Novice

Naš prvi letošnji ajdovski teren smo namenili Željnskim jamam pri Kočevju. Te so naravni spomenik lokalnega pomena in gozdni rezervat, obenem pa tudi arheološko območje. Sestavljajo jih številni udori, naravna okna in mostovi, spodmoli…lahko dostopne jame,… vse skupaj pa je odeto v čudovito vegetacijo, ki se prilagaja različnim svetlobnim razmeram.

Igra svetlobe tega plitvega kraškega podzemlja pa ustvarja tudi pravo mistično vzdušje. Je kot stičišče različnih svetov. In – ko smo stopali v te prostore, smo si zlahka predstavljali pradavne prednike, kako s prvinskim čudenjem in spoštovanjem doživljajo nekaj presežnega – morda stik z bogovi, morda stik z rajnkimi. To doživljanje svetosti prostora pa sta potrdila še dva stalagmita, ki kot dva mogočna vratarja  omogočata vstop v končni jamski prostor.

Da so ta jamski kompleks dejansko obiskovali že v pradavnini, potrjujejo tudi arheološke najdbe. Ena od jam, imenovana tudi Ciganska jama oz. Željnska jama,  je med najpomembnejšimi slovenskimi najdišči iz mlajšega paleolitika (pred cca 20.000 leti); arheologi so odkrili sledi oglja, živalskih kosti in različno kamnito orodje. Navedena jama pa naj bi po zadnjih arheoloških raziskavah služila tudi kot občasno zatočišče ljudem v mlajši prazgodovini (mlajši kameni dobi, oz. bakreni dobi), v rovu pri Stranski jami pa je bila morda tudi nekropola, grob oz. sakralni prostor – kar jo povezuje tudi z obdobjem naše Ajdovske jame pri Nemški vasi (Vir: Anton Velušček >>>). Horizontalni jamski sitem Željnskih jam je gotovo ustrezal potrebam takratnih ljudi – tudi zaradi pitni vode, nahajala pa se je tudi ob pomembni prazgodovinski poti.

Obisk teh mističnih jam je olepšala tudi cvetoča narava in tako prispevala tudi k lepem praznovanju dneva žena, ki smo ga zaključili ob slikovitem Kočevskem oz. Rudniškem jezeru, ki je z obiskanim jamskim sistemom tudi močno povezan.

Naše druženje je potekalo pod vodstvom člana Borivoja Ladišića, tudi dolgoletnega jamarja, ki s svojim jamarskim raziskovanjem Željnskih jam prispeva k mozaiku odkritij različnih raziskovalcev, vključno z Valvasorjem.

V soboto, 28. februarja 2026 smo gostili terapevta Gregorja Kodriča, ki nam je v dveh intenzivnih urah delil svoje večletne izkušnje na področju telesno-energetskega ravnovesja, zlasti tradicionalne kitajske medicine (TKM).

Posebno zanimiva je bila  predstavitev in yin yang ter petih elementov (les, ogenj, zemlja, kovina, voda) in kako se odražajo oz. pomagajo pri telesnem in čustvenem ravnovesju,  zelo uporabne pa  so bile tudi vaje za akupresuro oz. samomasažo – npr. ob glavobolih, migrenah, bolečinah v različnih predelih hrbtenice, lajšanju stresa, otekanju nog idr.

Foto: Sašo Obolnar, Bernardka Zorko

V nedeljo, 22. februarja 2026, smo se člani Zavoda Svibna zbrali pri Božičevih v Kobilah, kjer smo v njihovem pestrem sadovnjaku z Andrejo Brence, svetovalko za sadjarstvo, obudili in nadgradili sadjarsko znanje, ki bo na začetku sezone prišlo zelo prav. Spomnila nas je na obrezovanje različnih sadnih vrst, spomladansko  škropljenje in gnojenje, ter odgovorila na vrsto dilem, s katerimi se srečujemo ljubiteljski sadjarji.  

Srečanje smo zaključili v sproščenem klepetu in bogatem okrepčilu.

Foto: Sašo Obolnar, Bernardka Zorko

Na Valentinovo se tudi v Zavodu Svibna pridružujemo letošnji promociji dela nevladnih organizacij >>> ValentiNVO. Kot nevladna organizacija s statusom javnega delovanja na področju varstva kulturne dediščine, tokrat izpostavljamo naše “ljubezni”, kaj imamo radi.

Na FB>>>

…res lepa pobuda. Obenem iskrene čestitke naši predsednici, da zmore tako zavzeto spremljati in soustvarjati vse te dogodke. Sam se v zadnjem času žal ne uspem pogosto vključiti, z veseljem pa prebiram o dogajanju, vabilih in utrinkih. Zavod Svibna pripravlja zanimive vsebine, ki povezujejo ljudi ter negujejo našo kulturno in naravno dediščino, kar je dragoceno in vredno ohranjanja. Veselim se, da se ob naslednji priložnosti spet srečamo v živo. (Vane Urh)

