Na prvem novembrskem pevskem srečanju izven rednega termina smo se dobili v zidanici naših članov na vinorodnem obronku Senuš. Lokacija nam je bila tako všeč, da smo jo kar posvojili za nadaljnja srečanja.
Peli smo pesmi, povezane z vinom in kolinami, pa še veliko drugih za dušo. In tako zaključili srečanje s polno mero dobre volje, ki se bo kar nekaj časa odražala tudi na našem dobrem počutju.
Zadnji julijski vikend se je večina članov ajdovske interpretacije skupine, ki v letu 2026 deluje tudi v okviru Študijskega krožka Veščine iz davnine, odpravila na izobraževalno popotovanje. Osrednji cilj nam je bil Keltsko selo Inđija, na poti do tam pa smo se ustavili še v Muzeju Vučedolske kulture, ki je vzpostavljen na mestu obsežnega arheološkega najdišča ob Donavi, in pripoveduje zgodbo o kraju in ljudeh, ki so tu živeli v 3. tisočletju pr. n. št. (eneolitik – bakrena doba, blizu našim koliščarjem). Zaradi naravnih danosti se je na lokaciji razvilo obsežno, v takratnem času evropsko pomembno mesto, katerega sledi arheologi še vedno odkrivajo. Muzej je sodobno zastavljen, z zanimivo interpretacijo, v razvoju pa je ostala še infrastruktura parka. Za našo skupino je bila zlasti navdihujoča predstavitev oblačilnega videza, kar bomo uporabili tudi v okviru učenja rokodelskih veščin in dodelavi lastnih kostumov. Ob tem pa moramo pohvaliti tudi prizadevanja lokalnih (vukovarskih) in državnih hrvaških institucij, ki so tudi s pomočjo EU sredstev zastavili tako celovito predstavitev tega arheološkega najdišča, česar bi si močno želeli tudi za naša – Ajdovsko jamo, Neviodunum, Libno,…
Iz povsem drugega, a še vedno prazgodovinskega, obdobja (3. stoletje pr. n. št.) pa je Keltsko selo v kraju Inđija v Vojvodini. Na osnovi številnih keltskih najdb (plemena Skordiski) v okolici je ta kompleks, ki ga sestavljajo ključni objekti nekdanje keltske družbe, vse na verodostojnih arheoloških zasnovah, zaživel sredi leta 2021. Ob historičnih objektih in muzejski razstavi je obiskovalcem, zlasti družinam, na voljo tudi keltska gostilna, muzejska trgovina, adrenalinski park, prostori za delavnice… Projekt je izvedla Turistična organizacija občine Inđija, večinoma s finančnimi sredstvi občine Inđija, s subvencijami Ministrstva za trgovino, turizem in telekomunikacije ter Pokrajinskega sekretariata za kulturo. Kompleks je javnosti na voljo v topli dobi leta med vikendi, pri tem pa sodelujejo večinoma prostovoljci oz. pogodbeni sodelavci, kot je npr. tudi naš vodnik Nenad, ki nas je, kostumiran v druida, popeljal po vseh lokacijah in naše poznavanje obdobja Keltov (mlajše železne dobe) osvetlil še z drugega zornega kota. Je pa naša skupina, oblečena v rekonstruirano opravo posavskega keltskega plemena Latobiki, našim gostiteljem predstavila interpretacijo oblačilne kulture in primer izvedbe doživetja za obiskovalce v povezavi s prazniki kroga leta (tokrat prve žetve). Tako smo se odlično dopolnili in vzajemnem navdušenju željni nadaljnjega sodelovanja. Našim gostiteljem, z direktorjem Turistične organizacije občine Inđija na čelu, pa se zahvaljujemo za odlično gostoljubje.
Keltsko selo Inđija je primer doživljajske interpretacije določenega zgodovinskega obdobja, ki bi jo lahko v sodelovanju različnih deležnikov vzpostavili tudi pri nas, npr. na območju Neviodunuma.
Naše zgodovinsko popotovanje po Slavoniji in Vojvodini pa smo zaokrožili tudi z obiski nekaterih drugih lokacij (mesto Vukovar, Novi Sad in Petrovaradin, Vrdnik), obogateno pa je bilo obilno mero odlične kulinarike in dobre volje.
