Kategorija: <span>Izba spomina</span>

5. decembra 2024 mineva 140 let, kar je v Ajdovski jami pri Nemški vasi zabeležen prvi raziskovalni obisk. Na jamsko steno se je podpisal »starinokop« Jernej Pečnik, ki je leta 1883 začel službovati v Krškem kot dacar za žgane pijače. Bolj kot ta služba pa ga je zanimala arheologija, saj so se najdbe v okolici “ponujale« na vsakem koraku. Krško je bilo tudi tisti kraj, kjer se je pričelo Pečnikovo več kot 25 letno intenzivno arheološko izkopavanje.

Njegov talent in vnemo za odkrivanje arheoloških najdišč je zaznal kustos Deželnega muzeja v Ljubljani Karel Dragotin Dežman. Z njegovim vedenjem in soglasjem je tako l. 1884 Jernej Pečnik kopal tudi v Ajdovski jami pri Nemški vasi, svojo prisotnost pa je ovekovečil tudi s podpisom na jamsko steno: »Cela Jama pregledal, 5. Decemb 1884, Jernej Pečnik«, kar je pozornemu očesu še vedno vidno.

Čeprav ne vemo točno, kaj je Pečnik v Ajdovski jami našel, in kam oz. komu je te najdbe predal, pa lahko 5. december ravno zaradi njegovega zapisa na jamski steni “da je jamo pregledal” označimo kot dan raziskovalcev Ajdovske jame.

Strokovno, metodološko raziskovanje Ajdovske jame se je prav začelo malo pred 2. svetovno vojno (l. 1938) s poskusnimi sondiranji Srečka Brodarja.
Srečko Brodar sicer v prispevku Ajdovska jama (Razprave Dissertationes III, SAZU, Ljubljana 1955) še navaja dodatne napise: »Kopali… (tu slede zabrisani podpisi), levo pristavljen podpis »K. Deschmann«, iz istega leta pa navaja še podpise Jožefa Gabriča in Janeza Pavloviča ter tudi znanega kmetijskega strokovnjaka Martina Humeka. Brodar še navaja, da so ob izkopavanjih med 3. in 23. julijem 1938, naleteli na sledi predhodnih izkopavanj v glavni dvorani. Da so tam opazili »mnoge nenačrtno izkopane in že deloma zasute jame, med njimi pa razprostranjene nasipe«. Na vrhu teh je 19. 3. 1938 Oto Auman, zbiralec starin iz Krškega našel kostne ostanke jamskega medveda, kar je tudi botrovalo poskusnim izkopavanjem Srečka Brodarja v nadaljevanju leta.

Gradivo teh prvih arheoloških izkopavanj je bolj malo znano. Jernej Pečnik je sicer o svojih raziskovanjih objavil več kot dvajset člankov v Slovencu, Dolenjskih novicah, Domu in svetu, Ljubljanskem zvonu, časniku Laibacher Zeitung in Izvestjih muzejskega društva. Poleg tega pa je 1912. izdal tudi drobno knjižico Vojvodina Kranjska v predzgodovinski dobi, ki je prva samostojna publikacija z arheološko vsebino v slovenskem jeziku. Njegovo izkopano gradivo je sicer romalo v depoje in zbirke Deželnega muzeja v Ljubljani in Dvornega muzeja na Dunaju.
So po znana odkritja Srečka Brodarja, ki je najdbe iz holocenskih plasti predal Narodnemu muzeju v Ljubljani, ostale – iz pleistocenskih plasti, med drugim »številne kostne ostanke jamskih medvedov,… vzorce raznih plasti, zoglenelo žito,…« pa predal takratnemu Celjskemu mestnemu muzeju, ki pa je bil l. 1945 ob zavezniškem bombardiranju mesta povsem uničen, z gradivom vred. »Le nekaj fragmentov je ostalo v muzeju v Brežicah in v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani.«

Po Brodarju so se v Ajdovski jami vrstile številne raziskave – arheološke , naravoslovne… ki po vmesnih nekajletnih presledkih potekajo še danes.

