V nedeljo, 19. oktobra 2025, smo ob začetku odpiralne sezone Ajdovske jame v Zavodu Svibna po naročilu Mestne občine Krško ponovno organizirali večjo delovno, urejevalno akcijo, katere se je udeležilo 12 članov zavoda. Seveda smo združili koristno s prijetnim in si naredili še “likof” na sedežu zavoda. Ob tem pa se je utrnilo tudi kar nekaj zanimivih idej za naprej.
Fotografije: Katja, Jana, Bernardka
V soboto, 20. septembra 2025 dopoldan, v času jesenskega enakonočja, smo v okviru Ajdovskega pohoda na Magolnik partnerji projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja, pohodnikom omogočili vpogled v posamezne drobce ajdovske zapuščine.
Ob startu pri Pivnici Štala v Svibnem in uvodnih pozdravih organizatorjev in župana Občine Radeče smo se okrepčali z ajdovskimi piškoti, ki so jih pripravili v Hotelu Ajdovec, nato pa krenili na pot (po enem od krakov Turistično zgodovinske-gozdne učne poti Svibno).
Pot so spremljali slikoviti razgledi, privlačne gozdne poti in tudi posamezne zgodbe o nekdanjih praprebivalcih, za katerimi so ostala mistična ledinska poimenovanja, pa tudi skrivnosti, ki jih skrivajo tla – različne rudnine, minerali npr., ki so jih predniki uporabljali že tisočletja, in pa tudi posamezne kamnite ostaline, ki pričajo o nekdanjih njihovih sledeh – »zlato tele«, »Tičnica«, »Žegnan studenec«, »Ajdov grob«, »Gradišče…«,… Številna registrirana arheološka najdišča svibensko- kumljanske pokrajine pričajo zlasti o pomembnih sledeh iz časa starejše železne dobe…
Ker se s časom jesenskega enakonočja začnejo noči daljšati, s tem pa po stari veri prihajajo nazaj tudi duše prednikov, smo pohodniki doživeli tudi obisk Ajdov in jim prisostvovali pri lovu in nabiralništvu, kasneje pa so pri Hiši na Magolniku pokazali tudi nekaj ajdovskih veščin. Čas jesenskega enakonočja velja tudi za stari praznik t.i. »druge žetve« oz. drugega večjega pobiranja pridelkov, povezanega s sadjem in grozdjem. Teh dobrot smo bili deležni na cilju, ob tem pa odličnega ješprenja, jedi, ki izvira tudi že iz ajdovskih časov (mlajše kamene dobe), kamenodobnih kruhkov in kamenodobnega namaza, ajdovskega piva Ajd, sladkih dobrot Društva kmetic Arnika in tekočih dobrot Ostrovrharjevih vinogradnikov iz Zagrada, sekcije Turističnega društva Svibno. Gozd pa nam je postregel tudi svojimi dobrotami. Do Žegnanega studenca zaradi oddaljenosti od osnovne poti nismo uspeli, smo pa se z vodo iz tega studenca okrepčali na Pristavi Počakovo.
Organizatorji KTRC Radeče so pripravili tudi ogled VR animacije o življenju Ajdov v času starejše železne dobe, iz KŠTM Sevnica so predstavili zanimivosti Ajdovskega gradca nad Vranjem pri Senici, iz Posavskega muzeja Brežice so predstavili replike posavskih najdb iz kovinskih obdobij, v Zavodu Svibna pa replike najdb iz Ajdovske jame pri Nemški vasi in posavskih keltskih najdišč, obiskovalci so ob pomerjanju oblačil lahko tudi uporabili posamezne predmete, se preskusili v lokostrelstvu in nekaterih rokodelskih veščinah, bolj za šalo kot zares pa preverili svoje drevesno znamenje keltskega horoskopa in si izžrebali energijske drevesne simbole. Replike posameznih obdobij pa je strokovno predstavila arheologinja iz Posavskega muzeja Brežice, Jana Puhar.
Dogodek je potekal v okviru radeškega občinskega praznika in Posavskega festivala pohodništva. Obenem je del trajnosti projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja.
P.S.: kdo so bili Ajdi?
Fotografije: Borivoj, Marjan, Bernardka
V zagonu preteklega leta smo tudi v letih 2017 in 2018 izvajali različne izobraževalne dogodke in akcije, povezane s travniškimi sadovnjaki, med drugim smo sodelovali tudi kot izvajalci storitev v projektu »LIFE Ohranjanje in upravljanje suhih travišč v Vzhodni Sloveniji«, izvedli kar nekaj študijskih krožkov, nadaljevali monitoring netopirjev v Ajdovski jami in se pripravljali in prijavljali z novimi projekti na pozive LAS Posavje za sofinanciranje iz EU Skladov. Med drugim smo bili skupaj s partnerji uspešni pri prijavi projekta Varuj vodo, snovali pa smo že naslednjega – Ajdovske zgodbe iz Posavja.