Več o dogajanju v Keltskem selu: FB stran Keltsko selo Inđija
Objava v Posavskem Obzorniku >>>
V torek, 14. julija 2026 smo se v okviru študijskega krožka Veščine iz davnine ogledali razstavo Čivki iz preteklosti, ki je bila prvič predstavljane na frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2023, na katerem je bila Slovenija častna gostja, dobro polovico letošnjega leta pa je na ogled v Cankarjevem domu. Arheološki predmeti, najdeni na slovenskem ozemlju , od prazgodovine do srednjega veka, pripovedujejo o simbolnem svetu in sporazumevanju takratnih ljudi in omogočajo celovit vpogled na življenje in razvoj skupnost na območju današnje Slovenije.
Ob vodenem ogledu smo imeli možnost pobliže spoznati nekatere izjemne predmete (od neandertalčeve piščali, lončenih ropotulj, različne simbolne predmete, pa tui predmete z vrezanimi znaki in najzgodnejšimi zapisanimi – venetskimi – besedami,…) , nekatere tudi originalne, ki jih bo po zaključku te razstave možno spet videti v muzejih širom po Sloveniji, od koder so na to razstavo tudi prišli.
Sprehodili smo se še po stari Ljubljani, degustirali stare slovenske jedi (štruklje), na vlaku, na katerem smo tudi doživeli posebno izkušnjo, pa smo se pogovorili tudi o nadaljnjih aktivnostih.
Na letošnji Jurjev dan, v četrtek, 23. aprila 2026, ob 18. uri, smo člani pevske skupine Ljudski pevci iz hrama Zavoda Svibna tretjič zapored pripravili pevski dogodek, s katerim smo se tudi tokrat vključili v Vseslovensko petje s srci, ki je sicer po Sloveniji potekalo že devetič. Cilj te pobude je opozoriti na bogato slovensko pevsko tradicijo in pomen njenega ohranjanja, povezovanje in ustvarjanje prijetnega vzdušja v skupnosti ter dobrega počutja na sploh.
Skupno prepevanje prispeva k povečanju energije, nas poveže v enotno zvočno celoto. To so vedeli že naši predniki, ki so ob delu vsakodnevno prepevali. Sodobni svet nas je od te prvobitnosti odtujil in osamil. Dogodek poteka na dan Zelenega Jurija, ko po tradiciji zavetnik Zeleni Jurij prinaša v naše domove zeleno vejico za dobro letino. S petjem priklicujemo zdravje in obilje v naše domove.
“Peti in pripovedovati z lastnim glasom je velik dar življenja, ki so ga naši predniki polno živeli prav s skupnim, ljudskim petjem in bo z dobo digitalizacije in življenja z ekrani njegovo ohranjanje še večji izziv, kot doslej ali pa edino pribežališče k naravnosti in ‘normalnosti’. Prav ljudska pesem, igre in plesi nosijo kodo večnega ritma človekove povezave z naravnostjo in obenem nravnostjo.” (Ljoba Jenče)
Letos smo lokacijo dogodka prenesli pred cerkev Sv. Duha na Velikem Trnu, eno najlepših razglednih točk Krškega gričevja, od koder se je s pogledom iz cca 30 grl in prav toliko src širil tudi zvok znanih in manj znanih ljudskih pesmi. Ob obveznem programu smo zapeli še nekatere druge ljudske pesmi – povezane z naravo in Zelenim Jurijem (med drugim tudi dve jurjevski kolednici, ki izvirata z naših gričev), v cerkvi pa smo zapeli še dve stari romarski ljudski pesmi. Gospod župnik Marko Burger pa nam je ob tem predstavil še zgodovino cerkve in nas pohvalil, da ohranjamo slovensko izročilo. Naše druženje pa smo zaključili v lokalni gostilni – seveda tudi ljudskim petjem.
Za sodelovanje pri dogodku se zahvaljujemo Župniji Veliki Trn in Društvu za ohranitev podeželja Veliki Trn.
Foto: Sašo Obolnar, Bernardka Zorko
Objava v Posavskem Obzorniku >>>
Na čudovito soboto, 18. aprila 2026, smo ponovno izvedli strokovno ekskurzijo, ki postaja tradicionalna izobraževalna in družabna aktivnost več skupin oz. študijskih krožkov, ki delujejo v okviru Zavoda Svibna. Tokrat smo jo mahnili proti Beli krajini, kjer smo raziskovali tako sledi pradavnih prebivalcev – Ajdov kot tudi ljudsko izročilo in naravne zanimivosti.
Seveda je moral priti prvi postanek takoj na »meji v Svobodno belokranjsko ozemlje« v gostilni Badovinac v kraju Jugorje, kjer smo bili deležni tudi njihovega znamenitega zdravilo Karampampuli.
