Ajdovsko popotovanje po Slavoniji in Vojvodini

Zadnji julijski vikend se je večina članov ajdovske interpretacije skupine, ki v letu 2026 deluje tudi v okviru Študijskega krožka Veščine iz davnine, odpravila na izobraževalno popotovanje. Osrednji cilj nam je bil Keltsko selo Inđija, na poti do tam pa smo se ustavili še v Muzeju Vučedolske kulture, ki je vzpostavljen na mestu obsežnega arheološkega najdišča ob Donavi, in pripoveduje zgodbo o kraju in ljudeh, ki so tu živeli v 3. tisočletju pr. n. št.  (eneolitik – bakrena doba, blizu našim koliščarjem).  Zaradi naravnih danosti se je na lokaciji razvilo obsežno, v takratnem času evropsko pomembno mesto, katerega sledi arheologi še vedno odkrivajo.  Muzej je sodobno zastavljen, z zanimivo interpretacijo, v razvoju pa je ostala še infrastruktura parka. Za našo skupino je bila zlasti navdihujoča predstavitev oblačilnega videza, kar bomo uporabili tudi v okviru učenja rokodelskih veščin in dodelavi lastnih kostumov. Ob tem pa moramo pohvaliti tudi prizadevanja lokalnih (vukovarskih) in državnih hrvaških institucij, ki so tudi s pomočjo EU sredstev zastavili tako celovito predstavitev tega arheološkega najdišča, česar bi si močno želeli tudi za naša – Ajdovsko jamo, Neviodunum, Libno,…

Iz povsem drugega, a še vedno prazgodovinskega, obdobja (3. stoletje pr. n. št.) pa je Keltsko selo v kraju Inđija v Vojvodini. Na osnovi številnih keltskih najdb (plemena Skordiski) v okolici je ta kompleks, ki ga sestavljajo ključni objekti nekdanje keltske družbe, vse na verodostojnih arheoloških zasnovah, zaživel sredi leta 2021. Ob historičnih objektih in muzejski razstavi je obiskovalcem, zlasti družinam, na voljo tudi keltska gostilna, muzejska trgovina, adrenalinski park, prostori za delavnice… Projekt je izvedla Turistična organizacija občine Inđija, večinoma s finančnimi sredstvi občine Inđija, s subvencijami Ministrstva za trgovino, turizem in telekomunikacije ter Pokrajinskega sekretariata za kulturo. Kompleks je javnosti na voljo v topli dobi leta med vikendi, pri tem pa sodelujejo večinoma prostovoljci oz. pogodbeni sodelavci, kot je  npr. tudi naš vodnik Nenad, ki nas je, kostumiran v druida, popeljal po vseh lokacijah in naše poznavanje obdobja Keltov (mlajše železne dobe) osvetlil še z drugega zornega kota. Je pa naša skupina, oblečena v rekonstruirano opravo posavskega keltskega plemena Latobiki,  našim gostiteljem predstavila interpretacijo oblačilne kulture in primer izvedbe doživetja za obiskovalce v povezavi s prazniki kroga leta (tokrat prve žetve). Tako smo se odlično dopolnili in vzajemnem navdušenju željni nadaljnjega sodelovanja. Našim gostiteljem, z direktorjem Turistične organizacije občine Inđija na čelu, pa se zahvaljujemo za odlično gostoljubje.

Keltsko selo Inđija je primer doživljajske interpretacije določenega zgodovinskega obdobja, ki bi jo lahko v sodelovanju različnih deležnikov vzpostavili tudi pri nas, npr. na območju Neviodunuma.

Naše zgodovinsko popotovanje po Slavoniji in Vojvodini pa smo zaokrožili tudi z obiski nekaterih drugih lokacij (mesto Vukovar, Novi Sad in Petrovaradin, Vrdnik), obogateno pa je bilo obilno mero odlične kulinarike in dobre volje.

Več o dogajanju v Keltskem selu: FB stran Keltsko selo Inđija

Objava v Posavskem Obzorniku >>>

Na Čivkih iz preteklosti

V torek, 14. julija 2026 smo se v okviru študijskega krožka Veščine iz davnine ogledali razstavo Čivki iz preteklosti, ki je bila prvič predstavljane na frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2023, na katerem je bila Slovenija častna gostja, dobro polovico letošnjega leta pa je na ogled v Cankarjevem domu. Arheološki predmeti, najdeni na slovenskem ozemlju , od prazgodovine do srednjega veka,  pripovedujejo o simbolnem  svetu in sporazumevanju takratnih ljudi in  omogočajo celovit vpogled na življenje in razvoj skupnost na območju današnje Slovenije.

