Vseslovensko petje s srci – letos tudi na Velikem Trnu

Na letošnji Jurjev dan, v četrtek, 23. aprila 2026, ob 18. uri, smo člani pevske skupine Ljudski pevci iz hrama Zavoda Svibna tretjič zapored pripravili pevski dogodek, s katerim smo se tudi tokrat vključili v Vseslovensko petje s srci, ki je sicer po Sloveniji potekalo že devetič. Cilj te pobude je opozoriti na bogato slovensko pevsko tradicijo in pomen njenega ohranjanja, povezovanje in ustvarjanje prijetnega vzdušja v skupnosti ter dobrega počutja na sploh.

Skupno prepevanje prispeva k povečanju energije, nas poveže v enotno zvočno celoto. To so vedeli že naši predniki, ki so ob delu vsakodnevno prepevali. Sodobni svet nas je od te prvobitnosti odtujil in osamil. Dogodek poteka na dan Zelenega Jurija, ko po tradiciji zavetnik Zeleni Jurij prinaša v naše domove zeleno vejico za dobro letino. S petjem priklicujemo zdravje in obilje v naše domove.

“Peti in pripovedovati z lastnim glasom je velik dar življenja, ki so ga naši predniki polno živeli prav s skupnim, ljudskim petjem in bo z dobo digitalizacije in življenja z ekrani njegovo ohranjanje še večji izziv, kot doslej ali pa edino pribežališče k naravnosti in ‘normalnosti’. Prav ljudska pesem, igre in plesi nosijo kodo večnega ritma človekove povezave z naravnostjo in obenem nravnostjo.” (Ljoba Jenče)

Letos smo lokacijo dogodka prenesli pred cerkev Sv. Duha na Velikem Trnu, eno najlepših razglednih točk Krškega gričevja, od koder se je s pogledom iz cca 30 grl  in prav toliko src širil tudi zvok znanih in manj znanih ljudskih pesmi. Ob obveznem programu smo zapeli še nekatere druge ljudske pesmi – povezane z naravo in Zelenim Jurijem (med drugim tudi dve jurjevski kolednici, ki izvirata z naših gričev), v cerkvi pa smo zapeli še dve stari romarski ljudski pesmi.  Gospod župnik Marko Burger pa nam je ob tem predstavil še zgodovino cerkve in nas pohvalil, da ohranjamo slovensko izročilo. Naše druženje pa smo zaključili v lokalni gostilni – seveda tudi ljudskim petjem.

Za sodelovanje pri dogodku se zahvaljujemo Župniji Veliki Trn in Društvu za ohranitev podeželja Veliki Trn.

Foto: Sašo Obolnar, Bernardka Zorko

Objava v Posavskem Obzorniku >>>

Ajdovsko pevska strokovna ekskurzija po Beli krajini

Na čudovito soboto, 18. aprila 2026, smo ponovno izvedli strokovno ekskurzijo, ki postaja tradicionalna izobraževalna in družabna aktivnost več skupin oz. študijskih krožkov, ki delujejo v okviru Zavoda Svibna. Tokrat smo jo mahnili proti Beli krajini, kjer smo raziskovali tako sledi pradavnih prebivalcev – Ajdov kot tudi ljudsko izročilo in naravne zanimivosti.

Seveda je moral priti prvi postanek takoj na »meji v Svobodno belokranjsko ozemlje« v gostilni Badovinac v kraju Jugorje, kjer smo bili deležni tudi   njihovega znamenitega zdravilo Karampampuli.

Nato pa smo se podali na spoznavanje belokranjske prazgodovine – od Judovske hiše, jamskega arheološkega najdišča izpred 11.000 let pr. n. št., pa tudi iz kasnejših prazgodovinskih obdobij, do katerega smo se sprehodili ob slikoviti reki Krupi. V Podzemlju oz. na hribu Kučar smo prišli v stik z zapuščino železnih dob in pozne antike, saj so tam odkrili bogate ostanke naselja iz starejše in mlajše železne dobe (od 8. do 1. stoletja pred našim štetjem in zgodnjekrščanski stavbni kompleks iz 5. stoletja našega štetja. Ob tem smo uživali tudi v čudovitem razgledu in od našega vodnika Janka slišali pa pripoved o Velebabi in kako je hrib Kučar sploh nastal >>>  Pripovedka o Velebabi. Zadnja arheološka lokacija, ki smo jo obiskali, prav tako v čudovitem naravnem okolju blizu Rožanca, pa je bil Mitrej , v steno opuščenega antičnega kamnoloma ob koncu 2. stoletja vklesana podoba Mitre, perzijskega sončnega boga. Kot izhaja in napisa na obeležju, naj bi se z njim postavite ji , verjetno rimski trgovci  ali magistrati (uradniki) priporočili za svoje zdravje in zdravje družinskih članov.

