Na ajdovskem terenu izven posavskih meja

Skupina navdušencev nad  t.i. »ajdovskimi« lokacijami, ki je nastala v okviru projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja, se je v nedeljo 17. marca 2024 odpravila raziskovat sledi ajdov izven posavskih meja – tokrat v okolico Klevevža v občini Šmarješke Toplice.

Vodil nas je član Borivoj Ladišić, ki je sicer aktivni jamar Jamarskega kluba Novo mesto, obenem pa tudi skrbnik katastra jam pri Jamarski zvezi Slovenije. Ogledali smo si ruševine gradu Klevevž, najpogumnejši še Zgornjo Klevevško jamo (tudi Ajdovsko jamo – najdbe iz bakrene dobe), pri kateri raziskani dolžini, cca 200 m,  je prav Borivoj veliko prispeval, se mimo grajskega mlina sprehodili do Klevevške toplice in nato še ob soteski Radulje še do ene t.i. Ajdovske jame na Griču pri Klevevžu, ki pa je bila tako poimenovana in registrirana po pomoti, ne da bi prej preverili pripovedi in spomine starejših domačinov. Dejansko je Ajdovska jama v tem okolju ravno že omenjena Zgornja Klevevška jama.

Vhoda v Spodnjo Klevevško jamo in Malo Klevevško jamo pa smo si ogledali je preko struge dokaj  živahne Radulje.

Naše prijetno popoldne v okrilju naravnih vrednot in kulturne dediščine smo ob postanku v geološkem središču občine Škocjan sklenili na domu našega tokratnega vodiča Borivoja in proslavili njegovo 1000. odkrito/registrirano jamo, kar je poseben in  težko dosegljiv rekord.

Fotografije: Katarina Kortnik, Bernardka Zorko

Borivojev prispevek >>>

Pomladno obarvan večer ljudskih pesmi

Marčevski četrtkov večer ljudskih pesmi (14.3.2024) smo pomladno obarvali in se spomnili ljudskih pesmi, povezanih s pomladjo. Ob teh pa smo zapeli še nekaj manj znanih rojstnodnevnih / godovnih zdravic ter številne druge v prostem delu večera. Veseli smo, da se naša druščina širi in da svoj bogat spomin na ljudske pesmi z nami delijo tudi nekdanji člani Društva ljudskih pevcev Roženkravt.

Foto: Katarina Kortnik, Bernardka Zorko

O romanjih nekoč in danes

V okviru projekta Romarsko izročilo smo v četrtek, 7. marca 2024 v Dvorani v parku v Krškem organizirali predavanje o romanjih etnologinje, mag. Mance Račič, ki je predstavila izvor in zgodovino romanj oz. božjepotništva, posebej pa izpostavila romanja v slovenskem prostoru nekoč in danes, vključno s staroverskimi romanji, pri čeme rje povzela raziskovanja Pavla Medveščka, na osnovi katerih sicer v svoji doktorski disertaciji raziskuje sodobne interpretacije staroverstva.

V slovenskem ljudskem božjepotništvu je bila ljudska pesem stalna spremljevalka, ki je romarjem pomagala premagovati pot in jih osredotočati na namen romanja. Tako smo uvodoma in ob zaključku predavanja zapeli tudi nekaj starih ljudskih romarskih pesmi, v razpravi pa obujali smo spomine na različna romanja in peripetije ob tem, na Camino, slovenske božje poti, na peš romanja in raznoraznimi drugimi prevoznimi sredstvi.

Več v prispevku v Posavskem Obzorniku >>>

Foto: Sašo Obolnar, Julijana Zorko, Bernardka Zorko

Imeli smo etno večer po Valentinovem

Februarski etno večer smo posvetili Valentinovem, natančneje izvoru tega praznika, ki ima svoje korenine vsaj v antičnem času, v bistvu pa tudi ta izhaja iz narave.  Kot pravi star ljudski pregovor »Valentin ima ključe od korenin« – se v tem času leta narava začenja prebujati, sokovi začno teče od korenin navzgor… In podobno kot v rastlinskem svetu se nove sile življenja prebujajo tudi v živalih in ljudeh… Na ta dan naj bi se že osvajali ptički, da bi se potem na Gregorjevo ženili, igrivost, ljubeč odnos pa je zaznati tudi pri ljudeh. Iz tega razloga smo spoznali in zapeli tudi nekaj starih  nagajivih ljudskih pesmi, ponovili pa smo tudi nekaj starih romarskih.  Šal in smeha pa tudi ni manjkalo. Deloma navezujoč se na nekdanje rimske Luperkalije pa si je vsak udeleženec srečanja izžrebal izmed imen prisotnih tudi skrivnega prijatelja, do katerega bo še posebej  prijazen še vsaj do naslednjega srečanja.