Samooskrbnemu študijskemu krožku (ŠK) dveh sezon – Samooskrbna skupnost 1 in Samooskrbna skupnost 2 ter ŠK Voda pripoveduje smo dodali še ŠK Manjkajoči koščki zgodovine, ŠK Energija prostora. V Zelenem festivalu 2017 smo med drugim obeležili mednarodno leto turizma za trajnostni razvoj, v Zelenem festivalu 2018 pa Evropsko leto kulturne dediščine. Ponovno smo izvedli tudi dogodek v okviru Evropske noči netopirjev, v katerem smo se v soglasju z Župnijo Leskovec lotili tudi čiščenja gvana na cerkvenem ostrešju.
V okviru teh dogodkov smo gostili znane predavatelje in avtorje – Karla Gržana, Naro Petrovića, Simona Prosena. Jožeta Muniha, Beneta Behrića, Sanjo Lončar, Franca Šturma, Pavla Medveščka, Antona Komata, in mnoge druge strokovnjake iz različnih javnih služb.
Vzpostavili smo dobro sodelovanje s Centrom biotehnike in turizma Novo mesto in se za potrebe mentorstva njihovim udeležencem udeležili tudi tečaja za mentorje udeleženčevem študijskih praks. Začeli pa smo tudi s produkcijo lastnega jabolčnega soka, pridelanega iz starih sort jablan v visokodebelnih sadovnjakih.
Skupaj z Občino Krško in ob veliki podpori ZRSVN OE Novo mesto smo začeli snovati Arheološki park Ajdovska jama. Ponovno smo obudili tudi program geomantije in k sodelovanju povabili različne radiesteziste, ki so opravili raziskave tudi v Ajdovski jami. V Ajdovski jami pa smo začeli tudi z glasbeno pripovedovalskimi dogodki v sodelovanju s Kulturnim društvom Fabularij.
S septembrom ponovno začenjamo s pevskimi srečanji, na katerih bomo prepevali stare ljudske pesmi – za dušo, veselje, zdravje… Srečevali se bomo enkrat mesečno, ob četrtkih, praviloma v hramu na sedežu Zavoda Svibna. Ob petju pa bomo izpostavili še katero od aktualnih ljudskih šeg.
Prvič se dobimo v četrtek, 11. septembra 2025 ob 19. uri, potem pa do konca leta še 9. oktobra, 13. novembra in 11. decembra.
Toplo vabljeni tudi novi člani. Srečanja potekajo v obliki študijskega krožka.
Dodatne informacije: svibna1@gmail.com oz. 031 329 625.
23. in 24. avgusta 2025 se nas je petnajst članov Zavoda Svibna odpravilo v Beneško Slovenijo. Osrednji cilj je bila vas Mašera pod Matajurjem in tamkaj živeči Slovenci, ob tem pa smo obiskali še nekaj zanimivih lokacij bližini.
Najprej smo obiskali Landarsko jamo oz. jamo sv. Janeza, zanimivo po več oltarjih, freske kažejo na to, da so nekoč tam častili sončno božanstvo. Tudi sicer ima jama bogato zgodovino, zanimiva pa je tudi po krasoslovni plati, kar smo tudi doživeli ob sprehodu po 300 metrov dolgem rovu.
V Mašeri sta nas posebej toplo sprejela Luisa (Lojza) in Germano Battistig, ki skrbita tudi za Muzej varuhov Matajurja (zapuščino slovenskih ljudi, ki so nekoč živeli v vaseh pod Matajurjem, njihovo snovno in nesnovno dediščino, med katerimi so posebej zanimivi še živi običaju – Markovih procesij, praznovanje poletnega solsticija in Rožinca (Velika maša). Živo je še izročilo o Krivopetah (Lojza nam je o njih povedala eno »pravco« in tudi pokazala eno od njihovih jam). V večernem druženju s člani društva Srebrna kaplja pa smo bili ob izmenjavi izkušenj deležni še krajšega predavanja iz astronomije, ki jih tudi močno povezuje. Skoraj na vrhu Matajurja se vzpostavlja tudi observatorij, ki bo gotovo odlično omogočil nadaljnje odkrivanje zanimivosti vesolja.