Ustavili pa smo se tudi pred vasjo Otok, na območju nekdanjega letališča, pri Letalu DC-3 (Dakota) – ameriškem transportnem letalu iz 2. sv. Vojne in se tako spomnili tudi tega obdobja.

Ob zgodovini pa smo spoznavali tudi naravne zanimivosti Bele krajine. Med drugim tudi endemita – črnega močerila (črno človeško ribico) na domačiji Zupančič, v naravoslovni zbirki Center narave Bele krajine v okviru Muzejske hiše Semič pa majhno, dobrih 13 mm veliko jamsko školjko kongerijo, ki je še ostanek geološke dobe terciar. V petdesetih milijonih let je preživela izumrtje dinozavrov in tudi onesnaženje reke Krupe v 80. letih prejšnjega stoletja.

V Muzejski hiši Semič smo ob hitrem pregledu še ostalih zbirk spoznali zgodovino kraja, obisk pa zaključili z degustacijo vin člana Društva vinogradnikov Semič. Pred in po kosilu oz. večerji pa smo si ogledali še učni vrt dr. Derganca, katerega osrednji del predstavlja travniški sadovnjak, ob tem pa so še ekološki vinograd in zeliščni vrt.

Na več lokacijah pa je naše druženje povezala tudi ljudska pesem. Peli smo  predvsem belokranjske ljudske pesmi (ki so mnoge tudi močno povezane s predkrščanskim časom), ter druge o naravi, ker pa je to že čas zelenega Jurija, smo zapeli tudi dve jurjevski kolednici. Belokranjska kola pa smo zaradi preutrujenosti obravnavali le v teoriji. Na vrsto pa pridejo ob prvi priložnosti.  

Seveda pa Bela krajina vabi vedno znova in znova.

FB objava – Borivoj Ladišić >>>

Peli smo na prireditvi ob Materinskem dnevu

V sredo, 25. marca 2026, smo Ljudski pevci iz hrama, ki delujemo v okviru Zavoda Svibna, sodelovali na prijetni prireditvi, ki jo vrsto let organizira Krajevna skupnost Senuše v poklon mamam. Predstavili smo se s štirimi pesmimi, ki opevajo materinsko ljubezen oz. hvaležnost za materinsko ljubezen, uživali pa smo tudi v nastopih otrok iz krajevne skupnosti in članov Društva za ohranitev podeželja Veliki Trn. Po zaključeni prireditvi pa se je povsem spontano zapelo še nekaj znanih ljudskih pesmi.

O dogodku tudi v Posavskem Obzorniku >>>

Na Gregorjevo prvič vadili na Velikem Trnu

Na letošnje Gregorjevo smo “Ljudski pevci iz hrama” začeli s pevskimi srečanji na Velikem Trnu. Gostimo v prijetnih obnovljenih prostorih “Naše hiše 470”, nekdanje stare šole, zdaj v upravljanju KS Veliki Trn, katere predsednik, Anton Janc, nas je ob tej priložnosti posebej pozdravil in nam zaželel dobrodošlico.

Tokratno srečanje smo ob pripravah na nastop ob materinskem dnevu posvetili Gregorjevemu in petju ljudskih pesmi, povezanih s pticami, spomnili smo se pa tudi preostalih šeg (v naših krajih npr. se verjelo, da imajo takrat ptiči svatbo in se jim je zato na drevesa obešalo piškote).

Seveda pa tudi drugih pesmi, “za dušo”, ni manjkalo.

Foto: Bernardka Zorko

Ajdovski dan žena v Željnskih jamah

Naš prvi letošnji ajdovski teren smo namenili Željnskim jamam pri Kočevju. Te so naravni spomenik lokalnega pomena in gozdni rezervat, obenem pa tudi arheološko območje. Sestavljajo jih številni udori, naravna okna in mostovi, spodmoli…lahko dostopne jame,… vse skupaj pa je odeto v čudovito vegetacijo, ki se prilagaja različnim svetlobnim razmeram.