Nato pa smo se podali na spoznavanje belokranjske prazgodovine – od Judovske hiše, jamskega arheološkega najdišča izpred 11.000 let pr. n. št., pa tudi iz kasnejših prazgodovinskih obdobij, do katerega smo se sprehodili ob slikoviti reki Krupi. V Podzemlju oz. na hribu Kučar smo prišli v stik z zapuščino železnih dob in pozne antike, saj so tam odkrili bogate ostanke naselja iz starejše in mlajše železne dobe (od 8. do 1. stoletja pred našim štetjem in zgodnjekrščanski stavbni kompleks iz 5. stoletja našega štetja. Ob tem smo uživali tudi v čudovitem razgledu in od našega vodnika Janka slišali pa pripoved o Velebabi in kako je hrib Kučar sploh nastal >>> Pripovedka o Velebabi. Zadnja arheološka lokacija, ki smo jo obiskali, prav tako v čudovitem naravnem okolju blizu Rožanca, pa je bil Mitrej , v steno opuščenega antičnega kamnoloma ob koncu 2. stoletja vklesana podoba Mitre, perzijskega sončnega boga. Kot izhaja in napisa na obeležju, naj bi se z njim postavite ji , verjetno rimski trgovci ali magistrati (uradniki) priporočili za svoje zdravje in zdravje družinskih članov.
Ustavili pa smo se tudi pred vasjo Otok, na območju nekdanjega letališča, pri Letalu DC-3 (Dakota) – ameriškem transportnem letalu iz 2. sv. Vojne in se tako spomnili tudi tega obdobja.
Ob zgodovini pa smo spoznavali tudi naravne zanimivosti Bele krajine. Med drugim tudi endemita – črnega močerila (črno človeško ribico) na domačiji Zupančič, v naravoslovni zbirki Center narave Bele krajine v okviru Muzejske hiše Semič pa majhno, dobrih 13 mm veliko jamsko školjko kongerijo, ki je še ostanek geološke dobe terciar. V petdesetih milijonih let je preživela izumrtje dinozavrov in tudi onesnaženje reke Krupe v 80. letih prejšnjega stoletja.
V Muzejski hiši Semič smo ob hitrem pregledu še ostalih zbirk spoznali zgodovino kraja, obisk pa zaključili z degustacijo vin člana Društva vinogradnikov Semič. Pred in po kosilu oz. večerji pa smo si ogledali še učni vrt dr. Derganca, katerega osrednji del predstavlja travniški sadovnjak, ob tem pa so še ekološki vinograd in zeliščni vrt.
Na več lokacijah pa je naše druženje povezala tudi ljudska pesem. Peli smo predvsem belokranjske ljudske pesmi (ki so mnoge tudi močno povezane s predkrščanskim časom), ter druge o naravi, ker pa je to že čas zelenega Jurija, smo zapeli tudi dve jurjevski kolednici. Belokranjska kola pa smo zaradi preutrujenosti obravnavali le v teoriji. Na vrsto pa pridejo ob prvi priložnosti.
Seveda pa Bela krajina vabi vedno znova in znova.
FB objava – Borivoj Ladišić >>>
V sredo, 25. marca 2026, smo Ljudski pevci iz hrama, ki delujemo v okviru Zavoda Svibna, sodelovali na prijetni prireditvi, ki jo vrsto let organizira Krajevna skupnost Senuše v poklon mamam. Predstavili smo se s štirimi pesmimi, ki opevajo materinsko ljubezen oz. hvaležnost za materinsko ljubezen, uživali pa smo tudi v nastopih otrok iz krajevne skupnosti in članov Društva za ohranitev podeželja Veliki Trn. Po zaključeni prireditvi pa se je povsem spontano zapelo še nekaj znanih ljudskih pesmi.
O dogodku tudi v Posavskem Obzorniku >>>
Na letošnje Gregorjevo smo “Ljudski pevci iz hrama” začeli s pevskimi srečanji na Velikem Trnu. Gostimo v prijetnih obnovljenih prostorih “Naše hiše 470”, nekdanje stare šole, zdaj v upravljanju KS Veliki Trn, katere predsednik, Anton Janc, nas je ob tej priložnosti posebej pozdravil in nam zaželel dobrodošlico.
Tokratno srečanje smo ob pripravah na nastop ob materinskem dnevu posvetili Gregorjevemu in petju ljudskih pesmi, povezanih s pticami, spomnili smo se pa tudi preostalih šeg (v naših krajih npr. se verjelo, da imajo takrat ptiči svatbo in se jim je zato na drevesa obešalo piškote).