V planinski koči blizu observatorija smo tudi prespali, nekaj najbolj zagretih je na vrhu Matajurja tudi doživelo sončni vzhod.
Lojza nas je pred slovesom obdarila s prečudovitimi šopki, tudi temi, ki so bili blagoslovljeni na Rožinco. Podarila pa nam je tudi lastno zbirko pesmi »Ti si«, ki jo zapisala v svojem narečju.
V Špetru smo obiskali še Slovenski dom oz. Muzej SMO, kjer je postavljena sodobna razstava o Slovencih v italijanskem zamejstvu.
Preden pa smo zapustili Italijo, smo se oglasili še v Čedadu, kjer mo naleteli na zanimiv srednjeveški dogodek. Pred vrnitvijo domov pa smo obiskali še Dvor Vogrsko in si ogledali razstavo Skrivna modrost starovercev (po P. Medvešku).
Preživeli smo dva čudovita dneva, polna vtisov nad srčnimi ljudmi in bogatih doživetij, ki so odlična spodbuda za spoštovanje in ohranjanje dediščine tudi v našem koncu Slovenije.
Fotografije: Manca, Katja, Jana, Jolanda, Sašo, Bernardka
Čeprav sem živela v vasi, le pol ure stran od Ajdovske jame, sem zanjo prvič slišala v šoli. V drugem razredu osnovne šole smo se učili spoznavanja domačega kraja in bližnje okolice. Učiteljica je kot znamenitost omenila tudi Ajdovsko jamo, njen pomen, in kje to jama je. Bila sem presenečena, obenem pa tudi ponosna, da je to tako blizu mojega doma. Nisem se pa potem nikoli potrudila, da bi jo od blizu spoznala.
A je naključje hotelo, da sem se omožila le streljaj daleč od Ajdovske jame. Moj mož, takrat še moj fant, me je ob prvem obisku njegovega doma peljal tudi v Ajdovsko jamo. Spomnim se, da so si naredili bakle in si z njimi svetili v jami. Obisk jame je bil zelo kratek. Z nama je bila tudi moževa sestra, ki se je bala netopirjev. Ob našem prihodu so se zelo vznemirili, še bolj pa sestra in jaz, zato smo jamo v naglici zapustili.
Po tem obisku sva se kmalu poročila. Od tedaj živim blizu jame.
Kmalu za tem so se za jamo začeli zanimati različni ljudje, iz radovednosti, pa tudi iz koristi. Spomnim se fanta in dekleta, ki sta ves teden brskala po jami in našla kar dosti zanimivih predmetov.
Sami domačini, razen mladine, ki se je v jami šla razne avanture, niso hodili veliko v jamo. Le nekdanji lastniki zemljišča, pod katerim je Ajdovska jama, so iz jame vozili odpadke netopirjev. To gnojilo, gvano, je bilo za rastje zelo ugodno. Včasih sem jim šla tudi jaz pomagat nalagat.
Sva pa s sosedo, v času, ko še nismo imeli vodovoda, pozimi, ko je bil še sneg, hodili do vrtač pred jamo, kjer je bila voda toplejša, spahovat plenice, ob kolinah pa tudi čreva. Sva jih tja vozili kar na otroških saneh.
V 70. letih prejšnjega stoletja in nato še naprej v 80. leta, so se začeli za jamo zanimati ljubljanski arheologi, nato pa še posamezni iz Občine Krško. Med njimi je bil najbolj navdušen gospod Slavko Šribar, ki je običajno pri nas pustil avto, včasih pa se je oglasil tudi za kakšno orodje. Redno je hodil do jame ves čas arheoloških izkopavanj. Njegovo prizadevanje za jamo je bilo res občudovanja vredno. Spomnim se, da se je enkrat pripeljal z avtom in prikolico, polno opreme. Pa je bila pot proti dolini in jam preslaba za avto. Pa je odpel prikolico in jo začel sam, »samotež« vleči po klancu – vse do jame. Sem se ustrašila, da mu bo prikolica pobegnila, pa sem mu šla pomagat. Spet drugič se je na tej poti vsul zemeljski plaz. Pa si je k nam prišel izposodit samokolnico, da je lažje odstranil zemljino. Sem mu šla za kratek čas pomagat, je pa že prej večinoma postoril. Je pa gospod Šribar tudi ostale na občini navdušil, da so z denarjem priskočili na pomoč za potrebe arheologije.
