Pivo – od kdaj in zakaj?

Po arheoloških odkritjih sodeč je bilo pivo posebna, okrepčilna in praznična pijača že od prazgodovine sem. Starejši viri navajajo, da naj bi pivo izviralo iz  Mezopotamije, kjer so ga izdelovali že v 4. tisočletju pr. n. št. in so ga uvrščali med osnovna živila. Pivo je v pisnih virih prvič omenjeno v Hamurabijevem zakoniku ter v Himni boginji  Ninkasi, nekakšni molitvi mezopotamski boginji piva, ki je hkrati služila tudi kot recept.   Mlajši viri pa navajajo najdbe izpred skoraj 11.000 let na lokaciji Göbekli Tepe v jugozahodni Turčiji, med katerimi so našli korita za varjenje piva (v njih so bile sledi oksalatov, ki nastajajo pri fermentaciji žita v alkohol).

Kdaj je prišlo pivo v naše kraje se ne ve, so pa analize arheoloških ostankov lončenih posod koliščarjev na Ljubljanskem barju pokazale, da so koliščarji znali variti pivo, kar gre za čas bronaste dobe – cca 3000 let pr. n. št.

Več desetletij  pa v strokovnih krogih teče razprava, kaj je bil prvi povod za gojenje žit – kruh ali pivo? Nekateri raziskovalci menijo, da je pivo pred 11.500 leti spodbudilo gojenje žit. Ker je pridelava žit zahtevala veliko trdega dela (pobiranje drobnih, večinoma neužitnih delov, ločevanje zrn od plev in mletje v moko), naj bi bilo varjenje piva rezervirano za pogostitve s pomembnimi kulturnimi nameni. Kasneje je veljalo kot najbogatejše hranljivo živilo in naj bi ga kot vsakodnevno hrano varile ženske.  Vsebuje skorajda vse minerale potrebne za preživetje. Zaradi splošnega pomanjkanja hranljivih živil je pivo veljalo za dejanski recept za preživetje oziroma kot energijska pijača. Varila ga je tudi znana zeliščarka, opatinja, sv. Hildegarda, ki je hmelj kot dodatek k pivu omenila tudi v svojih zapisih

Kot osnovno surovino so v prazgodovini na območju Mezopotamije in tudi južne, srednje Evrope uporabljali pšenico in ječmen.

Se je pa takratno pivo od današnjih precej razlikovalo, vsebovalo je tudi sadje, med, različne rastline, začimbe in celo narkotične substance. Največja razlika med današnjim pivom in prvimi pivi je bila v tem, da v prvotnih pivih ni bilo hmelja. Ta je bil v pisnih virih kot dodatek pivu omenjen šele okoli leta 822, v zapiskih nekega karolinškega meniha.

Kot smo že objavili, je precej verjetno, da so pivo poznali tudi naši ajdovski predniki. V Ajdovski jami sta iz obdobja mlajše kamene dobe najdeni dve osnovni surovini za pivo – ječmen ter enozrna oz. dvozrna pšenica. Na osnovi tega je nastalo sodobnemu okusu prilagojeno pivo AJD, ki ga z veseljem ponujamo vsem zainteresiranim. Priporočamo pa uživanje v zmernih količinah  – naj služi kot energijsko hranilo oz. zdravilo. 

Na učnem obisku pri koliščarjih

V petek, 14. julija 2023 popoldan, je animatorska “ajdovska” skupina v okviru utrjevanja in nadgrajevanja svojega znanja obiskala Hišo Morostig in rekonstruirano koliščarsko vas na Ljubljanskem barju. V Hiši Morostig je postavljena interaktivna razstava o življenju koliščarjev, ki so Barje naseljevali že v mlajši kameni dobi ter bakreni in bronasti dobi, predstavljena pa je tudi biotska raznovrstnost barjanske pokrajine. Nato pa smo se sprehodili po Tematski poti Morostig, ki se vije po Ljubljanskem barju in sklene pri kolišču. Obisk kolišča je bil voden in tako smo izvedeli še marsikatero podrobnost iz življenju koliščarjev, pa tudi o “življenju” parka, ki ga je s pomočjo EU, državnih in lastnih sredstev konec l. 2022 vzpostavila Občina Ig v okviru projekta Na kolih. S parkom trenutno upravlja občina sama, ob določitvi upravljavca pa je izziv tudi zagotovitev dovolj kakovostnih vodnikov po kolišču.