Ob vodenem ogledu smo imeli možnost pobliže spoznati nekatere izjemne predmete (od neandertalčeve piščali, lončenih ropotulj, različne simbolne predmete, pa tui predmete z vrezanimi znaki in najzgodnejšimi zapisanimi – venetskimi – besedami,…) , nekatere tudi originalne, ki jih bo po zaključku te razstave možno spet videti v muzejih širom po Sloveniji, od koder so na to razstavo tudi prišli.

Sprehodili smo se še po stari Ljubljani, degustirali stare slovenske jedi (štruklje), na vlaku, na katerem smo tudi doživeli posebno izkušnjo, pa smo se pogovorili tudi o nadaljnjih aktivnostih.

Več o razstavi >>>

Veščine iz davnine pred Ajdovsko jamo

V petek, 12. junija 2026 zvečer, smo pred Ajdovsko jamo že osmič zapored pripravili dogodek v okviru Evropskih dni arheologije. Tokrat smo skozi prikaze, ljudsko pesem in plese ter igrano pripoved predstavili prastare veščine: različne rokodelske spretnosti iz mlajše kamene dobe, o katerih je moč sklepati na osnovi arheoloških najdb iz Ajdovske jame, pa tudi ostalo nesnovno zapuščino – odnos do narave, ki se še kaže v ljudskih pesmih in plesih.  

Obiskovalci so se lahko preskusili v neolitskih veščinah netenja ognja, uporabe kamenodobnega vrtalnika, lokostrelstvu, izkusili neolitsko oblačilno modo in pokušali nekatere jedi na osnovi boba, zelišč, skute, ječmena – katerih sledi izpred  okoli 6000 let so arheologi našli tudi v Ajdovski jami.

Ljudski pevci iz hrama Zavoda Svibna so z ljudskimi pesmimi o soncu (ker smo na pragu poletnega kresa) prav tako izpostavili odnos naših prednikov do elementov narave in tudi odvisnost in spoštovanje le-teh, plesalci Folklorne skupine Raka pa z različnimi plesi in plesnimi figurami ne le obogatili programa, ampak potrdili tudi obrednost plesa.

Člani skupine Ajdi pa so na koncu z igrano pripovedjo o dekletu Aja izpostavili še dve zanimivi najdbi iz Ajdovske jame – morsko školjko Spondylus in koščeno drgalo – vse skupaj pa umestili v praznik poletnega kresa.

Druženje smo nadaljevali ob okrepčilu, klepetu in ljudskem petju.

50 udeležencev dogodka je tako na starodavnem mističnem prostoru doživelo eno kratko popotovanje skozi čas in v prazničnem vzdušju tkalo vezi skupnosti.

Dogodek je bil del aktivnosti dveh študijskih krožkov, deloma podprt tudi strani Mestne občine Krško in Krajevne skupnosti Senuše. Prostor je omogočil upravljavec Center za podjetništvo in turizem Krško. Vsem lepa hvala za podporo.

Objava v Posavskem Obzorniku >>>

Foto: Živa, Maja, Katarina, Jana, Bernardka

Raziskovanje veščin iz davnine

Člani ajdovskega krožka smo drugo majsko nedeljsko popoldne izkoristili za spoznavanje veščin iz davnine – zlasti na osnovi najdb z arheološkega spomenika Ajdovska jama pri Nemški vasi (iz mlajše kamene dobe oz. neolitika).

Pri tem smo se posebej lotili priprave ognja (kar nam, kljub različnih poskusih, še vedno ni povsem uspelo in ostaja domača naloga članov), razvijali smo tudi zgodbo na osnovi ključnih najdb iz Ajdovske jame, pri čemer želimo izpostaviti  potovanja in izmenjave med neolitskimi skupinami v srednjeevropskem prostoru. 

Ker smo bili tokrat na območju Trške Gore (kjer gre tudi za območje arheološkega najdišča – prazgodovinsko naselbino iz starejše železne dobe in antike), smo se dotaknili tudi tega obdobja. Obenem pa po keltsko proslavili rojstni dan našega gostitelja.

