delo, v okviru katerega se lahko pohvalijo tudi z izdanimi knjigami in dokumentarnimi filmi. Med temi je posebej odmeven dokumentarni film Korenine moje domovine, film o zgodovini, ljudeh in kulturni dediščini naše Slovenije s številnimi novimi dejstvi o naših koreninah. Pod vodstvom mentorice in režiserke je pri filmu sodelovalo 18 strokovnjakov in poznavalcev obravnavane snovi, med njimi prof. dr. Anton Perdih, zamejski pisatelj Marij Čuk in domači mag. Ivan Sivec, oblikovalec prof. Oskar Kogoj, prof. dr. Borut Juvanec,  Simon Prosen, teolog in pisatelj dr. Karel Gržan, publicistka in raziskovalka ljudske dediščine Dušica Kunaver.

Od navedenih so bili na dogodku Dušica Kunaver, prof. dr. Anton Perdih in Simon Prosen. V pogovoru, ki ga je vodila Branka Urbanija, je Dušica Kunaver izpostavila izreden pomen slovenskega ljudskega izročila, od tega npr. vsaj 15.000 zabeleženih ljudskih pesmi, pa nešteto šeg, navad, ki se razlikujejo že od vasi do vasi, obenem pa obžalovala, da je vso to izročilo z odhajanjem starejše generacije vse bolj ogroženo. Simon Prosen, raziskovalec zgodovinske izvirnosti Slovencev, povestničar, je podrobneje predstavil svoja spoznanja o ajdih, gradiščih, tičnicah, kosezih ter o kresniku in kresništvu kot slovenski posebnosti, kar je podrobneje opisal v svoji knjigi Povest  o koreninah Slovencev. Dr. Anton Perdih, po izobrazbi kemik, pa se je osredotočil na rezultate DNK analiz, povezano z etnogenezo Slovencev in drugih Evropejcev, podrobneje pa na osnovi različnih študij predstavil v knjigi Izvor Slovencev in drugih Evropejcev.

Marsikatera spoznanja, ki so bila izpostavljena v filmu in v pogovoru, odstopajo od stališč uradne znanosti, vsa skupaj pa izzivajo k nadaljnjemu raziskovanju.

Srečanje je zaokrožilo prepevanje ljudskih pesmi pod vodstvom Dušice Kunaver ter vsesplošen klepet ob domačih dobrotah.

Prispevek Branke Urbanija >>>

Prispevek Posavski Obzornik >>>

Ajdovska jama po 20ih letih

27. septembra 2023 mineva 20 let, kar se je Ajdovsko jamo pri Nemški vasi predalo v turistične namene.

Takrat je bilo to arheološko najdišče eno od občinskih razvojnih prioritet.

Občina Krško je že leta prej zagotavljala sredstva za arheološke raziskave, vzpostavila pot do jame in kasneje parcele tudi odkupila. Investicijo je podprlo tudi Ministrstvo za kulturo, veliko je sodeloval tudi Restavratorski center ZVKDS, podprla so tudi večja lokalna podjetja, društva in posamezniki.

V okviru takratnih dnevov evropske kulturne dediščine in na svetovni dan turizma je bila Ajdovska jama z uvodnim predavanjem arheologinje Milene Horvat, koncertom Ljobe Jenče in kresom pred Ajdovsko jamo (ki ga je skupaj z županom Francem Bogovičem prižgala arheologinja Paola Korošec) slovesno predana za turistični obisk.

Dogodek je pritegnil veliko obiskovalcev – tako domačinov in širše lokalne javnosti kot tudi predstavnikov lokalne skupnosti in države.

Po svojem znanju in zmožnostih smo se v priprave in izvedbo dogodka, pri katerem je sodelovala tudi občna izpostava JSKD iz Krškega, vključili tudi prebivalci iz neposredne okolice jame. Tako velik obisk je bil tudi logistični izziv, ki so ga takrat iz Senuš reševali gasilci, ki so v svojih vozilih obiskovalce prevažali do in s kraja dogodka.

Nekako je bilo čutiti, da celoten kraj, celotna občina diha za ta dogodek, za to lokacijo.