Ob ogledu rekonstruiranega kolišča in replik predmetov, ki so jih uporabljali v vsakodnevnem življenju, smo dobili precej idej tudi za nadgradnjo interpretacije življenja v mlajši kameni dobi ob Ajdovski jami.

Fotografije: Katarina K., Sašo O., Bernardka Z.

Kresni šopki in druge kresne šege

Od kar pomnim, je vsako leto na kresni večer, t. j. 23. junija, oče odšel na večerni sprehod na Podjamo in tam nabral kresnih rastlin, jih povil v šopek in zataknil praviloma nekam pod streho gospodarskega poslopja, skednja – predvsem zato, da ne bi vanj čez poletje udarila strela oz. da ne bi bilo hude ure. Zakaj ravno skedenj? Skedenj, poln krme za eno kravo, kot smo jo praviloma imeli, z lesenim ostrešjem in stropom, je bil od vseh poslopij najbolj ranljiv.

Pred leti, ko zaradi bolezni ni mogel na večerni kresni sprehod, me je prosil, da ta šopek (največkrat iz šentjanževke, praproti in kresnic, občasno pa se znajde še kakšna druga rastlina tega časa) pripravim jaz – in od takrat ga z vsem spoštovanjem do družinskega izročila z vso predanostjo opravljam, toliko bolj tudi za to, ker se tako ohranja vez ne samo med generacijami naše družine, ampak tudi številnimi rodovi, ki so tu živeli od prazgodovine sem. Vero v moč kresnih rastlin pa je nadomestilo vedenje, izkušnja – da so v kresnem času med nami prav posebne frekvence, vibracije ki ojačujejo tudi moč naših misli.

Ostale kresne šege so sicer bolj zabrisane, jih pa včasih v okviru javnih dogodkov, včasih pa povsem zasebno tudi poustvarjamo. Moja mama, Anica Zorko, se iz otroških let še spominja, da so v Drenovcu skupaj s sosedi zakurili kres, peli ob njem in skakali čezenj, da jih »ne bo križ bolel«, pa da »bo lan dovolj visoko zrasel«, posebej pa se spomni stare mame, ki je vse otroke napotila nabirat jevševe veje, ki jih je potem postlala po prej očiščenih hišnih tleh, češ da potem ne bo bolh. Čeprav je to delovalo kot vera, pa je očitno nekaj tudi v eteričnih oljih jevše, ki morda bolham ravno ne ugaja.
Anica Zorko se še spominja pripovedi zdaj že pokojnega soseda, ki je živel vsaj pol ure hoda stran do prvega izvira pitne vode; ker je bilo do izvira daleč in peš v brenti ali škafu tudi nisi mogel prinesti veliko vode, so bili tako ljudje kot živali pri hiši večkrat žejni. Imel je doma tudi dva vola, za katera bi porabil nešteto ur prenašanja vode, da bi ju dovolj odžejal, za eno rajžo bi rabil vsaj eno uro, pa se ne bi nič poznalo. Potem pa je pravil, da se mu je nekega leta, ko se je vrnil domov od polnočnice, in po stari dobri navadi tudi živalim v hlev nesel kos božičnega kruha, zgodilo nekaj čudnega. Že ko se je bližal hlevu, je slišal pogovor, ko je prišel bliže, pa je ugotovil, da se pogovarjata vola s povsem človeškim glasom. Hvalila sta gospodarja, da je dober do njiju, edino eno slabost da ima – da ju večkrat pusti žejna. Ugotavljala sta, da bi bolje naredil, da namesto da sam nosi zanju vodo sem in tja, naj raje njiju pripelje do studenca in se bosta tam že sama odžejala. “O, kako sta vola pametna, bolj kot jaz”, si je mislil gospodar, ob tem pa razmišljal, kako to, da ju je slišal govoriti. In spomnil se je, da je bil v suknji, v kateri je hodil tudi poleti, morebiti tudi na kresni večer. Kot so stari ljudje pravili “če ti kresni večer nevede pade v žep praprotno seme in ga imaš pri sebi še na božični večer, potem boš slišal živali govoriti.” In tako zaradi praprotnega semena s kresnega večera sosedova vola nista bila nikoli več žejna…

