Korenine moje domovine

V četrtek, 16.11.2023,  smo v Dvorani v parku v Krškem gostili študijski krožek Etno-fletno, s  katerim imamo v Zavodu Svibna precej stičnih točk, zlasti pri raziskovanju naše starodavne dediščine. Mentorica Branka Urbanija je uvodoma na kratko predstavila njihovo delo, v okviru katerega se lahko pohvalijo tudi z izdanimi knjigami in dokumentarnimi filmi. Med temi je posebej odmeven dokumentarni film Korenine moje domovine, film o zgodovini, ljudeh in kulturni dediščini naše Slovenije s številnimi novimi dejstvi o naših koreninah. Pod vodstvom mentorice in režiserke je pri filmu sodelovalo 18 strokovnjakov in poznavalcev obravnavane snovi, med njimi prof. dr. Anton Perdih, zamejski pisatelj Marij Čuk in domači mag. Ivan Sivec, oblikovalec prof. Oskar Kogoj, prof. dr. Borut Juvanec,  Simon Prosen, teolog in pisatelj dr. Karel Gržan, publicistka in raziskovalka ljudske dediščine Dušica Kunaver.

Od navedenih so bili na dogodku Dušica Kunaver, prof. dr. Anton Perdih in Simon Prosen. V pogovoru, ki ga je vodila Branka Urbanija, je Dušica Kunaver izpostavila izreden pomen slovenskega ljudskega izročila, od tega npr. vsaj 15.000 zabeleženih ljudskih pesmi, pa nešteto šeg, navad, ki se razlikujejo že od vasi do vasi, obenem pa obžalovala, da je vso to izročilo z odhajanjem starejše generacije vse bolj ogroženo. Simon Prosen, raziskovalec zgodovinske izvirnosti Slovencev, povestničar, je podrobneje predstavil svoja spoznanja o ajdih, gradiščih, tičnicah, kosezih ter o kresniku in kresništvu kot slovenski posebnosti, kar je podrobneje opisal v svoji knjigi Povest  o koreninah Slovencev. Dr. Anton Perdih, po izobrazbi kemik, pa se je osredotočil na rezultate DNK analiz, povezano z etnogenezo Slovencev in drugih Evropejcev, podrobneje pa na osnovi različnih študij predstavil v knjigi Izvor Slovencev in drugih Evropejcev.

Marsikatera spoznanja, ki so bila izpostavljena v filmu in v pogovoru, odstopajo od stališč uradne znanosti, vsa skupaj pa izzivajo k nadaljnjemu raziskovanju.

Srečanje je zaokrožilo prepevanje ljudskih pesmi pod vodstvom Dušice Kunaver ter vsesplošen klepet ob domačih dobrotah.

Prispevek Branke Urbanija >>>

Prispevek Posavski Obzornik >>>

Oktobrsko srečanje ajdovskega krožka

Projekt Ajdovske zgodbe iz Posavja se počasi bliža sklepnim dejanjem, prav tako tudi  srečanja »Ajdov« v okviru navedenega projekta. 15. oktobra 2022 so se tako člani študijskega krožka in animatorji Zavoda Svibna sestali z namenom, da pregledajo dosedanje delo in se tokrat ob vseh ajdovskih lokacijah Posavja posebej posvetijo Ajdovski jami pri Nemški vasi, ki jo je od 15. oktobra do 15. aprila ponovno možno obiskati po vnaprejšnjem dogovoru. Posebej pa so bile izpostavljene tudi stare (ajdovske – poganske) šege, povezane z novembrskimi prazniki.

Od Divjih bab do Krasa

Po nekajletnem premoru nam je 27. avgusta 2022 ponovno uspelo organizirati strokovno ekskurzijo. Tokrat smo spoznavali dobre prakse na temo upravljanja arheoloških najdišč in prezentacije vsebin tako s področja kulturne dediščine kot narave. Pot nas je ponovno nesla proti zahodu – najprej na Šebreljsko planoto, Arheološki park Divje babe, kjer je bil naš osrednji postanek. Tam smo uživali v naravi, razgledu, blagodejnih energijah, različnih zgodbah tega prostora, ob tem pa tudi spoznavali tegobe in dobre prakse upravljanja arheološko naravoslovnih parkov. Nadaljevali smo s kratkim postankom na Sveti gori, nato pa si v Štanjelu ogledali Muzej krasa in ostale zanimivosti, zaključili pa ob kulinaričnih dobrotah Domačije Furlan.