Sodelovali smo na svetoduškem dogodku Vse sorte je že blou

V nedeljo, 11. februarja 2024 popoldan je Društvo za ohranitev podeželja Veliki Trn organiziralo kulturno prireditev “Vse sorte je že blou” – po knjigi z istoimenskim naslovom avtorice, domačinke, Marije Krejan, ki je v tej knjigi zbrala zgodbe iz okolice Velikega Trna ter jih zapisala v “svetoduškem” narečju. Knjiga je vir in spodbuda tudi vsem nadaljnjim raziskovalcem in poustvarjalcem ljudskega izročila. Z veseljem po njej posežemo tudi v Zavodu Svibna.

Stične točke v delovanju so privedle tokrat tudi do prvega programskega sodelovanja obeh organizacij. V imenu Zavoda Svibna je na dogodku sodeloval duet ljudskih pevk “Ančka in Bernardka”, ki sicer tudi skupaj vodita zavodova četrtkova srečanja ljudskega petja. Predstavili sta štiri manj znane ljudske pesmi, ki se jih je Ančka naučila še od svoje stare mame (Sarafan, Herod je kriv, Na Mojzesovi ohceti in Zadovoljni Kranjec). S tem ljudskim vložkom sta dopolnili čudovit nastop vokalne skupine Rajenke in prebiranje narečnih zgodb iz navedene knjige Marije Krejan.

Več v objavi Posavskega Obzornika >>>

Postali smo člani mednarodne mreže EXARC

Z interpretatorsko skupino Ajdi smo bili 2.2.2024 sprejeti med člane mednarodne mreže EXARC, ki povezuje strokovnjake, arheološke muzeje na prostem, eksperimentalne arheologe in interprete, v kateri si izmenjujejo izkušnje, dobre prakse, nasvete, trike – s ciljem, da se širši javnosti omogoči kar najbolj veren dostop do arheološke preteklosti.

V Zavodu Svibna se veselimo članstva, dostopa do znanja in izkušenj, pa tudi izmenjav, morebitnih mednarodnih projektov in seveda kar najbolj kakovostnih interpretacij prazgodovine, ki jih bomo z veseljem delili z zainteresiranimi.

Sredozimski etno večer

V petek, 12. januarja 2024 smo se v hramu Zavoda Svibna ponovno zbrali, da bi peli po ljudsko in se spomnili še kakšne stare šege.

Glede na mesec v letu smo se dotaknili izročila, povezanega s Pehto in sv. Antonom, naš mladi udeleženec Miha nas je spomnil še na otroške ljudske pesmi, zapeli smo še zdravico slavljenki, pa še kakšna »za povrh« se je našla. Za popestritev smo si uprizorili še pevsko tekmovanje  z »vsak si mora svojo pet«.

Začeli smo spoznavati tudi romarsko izročilo in romarske ljudske pesmi, kar je poseben projekt, ki se bo prepletal z etno srečanji. Ta bodo enkrat mesečno, naslednjič v četrtek, 15. februarja 2024. Vabljeni, vstop je prost.

V Zavodu Svibna ponovno pojemo po ljudsko

Po daljši prekinitvi smo se 7. decembra 2023  na sedežu Zavoda Svibna ponovno dobili zato, da bi peli ljudske pesmi – ne nastopali ali se pripravljali za nastop, zgolj peli iz srca… in da morda vsaj malo še ohranimo spomin in tudi prisotnost ljudske pesmi v vsakodnevnem življenju.  V nekaj desetletjih smo jo izrinili na rob –  zgolj morda na zabave v kakšni zidanici, a z omejenim repertoarjem in dostikrat zgolj s približkom tistega petja, kot je bilo nekoč. Večglasno, ubrano, srčno… ki je, kot prav pater Gržan, nam v gene in dušo položilo zmožnost povezovanja in življenja v harmoniji. In ki nam je pomagalo k duševnem in fizičnem zdravju.

Ljudske pesmi v vsej svoji pestrosti so pomemben del naše kulturne dediščine. Po številčnosti do sedaj zbranih ljudskih pesmi (Dušica Kunaver navaja številko 15.000) segamo v svetovni vrh. Žal, s starejšo generacijo večinoma odhajajo v grob. Nekatere ostajajo zapisane, posnete in se jih poustvarja  v različnih sestavih – a zgolj na odru, odtujene od vsakdana.

Na četrtkovem srečanju je nekaj spominov na življenje z ljudsko pesmijo delila Anica Zorko, ki se je ljudskega petja in vseh ostalih šeg naučila od svoje stare mame. Omenila je npr., kako je z ljudsko pesmijo umirila kravo pri molži, pa kako so bili potrebni odlični pevci tudi težaških delih kot je npr. kop v vinogradu,…).