Najmanj zadnji dve desetletji pa izvajamo še en kresni obred: suha zelišča, ki so ostala od prejšnjega leta, damo na kresni ogenj – v zahvalo in tudi s kakšno priprošnjo…

Zapis in fotografije: Bernardka Zorko

Pridobljen status delovanja v javnem interesu

Ministrstvo za kulturo nam  je 18.6.2023 na osnovi preteklega delovanja, podpore Mestne občine Krško, Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije in Posavskega muzeja Brežice  podelilo  odločbo o statusu delovanja v javnem interesu na področju kulture, zlasti na področju varstva kulturne dediščine.

Navedena odločba pomeni dodatno spodbudo delovanju Zavoda Svibna, saj odpira možnosti do virov financiranja in tudi nadgradnje sodelovanja z javnim sektorjem. Obiskovalcem  ter vsem strokovnim in poslovnim partnerjem se iskreno zahvaljujemo za sodelovanje  in podporo.

Zmenek z arheologijo po ajdovsko

Letošnji Evropski dnevi arheologije, na katerih v Zavodu Svibna sodelujemo že petič zapored, so bili v znamenju raziskovanj in potovanj v jame ter zdravilnih učinkov zvoka. Dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik je v svojem predavanju “Kaj so ljudje preteklosti iskali v jamah”, izpostavil in odprl vprašanja, kaj je ljudi v pradavnini vleklo v jame, v ta tuj, temačen, skrivnostni, nevaren svet… Predstavil je posamezne arheološke najdbe, ki dokazujejo, da so ljudje namensko obiskovali tudi globoke jame, ne le spodmole, že davno nazaj v času lovsko nabiralniških družb… Da je šlo pri tem za neka posebna, obredna, sveta dejanja kot so npr. pokopi, daritve,… Izpostavil pa je tudi vpliv hoje po temačnem, ozkem jamskem prostoru na spremenjena stanja zavesti, podobna neke vrste šamanskemu potovanju… obenem pa da s svojim omenjenim prostorom obiskovalce primorajo k povezovanju, zbliževanju… Morda so tudi zato kamenodobni graditelji svetišč (npr. Göbekli Tepe v Turčiji, Megalitski templji na Malti ipd.) pri tem posnemali naravne jamske prostore… Dotaknil se je tudi pokopov v Ajdovski jami pri Nemški vasi – v času od 4300 do 3300 pr. n.št. neolitskih prišlekov z vzhoda, za katere jamski pokopi niso bili običajni in so morda prevzeli prakso starejših, predhodnih prebivalcev tega prostora… ?

V nadaljevanju večera pa je za pravo zvočno terapijo poskrbel Vlado Nunčič, izdelovalec historičnih glasbil. Uvodoma je predstavil glasbila, ki jih izdeluje (kot so oprekelj,  monokord, organistrum, piščali in lajna), ob tem pa izpostavil povezavo med človekom in zvoki, ki jih v naše osončje oddajajo planeti zaradi svojih različnih gibanj, in kako so posamezna glasbila oz. zvočila uglašena s frekvencami vesolja ter zato zvoki iz njih na človeka delujejo terapevtsko. Nato sta skupaj z Anito Zore (vokal) izvedla čudovito zvočno meditacijo, druženje pa smo ob kresu zaključili s petjem ljudskih pesmi, ki so ob spremljavi starih glasbil (pri tem je sodeloval tudi Rudolf Maze) prav posebej čudovito zazvenele. Te so bile povezane s prihajajočim kresnim časom, ki smo se ga dotaknili tudi z daritvijo ognju suhih zelišč iz prejšnje sezone.