Foto: Julijana, Sašo, Katarina, Janko, Borivoj, Bernardka

Našli kamen ajdovske deklice

Ko smo iskali vire o ajdovskih lokacijah po Posavju, nam je v roke prišel zapis Brede Vidmar Mandič o kamnu ajdovske deklice, kakor ji je povedal domačin iz Razborja. Kamen naj bi se nahajal v razborski hosti, od podvinske ceste proti Okroglicam. Nahajal naj bi se ob  gozdni potki, oblikovan za sedenje, kot nekak prestol. Ajdovska deklica naj bi hodila na Savo prat, ko se je vračala, pa je na tem kamnu počivala.

Ker nas je zanimalo, če je na tem ljudskem izročilu kaj več, smo se v četrtek , 18. avgusta 2022, popoldan odpravili na raziskovanje – ob veliki podpori  in angažmaju naših članov, Jolande in Marjana Gobec z Okroglic. Že sama sta pred tem raziskovala teren in našla več možnih lokacij, čeprav nobena ni bila povsem zadovoljiva. Pa sta uspela izvedeti tudi ime informatorja, ki je o tem kamnu pripovedoval Mandičevi in tako se nam je na petkovem srečanju pridružil tudi Luka Cesar, ki je na tem kamnu sedel pred več desetletji.

A, žal, tudi neposredna izkušnja ni jamstvo, da takšen kamen najdeš, čeprav ni tako majhen, saj je vendar na njem sedela ajdovska deklica, velikanka! G. Cesar nas vodil v gozd, v Čurovo hosto, na lokacijo, kjer naj bi po njegovem spominu stal kamen ajdovske deklice… ko smo prišli do lokacije, pa nič podobnega… Prečesali smo kar precejšnji del okolice, g, Cesar je preveril še pri svoji sestri, ki je tudi sedela na tem kamnu in še povedala, da ima ta kamen tudi  malo vdolbine, kot odtis dveh velikih ritnic…. Pa se je preverjalo še pri bageristu, ki je širil gozdno pot… nihče ni vedel povedati.. Bi ga morda kdo prestavil?! Na koncu smo se zadovoljili s tem, da nam je g. Cesar pokazal točno lokacijo kamna…

No, sreča pa je bila na strani vztrajnih … Kamen nas je čakal blizu potoka, skorajda ob izhodišču naše poti, malo zakrit z rastlinjem… a ko  smo razprostrli vso zelenje, se je pokazal v vsej svoji velikosti in obliki, ki jo je prepoznal tudi g. Cesar… Kako se je kamen, tako pravilno poseden, znašel toliko stran od izhodišča, ob vznožju hriba, je še uganka, je pa gotovo na tak način prišel bliže obiskovalcem, morda tudi pohodnikom, ki si bodo od Save proti Lisci ali Lovrencu lahko na njem za hip oddahnili…

Ajdovske zgodbe ob prvi žetvi za blagodejen dež

24. julija 2022 v popoldanskih urah smo v prijetnem svežem zavetju Ajdovske jame poslušali ajdovske zgodbe, povezane s t.i. praznikom prve žetve, ki je sicer bolj znan v t.i. “keltskih” krajih. Ker so bili Kelti tudi eni od naših ajdovskih prednikov, in ker se je veliko njihovih čudovitih zgodb ohranilo tudi po zaslugi irskih menihov, so bile pripovedi Maše Budič in Nine Milavec povezane z irskim izročilom na teme žetve in nekdanjega keltskega sončnega božanstva Lug(h), katerega sledi je možno najti tudi v naših krajih. O Lugu in prazniku prve žetve ter starem prazničnem krogu leta pa je pripovedovala Bernardka Zorko.