Med prvimi je prišla raziskovat arheologinja Paola Korošec s svojimi študenti. Ona je bila tu že pred leti z možem. Pa se je ponovno vrnila in kot je sama dejala, je v jami pustila srce, zato se tako rada vrača. Prihajala je s študenti več let med poletnimi počitnicami.
Samo delo in bivanje ni bilo lahko. Nastanili so se na domačiji lastnika zemljišča nad jamo, saj je bilo do mesta kar daleč, in tudi avtomobilov takrat še ni bilo toliko. Na vasi smo še živeli bolj skromno, a smo znali prisluhniti drug drugemu. Tudi »jamarji«, kot smo jim rekli, so postali del nas. Pomagali smo jim, da so lažje prenašali skromno vaško življenje z raznimi stvarmi, tudi s kosi pohištva.
Večkrat sem jih obiskovala v jami pri njihovem delu (tudi s kakšnim priboljškom in pijačo), Bilo jih je zanimivo opazovati, sploh tedaj, ko so našli kaj posebnega. Med ostalimi so bile to kosti jamskega medveda, razni kosi glinaste posode, kamnita orodja… Višek vsega pa je bilo odkritje grobišča iz 4000 let pred našim štetjem. To je bilo veliko odkritje, pomembno za zgodovino in za samo jamo – kaj vse se je v daljni preteklosti v njej in v njeni okolici dogajalo.
Gospa Paola Korošec je vrsto let s svojimi študenti še prihajala, potem pa je zaradi starosti in onemoglosti bila primorana vso to ljubezen prepustiti mlajšim. Nasledila jo je gospa Milena Horvat, njena učenka, ki pa je po svoji predhodnici podedovala ne samo znanje, ampak tudi predanost jami.
Ne spomnim se točno kdaj, ko so prišli na ogled Ajdovske jame iz samega državnega vrha. Med njimi je bil gospod Franci Vardjan, sekretar na ministrstvu za kulturo, ki je bil »naše gore list«, poznala sva se že od mladih let. Bila je tudi gospa Milena Horvat in še dva njega kolega arheologa. Z Občine Krško pa je prišla gospa Vida Fritz. Nad videnim so bili zelo navdušeni. Pa ne samo nad jamo, zanimiva jim je bila tudi okolica jame, saj so ugotovili, da je tu kras v malem, z vsemi svojimi znamenji. Tudi jaz sem bila vesela, da jih je jama tako očarala. Povabila sem jih vse skupaj na bogato malico.
Leta 2002 je profesor Vida Pohar iz ljubljanske univerze povabila še svoje kolege iz Avstrije, da so še oni raziskovali jamo. Delo so opravljali deset dni. Ker ni bilo v vasi ne gostilne ne trgovine, se jih jaz gostila. Bili so prijetni gostje in hvaležni za vse, tako za postrežbo kakor tudi za sobivanje.
Potem, ko se je jamo odprlo za obisk, pa sem sodelovala pri kakšnem dogajanju, če je bilo treba kaj speči ali skuhati za obiskovalce ali pa za tiste, ki so pri jami kaj prostovoljno delali.
Anica Zorko, avgust 2025
Čeprav smo v letih 2013 in 2014 imeli še precej opraviti s sanacijo poslovanja zavoda, pa smo zlasti na račun dvoletnega projekta Priložnosti v posavskih tradicionalnih sadovnjakih, ki je bil naš prvi projekt, prijavljen na lastno pobudo v sodelovanju sorodnimi partnerji, na razpis LAS Posavje za sredstva Leader, napredovali v regijski prepoznavnosti, pa tudi kredibilnosti in prizadevanjih pri uvajanju trajnostnih praks na podeželju.
Navedeni projekt je bil pretežno izobraževalne narave (tečaj za sadjarje, podjetniške delavnice, permakulturni tečaj, tečaj predelave sadja, delavnice socialnega podjetništva, študijski krožek, strokovna ekskurzija, posvet…), zavod pa je pri tem aktivno sodeloval pri organizaciji oz. samostojno izvedel permakulturne in socialne vsebine, skrbel za promocijo preko socialnih omrežij, v podporo izobraževanjem vzpostavil učni sadovnjak ter nabavil opremo za vzdrževanje sadovnjaka in predelavo sadja. Pomemben prispevek zavoda v projektu je tudi pri vzpostavljanju socialne mreže malih sadjarjev. V letu 2014, že po zaključku, pa smo bili zaradi pomembnega prispevka projekta k ohranjanju biodiverzitete, povabljeni tudi na mednarodno konferenco na Dunaju v Avstriji Leader & Biodivecity. Projekt je doživel odličen odziv pri udeležencih, najbolj navdušeni pa so tudi kasneje ostali povezani v študijskem krožku „Sadjarska skupnost“ (kasneje »Dokaj normalni sadjarji«). V učnem sadovnjaku smo nato izvajali različne dogodke – npr, ob mednarodnem dnevu biotske pestrosti, pa delavnice za otroke, predstavitvene oglede…
Ob navedenem projektu pa je zavod v obe letih izvedel tudi tradicionalni Zeleni festival, ki sta ga obakrat podprli tako Krajevna skupnost Senuše kot Občina Krško (Zeleni festival 2013, Zeleni festival 2014), obe leti smo izvedli tudi kresni dogodek pred Ajdovsko jamo, ki je bil obakrat uvrščen tudi v praznik KS Senuše, pozornost pa smo dali tudi zdravilnim rastlinam – v letu 2013 v obliki študijskega krožka, v letu 2014 pa zeliščarskega tečaja, ki ga je vodil mag. Jože Kukman.
