Kategorija: <span>Kulturna dediščina</span>

Draga izkušnja preteklega leta, ko smo jeseni 2003 s prvim Festivalom življenja naredili kar precejšnji primanjkljaj, nas je v letu 2004 usmerila v organizacijo manjših dogodkov.

Da bi povezali zanimivosti in ponudnike Krškega gričevja, smo v sodelovanju s Turističnim društvom Brezovska Gora strasirali t. i. Dunajsko pešpot, ki vodi od Brestanice oz. Gunt (Gostilne Pečnik) na Dunaj pri Krškem in nato mimo Hiše frankinje Kerin v Straži pri Krškem preko Senožet in Ivandola do Nemške vasi – razgledna točke ob  c. sv. Štefana, Kleti Žarn (zdaj Albiana) in naprej po vasi do Ajdovske jame. Od tam pa na Brezovsko Goro, nazaj na Ivandol, Kobile (Etnološke zbirke Šribar), Skakalnic v Spodnjih Dulah,  Gore in nazaj preko Dunaja do izhodišča. Začetku leta smo organizirali tudi prvi pohod po Dunajski poti.

V marcu 2004 smo na preprost način označili zdravilne točke na Dunaju in tako vzpostavili prve zdravilne poljane v Posavju. Domačini so jih lepo sprejeli in zanje lepo skrbeli, počasi pa so začeli prihajati tudi obiskovalci.

Bili pa smo malo manj pozorni na dogajanje, ki se je takrat odvijalo na državni ravni (kar bi pravzaprav morali biti pozorni tudi ž leto prej). Namreč v začetku leta 2004 se je tudi v Sloveniji uveljavila habitatna direktiva Nature 2000, po kateri je bilo v  to evropsko vključeno tudi območje Natura 2000 Ajdovska jama. Prav tako je bilo tega leta sprejet Pravilnik o naravnih vrednotah in pa Zakon o varstvo podzemnih jam, ki je vse jame podržavil – tudi Ajdovsko jamo. To je presenetilo tudi Občino Krško, ki je pretekla leta s podporo Ministrstva za kulturo vložila precej sredstev v jamsko infrastrukturo in dostop do jame.  V prvih mesecih leta sicer nismo zaznali bistvenih sprememb, razen navodila, da se v mesecu juniju in juliju v jamo ne vodi, ker takrat v njej netopirji kotijo mladiče. Občina Krško si je sicer prizadevala za povrnitev stroškov investicije, s strani takratnega Ministrstva za okolje in prostor pa smo dobili zagotovilo, da se bo upravljanje Ajdovske jame reševalo prioritetno, saj je malimi turističnimi jamami edina bila brez uradnega upravljavca (ključ jame je namreč nosilka Vrbovega Loga prejela od Občine začasno – do ureditve upravljanja).

Tako smo programe v jami izvajali do konca maja, v začetku junija pa pomagali pri organizaciji koncerta ljudskih pevcev Roženkratvt, ki se je odvijal na jasi pred jamo.

Konec maja smo sodelovali pri etnološki prireditvi Pušenšank pri Kerinovih na Straži pri Krškem, v okviru katere se je izvedla etno igra, prepletena z  nastopi Folklorne skupine iz Artič, Florjanov z Rake in skupine Vajnštajn iz Šmartnega ob Paki.

Potem pa smo napovedali in seveda javno prijavili po vseh predpisih prireditev Magična kresna noč pred Ajdovsko jamo in jo tudi precej promovirali v medijih.

Pa je prišlo s strani Občine Krško opozorilo, ki so ga prenesli naprej od Ministrstva za okolje in prostor ministrstva – da bi s prireditvijo lahko vznemirili netopirje v jami, ki v njej kotijo. Ko smo se zavezali, da ne bomo nikogar spustili do vhodov v jamo in dostop omejili že spodaj pri začetku obeh stopnišč, in ne bomo uporabljali ozvočenja, nam je bila prireditev odobrena. Je pa v jami ves čas prireditve odziv netopirjev spremljal eden od biologov, ki je nato za nadaljnje dogodke spisal še nekaj priporočil.  Na prireditvi so se prepletale različne pripovedi, povezane s kresom, ljudsko petje (pri tem so sodelovali KD sv. Lovrenc Gora, Ančka in Bernardka, KUD Slovenija), ljudski ples (Folklorna skupina Artiče) , po prižigu kresa pa je sledil še ples Kresnic (domačih žensk) ob spremstvu bobnarjev Nina Moreškiča.

