Anica Zorko, članica našega zavoda, ki še hrani živ spomin na različne šege in prakse  izpred več kot pol stoletja nazaj, pozna tudi precej romarskih šeg in romarskih ljudskih pesmi, ki bi jih radi ohranili za naslednje rodove raziskovalcev in poustvarjalcev.

Tako se bomo v okviru več srečanj naučili po nekaj ljudskih romarskih pesmi, slišali in zabeležili zgodbe in spomine na romanja ipd. Romarske ljudske pesmi bomo tudi posneli in jih skupaj z besedili objavili na spletu za nadaljnjo rabo.

7.3.2024 smo organizirali predavanje etnologinje, mag. Mance Račič, ki je predstavila zgodovinski okvir romanj in izpostavila tudi sodobna romanja.

V načrtu je še romarski dogodek – pohod do cerkve sv. Vida na Ravneh, predvidoma v soboto, 15. junija 2024 dopoldan.

Vabljeni k udeležbi in sodelovanju, tudi s svojimi zgodbami in doživetij, povezanimi z romanji.


SPOMINI  NA   ROMANJE

Anica Zorko, Brezovska Gora

V času mojega zgodnjega otroštva  in  še nekaj let potem so iz naše vasi in tudi okolice ljudje množično  hodili na  romanja, oziroma kot smo mi temu rekli  »NA  BOŽJO  POT«. To je bil za tiste čase  največji dogodek,  ki si ga doživel v tekočem letu.

Takrat, takoj po končani  2. svetovni vojni, še bolj pa pred njo, ni imel podeželski  človek  nobene druge večje prireditve, kot je bila Božja pot oziroma romanje k božjepotni  cerkvi. Tam so  se vrstile maše, molitve in litanije s procesijami. Po končanih cerkvenih obredih pa  se je dostikrat  tudi plesalo, saj so bližnji gostilničarji za to radi poskrbeli. Tudi »štantov« ni manjkalo na nobenem  žegnanju. Tam so prodajali za oči vabljive stvari. Spominčki  so se kupovali za one, ki so iz različnih razlogov ostali doma – nekdo je tudi moral paziti na dom. Kupovali so se pa tudi lectovi srčki  za ljubljene osebe.

Eno tako romanje je bilo tudi k Mariji Snežni v Zagorje pri Pilštanju. Njen god se praznuje 5. avgusta in takrat je vsako leto tudi velika slovesnost, tako imenovana Leskovška nedelja. Po ustnem izročilu je ta  pobožnost nastala pred več kot 200 leti. Takrat naj bi nad celo Krško polje priletele kobilice in se spravile nad zoreče žito. Prestrašeni ljudje so za pomoč prosili Marijo, kobilice so odletele in od takrat vsako leto za Marijin god  v zahvalo poromajo k njej.

Tudi meni je iz otroštva ostalo v spominu romanje  k Zagorski Mariji. Tisto leto sem dokončala prvi razred osnovne šole. Ne vem, zakaj mi je ata takrat dovolil s 6 let starejšo sestro na tako dolgo pot. Potovali smo peš. Na pot smo se podali že ponoči ob eni uri iz petka na soboto. Potem smo pa hodili in hodili. Prehodili smo že okoli 10 km, ko se je šele začelo daniti. Bili smo že onstran Brestanice, a kje so še »Zagorje«? Za  sabo smo pustili Senovo in se spustili v breg. Pot se je vila med hribovskimi travniki, posejanimi z najlepšimi rožami. A kljub lepoti narave me je premagala utrujenost. Tudi ostali, v skupini nas je bilo okoli deset, so bili za počitek. Sosedova teta nas je popeljala do najbližjega studenca, kjer smo posedli po travi  in z veseljem in velikim tekom zaužili vsak svojo »popotnico«. Ta je vsebovala pečeno kokoš, sveži kruh, »ta boljše« vino, za otroke pa jabolčnik in sadje. Spočiti in siti smo se podali naprej v hrib, ki je postajal vse bolj strm. Premagali smo ga in prispeli na vrh, kjer smo v dolini zagledali Marijino cerkev. Pot navzdol je bila veliko lažja, kmalu smo pritekli v dolino pred svetišče, se  šli »prijavit« k Mariji, nato pa se zunaj osvežili, nekaj pojedli  in pod slivami zaspali  vse do popoldanske maše. Zvečer je bila maša z ljudskim petjem in nato s svečkami procesija okoli cerkve, zraven smo peli litanije. Vso noč smo peli Marijine ljudske pesmi, vse do jutra, ko se je začela glavna slovesnost.

Na tem  mojem prvem romanju sem se naučila veliko romarskih pesem, saj se je pelo vso pot, ko smo hodili k  Mariji, pesmi so nam dajale veliko elana in v pričakovanju, da bomo doživeli nekaj lepega, svetega in pomirjujočega, smo komaj čakali na snidenje z  Zagorsko Marijo.

Tudi na moje drugo romanje me vežejo lepi spomini. To romanje je bilo pa še bolj doživeto. Tokrat nismo hodili, ampak smo se peljali z vlakom. Vlak je bil poln romarjev, nekaj jih je »zlezlo« tudi na strehe vagonov. Peljali smo se k »Mariji pomagaj na Brezje«. Vozili smo se od zgodnjega jutra  in na Brezje prispeli pozno popoldan. Tu je bilo pa ljudi, vsaj jaz sem bila takrat tako prepričana, iz vsega sveta. Nekateri so peli, drugi molili, eni pa tudi jokali. Jaz tega nisem razumela, zakaj jokajo, ko je pa tu tako lepo, pa me je mama poučila, da jokajo od sreče, ker so lahko tako blizu Marije. Vso noč smo ostali v cerkvi. Toliko petja in toliko molitve, pa tudi toliko prošenj, ki jih je bilo izrečenih eno samo noč, je bilo zame nemogoče dojeti, da bo Marija vse te ljudi uslišala in jim dodelila pomoč.

Drugi dan smo se zopet z vlaki vračali domov. Vodstvo železnice je poskrbelo za dodatne vlake, a jih je bilo še vedno premalo. Nekaj nas je šlo peš vse do začetne postaje – Radovljice, da smo tako prišli na želeni vlak. Slika se je ponovila, natlačeni vagoni ljudi, strehe spet polne, še celo na stopnicah… Srečni smo se vrnili na domove. Polni prijetnih spominov, duša se je nahranila z božjo hrano, usta pa so še tedne in tedne prepevala lepe Marijine pesmi , saj jih je »na tisoče«, pa vse so tako lepe.


Prva ur’ca bila je
Zmeraj sem mislil, zmeraj sem štel
Mladi mežnar
Škrjanček poje
Marija je po polju šla
Gori, na gori
Kar leze ino gre
Marija prav lepo procesijo pelja
Gori, na gori 2
Marija, venec zlat
Teče, teče bistra voda
Stoji, stoji suho drevo