Igra svetlobe tega plitvega kraškega podzemlja pa ustvarja tudi pravo mistično vzdušje. Je kot stičišče različnih svetov. In – ko smo stopali v te prostore, smo si zlahka predstavljali pradavne prednike, kako s prvinskim čudenjem in spoštovanjem doživljajo nekaj presežnega – morda stik z bogovi, morda stik z rajnkimi. To doživljanje svetosti prostora pa sta potrdila še dva stalagmita, ki kot dva mogočna vratarja  omogočata vstop v končni jamski prostor.

Da so ta jamski kompleks dejansko obiskovali že v pradavnini, potrjujejo tudi arheološke najdbe. Ena od jam, imenovana tudi Ciganska jama oz. Željnska jama,  je med najpomembnejšimi slovenskimi najdišči iz mlajšega paleolitika (pred cca 20.000 leti); arheologi so odkrili sledi oglja, živalskih kosti in različno kamnito orodje. Navedena jama pa naj bi po zadnjih arheoloških raziskavah služila tudi kot občasno zatočišče ljudem v mlajši prazgodovini (mlajši kameni dobi, oz. bakreni dobi), v rovu pri Stranski jami pa je bila morda tudi nekropola, grob oz. sakralni prostor – kar jo povezuje tudi z obdobjem naše Ajdovske jame pri Nemški vasi (Vir: Anton Velušček >>>). Horizontalni jamski sitem Željnskih jam je gotovo ustrezal potrebam takratnih ljudi – tudi zaradi pitni vode, nahajala pa se je tudi ob pomembni prazgodovinski poti.

Obisk teh mističnih jam je olepšala tudi cvetoča narava in tako prispevala tudi k lepem praznovanju dneva žena, ki smo ga zaključili ob slikovitem Kočevskem oz. Rudniškem jezeru, ki je z obiskanim jamskim sistemom tudi močno povezan. Ob tem smo se spomnili tudi vloge in položaja žensk v prazgodovini.

Naše druženje je potekalo pod vodstvom člana Borivoja Ladišića, tudi dolgoletnega jamarja, ki s svojim jamarskim raziskovanjem Željnskih jam prispeva k mozaiku odkritij različnih raziskovalcev, vključno z Valvasorjem.

Foto: Borivoj Ladišić, Bernardka Zorko

Veščine iz davnine na debeli četrtek

Na letošnji »debeli« četrtek je z novo sezono izobraževalnih srečanj (in tudi javnih nastopov) začela tudi skupina interpretov prazgodovinske, ajdovske dediščine – kot študijski krožek »Veščine iz davnine«. Nadgrajevali bomo s spoznavanjem prazgodovinskih arheoloških najdb in najdišč, na osnovi teh pa tudi nadgrajevali  interpretacijo rabe določenih predmetov in veščin (zlasti za obdobji mlajše kamene in mlajše železne dobe). Tudi letos imamo v načrtu strokovno ekskurzijo, obiske  razstav in gostovanja, predstavili pa se bomo tudi lokalnih dogodkih.

Srečanje smo, kot se za »debeli« četrtek spodobi, nadgradili z mesenimi dobrotami – tudi v spomin na gostovanje na Češkem in njihovo specialiteto, ki se je noben »Kelt« ne bi branil – »veprovo koleno«. Spomine na to, res zanimivo izkušnjo z mednarodnega keltskega festivala pa smo obudili tudi s pomočjo spominske foto knjige. “Debeli četrtek” je bil tudi izhodišče naših pogovorov o prazgodovinskem prehranjevanju in odnosu takratnih ljudi do hrane.

Tudi letos bo poučno in zabavno – in tako v ajdovske kroge vabljen še kdo, ki ga zanimajo davna zgodovina, ročne spretnosti, igra, potovanja, narava,…

20 let delovanja Zavoda Svibna na treh podlage: leto 2003 – prvi izzivi

Jeseni 2003 je bila napovedana otvoritev Ajdovske jame (njene prenovljene infrastrukture)  in s tem tudi uradna vzpostavitev turističnega obiska. Se je pa pred in po tem dogajalo še marsikaj…

V sezoni 2002/03,  torej že zadnja meseca 2002 in potem intenzivno  letu 2003 se je v sodelovanju z Ljudsko univerzo Krško izvajal študijski krožek  »Zapuščina Keltov v Posavju«, v okviru katerega smo raziskovali posavska železnodobna arheološka najdišča, ob tem pa še ostalo, kar je vsaj malo »dišalo« po njih. Pobudnik za krožek je bil Mariborčan Zlatko Križan, ki smo ga kontaktirali že ob vzpostavljanju multimedijske razstave o čarovnicah leta 2002. Tema je bila skrivnostno zanimiva, pa se je tako krožka udeležilo precej Posavcev, prihajali pa so tudi iz drugih krajev Slovenije.