Pripovedi pa so bile pospremljene tudi s čudovito, keltsko obarvano glasbo, ki sta je poustvarila Tjaša Cepuš in Lucijan Cetin. V skladbi za blagodejen dež, letos še prav posebej potreben za dobro letino, pa so sodelovali tudi obiskovalci. Na koncu tudi s petjem ljudske pesmi “Tri ptičice so morje obletele”.

V znamenju prve žetve (spravila žit) pa je bilo tudi okrepčilo, vključno s čudovitim “sončkom” in ostalimi dobrotami, ki sta jih pripravili članici Marjana Les in Maja Šušteršič.

Dogodek je bil del javnih aktivnosti študijskega krožka v okviru projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja, obenem pa tudi prireditev Kulturnega društva Fabularij, sofinancirana tudi s strani JSKD in Mestne občine Krško.

Na ajdovskih varuhih mesta Krško

V sodelovanju s Popotniškim društvom Korak smo posavski ajdovski krožkarji  v okviru projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja obiskali dve ajdovski (t.j. predkrščanski) lokaciji v neposredni bližini Krškega: Libno in Trško Goro. Obe lokaciji sodita med arheološko dediščino (obdobje železnih dob), obe nosita cerkvici – ena je »ženska« – sv. Marjeta in druga »moška« – sv. Jožef, ki zreta ena proti drugi, vmes pa ustvarjata močno varovalno energijsko polje… Sta  kot vratarja doline reke Save, ki se pri Krškem odpira v Krško polje.

Kljub manj ugodnemu vremenu, ki nam je sicer dve uri prizaneslo s padavinami, smo si lahko predstavljali razgled  in dominanto vlogo, ki ju imata v prostoru…

Če je bilo na Trški Gori, ki velja za utrjeno prazgodovinsko naselbino iz železne dobe (kamniti okop je najbolje ohranjen na vzhodnem pobočju hriba in meri v višino od 10 do 15 m), najdenih bolj malo najdb  (npr. slučajno najdeni rimskodobni novci pri prekopavanju takratnega šolskega vinograda ob koncu 19. stol.), pa toliko bolj slovi po bogatih najdbah Libna, na osnovi katerih so jo  opredelili kot prazgodovinsko gradišče iz pozne bronaste dobe, železne dobe in tudi rimske dobe. Dobro so tudi vidni obrambni nasipi, ki merijo preko 1800 m.

Libna, hrib na Krškim oz. Vidmom, katerega vrh je 355 m nad morjem in dobrih 200 m nad Krškim poljem, ponuja odličen pregled polja med Savo in Krko ter še daleč naprej… Nič čudnega, da se je v pozni bronasti in starejši železni dobi med pribl. 1000 in 300 pr. n. š. na vrhu vzpetine razvilo pomembno naselje (ki naj bi imelo tudi okoli 3000 prebivalcev).

Arheološka raziskovanja na Libni so se začela že konec 19. stoletja z Jernejem Pečnikom, nadaljevali pa so jih različni muzeji nekdanjih držav in dežel, katerim je pripadlo območje Libne, in tako se najdbe z Libne, ki so resnično bogate, nahajajo v 4 različnih muzejih (Prirodoslovno-zgodovinski muzej na Dunaju, Joanneum v Gradcu, Narodni muzej v Ljubljani in Posavski muzej Brežice).

Doživetja z raziskovanj na Libni je z nami delil tudi Branko Petan, ki je kot gimnazijec na pragu 70-ih let prejšnjega stoletja  sodeloval pri arheoloških izkopavanjih, med drugim tudi bogate  t.i Špilerjeve gomile, v kateri so odkrili dvogrebenasto čelado, železno orožje in konjsko opravo, bronasto situlo in komplet lončenih posod  – kot značilen pokop veljaka iz 6. stoletja pr.n.š. Med številnimi zanimivimi najdbami velja izpostaviti še kultno palico, bronasti scepter, ki jo danes hrani muzej Joanneum v Gradcu,   z bronastimi žebljički okovano skledasto čelado, ki je poimenovana kot »Libenska«, bogate ženske grobove, v katerih so prevladovali nakitni predmeti iz brona, stekla jantarja in zlata, verjetno ostanke enega ali več bogatih ženskih pokopov. Ob različnih sponkah in zapestnicah izstopajo predvsem zlati predmeti: trakasti obročki in jagode iz zlate folije, kar naj bi bili deli značilne »zlate« oprave železnodobnih kneginj-svečenic v 7. stoletju pred našim štetjem.