Moja pot v »Svibno« je potekala čisto naravnim potom. Ko sem se preselila v Brezovsko Goro, sem želela na nek neobvezujoč način pripadati  in  biti vključena v skupnost. Društvo mi je to omogočilo – sprejeli ste me odprto in srčno. In res je  Zavod Svibna nekaj posebnega. Pokriva  področja, ki jih drugje skoraj ni, in ustvarja prostor, kjer se vsak lahko izrazi ter prispeva na svoj način. Toliko različnih ljudi  pod eno streho! Pojemo, se družimo, se učimo in se imamo lepo. Najlepše pa je to, da vsak nesebično deli svoje znanje, izkušnje in talente z drugimi. Predvsem pa sem iskreno hvaležna Bernardki in  seveda tudi Sašu,  ker  se nas še nista naveličala, da s tolikšno predanostjo vodita in povezujeta skupino ter da velikokrat skupne interese in naše dobro počutje postavljata pred svoje osebne želje. Hvala obema za vso energijo, potrpežljivost in srčnost. Res sem vesela, da sem del tega društva. (Andreja Brence)

Oj, še na kratko z moje strani: že več kot 20 let se udeležujem dogodkov, ki jih organizira Zavod Svibna: najprej kot članica keltskega plemena, saj me je na nezavedni ravni privlačilo obdobje v zgodovini, ki so ga zaznamovala keltska plemena, z bogato dediščino tudi na območju današnje Slovenije. Obiskovali smo (in jih še vedno)  najdišča v domovini in tujini, spoznavamo kulturo in način njihovega življenja, opremili smo se z oblačili, orodjem in orožjem, slavimo keltske praznike z obredi zahvale za letino, za blagost narave, za naklonjenost bogov….. Z leti je bilo vse več zanimivih dogodkov, povezanih z našo kulturno in naravno dediščino, s tem je rasla in se razvijala tudi udeležba – postali smo skupnost, ki si deli vrednote, zavezanost naravi, ohranjanju tradicije, izmenjavi izkušenj in znanj. Motor vsega dogajanja je naša Bernardka, ki jo sprejemamo kot voditeljico in vir idej z duhovno močjo. (Jolanda Gobec)

Na zadnji januarski petek smo tudi v l. 2026 izvedli redni zbor članov Zavoda Svibna, ki smo ga združili tudi s potrjenko ob vstopu v novo leto. Spomnili smo se aktivnosti preteklega, jubilejnega leta, predvsem pa se pogovorili o aktivnostih že začetega leta.  Glede na to, da v okviru zavoda delujejo različne interesne skupine, »sekcije«, se ponovno obeta pester program.

Ajdovska interpretacijska skupina se namerava še bolj poglobiti v »veščine iz davnine«, predvideva tudi neka gostovanj in dogodek v okviru  evropskih dni arheologije. Skupaj z ostalimi člani ajdovske »sekcije« pa bo ponovno spoznavala zanimive arheološke, ajdovske lokacije.

Za pevsko sekcijo »Ljudski pevci iz hrama« je  že nekaj letošnjih aktivnosti, obetajo se še nastopi, zlasti pa mesečna srečanja na različno tematiko ljudskega izročila oz. petja. Osrednja aktivnost pa bo tudi letos sodelovaje na Vseslovenskem petju s srci.

Obeta se še nekaj predavanj na temo samooskrbe (vrtnarstva, sadjarstva, zdravja) in pa tudi tradicionalna strokovna ekskurzija članov.

Nedorečeno je sodelovanje z upravljalcem Parka Ajdovska jama , posebej pa je odprto tudi začasno reševanje prostorske problematike zavoda.

Ne glede na te izzive, pa smo z optimizmom nazdravili novemu letu ter si privoščili dobršno mero vsesplošnega klepeta in smeha.

Fotografije: Sašo, Borivoj, Bernardka

V petek, 16. januarja 2026 zvečer smo bili v hramu Zavoda Svibna deležni predstavitve zelo zanimive knjige domačina Boštjana Dirnbeka Meč v roki.  Knjiga daje podroben vpogled v veliko obleganje Malte leta 1565 in red Malteških vitezov – hospitalcev, zlasti pa v življenje enega od ključnih pripadnikov tega reda, Francisca de Guirala,  ki je vodil topniško baterijo, in pomembno prispeval k ubranitvi Malte pred turškim obleganjem.  

V podkrepitev zapisnega pa je v drugem delu knjige dodal še prevod dnevnika Francesca Balbija, ki je resnično preživel veliko obleganje Malte leta 1565 in o tem sproti tudi pisal.

Zanimivost knjige je predvsem v tem, ker avtor v tekočem, slikovitem jeziku opisuje posamezne prizore življenja Francisca de Guirala, kot (bi) jih sam doživel. Vsebina je nastala kot plod regresije, raziskovanja najrazličnejših virov (tudi v malteški nacionalni knjižnici), obiskov posameznih lokacij in pogovorov s kustosi,… Tako v knjigi potujemo z njim od sedanjosti v preteklost in nazaj.

V pogovoru, ki ga je vodila Bernardka Zorko, nas je avtor  s pomočjo fotografij tudi popeljal po poteh svojega raziskovanja, posebej vznemirljivo pa je bilo potovanje v preteklost – v pletež in povezave, ki presegajo čas in prostor.

Foto: Anica Dirnbek, Sašo Obolnar, Bernardka Zorko

V ponedeljek, 5. januarja 2026 v poznem popoldnevu  trikraljevskega večera so Pevci iz hrama Zavoda Svibna ponovno obudili trikraljevsko koledovanje.

V idilični snežni kulisi so kolednico zapeli na prostem, da se je z dobrimi željami  razlegala po okoliških domačijah in vaseh, potem pa nadaljevali druženje ob okrepčilu v toplem zavetju hrama, kjer so zapeli še nekaj ljudskih božičnih pesmi, ob teh pa tudi še nekaj drugih  – »lepih ljudskih za dušo«.