Poleti smo organizirali tudi prvi poletni tabor »Narava kot učilnica«, na katerem smo iz naravnih surovin iz bližnje okolice izdelali krušno peč in se učili preproste kulinarike na odprtem ognju, obenem pa raziskovali okolico – s poudarkom na Dunaju pri Krškem.

In počasi smo se začeli pripravljati na dolgo pričakovano otvoritev Ajdovske jame.

Pooblastilo za vodenje po jami sicer prejela Bernardka Zorko osebno, a ker pomeni delo z jamo precej več kot zgolj vodenje skupin, je že v začetku leta dala pobudo za ustanovitev  Turističnega društva Jamska skupnost Brezovska Gora.  Društvo je v nekaj mesecih  dobilo precej članov, ne zgolj iz Brezovske Gore, ampak tudi iz okoliških vasi in celo izven občinskih meja. Prevzelo je urejanje okolice vhodov do Ajdovske jame in tudi tehnično podporo pri otvoritvi Ajdovske jame. Vrbov Log pa je ob otvoritvi Ajdovske jame, kar je organizirala Občina Krško v sodelovanju z JSKD OI Krško,  zagotovil prostor za predavanje arheologinje Milene Horvat ter izvedel povezovanje otvoritve. Zaradi velikega interesa se je moralo predavanje zaradi omejenega hramskega prostora izvesti v več ponovitvah, pa tudi prevoz obiskovalcev je zaradi pomanjkanja parkirnih  mest moral potekali iz Senuš do Brezovske Gore, kar so odlično izvedli člani gasilskih društev.

Po takem prvem odzivu obiskovalcev smo tako z velim optimizmom pripravljali tudi prvi mednarodni Festival Življenja, ki je potekal med 30. 10. – 2. 11. 2003.

Program je bil nadvse bogat – tridnevni program delavnic z mednarodno udeležbo predavateljev (Slovenija, USA, Avstrija, Nemčija), multimedijska razstava Čarovnice – Drugo Poglavje    (Nova vprašanja, novi odgovori – Ali obstajajo sedaj? In kdo so čarovnice danes?),  Praznovanje keltskega novega leta v izvedbi študijskega krožka, ki je predstavil tudi svoje celoletno raziskovanje prisotnosti Keltov v Posavju), sejem zdravilcev, koncerti etno skupin (Katice, Katalena, Trutamora Slovenica, Tantadruj, Nino Moreškič  s skupino Afir Bafir)… Sodeloval je tudi »Kvartet božanskega instrumenta” – hornistov Glasbene šole Krško. Program pa je vključeval tudi obiske arheoloških najdišč – Ajdovske jame in Dunaja nad Krškim.

Dogajalo se je na treh prizoriščih, kar je bil izjemen logistični zalogaj, še zlasti zato ker Brezovska Gora in okolica ne premoreta kaj dosti javne infrastrukture za tovrstne aktivnosti (smo pa na vseh zagotovili šotore, za koncerte npr. šotor za cca 400 obiskovalcev s šankom, odrom…). Tehnično in organizacijsko podporo je sicer v prostovoljskem delu nudilo Turistično društvo Jamska skupnost in še nekaj prostovoljcev iz drugih krajev, večino produkcijskih stroškov in dela pa je prevzel Vrbov Log. Dogodek je bil organizacijsko, vsebinsko in finančno zahteven, ki je omogočil zadovoljstvo udeležencev, a precejšnjo finančno izgubo, tudi zaradi slabega vremena, ki je botrovalo slabšemu obisku koncertov, s katerimi se je predvidelo kriti nekatere druge stroške festivala. Organizacija festivala je bila bogata izkušnja, ki je opozorila na prve omejitve in privedla do spoznanja: vsi dogodki ne sodijo v vsak prostor in ne v vsak čas … in da je “manj lahko več”…