Veščine iz davnine iz neolitskega obdobja bomo predstavili tudi na dogodku pred Ajdovsko jamo v okviru letošnjih Evropskih dni arheologije.  

Vseslovensko petje s srci – letos tudi na Velikem Trnu

Na letošnji Jurjev dan, v četrtek, 23. aprila 2026, ob 18. uri, smo člani pevske skupine Ljudski pevci iz hrama Zavoda Svibna tretjič zapored pripravili pevski dogodek, s katerim smo se tudi tokrat vključili v Vseslovensko petje s srci, ki je sicer po Sloveniji potekalo že devetič. Cilj te pobude je opozoriti na bogato slovensko pevsko tradicijo in pomen njenega ohranjanja, povezovanje in ustvarjanje prijetnega vzdušja v skupnosti ter dobrega počutja na sploh.

Skupno prepevanje prispeva k povečanju energije, nas poveže v enotno zvočno celoto. To so vedeli že naši predniki, ki so ob delu vsakodnevno prepevali. Sodobni svet nas je od te prvobitnosti odtujil in osamil. Dogodek poteka na dan Zelenega Jurija, ko po tradiciji zavetnik Zeleni Jurij prinaša v naše domove zeleno vejico za dobro letino. S petjem priklicujemo zdravje in obilje v naše domove.

“Peti in pripovedovati z lastnim glasom je velik dar življenja, ki so ga naši predniki polno živeli prav s skupnim, ljudskim petjem in bo z dobo digitalizacije in življenja z ekrani njegovo ohranjanje še večji izziv, kot doslej ali pa edino pribežališče k naravnosti in ‘normalnosti’. Prav ljudska pesem, igre in plesi nosijo kodo večnega ritma človekove povezave z naravnostjo in obenem nravnostjo.” (Ljoba Jenče)

Letos smo lokacijo dogodka prenesli pred cerkev Sv. Duha na Velikem Trnu, eno najlepših razglednih točk Krškega gričevja, od koder se je s pogledom iz cca 30 grl  in prav toliko src širil tudi zvok znanih in manj znanih ljudskih pesmi. Ob obveznem programu smo zapeli še nekatere druge ljudske pesmi – povezane z naravo in Zelenim Jurijem (med drugim tudi dve jurjevski kolednici, ki izvirata z naših gričev), v cerkvi pa smo zapeli še dve stari romarski ljudski pesmi.  Gospod župnik Marko Burger pa nam je ob tem predstavil še zgodovino cerkve in nas pohvalil, da ohranjamo slovensko izročilo. Naše druženje pa smo zaključili v lokalni gostilni – seveda tudi ljudskim petjem.

Za sodelovanje pri dogodku se zahvaljujemo Župniji Veliki Trn in Društvu za ohranitev podeželja Veliki Trn.

Foto: Sašo Obolnar, Bernardka Zorko

Objava v Posavskem Obzorniku >>>

Ajdovsko pevska strokovna ekskurzija po Beli krajini

Na čudovito soboto, 18. aprila 2026, smo ponovno izvedli strokovno ekskurzijo, ki postaja tradicionalna izobraževalna in družabna aktivnost več skupin oz. študijskih krožkov, ki delujejo v okviru Zavoda Svibna. Tokrat smo jo mahnili proti Beli krajini, kjer smo raziskovali tako sledi pradavnih prebivalcev – Ajdov kot tudi ljudsko izročilo in naravne zanimivosti.

Seveda je moral priti prvi postanek takoj na »meji v Svobodno belokranjsko ozemlje« v gostilni Badovinac v kraju Jugorje, kjer smo bili deležni tudi   njihovega znamenitega zdravilo Karampampuli.