Takrat smo  bili smo polni idej in optimizma glede razvoja kulturnega turizma, veseli in ponosni, da bodo tudi naši odročni kraji postali pomembni na turističnem zemljevidu in zemljevidu pomembnejše kulturne dediščine srednjeevropskega prostora.

V tem zanosu pa s(m)o bili premalo pozorni na prihajajočo naravovarstveno zakonodajo, ki je sicer lokacijo uvrstila še na zemljevid državno in evropsko pomembnih naravnih vrednot, a pri tem močno posegla v režim obiska,  dokončno  vzpostavitev infrastrukture  za obiskovalce in izbiro upravljavca, do česar ni prišlo v vseh teh 20ih letih.

Tako se zdi, da se v tem času pri Ajdovski jami ni veliko spremenilo. odprta vprašanja ostajajo odprta. Se je pa spremenil svet. V ospredje prihajajo druge prioritete, druge vrednote, druge potrebe…

Fotografije: Arhiv Bernardke Zorko, prispevek iz časopisa Posavski Obzornik

Pivo – od kdaj in zakaj?

Po arheoloških odkritjih sodeč je bilo pivo posebna, okrepčilna in praznična pijača že od prazgodovine sem. Starejši viri navajajo, da naj bi pivo izviralo iz  Mezopotamije, kjer so ga izdelovali že v 4. tisočletju pr. n. št. in so ga uvrščali med osnovna živila. Pivo je v pisnih virih prvič omenjeno v Hamurabijevem zakoniku ter v Himni boginji  Ninkasi, nekakšni molitvi mezopotamski boginji piva, ki je hkrati služila tudi kot recept.   Mlajši viri pa navajajo najdbe izpred skoraj 11.000 let na lokaciji Göbekli Tepe v jugozahodni Turčiji, med katerimi so našli korita za varjenje piva (v njih so bile sledi oksalatov, ki nastajajo pri fermentaciji žita v alkohol).

Kdaj je prišlo pivo v naše kraje se ne ve, so pa analize arheoloških ostankov lončenih posod koliščarjev na Ljubljanskem barju pokazale, da so koliščarji znali variti pivo, kar gre za čas bronaste dobe – cca 3000 let pr. n. št.

Več desetletij  pa v strokovnih krogih teče razprava, kaj je bil prvi povod za gojenje žit – kruh ali pivo? Nekateri raziskovalci menijo, da je pivo pred 11.500 leti spodbudilo gojenje žit. Ker je pridelava žit zahtevala veliko trdega dela (pobiranje drobnih, večinoma neužitnih delov, ločevanje zrn od plev in mletje v moko), naj bi bilo varjenje piva rezervirano za pogostitve s pomembnimi kulturnimi nameni. Kasneje je veljalo kot najbogatejše hranljivo živilo in naj bi ga kot vsakodnevno hrano varile ženske.  Vsebuje skorajda vse minerale potrebne za preživetje. Zaradi splošnega pomanjkanja hranljivih živil je pivo veljalo za dejanski recept za preživetje oziroma kot energijska pijača. Varila ga je tudi znana zeliščarka, opatinja, sv. Hildegarda, ki je hmelj kot dodatek k pivu omenila tudi v svojih zapisih

Kot osnovno surovino so v prazgodovini na območju Mezopotamije in tudi južne, srednje Evrope uporabljali pšenico in ječmen.

Se je pa takratno pivo od današnjih precej razlikovalo, vsebovalo je tudi sadje, med, različne rastline, začimbe in celo narkotične substance. Največja razlika med današnjim pivom in prvimi pivi je bila v tem, da v prvotnih pivih ni bilo hmelja. Ta je bil v pisnih virih kot dodatek pivu omenjen šele okoli leta 822, v zapiskih nekega karolinškega meniha.

