Majski večer vasovalskih pesmi

Na majskem srečanju ljudskega petja, v četrtek, 16. maja 2024, smo kot se za maj spodobi, peli podoknice in vasovalske pesmi – tokrat na »zgornji polici« Brezovske Gore, pa obenem obeležili tudi rojstni dan naše gostiteljice.

Med znanimi in manj znanimi ljudskimi pesmimi (npr. Nocoj je ena luštna noč, Slavček milo mi naglaša, Odpiraj, dekle, kamrico, Snočkajšnja noč je bla luštna, vesela, Jaz pa enga konjiča imam, Sem šel, sem šel čez gmajnico, Po češnji, V nedeljo pri deseti maši, Po gorah, grmi se bliska, Dekle v zelenem vrtu stoji, Vasovalec, Snoč pa dav je slanca pala,…) pa je bi čas tudi za raznorazne šale.

Medgeneracijski pevski večer je tako postregel tudi z obilno mero smeha in dobre volje ter z odličnimi učinki na zdravje vseh prisotnih.

Ekskurzija v srce Norika in Karantanije z romarskim pridihom

Na lepo majsko soboto smo letošnjo strokovno ekskurzijo Zavoda Svibna usmerili preko meje, na avstrijsko Koroško. Spoznavanje zgodovine smo združili tudi z romanji in nabiranjem energije, obenem pa uživali v čudovitih razgledih in krasni majski naravi.  