Prelomnico v raziskavah jame pomenijo sistematična arheološka raziskovanja v letu 1967, ki jih je izvedla P. Korošec. Prvič je opredelila namembnost jamskih prostorov, jamo definirala kot podzemno pokopališče oz. nekropolo in kot prostor, v katerem so častili spomin umrlih in zagrobno življenje. Zaradi izjemne odmevnosti samih najdb so se 1982. leta, na pobudo Katedre za prazgodovinsko arheologijo predkovinskih dob Filozofske fakultete, Univerze v Ljubljani in Znanstvenega inštituta v Ljubljani, pričela interdisciplinarno usmerjena raziskovanja pod vodstvo arheologinje Milene Horvat. Zaradi izredne odmevnosti v jugoslovanski znanstveni literaturi, sta raziskavo v letu 1984 v svoj redni program uvrstila tudi Posavski muzej Brežice in Kulturna skupnost Krško, leta 1987 pa še Kulturna skupnost Slovenije.

V okviru bilateralnega sodelovanja Oddelka za geologijo, Naravoslovnotehniške fakultete, Univerze v Ljubljani in Inštituta za paleontologijo, Univerze na Dunaju je bilo pod vodstvom V. Pohar in G. Rabederja izvedeno v letu 2002 tudi vzorčenje pleistocenskih sedimentov in preučevanje fosilnih ostankov zlasti jamskega medveda.

V marcu 2019 so tridnevne raziskave na pobudo Mestne občine Krško pred predvideno odstranitvijo kovinske poti in ureditve poti in druge infrastrukture v jami izvedli še arheologi Zavoda Skupina Stik pod vodstvom Reneja Masaryka. Namen te raziskave je bil oceniti ohranjenost arheoloških depozitov in zamejiti območja, kjer so le-ti odstranjeni.

V letih 2023-2024 poteka tudi ob podpori Mestne občine Krško analiza najdenega arheološkega gradiva, rezultati pa bodo skupaj z ostalimi odkritji objavljeni v monografiji o Ajdovski jami, ki jo pripravlja Milena Horvat.

V letih med 1994 in 2003 so se v Ajdovski jami izvajale tudi zoološke raziskave (Hudoklin, Kryštufek, Koselj), ki so Ajdovsko jamo opredelile kot eno največjih kotišč netopirjev v slovenskem merilu, kar je botrovalo tudi vključitvi v omrežje območij Nature 2000.  Letni monitoring netopirjev se po naročilu pristojnega ministrstva izvaja 1 x letno (Center za kartografijo favne in flore) , v letu 2016 pa se je v sodelovanju z ZRSVN OE Novo mesto in Zavoda Svibna tudi bolj intenzivno.

Jamarskih raziskav je bila Ajdovska jama pri Nemški vasi zagotovo deležna l. 1936, saj je 29.11.1936 v katastru jam naveden kot datum njenega odkritja. Jamo je raziskovalo Društvo za raziskovanje podzemnih jam Ljubljana, od l. 2021  naprej pa to intenzivno izvaja Jamarski klub Novo mesto. Ta je v l. 2021 pod Ajdovsko jamo odkril tudi podzemni vodni rov Bruhalnik Podjama, raziskuje (tudi še v l. 2024) pa tudi notranje rove jame.

Vsem raziskovalcem Ajdovske jame pri Nemški vasi gre velika zahvala.

Bernardka Zorko

Viri: www.ajdovska-jama.si, Brodar, S., 1953: Ajdovska jama. Razprave SAZU 3, 7-40, Ljubljana; Hrovat, M., 1989: Ajdovska jama pri Nemški vasi. Znanstveni inštitut filozofske fakultete, Ljubljana.; https://old.slovenskenovice.si/novice/slovenija/muzej-ni-placeval-najdbe-so-zato-romale-na-dunaj .

…

Na čudovito popoldne zadnje letošnje majske nedelje smo z našima članoma, ki sta pred mesecem dni obeležila 40 let skupnega življenja,  po keltsko potrdili njuno zvezo.  Pravzaprav je šlo za preplet ljudskih šeg (ki tudi izvirajo še iz »ajdovskih« časov«) in nekaterih keltskih elementov – kot je ples okoli mlaja, uporaba rogov, vozlov, elementarnih simbolov… Nekateri člani, vključno s slavljencema , pa so se opravili v rekonstruirano keltsko opravo – tudi z replikami posavskih arheoloških najdb iz t.i. keltskega obdobja.