Seveda pa tudi drugih pesmi, “za dušo”, ni manjkalo.
Foto: Bernardka Zorko
Naš prvi letošnji ajdovski teren smo namenili Željnskim jamam pri Kočevju. Te so naravni spomenik lokalnega pomena in gozdni rezervat, obenem pa tudi arheološko območje. Sestavljajo jih številni udori, naravna okna in mostovi, spodmoli…lahko dostopne jame,… vse skupaj pa je odeto v čudovito vegetacijo, ki se prilagaja različnim svetlobnim razmeram.
Igra svetlobe tega plitvega kraškega podzemlja pa ustvarja tudi pravo mistično vzdušje. Je kot stičišče različnih svetov. In – ko smo stopali v te prostore, smo si zlahka predstavljali pradavne prednike, kako s prvinskim čudenjem in spoštovanjem doživljajo nekaj presežnega – morda stik z bogovi, morda stik z rajnkimi. To doživljanje svetosti prostora pa sta potrdila še dva stalagmita, ki kot dva mogočna vratarja omogočata vstop v končni jamski prostor.
Da so ta jamski kompleks dejansko obiskovali že v pradavnini, potrjujejo tudi arheološke najdbe. Ena od jam, imenovana tudi Ciganska jama oz. Željnska jama, je med najpomembnejšimi slovenskimi najdišči iz mlajšega paleolitika (pred cca 20.000 leti); arheologi so odkrili sledi oglja, živalskih kosti in različno kamnito orodje. Navedena jama pa naj bi po zadnjih arheoloških raziskavah služila tudi kot občasno zatočišče ljudem v mlajši prazgodovini (mlajši kameni dobi, oz. bakreni dobi), v rovu pri Stranski jami pa je bila morda tudi nekropola, grob oz. sakralni prostor – kar jo povezuje tudi z obdobjem naše Ajdovske jame pri Nemški vasi (Vir: Anton Velušček >>>). Horizontalni jamski sitem Željnskih jam je gotovo ustrezal potrebam takratnih ljudi – tudi zaradi pitni vode, nahajala pa se je tudi ob pomembni prazgodovinski poti.
Obisk teh mističnih jam je olepšala tudi cvetoča narava in tako prispevala tudi k lepem praznovanju dneva žena, ki smo ga zaključili ob slikovitem Kočevskem oz. Rudniškem jezeru, ki je z obiskanim jamskim sistemom tudi močno povezan. Ob tem smo se spomnili tudi vloge in položaja žensk v prazgodovini.
Naše druženje je potekalo pod vodstvom člana Borivoja Ladišića, tudi dolgoletnega jamarja, ki s svojim jamarskim raziskovanjem Željnskih jam prispeva k mozaiku odkritij različnih raziskovalcev, vključno z Valvasorjem.
Foto: Borivoj Ladišić, Bernardka Zorko
Na letošnji »debeli« četrtek je z novo sezono izobraževalnih srečanj (in tudi javnih nastopov) začela tudi skupina interpretov prazgodovinske, ajdovske dediščine – kot študijski krožek »Veščine iz davnine«. Nadgrajevali bomo s spoznavanjem prazgodovinskih arheoloških najdb in najdišč, na osnovi teh pa tudi nadgrajevali interpretacijo rabe določenih predmetov in veščin (zlasti za obdobji mlajše kamene in mlajše železne dobe). Tudi letos imamo v načrtu strokovno ekskurzijo, obiske razstav in gostovanja, predstavili pa se bomo tudi lokalnih dogodkih.
Srečanje smo, kot se za »debeli« četrtek spodobi, nadgradili z mesenimi dobrotami – tudi v spomin na gostovanje na Češkem in njihovo specialiteto, ki se je noben »Kelt« ne bi branil – »veprovo koleno«. Spomine na to, res zanimivo izkušnjo z mednarodnega keltskega festivala pa smo obudili tudi s pomočjo spominske foto knjige. “Debeli četrtek” je bil tudi izhodišče naših pogovorov o prazgodovinskem prehranjevanju in odnosu takratnih ljudi do hrane.