Najprej smo se ustavili na 840 m visoki Gori sv. Eme (Junski gori), kjer so najstarejše sledi človeške prisotnosti iz 1500 – 1250 pr. n. št.  Na vrhu naravno zavarovanega hriba so ostanki poznoantične naselbine z več zgodnjekrščanskimi cerkvami in krstilnico. Posebnost najdišča so odlično ohranjeni mozaiki, ki se nahajajo v muzeju v Globasnici. Območje je eno najstarejših romarskih središč (ohranjeni so še ostanki romarske hiše), bilo pa je do konca 6. stol. n. št. tudi cerkveno – upravno središče. Danes je na hribu cerkev posvečena sv. Hemi in Doroteji iz konca 15. stoletja, ob vhodu v cerkev so ostanki iz keltskih in rimskih časov: keltski žrtvenik, plošče z latinskimi napisi in okrašeni kamni – eden je vgrajen kot stopnica pred vhodom. Pod oltarjem, narejenim iz poznoantičnih delov  je kamnit relikvarij z relikvijami breizmene najstarejše svetnice. Sv. Ema, ki slovi tudi kot prva slovenska svetnica, obenem pa velika dobrotnica, povezuje Koroško  tudi z našimi kraji – preko skoraj 700 km dolge romarske poti, ki vključuje kraje in dokaze njene dobrote (kot npr. grad Rajhenburg, župnijo sv. Ruperta na Vidmu,…). Nazaj grede smo se po strmem pobočju spustili do Rozalske jame in izvira pod njo. Jama je že starodavnim služila kot zajetje za vodooskrbo, proti koncu 17. stoletja, ko je v krajih razsajala kuga, pa so v jamskem spodmolu postavili leseno kapelo, posvečeno sv. Rozaliji. Romarjem še danes pomaga k uresničitvi želja – po predpisanem protokolu, kar smo upoštevali tudi mi. Odžejali pa smo tudi z zdravilno vodo, po katero še danes hodijo iz bližnjih in daljnih krajev. Voda naj bi bila nadvse zdravilna, zlasti za oči, pričujejo pa o številnih drugih čudežnih ozdravitvah. Ustavilo smo se še v muzeju v Globasnici, kjer smo videli originalne arheološke najdbe z Gore sv. Eme, nato pa krenili proto Gosposvetskemu polju. Če je Gora sv. Ema ena najstarejši romarskih poti v Evropi, pa je Gospa Sveta ena najstarejših slovenskih romarskih poti. Postavljena na griču nad nekdanjim rimskim mestom Virunum. Čeprav je bilo krščanstvo preko rimskih uradnikov na tem območju prisotno že okoli 5. stoletja, to v 6. stol. s preseljevanjem ljudstev zamre in  zato so v 2. polovici 8. stoletja  naprosili irskega meniha, kasneje sv. Modesta misijonarit med poganske Karantance. Na cerkvenem griču je  postavil Marijino cerkev in imel tam tudi svoje središče. V cerkvi naj bi bili pokopani tudi njegovi posmrtni ostanki. Današnja cerkev je  poznogotska, iz obdobja baroka pa jo krasijo oltar, prižnica, orgle. Zanimiv je tudi lesen stranski oltar ženskih svetnic, ki ga je možno s preklopi stranic po potrebi menjavati. Na južni zunanji steni cerkve je zanimiv rimski relief s prikazom dvojčkov Romula in Rema, kar, tako kot  rimski krstilni oltarjem z napisom Virunum, kaže, od kod izvirajo kamni v cerkvi.  Zunaj cerkve sta zanimiva še dvonadstropna kostnica in  kamnit poznogotski svetilnik, ki stoji na nekdanjem pokopališču, obdanim s taborskim obzidjem, ki je ščitilo pred turskimi vpadi. Na ta čas spominja tudi največji zvon na Koroškem, ki doni z enega od dveh cerkvenih zvonikov .   Slovenskega bogoslužja pri Gospe Sveti, razen občasno za organizirana romanja, ni več, čeprav je bila še v 19. stoletju tu narodnostna meja. Smo pa zato v cerkvi po slovensko zapeli. Naše popotovanje smo nadaljevali proti Štalenski gori (Magdalensberg), na katere JZ pobočju, na 900 m n.v. je bilo od 2.st.pr.n.št. do leta 15 pr. n. št. keltsko naselje  Noreja  – trgovsko in verjetno tudi sakralno, upravno središče rimskemu imperiju prijateljskega Noriškega kraljestva (po l. 15. pr. n. št. tudi rimska provinca). Zgradbe (hiše, delavnice, trgovine, forum, bazilika in javna kopališča,…) so bile grajene po rimskem zgledu… Najpomembnejše trgovsko blago kraja je bilo slovito noriško železo. Kraj usahne po l. 45. n.št. , ko se prebivalci preselijo v nižje ležeči Vrinum. Zaradi omejenega časa sprehoda po arheološkem parku nismo uspeli nadgraditi še v vzponom na vrh omenjene, dobrih 1000 m visoke gore. Tam naj bi nekoč  stal tempelj keltskega božanstva Latobiusa, kasneje Marsa, danes pa tam stoji cerkev sv. Marije Magdalene in sv. Helene. Vrh Štalenske gore pa naj bi kot versko središče uporabljali tudi Karantanci, kar dokazuje tudi kip Triglava iz 8./9. stol., ki ga je možno zdaj videti v cerkvi. Naše popotovanje po Gosposvetskem polju smo zaključili pri Vojvodskem prestolu, kamnitem prestolu z dvema sedežema, narejenem iz kamnitih plošč bližnjih razvalin rimskega Virunuma. Vzhodni, je bil od 9./10. stoletja sedež karantanskega vojvode, zahodni (starejši in sprva vojvodski) pa sedež palatinskega grofa (kraljevega namestnika). Vojvodski prestol je edinstven primer prestola, ki z dvema sedežema predstavlja dvojno oblast, vojvodovo in kraljevo (cesarjevo), v čemer se odraža državnopravni položaj Karantanije ter njene naslednice vojvodine Koroške. Na osrednji plošči naslonjala vojvodskega prestola je napis “RVDOLPHVS DVX” – vojvoda Rudolf, pri tem naj bi uporabili, z rahlimi spremembami, nek starejši (staroslovenski?) napis »TU DON MUJI DUX«, ki ga je Matej Bor  prevedel v »TU DONI MOJ DUH«. Da je slovenski duh spet malo zadonel, pa smo ob prestolu zapeli še nekaj slovenskih ljudskih pesmi. Naše druženje smo zaključili na južnem vznožju najvišjega vrha Karavank s prekrasnim pogledom na Triglav, ki nas je sicer spremljal tudi z Gosposvetskega polja.