Za prvinsko vzdušje je poskrbela tudi narava, ki na pragu večera ni delovala najbolj gostoljubno, se je pa vztrajnost in zaupanje v dober iztek dneva obrestovala najbolj pogumnim.

Dodatno (videozapisi) na FB objavi >>> Foto: S. Obolnar, B. Zorko

Dogodek je delno podprla tudi KS Senuše, bil pa je tudi del Tednov vseživljenjskega učenja 2023.

Premiera AJDa na občinskem prazniku

V sredo, 7. junija 2023, smo se na stojnici KS Senuše v okviru druženja občanov ob prazniku Mestne občine Krško lokalni javnosti premierno predstavili s pivom »Ajd«. Ideja zanj je nastala ob zaključku projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja, v okviru katerega smo skupaj s partnerji razvijali tudi različne ajdovske jedi in tudi jedilni pribor… Ponudba ne bi bila popolna, če ne bi bilo na voljo tudi kaj za odrasle obiskovalce…

Ne glede na to, da na posavskih ajdovskih najdiščih  še ni dokazov, da bi tam varili/ uporabljali pivo, pa smo v Posavju že pred cca 7000 leti poznali in uporabljali vsaj dve sestavini za pivo – ječmen in pšenico, kar potrjujejo najdbe iz Ajdovske jame pri Nemški vasi. Nekatere arheološke najdbe po svetu pa nakazujejo, da so nekoč morda žita prej uporabljali za pripravo piva kot za moko, in tako tudi naše ajdovsko pivo ni povsem izmišljeno.

V drugi polovici leta 2022 smo se tako z idejo za ajdovsko pivo obrnili na lokalne »kraft« pivovarje. Na pobudo se je odzval APE Aljaž Papež s.p. in tako konec istega leta že poskusno zvaril jantarnega AJD-a, kot smo ga poimenovali.  V letu 2023 smo poskrbeli še za lastno etiketo in slogan »Ajdi na pivo« ter ga tako od junija 2023 dalje ponujamo tudi v Zavodu Svibna.

Prvi odziv na pivo je navdušujoč, kar potrjuje tudi dejstvo, je bil en degustacijski sod premalo. Če je naš AJD prilagojen sodobnim okusom, pa bomo v okviru eksperimentalnih delavnic za zainteresirane pripravili tudi prikaz varjenja piva na kamenodobni način, kot so npr. že pripravljali tudi “koliščarsko pivo“.

Več od dogodku >>>

Fotografije: B. Colarič, B. Zorko 

Obnavljamo biotsko raznovrstnost

Iz zavedanja, da smo med seboj neskončno prepleteni, da smo vsi del dinamične Celote, po svojih zmožnostih in znanju prispevajmo k ohranitvi pestrosti Življenja, kar bo konec koncev največ koristi prineslo ravno človeški populaciji – ne samo zaradi občudovanja barv, vzorcev, vonjav, zvokov in s tem za ustvarjalni navdih in duhovno zavetje, tudi ne samo zaradi neverjetnih prilagoditev vrst, ki so v navdih tudi tehnološkim inovacijam… Od pestrosti rastlinskih in živalskih vrst je preprosto odvisno naše zdravje, naše fizično preživetje, pa naj si gre za pridelavo kakovostne hrane ali ugodne razmere za bivanje.