Fotografije: arhiv Bernardke Zorko

Korenine moje domovine

V četrtek, 16.11.2023,  smo v Dvorani v parku v Krškem gostili študijski krožek Etno-fletno, s  katerim imamo v Zavodu Svibna precej stičnih točk, zlasti pri raziskovanju naše starodavne dediščine. Mentorica Branka Urbanija je uvodoma na kratko predstavila njihovo delo, v okviru katerega se lahko pohvalijo tudi z izdanimi knjigami in dokumentarnimi filmi. Med temi je posebej odmeven dokumentarni film Korenine moje domovine, film o zgodovini, ljudeh in kulturni dediščini naše Slovenije s številnimi novimi dejstvi o naših koreninah. Pod vodstvom mentorice in režiserke je pri filmu sodelovalo 18 strokovnjakov in poznavalcev obravnavane snovi, med njimi prof. dr. Anton Perdih, zamejski pisatelj Marij Čuk in domači mag. Ivan Sivec, oblikovalec prof. Oskar Kogoj, prof. dr. Borut Juvanec,  Simon Prosen, teolog in pisatelj dr. Karel Gržan, publicistka in raziskovalka ljudske dediščine Dušica Kunaver.

Od navedenih so bili na dogodku Dušica Kunaver, prof. dr. Anton Perdih in Simon Prosen. V pogovoru, ki ga je vodila Branka Urbanija, je Dušica Kunaver izpostavila izreden pomen slovenskega ljudskega izročila, od tega npr. vsaj 15.000 zabeleženih ljudskih pesmi, pa nešteto šeg, navad, ki se razlikujejo že od vasi do vasi, obenem pa obžalovala, da je vso to izročilo z odhajanjem starejše generacije vse bolj ogroženo. Simon Prosen, raziskovalec zgodovinske izvirnosti Slovencev, povestničar, je podrobneje predstavil svoja spoznanja o ajdih, gradiščih, tičnicah, kosezih ter o kresniku in kresništvu kot slovenski posebnosti, kar je podrobneje opisal v svoji knjigi Povest  o koreninah Slovencev. Dr. Anton Perdih, po izobrazbi kemik, pa se je osredotočil na rezultate DNK analiz, povezano z etnogenezo Slovencev in drugih Evropejcev, podrobneje pa na osnovi različnih študij predstavil v knjigi Izvor Slovencev in drugih Evropejcev.

Marsikatera spoznanja, ki so bila izpostavljena v filmu in v pogovoru, odstopajo od stališč uradne znanosti, vsa skupaj pa izzivajo k nadaljnjemu raziskovanju.

Srečanje je zaokrožilo prepevanje ljudskih pesmi pod vodstvom Dušice Kunaver ter vsesplošen klepet ob domačih dobrotah.

Prispevek Branke Urbanija >>>

Prispevek Posavski Obzornik >>>

Oktobrsko srečanje ajdovskega krožka

Projekt Ajdovske zgodbe iz Posavja se počasi bliža sklepnim dejanjem, prav tako tudi  srečanja »Ajdov – študijskega krožka« v okviru navedenega projekta. 15. oktobra 2022 so se tako člani študijskega krožka in animatorji Zavoda Svibna sestali z namenom, da pregledajo dosedanje delo in se tokrat ob vseh ajdovskih lokacijah Posavja posebej posvetijo Ajdovski jami pri Nemški vasi, ki jo je od 15. oktobra do 15. aprila ponovno možno obiskati po vnaprejšnjem dogovoru. Posebej pa so bile izpostavljene tudi stare (ajdovske – poganske) šege, povezane z novembrskimi prazniki. Delo študijskega krožka se je tako v okviru projekta zaključilo, a z željo, da se ajdovsko druženje in raziskovanje nadaljuje tudi v naslednjih letih.

Od Divjih bab do Krasa

Po nekajletnem premoru nam je 27. avgusta 2022 ponovno uspelo organizirati strokovno ekskurzijo, v okviru katere smo udeležencem predstavili tudi delo v ajdovskem študijskem krožku v okviru projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja. Tokrat smo spoznavali dobre prakse na temo upravljanja arheoloških najdišč in prezentacije vsebin tako s področja kulturne dediščine kot narave. Pot nas je ponovno nesla proti zahodu – najprej na Šebreljsko planoto, Arheološki park Divje babe, kjer je bil naš osrednji postanek. Tam smo uživali v naravi, razgledu, blagodejnih energijah, različnih zgodbah tega prostora, ob tem pa tudi spoznavali tegobe in dobre prakse upravljanja arheološko naravoslovnih parkov. Nadaljevali smo s kratkim postankom na Sveti gori, nato pa si v Štanjelu ogledali Muzej krasa in ostale zanimivosti, zaključili pa ob kulinaričnih dobrotah Domačije Furlan.

Foto: Julijana, Sašo, Katarina, Janko, Borivoj, Bernardka