Kategorija: <span>Študijski krožki</span>

Projekt Ajdovske zgodbe iz Posavja se počasi bliža sklepnim dejanjem, prav tako tudi  srečanja »Ajdov« v okviru navedenega projekta. 15. oktobra 2022 so se tako člani študijskega krožka in animatorji Zavoda Svibna sestali z namenom, da pregledajo dosedanje delo in se tokrat ob vseh ajdovskih lokacijah Posavja posebej posvetijo Ajdovski jami pri Nemški vasi, ki jo je od 15. oktobra do 15. aprila ponovno možno obiskati po vnaprejšnjem dogovoru. Posebej pa so bile izpostavljene tudi stare (ajdovske – poganske) šege, povezane z novembrskimi prazniki.

• 

• 

• 

• 

• 

Ko smo iskali vire o ajdovskih lokacijah po Posavju, nam je v roke prišel zapis Brede Vidmar Mandič o kamnu ajdovske deklice, kakor ji je povedal domačin iz Razborja. Kamen naj bi se nahajal v razborski hosti, od podvinske ceste proti Okroglicam. Nahajal naj bi se ob  gozdni potki, oblikovan za sedenje, kot nekak prestol. Ajdovska deklica naj bi hodila na Savo prat, ko se je vračala, pa je na tem kamnu počivala.

Ker nas je zanimalo, če je na tem ljudskem izročilu kaj več, smo se v četrtek , 18. avgusta 2022, popoldan odpravili na raziskovanje – ob veliki podpori  in angažmaju naših članov, Jolande in Marjana Gobec z Okroglic. Že sama sta pred tem raziskovala teren in našla več možnih lokacij, čeprav nobena ni bila povsem zadovoljiva. Pa sta uspela izvedeti tudi ime informatorja, ki je o tem kamnu pripovedoval Mandičevi in tako se nam je na petkovem srečanju pridružil tudi Luka Cesar, ki je na tem kamnu sedel pred več desetletji.

A, žal, tudi neposredna izkušnja ni jamstvo, da takšen kamen najdeš, čeprav ni tako majhen, saj je vendar na njem sedela ajdovska deklica, velikanka! G. Cesar nas vodil v gozd, v Čurovo hosto, na lokacijo, kjer naj bi po njegovem spominu stal kamen ajdovske deklice… ko smo prišli do lokacije, pa nič podobnega… Prečesali smo kar precejšnji del okolice, g, Cesar je preveril še pri svoji sestri, ki je tudi sedela na tem kamnu in še povedala, da ima ta kamen tudi  malo vdolbine, kot odtis dveh velikih ritnic…. Pa se je preverjalo še pri bageristu, ki je širil gozdno pot… nihče ni vedel povedati.. Bi ga morda kdo prestavil?! Na koncu smo se zadovoljili s tem, da nam je g. Cesar pokazal točno lokacijo kamna…

No, sreča pa je bila na strani vztrajnih … Kamen nas je čakal blizu potoka, skorajda ob izhodišču naše poti, malo zakrit z rastlinjem… a ko  smo razprostrli vso zelenje, se je pokazal v vsej svoji velikosti in obliki, ki jo je prepoznal tudi g. Cesar… Kako se je kamen, tako pravilno poseden, znašel toliko stran od izhodišča, ob vznožju hriba, je še uganka, je pa gotovo na tak način prišel bliže obiskovalcem, morda tudi pohodnikom, ki si bodo od Save proti Lisci ali Lovrencu lahko na njem za hip oddahnili…

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

V sodelovanju s Popotniškim društvom Korak smo posavski ajdovski krožkarji  v okviru projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja obiskali dve ajdovski (t.j. predkrščanski) lokaciji v neposredni bližini Krškega: Libno in Trško Goro. Obe lokaciji sodita med arheološko dediščino (obdobje železnih dob), obe nosita cerkvici – ena je »ženska« – sv. Marjeta in druga »moška« – sv. Jožef, ki zreta ena proti drugi, vmes pa ustvarjata močno varovalno energijsko polje… Sta  kot vratarja doline reke Save, ki se pri Krškem odpira v Krško polje.

Kljub manj ugodnemu vremenu, ki nam je sicer dve uri prizaneslo s padavinami, smo si lahko predstavljali razgled  in dominanto vlogo, ki ju imata v prostoru…

Če je bilo na Trški Gori, ki velja za utrjeno prazgodovinsko naselbino iz železne dobe (kamniti okop je najbolje ohranjen na vzhodnem pobočju hriba in meri v višino od 10 do 15 m), najdenih bolj malo najdb  (npr. slučajno najdeni rimskodobni novci pri prekopavanju takratnega šolskega vinograda ob koncu 19. stol.), pa toliko bolj slovi po bogatih najdbah Libna, na osnovi katerih so jo  opredelili kot prazgodovinsko gradišče iz pozne bronaste dobe, železne dobe in tudi rimske dobe. Dobro so tudi vidni obrambni nasipi, ki merijo preko 1800 m.

Libna, hrib na Krškim oz. Vidmom, katerega vrh je 355 m nad morjem in dobrih 200 m nad Krškim poljem, ponuja odličen pregled polja med Savo in Krko ter še daleč naprej… Nič čudnega, da se je v pozni bronasti in starejši železni dobi med pribl. 1000 in 300 pr. n. š. na vrhu vzpetine razvilo pomembno naselje (ki naj bi imelo tudi okoli 3000 prebivalcev).