V manjši meri smo zainteresirane skupine in posameznike vodili v Ajdovsko jamo, ponovno dajali pobude na pristojno ministrstvo in ZRSVN ter občino glede upravljanja Ajdovske jame, katere infrastruktura je postajala vse bolj neugledna, izvajali druga priložnostna izobraževanja, v l. 2014 ponovno sodelovali z RTV Slovenija pri snemanju oddaje Drevesa pripovedujejo – tokrat o Bukvi, začeli razvijati ekoremediacijske storitve, se žal, tudi neuspešno prijavljali na različne javne razpise in vzpostavili pisarno v Krškem, se aktivno vključevali v pripravo nove lokalne razvoje strategije LAS Posavje in se povezovali z različnimi partnerji tako iz javnega kot nevladnega sektorja.
Na predzadnji četrtek letošnjega junija smo se “Ljudski pevci iz hrama” dobili na zaključnem srečanju, ki jo tokrat potekalo na “zgornji polici” Brezovske Gore. Ob raznoterih dobrotah in igrivem razpoloženju smo preživeli štiri čudovite ure, prepletene s petjem, pripovedmi, šalami, smehom, lepimi razgledi… In se že veselimo novih srečanj, s katerimi bomo nadaljevali jeseni. Prav tako bomo veseli tudi novih članov.
Foto: Katka in Bernardka
V petek, 13. junija zvečer, smo na jasi pred Ajdovsko jamo ponovno izvedli dogodek v obeležitev Evropskih dni arheologije, pri katerih Zavod Svibna sodeluje že sedmič zapored.
Osrednji del dogodka je bilo predavanje arheologa, mag. Timoteja Pavlina iz Posavskega muzeja Brežice. V predavanju je izpostavil razloge (kar strokovnjaki vedo po dosedanjih raziskavah), zakaj in kdaj so ljudje sploh poselili območje med Savo in Krko, zakaj so nato prve kmetijske skupnosti po nekaj sto letih zapustile Posavje, zakaj so pred približno tri tisoč leti na tem prostoru zgradili utrjena gradišča, kako so okoljske spremembe vplivale na vzpon in propad rimske države v Posavju… Ob tem pa je nanizal tudi vrsto zanimivosti – tudi o spreminjanju socialnih razmerij skozi obdobja, zdravju ljudi v posameznih obdobjih, na kaj je potrebno biti pozoren pri lidar posnetkih, pokazal zanimive najdbe iz bližnjih arheoloških najdišč ipd.
Druženje pa smo v toplo noč nadaljevali ob okrepčilu in spoznavanju kresnih šeg, vključno z ljudskim petjem in pripovedovanjem zgodb.
Z dogodkom smo obeležili tudi praznik Krajevne skupnosti Senuše.
Foto: Jana, Aleš, Bernardka
V sredo, 23. aprila 2025, smo se v Zavodu Svibna ponovno priključili akciji Vseslovensko petje s srci, ki na po pobudo Matee Brečko, po vsej Sloveniji poteka na Jurjev dan, ob isti uri (tokrat ob 10. oz. 18.uri).
V Zavodu Svibna smo se zaradi drugih službenih obveznosti priključili akciji v večernem terminu. Na sedežu zavoda smo tako dve uri peli slovenske pesmi (iz skupnega programa in kasneje še one stare, s katerimi smo si »dali duška«. Peli smo za vsesplošen mir, blaginjo, zdravje, dobro letino, ter skupaj preživeli nekaj lepih, veselih trenutkov, ki so v teh časih nadvse potrebni.
Foto: S. Obolnar, B. Zorko