Sicer pa smo preprosto peli – vsak je predlagal oz. začel kakšno pesem, pa je bil večer hitro naokoli. Zaključili pa smo ga še s tremi, manj znanimi, božičnimi ljudskimi, ki sta jih predstavili Bernardka in Anica Zorko.

Korenine moje domovine

V četrtek, 16.11.2023,  smo v Dvorani v parku v Krškem gostili študijski krožek Etno-fletno, s  katerim imamo v Zavodu Svibna precej stičnih točk, zlasti pri raziskovanju naše starodavne dediščine. Mentorica Branka Urbanija je uvodoma na kratko predstavila njihovo delo, v okviru katerega se lahko pohvalijo tudi z izdanimi knjigami in dokumentarnimi filmi. Med temi je posebej odmeven dokumentarni film Korenine moje domovine, film o zgodovini, ljudeh in kulturni dediščini naše Slovenije s številnimi novimi dejstvi o naših koreninah. Pod vodstvom mentorice in režiserke je pri filmu sodelovalo 18 strokovnjakov in poznavalcev obravnavane snovi, med njimi prof. dr. Anton Perdih, zamejski pisatelj Marij Čuk in domači mag. Ivan Sivec, oblikovalec prof. Oskar Kogoj, prof. dr. Borut Juvanec,  Simon Prosen, teolog in pisatelj dr. Karel Gržan, publicistka in raziskovalka ljudske dediščine Dušica Kunaver.

Od navedenih so bili na dogodku Dušica Kunaver, prof. dr. Anton Perdih in Simon Prosen. V pogovoru, ki ga je vodila Branka Urbanija, je Dušica Kunaver izpostavila izreden pomen slovenskega ljudskega izročila, od tega npr. vsaj 15.000 zabeleženih ljudskih pesmi, pa nešteto šeg, navad, ki se razlikujejo že od vasi do vasi, obenem pa obžalovala, da je vso to izročilo z odhajanjem starejše generacije vse bolj ogroženo. Simon Prosen, raziskovalec zgodovinske izvirnosti Slovencev, povestničar, je podrobneje predstavil svoja spoznanja o ajdih, gradiščih, tičnicah, kosezih ter o kresniku in kresništvu kot slovenski posebnosti, kar je podrobneje opisal v svoji knjigi Povest  o koreninah Slovencev. Dr. Anton Perdih, po izobrazbi kemik, pa se je osredotočil na rezultate DNK analiz, povezano z etnogenezo Slovencev in drugih Evropejcev, podrobneje pa na osnovi različnih študij predstavil v knjigi Izvor Slovencev in drugih Evropejcev.

Marsikatera spoznanja, ki so bila izpostavljena v filmu in v pogovoru, odstopajo od stališč uradne znanosti, vsa skupaj pa izzivajo k nadaljnjemu raziskovanju.

Srečanje je zaokrožilo prepevanje ljudskih pesmi pod vodstvom Dušice Kunaver ter vsesplošen klepet ob domačih dobrotah.

Prispevek Branke Urbanija >>>

Prispevek Posavski Obzornik >>>

Ajdovska zahvala za darove leta

Okoli 1. novembra v našem zmerno toplem času pobiramo še zadnje pridelke, ki nam jih daje narava. Obenem je to čas vse daljših noči, za katerega so že davno nazaj vedeli, da so meje med svetovi zelo tanke, da je takrat lažje komunicirati tako z duhovi narave kot tudi duhovi prednikov. V tistih davnih časih, ko so bili ljudje močno povezani z naravo in se tudi zavedali svoje odvisnosti od nje, je bilo to prav posebno praznično obdobje v letu – ko so se veselili nad pridelki in se obenem še posebej zahvaljevali svojim rajnkim za vso pomoč skozi leto. Ker je bil to tudi začetek zimskega počitka za novo sezono, je ta praznik mnogim predstavljal tudi začetek leta. Na prehodu leta pa se je ob prazničnih jedeh in vsem, kar praznovanju pritiče, tudi pogledalo v prihodnost, k praznovanju pa se je povabilo tudi duše rajnikih.

V slovenskem ljudskem izročilu je še ostalo nekaj drobcev teh starih navad, nekoč enovit zahvalni praznik se je sicer razdelil na Praznik mrtvih/Vernih duš in Martinovo, pri obeh se je oz. se ponekod še vedno pusti po večerji na mizi jed ali vsaj kozarec vina tudi za “verne duše”… pa tudi vedeževanje na te dni še ni povsem izumrlo…

Na pragu letošnjih praznikov (27. oktobra 2023) smo se tako tudi člani Zavoda Svibna zahvalili za darove leta, se ob domačih pridelkih in dobrotah poveselili, pa s pomočjo jabolka pogledali v prihodnje leto… Kot kaže bo zelo neobičajno…

Fotografije: Katarina in Bernardka