Kot smo že objavili, je precej verjetno, da so pivo poznali tudi naši ajdovski predniki. V Ajdovski jami sta iz obdobja mlajše kamene dobe najdeni dve osnovni surovini za pivo – ječmen ter enozrna oz. dvozrna pšenica. Na osnovi tega je nastalo sodobnemu okusu prilagojeno pivo AJD, ki ga z veseljem ponujamo vsem zainteresiranim. Priporočamo pa uživanje v zmernih količinah  – naj služi kot energijsko hranilo oz. zdravilo

Kresni šopki in druge kresne šege

Od kar pomnim, je vsako leto na kresni večer, t. j. 23. junija, oče odšel na večerni sprehod na Podjamo in tam nabral kresnih rastlin, jih povil v šopek in zataknil praviloma nekam pod streho gospodarskega poslopja, skednja – predvsem zato, da ne bi vanj čez poletje udarila strela oz. da ne bi bilo hude ure. Zakaj ravno skedenj? Skedenj, poln krme za eno kravo, kot smo jo praviloma imeli, z lesenim ostrešjem in stropom, je bil od vseh poslopij najbolj ranljiv.

Pred leti, ko zaradi bolezni ni mogel na večerni kresni sprehod, me je prosil, da ta šopek (največkrat iz šentjanževke, praproti in kresnic, občasno pa se znajde še kakšna druga rastlina tega časa) pripravim jaz – in od takrat ga z vsem spoštovanjem do družinskega izročila z vso predanostjo opravljam, toliko bolj tudi za to, ker se tako ohranja vez ne samo med generacijami naše družine, ampak tudi številnimi rodovi, ki so tu živeli od prazgodovine sem. Vero v moč kresnih rastlin pa je nadomestilo vedenje, izkušnja – da so v kresnem času med nami prav posebne frekvence, vibracije ki ojačujejo tudi moč naših misli.

Ostale kresne šege so sicer bolj zabrisane, jih pa včasih v okviru javnih dogodkov, včasih pa povsem zasebno tudi poustvarjamo. Moja mama, Anica Zorko, se iz otroških let še spominja, da so v Drenovcu skupaj s sosedi zakurili kres, peli ob njem in skakali čezenj, da jih »ne bo križ bolel«, pa da »bo lan dovolj visoko zrasel«, posebej pa se spomni stare mame, ki je vse otroke napotila nabirat jevševe veje, ki jih je potem postlala po prej očiščenih hišnih tleh, češ da potem ne bo bolh. Čeprav je to delovalo kot vera, pa je očitno nekaj tudi v eteričnih oljih jevše, ki morda bolham ravno ne ugaja.
Anica Zorko se še spominja pripovedi zdaj že pokojnega soseda, ki je živel vsaj pol ure hoda stran do prvega izvira pitne vode; ker je bilo do izvira daleč in peš v brenti ali škafu tudi nisi mogel prinesti veliko vode, so bili tako ljudje kot živali pri hiši večkrat žejni. Imel je doma tudi dva vola, za katera bi porabil nešteto ur prenašanja vode, da bi ju dovolj odžejal, za eno rajžo bi rabil vsaj eno uro, pa se ne bi nič poznalo. Potem pa je pravil, da se mu je nekega leta, ko se je vrnil domov od polnočnice, in po stari dobri navadi tudi živalim v hlev nesel kos božičnega kruha, zgodilo nekaj čudnega. Že ko se je bližal hlevu, je slišal pogovor, ko je prišel bliže, pa je ugotovil, da se pogovarjata vola s povsem človeškim glasom. Hvalila sta gospodarja, da je dober do njiju, edino eno slabost da ima – da ju večkrat pusti žejna. Ugotavljala sta, da bi bolje naredil, da namesto da sam nosi zanju vodo sem in tja, naj raje njiju pripelje do studenca in se bosta tam že sama odžejala. “O, kako sta vola pametna, bolj kot jaz”, si je mislil gospodar, ob tem pa razmišljal, kako to, da ju je slišal govoriti. In spomnil se je, da je bil v suknji, v kateri je hodil tudi poleti, morebiti tudi na kresni večer. Kot so stari ljudje pravili “če ti kresni večer nevede pade v žep praprotno seme in ga imaš pri sebi še na božični večer, potem boš slišal živali govoriti.” In tako zaradi praprotnega semena s kresnega večera sosedova vola nista bila nikoli več žejna…

Najmanj zadnji dve desetletji pa izvajamo še en kresni obred: suha zelišča, ki so ostala od prejšnjega leta, damo na kresni ogenj – v zahvalo in tudi s kakšno priprošnjo…

Zapis in fotografije: Bernardka Zorko