Fotografije: Sašo, Aleš, Borivoj, Katarina, Bernardka

Vseslovensko petje s srci tudi v Brezovski Gori

V nedeljo, 21. aprila 2024, smo se pridružili projektu Vseslovensko petje s srci in tako med 10. in 11. uro (pa tudi malo čez) z vrha Brezovske Gore peli slovenske ljudske pesmi, da so se razlegale daleč naokoli. Uvodoma smo zapeli vse kitice Zdravljice, pa Lipa zelenela je, potem pa Tri tičice so morje obletele, Sonce čez hribček gre, Prav lepo je res na deželi, Polje, kdo bo tebe ljubil, Prišla bo pomlad, Preljuba si ti pomlad, Kol’ko kapljic, Mi, Slovenci vinca ne prodamo, in še in še… Generacijsko mešana druščina, ki “v srcu dobro misli”, je pela za ljubezen, dobre odnose, radost, zdravje, dobro letino,… in si naredila čudovito nedeljsko dopoldne.

Foto: K. Kortnik, B. Zorko

Peli smo naravoljubne pesmi

V četrtek, 11. aprila 2024, smo na sedežu Zavoda Svibna peli pesmi, ki opevajo naravo, začenši z znano “Rožic ne bom trgala…”. Ponovili pa smo še pesmi s prejšnjih srečanj, tudi romarske, in se pripravljali na Vseslovensko petje s srci – vseslovensko akcijo, ki bo potekala v nedeljo, 21. aprila 2024 med 10 in 11. uro po različnih krajih Slovenije.

Posneli smo stare ljudske romarske pesmi

7. aprila 2024 se je hram na sedežu Zavoda Svibna prelevil v mini snemalni studio. Z Borisom Moškonom (BM Promedia) smo zvočno posneli 12 starih romarskih ljudskih pesmi, ki jih je zbrala in pela na romanjih Anica Zorko. Kmalu bodo posnetki in besedila na uporabo tudi preko svetovnega spleta.

Foto: Julijana Zorko

Postojanka na velikonočnem pohodu

Krajevna skupnost Senuše je na letošnji velikonočni ponedeljek ponovno organizirala pohod, katerega se je udeležilo lepo število udeležencev (preko 70). Tako nadaljuje s tradicijo pohodov na zadnji dan velikonočnega vikenda, ki jih je v preteklosti izvajal Zavod Svibna – ti pohodi so bili tudi del nekdanjega Zelenega festivala in povezani tako s starodavno in mlajšo kulturno dediščino kot tudi z naravoslovnimi temami.  

Radi smo se odzvali povabilu organizatorja, pa smo pohodnikom ponudili malo okrepčila, s pomočjo replik predstavili najbolj zanimive  arheološke najdbe iz Ajdovske jame, jih pospremili do jame in skozi njo, otrokom  pa v spodbudo za nadaljnjo hojo omogočili iskanje zakladov velikonočnega »zajca«.

Na ajdovskem terenu izven posavskih meja

Skupina navdušencev nad  t.i. »ajdovskimi« lokacijami, ki je nastala v okviru projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja, se je v nedeljo 17. marca 2024 odpravila raziskovat sledi ajdov izven posavskih meja – tokrat v okolico Klevevža v občini Šmarješke Toplice.

Vodil nas je član Borivoj Ladišić, ki je sicer aktivni jamar Jamarskega kluba Novo mesto, obenem pa tudi skrbnik katastra jam pri Jamarski zvezi Slovenije. Ogledali smo si ruševine gradu Klevevž, najpogumnejši še Zgornjo Klevevško jamo (tudi Ajdovsko jamo – najdbe iz bakrene dobe), pri kateri raziskani dolžini, cca 200 m,  je prav Borivoj veliko prispeval, se mimo grajskega mlina sprehodili do Klevevške toplice in nato še ob soteski Radulje še do ene t.i. Ajdovske jame na Griču pri Klevevžu, ki pa je bila tako poimenovana in registrirana po pomoti, ne da bi prej preverili pripovedi in spomine starejših domačinov. Dejansko je Ajdovska jama v tem okolju ravno že omenjena Zgornja Klevevška jama.