Poleti smo ponovno izvedli  poletni tabor –  starih poti, v okviru katerega smo se učili kovanja s poudarkom na keltskih replikah, zdravilnosti bobnanja, praznovali praznik prve žetve, spoznavali sporočilnost dreves in raziskovali okolico…

Konec oktobra smo Festival življenja smo v primerjavi s prejšnjim letom precej bolj skromno zastavili, čeprav še vedno z mednarodno udeležbo, a brez sejma in koncertov. Smo pa festivalske dogodke razporedili med več vikendi oktobra, začenši s pohodom po Podjamski drevesni poti (tudi rezultat koprodukcijskega krožka z Ljudsko univerzo Krško), nato med tednom s kulturnim dnem za učence OŠ Leskovec, v osrednjem vikendu festivala pa odprli manjšo razstavo učencev OŠ Leskovec  »Čarovniški pripomočki naših babic«,  foto razstavo »Čarobne rastline Podjame«, osrednja tema delavnic, pri katerih so sodelovali tudi gostje iz tujine, pa je bil obred v različnih kulturah in tradicijah.. Program je vključeval tudi obisk Ajdovske jame in na zaključni dan tudi Dunaja nad Krškim z zaključkom v Kleti oz. Hiši frankinje Kerin.

Tako kot pri kresni noči in poletnem taboru je tudi pri tem festivalu sodelovalo novo ustavljeno društvo Borov Log, ki se je specializiralo na raziskovanje keltskega izročila.

V jesenskem času sodelovali ponovno tudi pri Martinovem pohodu, ki je potekal po več krakih do Kleti Žarnovih (Albiana) v Nemški vasi.

Ob navedenih programih za širšo javnost pa se je izvajalo tudi različna izobraževana s področja ljudskega oz. komplementarnega zdravilstva. Na prehodu leta pa je bilo že jasno, da vsem novim izzivom s.p. oblika ne zadošča več…

Na predprazničnem etno pevskem večeru, smo se na predvečer godu sv. Lucije, spraševali, zakaj sejemo božično žito.

Večina prisotnih je odgovorila, da je to del tradicije, ki jo praviloma opravijo 13. decembra, na Lucijino… da s tem olepšajo praznični dom, ker je to običaj…

V bolj mrzlih časih se je sejalo tudi na Barbarino (4. decembra) ali na Marijin praznik (8. decembra), verjetno predvsem zato, ker so bile hiše manj ogrevane in je žito  počasneje kalilo. Je pa moralo ozeleneti do božiča.

Največkrat se je sejalo pšenico, lahko pa tudi drugo semenje – proso, ječmen, koruzo, kumarično seme…

Starejši raziskovalci ljudskega izročila navajajo, da je to šega, ki sega v tisočletja nazaj in je poznana širom po svetu, povezana pa z naravnim ciklusom leta in starodavnim spoštovanjem narave.

Niko Kuret v Pazničinem letu Slovencev piše, da se je božično žito je v pokrajinah Slovenije poimenovano različno –  npr.  na Dolenjskem »pšenička« ali »kalitev«, v Beli Krajini »večno življenje«, na Spodnjem Štajerskem  »svetonočni spomin«… Že iz teh starih poimenovanj je sklepati, da je imelo to dejanje, ki je bilo tudi čisto praktične narave – preveriti, kako bodo semena kalila ob spomladanski setvi, tudi simbolni pomen.

Včasih so verjeli, da bo tako letina obilnejša, da bodo ovce bolje uspevale… Ponekod so po praznikih mlado zelenje  raznosili po polju, po vseh njivah – da bo letina še boljša.

Glede na to, kako je žito vzkalilo,  so tudi napovedovali, kakšna bo letina, pa tudi kakšna bo usoda domačih in sorodstva v naslednjem letu.

S prisiljenim zelenjem naj bi pomagali tudi otrpli rastlinski rasti. V zelenju je po starem verovanju posebna življenjska moč, ki pomaga mrtvi naravi in človeku, da bi se iztrgala sponam smrti, ki ji je zimski čas tako očitna prispodoba.

Rastoče zelenje v tem hladnem času leta simbolizira upanje in obljubo novega življenja, ki prihaja.