Nato pa smo se podali na spoznavanje belokranjske prazgodovine – od Judovske hiše, jamskega arheološkega najdišča izpred 11.000 let pr. n. št., pa tudi iz kasnejših prazgodovinskih obdobij, do katerega smo se sprehodili ob slikoviti reki Krupi. V Podzemlju oz. na hribu Kučar smo prišli v stik z zapuščino železnih dob in pozne antike, saj so tam odkrili bogate ostanke naselja iz starejše in mlajše železne dobe (od 8. do 1. stoletja pred našim štetjem in zgodnjekrščanski stavbni kompleks iz 5. stoletja našega štetja. Ob tem smo uživali tudi v čudovitem razgledu in od našega vodnika Janka slišali pa pripoved o Velebabi in kako je hrib Kučar sploh nastal >>>  Pripovedka o Velebabi. Zadnja arheološka lokacija, ki smo jo obiskali, prav tako v čudovitem naravnem okolju blizu Rožanca, pa je bil Mitrej , v steno opuščenega antičnega kamnoloma ob koncu 2. stoletja vklesana podoba Mitre, perzijskega sončnega boga. Kot izhaja in napisa na obeležju, naj bi se z njim postavite ji , verjetno rimski trgovci  ali magistrati (uradniki) priporočili za svoje zdravje in zdravje družinskih članov.

Ustavili pa smo se tudi pred vasjo Otok, na območju nekdanjega letališča, pri Letalu DC-3 (Dakota) – ameriškem transportnem letalu iz 2. sv. Vojne in se tako spomnili tudi tega obdobja.

Ob zgodovini pa smo spoznavali tudi naravne zanimivosti Bele krajine. Med drugim tudi endemita – črnega močerila (črno človeško ribico) na domačiji Zupančič, v naravoslovni zbirki Center narave Bele krajine v okviru Muzejske hiše Semič pa majhno, dobrih 13 mm veliko jamsko školjko kongerijo, ki je še ostanek geološke dobe terciar. V petdesetih milijonih let je preživela izumrtje dinozavrov in tudi onesnaženje reke Krupe v 80. letih prejšnjega stoletja.

V Muzejski hiši Semič smo ob hitrem pregledu še ostalih zbirk spoznali zgodovino kraja, obisk pa zaključili z degustacijo vin člana Društva vinogradnikov Semič. Pred in po kosilu oz. večerji pa smo si ogledali še učni vrt dr. Derganca, katerega osrednji del predstavlja travniški sadovnjak, ob tem pa so še ekološki vinograd in zeliščni vrt.

Na več lokacijah pa je naše druženje povezala tudi ljudska pesem. Peli smo  predvsem belokranjske ljudske pesmi (ki so mnoge tudi močno povezane s predkrščanskim časom), ter druge o naravi, ker pa je to že čas zelenega Jurija, smo zapeli tudi dve jurjevski kolednici. Belokranjska kola pa smo zaradi preutrujenosti obravnavali le v teoriji. Na vrsto pa pridejo ob prvi priložnosti.  

Seveda pa Bela krajina vabi vedno znova in znova.

FB objava – Borivoj Ladišić >>>

Peli smo na prireditvi ob Materinskem dnevu

V sredo, 25. marca 2026, smo Ljudski pevci iz hrama, ki delujemo v okviru Zavoda Svibna, sodelovali na prijetni prireditvi, ki jo vrsto let organizira Krajevna skupnost Senuše v poklon mamam. Predstavili smo se s štirimi pesmimi, ki opevajo materinsko ljubezen oz. hvaležnost za materinsko ljubezen, uživali pa smo tudi v nastopih otrok iz krajevne skupnosti in članov Društva za ohranitev podeželja Veliki Trn. Po zaključeni prireditvi pa se je povsem spontano zapelo še nekaj znanih ljudskih pesmi.

O dogodku tudi v Posavskem Obzorniku >>>

O vrtnarjenju s pomočjo kristalov

Na Jožefovo, 19. marca 2026, smo spoznavali blagodejno moč kristalov, ki so jo ljudje poznali od prazgodovine sem – v različnih kulturah in za različne namene.

V pisan in bleščeč svet kristalov smo se tako potopili v prostorih podjetja Perla, svoje bogato znanje pa sta z nami delila Anica in Boštjan Dirnbek.

Po uvodni predstavitvi – kako izbrati pravi kristal in kako zanj skrbeti, smo se osredotočili na njihovo uporabnost na vrtu.  Kristali pomagajo pri ukoreninjanju, krepitvi odpornosti rastlin, pri boljši rast i in obraščanju po poškodbah, boleznih, škodljivcih…

Delovanje kremena (tudi kamene strele oz. gorskega kristala) je poznano že v biodinamiki. Tega kristala je v zemeljski skorji največ, je pa tudi najmočnejši in ima tudi najboljši spomin.