Mlaj  je sicer simbol prvomajskih praznovanj, povezan tudi z enim od praznikov kroga leta  – pri Keltih imenovan Beltan, posvečen sončnemu božanstvu Belin, saj v tem obdobju začne topla doba leta, obenem pa je v naravi to čas oplajanja, povezovanja ženskega in  moškega principa in slavljenje razvijajočega se življenja.  Mlaj že sam z deblom in vencem ponazarja spoj teh dveh principov, dodatno pa to spajanje ponazarja tudi preplet trakov ob deblu mlaja, ki ga ustvarijo 4 plesalci. Mlaje je so nekoč fantje v toplih majskih nočeh postavljali tudi pod okna svojim izvoljenkam.

Pri pripravi mlaja so sodelovali vsi prisotni, pa tudi nekateri, ki so ostali doma (Ančka je spletla čudovit venec, Ina pa izdelala 4 keltske kostume), ostali pa so prispevali okrasje ter pripravili vse potrebno za postavitev.  Vključno s kresom, ki je ob takih pomembnih praznikih obvezen element. Vrhunec je bil obred ob mlaju, v katerega je bilo vtkanih veliko dobrih želja za par slavljencev, povratno pa smo jih bili deležni tudi vsi prisotni.  Ob odličnem gostoljubju sta “anamkari” (“anam cara” po galsko – keltsko pomeni dušna prijatelja) vsakemu od svatov podarila tudi vrečice z zeliščnimi blagoslovi. Druženje ob kresu, ki sta morala prižgati zvezanih rok, se je nadaljevalo do noči, ožgani hrastov hlod pa je sveto vez ljubezni še potrdil.

Fotografije: Gregor, Aleš, Marija, Katka, Borivoj, Bernardka

Na lepo majsko soboto smo letošnjo strokovno ekskurzijo Zavoda Svibna usmerili preko meje, na avstrijsko Koroško. Spoznavanje zgodovine smo združili tudi z romanji in nabiranjem energije, obenem pa uživali v čudovitih razgledih in krasni majski naravi.  