Tudi letos bo poučno in zabavno – in tako v ajdovske kroge vabljen še kdo, ki ga zanimajo davna zgodovina, ročne spretnosti, igra, potovanja, narava,…
Jeseni 2003 je bila napovedana otvoritev Ajdovske jame (njene prenovljene infrastrukture) in s tem tudi uradna vzpostavitev turističnega obiska. Se je pa pred in po tem dogajalo še marsikaj…
V sezoni 2002/03, torej že zadnja meseca 2002 in potem intenzivno letu 2003 se je v sodelovanju z Ljudsko univerzo Krško izvajal študijski krožek »Zapuščina Keltov v Posavju«, v okviru katerega smo raziskovali posavska železnodobna arheološka najdišča, ob tem pa še ostalo, kar je vsaj malo »dišalo« po njih. Pobudnik za krožek je bil Mariborčan Zlatko Križan, ki smo ga kontaktirali že ob vzpostavljanju multimedijske razstave o čarovnicah leta 2002. Tema je bila skrivnostno zanimiva, pa se je tako krožka udeležilo precej Posavcev, prihajali pa so tudi iz drugih krajev Slovenije.
Poleti smo organizirali tudi prvi poletni tabor »Narava kot učilnica«, na katerem smo iz naravnih surovin iz bližnje okolice izdelali krušno peč in se učili preproste kulinarike na odprtem ognju, obenem pa raziskovali okolico – s poudarkom na Dunaju pri Krškem.
In počasi smo se začeli pripravljati na dolgo pričakovano otvoritev Ajdovske jame.
Pooblastilo za vodenje po jami sicer prejela Bernardka Zorko osebno, a ker pomeni delo z jamo precej več kot zgolj vodenje skupin, je že v začetku leta dala pobudo za ustanovitev Turističnega društva Jamska skupnost Brezovska Gora. Društvo je v nekaj mesecih dobilo precej članov, ne zgolj iz Brezovske Gore, ampak tudi iz okoliških vasi in celo izven občinskih meja. Prevzelo je urejanje okolice vhodov do Ajdovske jame in tudi tehnično podporo pri otvoritvi Ajdovske jame. Vrbov Log pa je ob otvoritvi Ajdovske jame, kar je organizirala Občina Krško v sodelovanju z JSKD OI Krško, zagotovil prostor za predavanje arheologinje Milene Horvat ter izvedel povezovanje otvoritve. Zaradi velikega interesa se je moralo predavanje zaradi omejenega hramskega prostora izvesti v več ponovitvah, pa tudi prevoz obiskovalcev je zaradi pomanjkanja parkirnih mest moral potekali iz Senuš do Brezovske Gore, kar so odlično izvedli člani gasilskih društev.
Po takem prvem odzivu obiskovalcev smo tako z velim optimizmom pripravljali tudi prvi mednarodni Festival Življenja, ki je potekal med 30. 10. – 2. 11. 2003.
Program je bil nadvse bogat – tridnevni program delavnic z mednarodno udeležbo predavateljev (Slovenija, USA, Avstrija, Nemčija), multimedijska razstava Čarovnice – Drugo Poglavje (Nova vprašanja, novi odgovori – Ali obstajajo sedaj? In kdo so čarovnice danes?), Praznovanje keltskega novega leta v izvedbi študijskega krožka, ki je predstavil tudi svoje celoletno raziskovanje prisotnosti Keltov v Posavju), sejem zdravilcev, koncerti etno skupin (Katice, Katalena, Trutamora Slovenica, Tantadruj, Nino Moreškič s skupino Afir Bafir)… Sodeloval je tudi »Kvartet božanskega instrumenta” – hornistov Glasbene šole Krško. Program pa je vključeval tudi obiske arheoloških najdišč – Ajdovske jame in Dunaja nad Krškim.
Dogajalo se je na treh prizoriščih, kar je bil izjemen logistični zalogaj, še zlasti zato ker Brezovska Gora in okolica ne premoreta kaj dosti javne infrastrukture za tovrstne aktivnosti (smo pa na vseh zagotovili šotore, za koncerte npr. šotor za cca 400 obiskovalcev s šankom, odrom…). Tehnično in organizacijsko podporo je sicer v prostovoljskem delu nudilo Turistično društvo Jamska skupnost in še nekaj prostovoljcev iz drugih krajev, večino produkcijskih stroškov in dela pa je prevzel Vrbov Log. Dogodek je bil organizacijsko, vsebinsko in finančno zahteven, ki je omogočil zadovoljstvo udeležencev, a precejšnjo finančno izgubo, tudi zaradi slabega vremena, ki je botrovalo slabšemu obisku koncertov, s katerimi se je predvidelo kriti nekatere druge stroške festivala. Organizacija festivala je bila bogata izkušnja, ki je opozorila na prve omejitve in privedla do spoznanja: vsi dogodki ne sodijo v vsak prostor in ne v vsak čas … in da je “manj lahko več”…
Fotografije: arhiv Bernardke Zorko