Zato tudi ni naključje, da je v cerkvico umeščena  ženska svetnica, sv. Marjeta, ki je veljala zmagovalka v boju z »ajdovskim zmajem«, oz. je cerkvica s svetnico prej naslednica nekdanjemu svetišču, posvečenem lokalni boginji plodnosti, saj goduje v času, ko zori žito…

Enotni smo si bili, da si Libna zasluži svoje obeležje, razstavno mesto, zainteresirani pa tudi možnost, da to izjemno dediščino doživijo od blizu.

Ajdi in megaliti

Ajdi naj bi bili z megaliti (velikimi kamnitimi strukturami) močno povezani – po enih virih naj bi bili njihovi graditelji, po drugih pa megaliti predstavljajo zaklete, okamenele velikane – Ajde. Nekaj tovrstnih megalitov smo v Posavju našli, ker pa nas zanima tudi, kako je drugod, smo se v okviru študijskega krožka projekta Ajdi! v nedeljo, 8. maja 2022, odpravili na Kozjansko – na obisk megalitov Žusma. Tam nas je prijazno sprejela domačinka Andreja Križan Lipnik, avtorica knjige Nove zgodbe Žusma, in nas po gozdnem in deloma travnatem pobočju Žusma popeljala med megaliti in z nami delila številne zanimive zgodbe. Polni sveže energije smo zaključili pri Stolpu ljubezni – z obilno malico in čudovitim razgledom.

Zavod Svibna v letu 2021 s plani za 2022

V ponedeljek, 14. marca 2022, je svet Zavoda Svibna obravnaval poslovno poročilo Zavoda Svibna za leto 2021 in nato še plan za leto 2022.

Tako preteklo kot aktualno leto je delo Zavoda Svibna močno obarval regijski projekt Ajdovske zgodbe iz Posavja (akronim Ajdi!), sofinanciran iz Evropskega kmetijska sklada za razvoj podeželja. Zavod Svibna v okviru projekta ob lastnih aktivnostih, povezanih z Ajdovsko jamo, koordinira tudi aktivnosti celotnega partnerstva, nudi tudi vsebinsko in organizacijsko podporo partnerjem in skrbi tudi za administrativni del (poročanje, zahtevki).  Kljub epidemiji nam je v okviru navedenega projekta, ki je večinoma potekal v naravi,  in drugih aktivnostih uspelo realizirati 24 dogodkov (kulturnih, izobraževalnih) in vodenj, o katerih smo že pisali na naših socialnih omrežjih. V letu 2021 smo bil aktivni tudi na področju kmetijskih politik (zlasti v okviru Mreže Plan B) – predvsem v okviru javnih razprav v zvezi nacionalnimi strateškimi dokumenti in drugimi akti na področju kmetijstva. Skrbeli pa smo tudi trajnost projekta Varujvodo. Z Jamarskim klubom Novo mesto pa smo sodelovali tudi pri začetku jamarskih raziskav bruhalnika pod Ajdovsko jamo in rovov v notranjosti jame, ponovno smo pripovedovali zgodbe ob zimskem kresu,… Skupno je bilo opravljenih v l. 2021 okoli 1000 prostovoljskih ur.

Tudi v letu 2022  bo torej še velik poudarek na aktivnostih projekta Ajdi!;  v okviru katerega bo največji zalogaj organizacija dogodka Dan Ajdovske jame – 18. junija 2022, ki bo sovpadal  tudi s 30-letnico razglasitve Ajdovske jame za kulturni in zgodovinski spomenik, obenem pa bomo na osnovi rekonstruiranih oblačil in opreme iz mlajše kamene dobe razvijali tudi nove programe za obiskovalce. Tudi v letu 2022 bomo nadaljevali z ajdovskim študijskim krožkom, načrtujemo tui še eno “ajdovsko” strokovno ekskurzijo, pa delovno akcijo pri ponikalnici pri Ajdovski jami,… Podprli pa bomo tudi nadaljnje jamarske raziskave Ajdovske jame in okolice v izvedbi Jamarskega kluba Novo mesto, pripravili še nekaj kulturnih dogodkov, pohodov ter izobraževanj s področja samooskrbe (prilaganje in blaženje vplivov na podnebne spremembe, trajnostne oblike kmetijstva,  povezovanje skupnosti…)  

Vse zainteresirane toplo vabimo k sodelovanju!