Če s tem zavedanjem gojimo odnos do vsega živega, pravzaprav še največ storimo zase… Četudi je morda za to potrebno malo več fizičnega dela, kot se dogaja na malih kmetijah…

Čeprav se vse bolj priznava, da je biološka raznovrstnost globalna dobrina izjemne vrednosti za prihodnje generacije, pa se število vrst zaradi nekaterih človeških dejavnosti znatno manjša. Mednarodni dan biološke raznovrstnosti, ki se se vsako leto obeležuje 22. maja, tako poudarja pomen izobraževanja in osveščanja javnosti o tej problematiki. Več >>>

Na “Obrazih dediščine” tudi zahvala Zavodu Svibna

V torek, 9. maja 2023, se je v atriju Mencingerjeve hiše Krško z razstavo »Obrazi dediščine jugovzhodne Slovenije predstavila novomeška območna enota Zavoda za varstvo kulturno dediščine (ZVKDS), ki letos obeležuje 40 let samostojnega delovanja.

Na območju občine Krško je prisotna in pristojna slabi dve leti (prej je bila ljubljanska območna enota) in v tem času je vzpostavila dobro sodelovanje z vsemi deležniki dediščine na območju občine.

V okviru dogodka je vodja novomeške območne enote  ZVKDS  podelili posebne zahvale  deveti organizacijam oz. posameznikom, med drugim tudi Zavodu Svibna. Za njihovo pozornost, ki sovpada tudi z našim 20 letnim prizadevanjem za promocijo dediščine Ajdovske jame in ohranjanje dediščine podeželja, se še posebej zahvaljujemo.

Več >>> prispevek Posavski Obzornik

Foto: arhiv Mestnega muzeja Krško, Miloš Kukovičič

Nedeljska šola v ekološkem sadovnjaku

V nedeljo, 7. maja 2023 popoldan, je bilo za člane Zavoda Svibna organizirano nedeljsko izobraževanje na temo ekološke pridelave sadja.  Svoje bogate izkušnje nam je v okviru sprehoda po ekološkem sadovnjaku Ekološke kmetije Adrečkovi delila specialistka, svetovalka za sadjarstvo Andreja Brence. Od blizu smo si ogledali pridelavo marelic, hrušk, orehov, leske, malin, češenj, kutine, kostanja in  jagod, dobili veliko uporabnih nasvetov tudi v zvezi ekološko pridelavo vinskega in namiznega grozdja, ob tem pa smo tudi katere sorte posameznega sadja so najboljše. Ob bogato obloženi mizi pa  smo si izmenjali tudi marsikatero uporabno izkušnjo. Nedeljska »šola« je tako trajala vse do poznega večera… 

Fotografije: Katarina, Sašo in Bernardka

Člani Zavoda Svibna na jamarskem tečaju

V mesecu marcu in aprilu 2023 smo se trije člani Zavoda Svibna udeležili  jamarskega tečaja – za jamarje pripravnike, ki ga sicer vsako leto organizira Jamarski klub Novo mesto. Odlični in izkušeni inštruktorji so nas v 40 urah seznanili s področji varstva jam in načeli jamam prijaznega obiskovanja in raziskovanja, nastankom jamo, topografijo, jamsko favno, dokumentiranjem jam, vozli v jamarstvu, prvo pomočjo v jamarstvu, jamarsko opremo…. Predvsem pa so nam omogočili varno preskušanje jamske vrvne tehnike in ostalih veščin v jamah: Jazbina, Malisnica, Stropnica, Čaganka, Kaščica in Vodoravna jama pod Židovcem.

Obisk tega čudovitega manj dostopnega sveta pa je dal še tudi pomembne izkušnje pri premagovanju in soočanju z lastnimi strahovi.

Pridobljena znanja in veščine tako ne bodo uporabne le pri raziskovanju krasa, temveč tudi v marsikateri bolj vsakodnevni situaciji (med drugim tudi obiranjem sadja na visokodebelnih sadnih drevesih 🙂 ).

Tečajniki smo s strani inštruktorjev in ostalih članov Jamarskega kluba Novo mesto doživeli odlično podpro, tovarištvo in organiziranost, kar bi bilo dobrodošlo prenesti tudi v katero drugo sfero družabnega in družbenega življenja.

Fotografije: Borivoj, Maxinne, Marko, Miha, Damijan, Klemen, Sašo, Bernardka