Ob kameni streli so pri vzgoji rastlin uporabni rdeči jaspis, tigrovo oko, ametist, roževec, malahit, avanturin, pirit, citrin, turmalin… Pri  samem nameščanju kristalov na grede oz. okoli rastlin je zelo uporaben sistem tročanov.

Izvedeli smo še marsikatero zanimivost – med drugim tudi, kako uporabiti ametist pri odvajanju od pitja alkoholnih pijač.

Fotografije: Bernardka Zorko

Na Gregorjevo prvič vadili na Velikem Trnu

Na letošnje Gregorjevo smo “Ljudski pevci iz hrama” začeli s pevskimi srečanji na Velikem Trnu. Gostimo v prijetnih obnovljenih prostorih “Naše hiše 470”, nekdanje stare šole, zdaj v upravljanju KS Veliki Trn, katere predsednik, Anton Janc, nas je ob tej priložnosti posebej pozdravil in nam zaželel dobrodošlico.

Tokratno srečanje smo ob pripravah na nastop ob materinskem dnevu posvetili Gregorjevemu in petju ljudskih pesmi, povezanih s pticami, spomnili smo se pa tudi preostalih šeg (v naših krajih npr. se verjelo, da imajo takrat ptiči svatbo in se jim je zato na drevesa obešalo piškote).

Seveda pa tudi drugih pesmi, “za dušo”, ni manjkalo.

Foto: Bernardka Zorko

Ajdovski dan žena v Željnskih jamah

Naš prvi letošnji ajdovski teren smo namenili Željnskim jamam pri Kočevju. Te so naravni spomenik lokalnega pomena in gozdni rezervat, obenem pa tudi arheološko območje. Sestavljajo jih številni udori, naravna okna in mostovi, spodmoli…lahko dostopne jame,… vse skupaj pa je odeto v čudovito vegetacijo, ki se prilagaja različnim svetlobnim razmeram.

Igra svetlobe tega plitvega kraškega podzemlja pa ustvarja tudi pravo mistično vzdušje. Je kot stičišče različnih svetov. In – ko smo stopali v te prostore, smo si zlahka predstavljali pradavne prednike, kako s prvinskim čudenjem in spoštovanjem doživljajo nekaj presežnega – morda stik z bogovi, morda stik z rajnkimi. To doživljanje svetosti prostora pa sta potrdila še dva stalagmita, ki kot dva mogočna vratarja  omogočata vstop v končni jamski prostor.

Da so ta jamski kompleks dejansko obiskovali že v pradavnini, potrjujejo tudi arheološke najdbe. Ena od jam, imenovana tudi Ciganska jama oz. Željnska jama,  je med najpomembnejšimi slovenskimi najdišči iz mlajšega paleolitika (pred cca 20.000 leti); arheologi so odkrili sledi oglja, živalskih kosti in različno kamnito orodje. Navedena jama pa naj bi po zadnjih arheoloških raziskavah služila tudi kot občasno zatočišče ljudem v mlajši prazgodovini (mlajši kameni dobi, oz. bakreni dobi), v rovu pri Stranski jami pa je bila morda tudi nekropola, grob oz. sakralni prostor – kar jo povezuje tudi z obdobjem naše Ajdovske jame pri Nemški vasi (Vir: Anton Velušček >>>). Horizontalni jamski sitem Željnskih jam je gotovo ustrezal potrebam takratnih ljudi – tudi zaradi pitni vode, nahajala pa se je tudi ob pomembni prazgodovinski poti.

Obisk teh mističnih jam je olepšala tudi cvetoča narava in tako prispevala tudi k lepem praznovanju dneva žena, ki smo ga zaključili ob slikovitem Kočevskem oz. Rudniškem jezeru, ki je z obiskanim jamskim sistemom tudi močno povezan. Ob tem smo se spomnili tudi vloge in položaja žensk v prazgodovini.

Naše druženje je potekalo pod vodstvom člana Borivoja Ladišića, tudi dolgoletnega jamarja, ki s svojim jamarskim raziskovanjem Željnskih jam prispeva k mozaiku odkritij različnih raziskovalcev, vključno z Valvasorjem.

Foto: Borivoj Ladišić, Bernardka Zorko