  • Pred Ajdovsko pečjo pri Studencu, študijski krožek
  • Ajdovski britof, Tičnica pri Studencu, študijski krožek
  • Levakova jama oz. Ajdovska jama pri Podbočju, študijski krožek
  • Ajdov grob na Magolniku , študijski krožek
  • Okoli ostankov gradu Ostrovrharjev, študijski krožek
  • Ajdne peči na Bohorju, študijski krožek
  • Pri slapu Pekel na Bohorju, študijski krožek
  • Na križišču pri Ajdovski babi nad Orešjem na Bizeljskem, študijski krožek
  • Na gradu Kunšperk, študijski krožek
  • Na brežiškem gradu, Študijski krožek
  • Pred Ajdovsko jamo na Sromljah, študijski krožek
  • Na poti do Ajdovske jame na Pijavškem, študijski krožek
  • Na Ajdovskem gradcu nad Vranjem pri Sevnici, študijski krožek
  • Usposabljanje animatorjev kamenodobnega življenja
  • Dan Ajdovske jame 2021, predavanje arheologinje Jane Puhar
  • Dan Ajdovske jame 2021, predstavite neolitskih predmetov
  • Priprava rekonstruiranih oblačil za animatorje
  • Predavanje o krasu
  • Ogled kraških pojavov
  • Obisk prenovljene Ajdovske jame
  • Zimski kres pred Ajdovsko jamo
  • Pohod po okolici Ajdovske jame – Štefanov pohod
  • Jamarsko raziskovanje bruhalnika pod Ajdovsko jamo
  • Raziskovalci in nadzorna ekipa
  • Znotraj bruhalnika
  • Delovna akcija v jami Vilenica

Ajdi obiskali vile Čestitke

Drugo sezono ajdovskega študijskega krožka smo začeli kar na Gorjancih… O ajdih na območju kostanjeviške občine še nismo kaj dosti zasledili (slišali smo sicer za en ajdovski kamen v Krakovskem gozdu, a ga še iščemo), pa smo se odločili, da za “ogrevanje” raziskovanja obiščemo t.i. Čestitke, okamenele vile, ki so, kot pravijo bajke, živele v bližnji jami (breznu) Čestitke.

Od Galerije Božidar Jakac Kostanjevica na Krki (oz. nekdanjega cistercijanskega samostana) sicer vodi planinska pot oz. tudi Pot čestitk, mi pa smo jih tokrat zaradi omejenega časa ubrali krajšo varianto. Kot smo razbrali z informativnih tabel, sta tudi sicer usodi samostana in Čestitk usodno povezani, pripoved pa je objavljena tudi na Lokalno.si >>>

Ko smo se povzpeli in sprehodili med kamnitimi osamelci oz. okamenelimi vilami, smo ugotovili, da so bile te vile zelo velike – torej bi lahko sodile tudi v ajdovsko druščino, če izhajamo iz tega, da so bili Ajdje velikani… Je pa blizu (a že na hrvaški strani) še ena jama – Poganja jama – ta pa kaže na to, da so verjeno nekoč tod hodili tudi ajdje – pogani.

Smo pa tudi pri Čestitkah ugotovili blagodejne energije, gostoljubnih domačinov pa tudi ne manjka – tako obisk toplo priporočamo.

Do ajdovskih zakladov v Posavskem muzeju Brežice in sromeljski Ajdovski jami

Na zadnjo septembrsko nedeljo smo ajdovsko raziskovanje začeli v brežiškem gradu, kjer domuje Posavski muzej Brežice.