Arheološka raziskovanja na Libni so se začela že konec 19. stoletja z Jernejem Pečnikom, nadaljevali pa so jih različni muzeji nekdanjih držav in dežel, katerim je pripadlo območje Libne, in tako se najdbe z Libne, ki so resnično bogate, nahajajo v 4 različnih muzejih (Prirodoslovno-zgodovinski muzej na Dunaju, Joanneum v Gradcu, Narodni muzej v Ljubljani in Posavski muzej Brežice).

Doživetja z raziskovanj na Libni je z nami delil tudi Branko Petan, ki je kot gimnazijec na pragu 70-ih let prejšnjega stoletja  sodeloval pri arheoloških izkopavanjih, med drugim tudi bogate  t.i Špilerjeve gomile, v kateri so odkrili dvogrebenasto čelado, železno orožje in konjsko opravo, bronasto situlo in komplet lončenih posod  – kot značilen pokop veljaka iz 6. stoletja pr.n.š. Med številnimi zanimivimi najdbami velja izpostaviti še kultno palico, bronasti scepter, ki jo danes hrani muzej Joanneum v Gradcu,   z bronastimi žebljički okovano skledasto čelado, ki je poimenovana kot »Libenska«, bogate ženske grobove, v katerih so prevladovali nakitni predmeti iz brona, stekla jantarja in zlata, verjetno ostanke enega ali več bogatih ženskih pokopov. Ob različnih sponkah in zapestnicah izstopajo predvsem zlati predmeti: trakasti obročki in jagode iz zlate folije, kar naj bi bili deli značilne »zlate« oprave železnodobnih kneginj-svečenic v 7. stoletju pred našim štetjem.

Zato tudi ni naključje, da je v cerkvico umeščena  ženska svetnica, sv. Marjeta, ki je veljala zmagovalka v boju z »ajdovskim zmajem«, oz. je cerkvica s svetnico prej naslednica nekdanjemu svetišču, posvečenem lokalni boginji plodnosti, saj goduje v času, ko zori žito…

Enotni smo si bili, da si Libna zasluži svoje obeležje, razstavno mesto, zainteresirani pa tudi možnost, da to izjemno dediščino doživijo od blizu.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

Ajdovsko potepanje smo v nedeljo, 12. septembra 2021, nadaljevali po Bizeljskem in deloma tudi Bistriškem… tudi tam smo namreč slišali za sledi Ajdov, pa smo jih šli pobliže pogledat..  Ob robu gozdnega križpotja smo tako naleteli na Ajdovsko babo ,…. Gre za kamniti osamelec, ki pa ni edini.. Mirjam Mencej je v delu “Po poteh zgodb” (2007) o njem zapisala: “To je bila velikanka, ki se je, medtem ko je v naročju  nosila otroka, na glavi pa sedemstolitrsko vedro vode, obrnila, čeprav se ne bi smela – in tako je za vekomaj okamenela. Na križišču ob Babi, kot ji pravijo domačini, so se nekoč tudi  pogosto zbirale coprnice – kot se na križiščih nasploh spodobi.”

Pot smo nato nadaljevali do razvalin Kunšperškega gradu. O gradu Kunšperk pa je zanimive zgodbe zbral Janko Orožen – že danega leta 1936 (v: Gradovi in graščine ob Savinji, Sotli in Savi).  Med drugim je zapisal, da so grad Kunšperk in grad Cesargrad, ki si stojita drug drugemu nasproti in ju loči zgolj Sotla, “oba grada sezidali ajdje, ki so bili velikani. Bili so silno močni. Možje so nosili skale na glavi, ženske pa so nalagale na glavo kadi  z vodo in v predpasnike so si devale še skale. Toda pri zidanju obeh gradov so uporabljali zgolj eno kladivo, ki so ga metali drug drugemu.” V drugem zapisu pa dodaja, da so ajdje ob zidanju gradu Kunšperk sezidali tudi “cerkev Matere Božje na Sv. Gorah pri Št. Petru”.  V neposredni bližini kunšperškega gradu smo o naleteli na še en kamnit osamelec – morda je tudi ta okamnela ajdinja, ki najbrž spet kaj naredila narobe ;). Več o gradu Kunšperk na tej povezavi >>> .

Ko smo se vrnili nazaj na izhodišče, smo  po lepo speljani poti po južnem pobočju Silovca nad Orešjem, kjer termofilne rastline  ustvarjajo že kar primorsko vzdušje, šli še do razgledne “Vlke pečine”, s katere je čudovit razgled. Orešje, Bizeljski grad in preko meje hrvaško Zagorje, so bili kot na dlani.

Pogled je vabil tudi hrib, na katerem stojijo razvaline cerkve sv. Marjete. S te cerkve se je baje zvon skotalil v vas in tam, kjer je pristal, stoji zdaj cerkev sv. Mihaela… Tudi to krščansko izročilo nakazuje, da so bili tu nekoč ajdovski / poganski kraji..

Da  bi se od vseh teh višav in energij, ki so tod tudi zelo močne,  malo prizemljili, pa smo naše potepanje zaključili v kleti – v čudovitem ambientu Vinogradniške kmetije Molipatch so nas gostitelji tako toplo sprejeli, da je bila ta “prizemljitev” že kar premočna in se spet nikomur ni mudilo domov…

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

•