Vhoda v Spodnjo Klevevško jamo in Malo Klevevško jamo pa smo si ogledali je preko struge dokaj  živahne Radulje.

Naše prijetno popoldne v okrilju naravnih vrednot in kulturne dediščine smo ob postanku v geološkem središču občine Škocjan sklenili na domu našega tokratnega vodiča Borivoja in proslavili njegovo 1000. odkrito/registrirano jamo, kar je poseben in  težko dosegljiv rekord.

Fotografije: Katarina Kortnik, Bernardka Zorko

Borivojev prispevek >>>

Pomladno obarvan večer ljudskih pesmi

Marčevski četrtkov večer ljudskih pesmi (14.3.2024) smo pomladno obarvali in se spomnili ljudskih pesmi, povezanih s pomladjo. Ob teh pa smo zapeli še nekaj manj znanih rojstnodnevnih / godovnih zdravic ter številne druge v prostem delu večera. Veseli smo, da se naša druščina širi in da svoj bogat spomin na ljudske pesmi z nami delijo tudi nekdanji člani Društva ljudskih pevcev Roženkravt.

Foto: Katarina Kortnik, Bernardka Zorko

O romanjih nekoč in danes

V okviru projekta Romarsko izročilo smo v četrtek, 7. marca 2024 v Dvorani v parku v Krškem organizirali predavanje o romanjih etnologinje, mag. Mance Račič, ki je predstavila izvor in zgodovino romanj oz. božjepotništva, posebej pa izpostavila romanja v slovenskem prostoru nekoč in danes, vključno s staroverskimi romanji, pri čeme rje povzela raziskovanja Pavla Medveščka, na osnovi katerih sicer v svoji doktorski disertaciji raziskuje sodobne interpretacije staroverstva.

V slovenskem ljudskem božjepotništvu je bila ljudska pesem stalna spremljevalka, ki je romarjem pomagala premagovati pot in jih osredotočati na namen romanja. Tako smo uvodoma in ob zaključku predavanja zapeli tudi nekaj starih ljudskih romarskih pesmi, v razpravi pa obujali smo spomine na različna romanja in peripetije ob tem, na Camino, slovenske božje poti, na peš romanja in raznoraznimi drugimi prevoznimi sredstvi.

Več v prispevku v Posavskem Obzorniku >>>

Foto: Sašo Obolnar, Julijana Zorko, Bernardka Zorko

Imeli smo etno večer po Valentinovem

Februarski etno večer smo posvetili Valentinovem, natančneje izvoru tega praznika, ki ima svoje korenine vsaj v antičnem času, v bistvu pa tudi ta izhaja iz narave.  Kot pravi star ljudski pregovor »Valentin ima ključe od korenin« – se v tem času leta narava začenja prebujati, sokovi začno teče od korenin navzgor… In podobno kot v rastlinskem svetu se nove sile življenja prebujajo tudi v živalih in ljudeh… Na ta dan naj bi se že osvajali ptički, da bi se potem na Gregorjevo ženili, igrivost, ljubeč odnos pa je zaznati tudi pri ljudeh. Iz tega razloga smo spoznali in zapeli tudi nekaj starih  nagajivih ljudskih pesmi, ponovili pa smo tudi nekaj starih romarskih.  Šal in smeha pa tudi ni manjkalo. Deloma navezujoč se na nekdanje rimske Luperkalije pa si je vsak udeleženec srečanja izžrebal izmed imen prisotnih tudi skrivnega prijatelja, do katerega bo še posebej  prijazen še vsaj do naslednjega srečanja.