Tudi brežiški grad naj bi po zapisih Janka Orožna iz l. 1936 (Gradovi in graščine v narodnem izročilu  I. Gradovi in graščine ob Savinji, Sotli in Savi) sezidali ajdje: Brežiški grad je sila star; zgradili so ga ajdje.. To so bili ljudje, tako močni in veliki, da so imeli hrast za palico. Do polovice so zidali grad kleče, preko polovice pa stoje.« Sedanja grajska stavba seveda ne izhaja iz tistih časov.. Lesena utrdba naj bi na  brežičku ob Savi sicer že stala v 11. stoletju..  Predkrščansko, ajdovsko obdobje pa se skriva v tleh, saj grad stoji na širšem arheološkem območju »Brežice –  Arheološko najdišče Mestno jedro-Sejmišče«, na katerem so pod srednjeveškimi plastmi mestnega jedra najdene  naselbinske ostaline  iz neolitika, pozne bronaste dobe in rimske dobe ter delno poškodovano žgano grobišče iz mlajše železne dobe, Sejmišče pa se med bogatimi grobnimi najdbami ponaša tudi s keltskim bojnim vozom…

Posavski muzej Brežice, ki je tudi  partner projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja, pa hrani še  pravo zakladnico najdb iz različnih ajdovskih lokacij po Posavju. Tako smo si v družbi direktorice muzeja, Alenke Černelič Krošelj,  ogledali zakladno bronastodobno  depojsko najdbo iz Ajdovske jame iz Silovca pri Sromljah,  bronasto sekirico iz Ajdovsko oz. Levakove jame pri Podbočju in številne predmete iz Ajdovske jame pri Nemški vasi. Na velikane  iz grške mitologije (kar naj bi po slovenskem mitološkem izročilu ajdje tudi bili), pa smo bili pozorni tudi v čudoviti baročni viteški dvorani, ki jo krasijo  prizori iz grško-rimske mitologije oz. Ovidovih metamorfoz.

V restavratorski delavnici pa nas je restavrator Darko Prah seznanil še s postopkom nastajanja keramičnih replik na primeru vrčka iz Ajdovske jame.

Razpoložljivi čas je kar prehitro minil, saj muzej hrani množico zanimivih predmetov iz različnih obdobij posavske zgodovine, je pa to gotovo razlog za ponovni obisk. Več o Posavskem muzej Brežice >>>

V nadaljevanju popoldneva pa smo sončno svetlobo lovili še na sončnem Silovcu pri Sromljah s ciljem, da si ogledamo že omenjeno Ajdovsko jamo, kraj zakladnega depoja iz 2. tisočletja pred našim štetjem. Tudi tam smo bili deležni čudovitega gostoljubja z odličnim ribjim prigrizkom Okrepčevalnice Kranjčič >>>, se sprehodili po delu sromeljske Poti Vina in sonca ter spoznali različne utrinke iz vinogradniškega življenja, si ogledali jamo, na koncu pa zaključili v obnovljeni stari vincarški hišici Alenke in Marjana Preskar neposredno pod jamo.

Jama je torej arheološko najdišče iz pozne bronaste dobe in tudi antičnega časa,  v registru naravnih vrednot vpisana tudi kot Ajdovska hiša. Gre pa za manjšo, suho, vodoravno jamo, v kateri so ljudje našli zatočišče v različnih obdobjih zgodovine: v bronasti dobi t.i. kulture žarnih grobišč, so tam pustili (skrili, darovali?) lepo bero bronastih  predmetov  (od srpov, sekiric, dleta, zapestnic, ovratnic pa do bakrenih surovcev), kar predstavlja največji poznobronastodobni depo v Posavju;  v kasnejših raziskavah pa so bili odkrite tudi sledi človekove prisotnosti v rimski dobi (med 2. in 4. stoletjem n.št.) z ostanki kurišč in  različne lončenine, ki je bila namenjena uporabi v kuhinji in shrambi. Jamo so pred 2. sv. vojno uporabljali še za skladišče kmečkega orodja, med 2. sv. vojno pa se je v njej skrivala skupina partizanov Kozjanskega odreda.

Ob zaključku smo se ponovno strinjali, da Posavje skriva še veliko pristnih doživetij in zgodb, iskanje ajdovskega izročila pa naravo, kulturno dediščino, odlično hrano in toplo gostoljubje domačinov odlično poveže v doživetje za telo in dušo.