Na 8. dogodku letošnjega Zelenega festivala, v okviru katerega tradicionalno odstiramo različne vidike trajnostnega sobivanja – tako okoljskega, ekonomskega kot družbenega, smo gostili patra Karla Gržana, ki je prisotnim, zbranim v toplem zavetju hrama na sedežu Zavoda Svibna, v pogovoru z naslovom »Začimbe za radost bivanja« odgovoril in obenem sprožil nova razmišljanja o smiselnosti našega bivanja, o trpljenju, izkoriščanju, razdvojenosti, odnosu do Narave, do vseh šibkejših, pa tudi o izročilu starodavnih, mistiki in mitologiji…
Uvodoma je spregovoril tudi o njuni potrebnosti sprejemanja samega sebe, svojih lastnih talentov in šibkosti. Ob lastnem samosprejemanju pa nujno potrebujemo tudi sprejemanje, potrditev s strani drugih, zlasti najbližjih. Potrjeni bi morali biti v svoji osebni vrednosti ter objeti in sprejeti v nemoči. Samo človek, ki je sprejet in ovrednoten v svoji celoviti resničnosti, lahko razvije v polnosti svoje potenciale in je dopolnjujoč, sodelujoč z drugimi.
Zelo pomembno je, da v svoje bivanje vse bolj vključimo smeh, humor – tako za nas osebno kot za družbo nasploh. S humorjem se osvobajamo raazličnih mainpulacij.
Opozoril je, da ko je v družbi premalo humorja, je znak, da je nekaj narobe. Slabost slovenske družbe je tudi, da smo zelo razglašeni. Izpostavil je, da smo Slovenci izjemno občutljivi in miselno zelo raznoliki; velika Rusija ima samo dvajset narečij, mi jih imamo okrog petdeset. Smo zelo subtilni, zato se lahko tudi zelo hitro skregamo. Znamo pa odlično harmonizirati, ko pojemo večglasno. Da pa smo na sočloveški ravni Slovenci tako »razglašeni«, je zato, da imamo slabe »zborovodje«, politike, ki nas razdvajajo, namesto da bi nas povezovali v skupno dobro. Politike, ki zaradi različnih razlogov služijo temeljni globalni prevari – hrematizmu oz. neločevanju med ekonomijo in hrematizmom. Ekonomija je odgovorno gospodarjenje s svojim domom, tudi planetom Zemlja, hrematizem pa so že starogrški misleci označili kot sebično kopičenje na račun drugih. Izpostavil je, da ima danes osem posameznikov toliko kapitala kot revnejša polovica človeštva – 3,6 milijarde ljudi, hkrati pa tudi poudaril, da tudi bistvo resnične ekonomske ureditve ni, da imamo vsi enako, imamo pa vsi dovolj, da ni izkoriščanja – ne le ljudi, ampak tudi okolja, narave. Pravi, da bi bilo na svetu vsega dovolj za dostojno preživetje vseh, če ne bi bilo osredotočenosti zgolj na dobiček.
Kot človeštvo smo izgubili tudi spoštljivost do zemlje, naše matere, ki nas hrani, nam daje moč, krepi, umirja, sprošča. Tega odnosa bi se lahko učili od naravnih ljudstev kot so avtohtoni prebivalci Amerik, Avstralije, pa tudi od naših pradavnih prednikov, staroselcev, katerih bogato zapuščino odkriva v megalitskih ostankih in duhovnih stikih po gradiščih med Savinjo in Sotlo.
Kot dober recept za sobivanje z drugimi in s samim s seboj je izpostavil življenje v razmerju pet – ena, kar pomeni, da preden pomislimo na to, kar nas bremeni, poskušamo ozavestiti pet stvari, zaradi katerih nam je lepo živeti, nas radostijo. Podobno poskušajmo misliti tudi o ljudeh, s katerimi se ne strinjamo. Seveda je to prosec, ki traja več let, a vredno je vztrajati.
Takšno razmišljanje, vključno z osvobajanjem različnih manipulacij, je del naše lastne in skupne planetarne evolucije, ko iz dobe rib prehajamo v dobo vodnarja, znanstveniki opozarjajo tudi na spremembo naklona zemeljske osi – vse to sproža intenzivno prebujanje človeške zavesti…
Večer je bil kar prekratek, da bi izpostavili vsa temeljna vprašanja, ki nas izzivajo… Vsem, ki bi želeli raziskovati naprej, so vse te navedene misli in še mnogo več, dostopne v številnih Karlovih knjigah – zlasti v zadnji knjigi v dveh deli: Vstanite v suženjstvo zakleti. Več o tej knjigi tudi s predstavitve knjige v Jurkloštru.
Dogodek je potekla v okviru srečanj študijskega krožka “Samooskrbimo se”.