Najprej smo se ustavili na 840 m visoki Gori sv. Eme (Junski gori), kjer so najstarejše sledi človeške prisotnosti iz 1500 – 1250 pr. n. št.  Na vrhu naravno zavarovanega hriba so ostanki poznoantične naselbine z več zgodnjekrščanskimi cerkvami in krstilnico. Posebnost najdišča so odlično ohranjeni mozaiki, ki se nahajajo v muzeju v Globasnici. Območje je eno najstarejših romarskih središč (ohranjeni so še ostanki romarske hiše), bilo pa je do konca 6. stol. n. št. tudi cerkveno – upravno središče. Danes je na hribu cerkev posvečena sv. Hemi in Doroteji iz konca 15. stoletja, ob vhodu v cerkev so ostanki iz keltskih in rimskih časov: keltski žrtvenik, plošče z latinskimi napisi in okrašeni kamni – eden je vgrajen kot stopnica pred vhodom. Pod oltarjem, narejenim iz poznoantičnih delov  je kamnit relikvarij z relikvijami breizmene najstarejše svetnice. Sv. Ema, ki slovi tudi kot prva slovenska svetnica, obenem pa velika dobrotnica, povezuje Koroško  tudi z našimi kraji – preko skoraj 700 km dolge romarske poti, ki vključuje kraje in dokaze njene dobrote (kot npr. grad Rajhenburg, župnijo sv. Ruperta na Vidmu,…). Nazaj grede smo se po strmem pobočju spustili do Rozalske jame in izvira pod njo. Jama je že starodavnim služila kot zajetje za vodooskrbo, proti koncu 17. stoletja, ko je v krajih razsajala kuga, pa so v jamskem spodmolu postavili leseno kapelo, posvečeno sv. Rozaliji. Romarjem še danes pomaga k uresničitvi želja – po predpisanem protokolu, kar smo upoštevali tudi mi. Odžejali pa smo tudi z zdravilno vodo, po katero še danes hodijo iz bližnjih in daljnih krajev. Voda naj bi bila nadvse zdravilna, zlasti za oči, pričujejo pa o številnih drugih čudežnih ozdravitvah. Ustavilo smo se še v muzeju v Globasnici, kjer smo videli originalne arheološke najdbe z Gore sv. Eme, nato pa krenili proto Gosposvetskemu polju. Če je Gora sv. Ema ena najstarejši romarskih poti v Evropi, pa je Gospa Sveta ena najstarejših slovenskih romarskih poti. Postavljena na griču nad nekdanjim rimskim mestom Virunum. Čeprav je bilo krščanstvo preko rimskih uradnikov na tem območju prisotno že okoli 5. stoletja, to v 6. stol. s preseljevanjem ljudstev zamre in  zato so v 2. polovici 8. stoletja  naprosili irskega meniha, kasneje sv. Modesta misijonarit med poganske Karantance. Na cerkvenem griču je  postavil Marijino cerkev in imel tam tudi svoje središče. V cerkvi naj bi bili pokopani tudi njegovi posmrtni ostanki. Današnja cerkev je  poznogotska, iz obdobja baroka pa jo krasijo oltar, prižnica, orgle. Zanimiv je tudi lesen stranski oltar ženskih svetnic, ki ga je možno s preklopi stranic po potrebi menjavati. Na južni zunanji steni cerkve je zanimiv rimski relief s prikazom dvojčkov Romula in Rema, kar, tako kot  rimski krstilni oltarjem z napisom Virunum, kaže, od kod izvirajo kamni v cerkvi.  Zunaj cerkve sta zanimiva še dvonadstropna kostnica in  kamnit poznogotski svetilnik, ki stoji na nekdanjem pokopališču, obdanim s taborskim obzidjem, ki je ščitilo pred turskimi vpadi. Na ta čas spominja tudi največji zvon na Koroškem, ki doni z enega od dveh cerkvenih zvonikov .   Slovenskega bogoslužja pri Gospe Sveti, razen občasno za organizirana romanja, ni več, čeprav je bila še v 19. stoletju tu narodnostna meja. Smo pa zato v cerkvi po slovensko zapeli. Naše popotovanje smo nadaljevali proti Štalenski gori (Magdalensberg), na katere JZ pobočju, na 900 m n.v. je bilo od 2.st.pr.n.št. do leta 15 pr. n. št. keltsko naselje  Noreja  – trgovsko in verjetno tudi sakralno, upravno središče rimskemu imperiju prijateljskega Noriškega kraljestva (po l. 15. pr. n. št. tudi rimska provinca). Zgradbe (hiše, delavnice, trgovine, forum, bazilika in javna kopališča,…) so bile grajene po rimskem zgledu… Najpomembnejše trgovsko blago kraja je bilo slovito noriško železo. Kraj usahne po l. 45. n.št. , ko se prebivalci preselijo v nižje ležeči Vrinum. Zaradi omejenega časa sprehoda po arheološkem parku nismo uspeli nadgraditi še v vzponom na vrh omenjene, dobrih 1000 m visoke gore. Tam naj bi nekoč  stal tempelj keltskega božanstva Latobiusa, kasneje Marsa, danes pa tam stoji cerkev sv. Marije Magdalene in sv. Helene. Vrh Štalenske gore pa naj bi kot versko središče uporabljali tudi Karantanci, kar dokazuje tudi kip Triglava iz 8./9. stol., ki ga je možno zdaj videti v cerkvi. Naše popotovanje po Gosposvetskem polju smo zaključili pri Vojvodskem prestolu, kamnitem prestolu z dvema sedežema, narejenem iz kamnitih plošč bližnjih razvalin rimskega Virunuma. Vzhodni, je bil od 9./10. stoletja sedež karantanskega vojvode, zahodni (starejši in sprva vojvodski) pa sedež palatinskega grofa (kraljevega namestnika). Vojvodski prestol je edinstven primer prestola, ki z dvema sedežema predstavlja dvojno oblast, vojvodovo in kraljevo (cesarjevo), v čemer se odraža državnopravni položaj Karantanije ter njene naslednice vojvodine Koroške. Na osrednji plošči naslonjala vojvodskega prestola je napis “RVDOLPHVS DVX” – vojvoda Rudolf, pri tem naj bi uporabili, z rahlimi spremembami, nek starejši (staroslovenski?) napis »TU DON MUJI DUX«, ki ga je Matej Bor  prevedel v »TU DONI MOJ DUH«. Da je slovenski duh spet malo zadonel, pa smo ob prestolu zapeli še nekaj slovenskih ljudskih pesmi. Naše druženje smo zaključili na južnem vznožju najvišjega vrha Karavank s prekrasnim pogledom na Triglav, ki nas je sicer spremljal tudi z Gosposvetskega polja.

Fotografije: Sašo, Aleš, Borivoj, Katarina, Bernardka