Kategorija: <span>Kulturna dediščina</span>

V dobrih sedmih desetletjih Aničinega življenja se je marsikaj spremenilo, tudi šege in običaji, povezani z velikonočnim žegnom.

Iz otroštva se najbolj spomni priprav na žegen, pri čemer so otroški od strani opazovali mamo Julko, kaj vse je zložila v velikonočni jerbas in jim pri tem razlagala, zakaj  oz. kaj vse pomenijo posamezne sestavine. Ob veliki šunki, ki je morala zadoščati za številno družino, prav tako velikem hlebcu kruha, potici, treh koreninah hrena, so bili v jerbasu še pirhi – za vsakega družinskega člana po dva – in prav tako za vsakega člana tudi cela klobasa, kar se je takrat otrokom ob siceršnjem pomanjkanju zdelo še posebej imenitno – imeti celo klobaso povsem zase! Nekatere gospodinje pa, če niso imele ravno veliko dobrot, so v jerbas dale še lonec, v kateri se je kuhala velikonočna šunka. Tako je imela gospodinja izredno težko nalogo  prinesti na glavi peš do cerkve in nazaj. Se je pa enkrat zgodilo, da se je tako obteženi gospodinji med noge zapletel radoživi otrok, jo spotaknil in je tako stresla  vso vsebino jerbasa, z juho vred, po tleh, pa je bilo potem nekako priporočeno, da otroci mam k blagoslovu jedi niso spremljali.

Sicer pa so bili  otroci praviloma zaposleni z raznašanjem velikonočnega ognja – tega so nekaj dali tudi v peč oz. štedilnik na drva, nekaj pa so ga za dobro letino nesli tudi po njivah. Sicer pa je bila tudi za ostale odrasle velikonočna sobota še zelo delovna. Praviloma se je čistilo po hiši in okoli hiše, pa po štalah… Pri Aničinih doma pa so radi takrat sadili tudi krompir, ker je praviloma sajen na ta dan najbolje uspel.

So pa seveda mamo, ko je prihajala od žegna od Senuš proti Drenovcu, spremljali že od daleč – in takoj, ko so jo zagledali, so si sezuli čevlje, saj je veljalo, da  je pri velikonočnem žegnu tudi zemlja že požegnana in se sme spet hoditi bos, kar je bilo ob sicer grobih zimskih čevljih za otroke pravo olajšanje. Otroci pa so bili tega tudi praznika veseli, saj so takrat dobili vsak po en kos novih oblačil (krilo, hlače ali pa vsaj nogavice), v katerem so šli potem v nedeljo k procesiji.

Blagoslovljene jedi so tako čakale do nedeljskega jutra, saj je bila velikonočna sobota še postni dan. Edino zvečer so lahko pojedli malo velikonočne juhe in potice.

Velikonočni zajtrk pa – ker so imeli doma živino in niso mogli vsi hkrati k vstajenjski procesiji in so zato eni ostali doma in šli k maši kasneje ob 10ih, do cerkve v Leskovcu pa je bilo dobro uro hoda in so se potem na poti že srečali – so jedli deljeno.

Velikonočni žegen je moral biti kar najbolj obilen, bogat, s tem so se med seboj radi postavljali, saj bi to nakazovalo tudi splošno blaginjo družine. Seveda pa vsi niso imeli in so tako pod velikonočni prt včasih skrili še kar jim je prišlo pod roko (pručko, poleno,…), da je bil jerbas videti bolj obilen, a je bila potem zadrega še veliko večja, če se je prt po nesreči odkril.

Žegnu so praviloma nosile gospodinje, včasih pa tudi dekleta, ki so dostikrat dobila tudi fantovsko pomoč.

Ko se je omožila in prišla v Brezovsko Goro, se je tradicija (tudi zaradi časovnega odmika) malo spremenila.  Tu so nosili k žegnu kar k enem od križev na razpotjih v vasi (najprej čisto na zahodu vasi – pri Šmukovem križu). Takrat so župniki  (oz. pa hribovskih vaseh so hodili bolj kaplani ali pa patri iz Krškega) hodili peš in je bilo od cerkve sv. Štefana do c. sv. Lucije na Senušah tu najkrajša pot.  Kasneje – z izboljšavo cest in  motorizacijo  – pa so bila bolj prikladna križišča in križi sredi oz. na vzhodni strani vasi (in se je tako lokacija blagoslova velikonočnih jedi selila od Dolmovičega križa  do Kočnarjevega in nazaj). Tudi v Brezovski Gori se nosile k žegnu praviloma ženske (le od dveh hiš izrecno moški), so jih pa  spremljali tudi otroci. Jerbase so zamenjale košare, ki se ne nosijo več tako polne in seveda tudi ne na glavi, so pa ti žegni sčasoma postali tudi priložnost za praznično srečanje vaščanov. Druženje se je pravzaprav začelo že ob poti do žegna, saj je morala najbolj oddaljena gospodinja iz vasi spotoma »pobrati« še ostale in je tako bilo že na sami poti do žegna in nazaj veliko veselega kramljanja.

Nazaj z žegna se je sicer bilo treba podvizati, saj so jih doma že nestrpno čakali preostali družinski člani, da začno s praznovanjem.

Namreč nekje med 1965 in 1970 se je začela praksa, da se velikonočne jedi  uživa že na veliko soboto, takoj ko se jih prinese z žegna. V tistem času, ko se je blagoslov jedi izvajalo po vaseh, kar je trajalo po ves dan, so imeli duhovniki  vmes tudi malo oddiha – in v vasi, ki je po urniku prišla na vrsto, se je spodobilo, da se je duhovnika povabilo na okrepčilo. Ob enem od takih povabil, ob katerem je gospodinja potožila, da bi postregla s šunko, a da je še post, je župnik pripomnil, da če so jedi že blagoslovljene, se jih sme že jesti, kar so tudi storili. Novica se je raznesla po vaseh in tako se zdaj večinoma velikonočne jedi uživa že na veliko soboto, seveda pa jih ostane tudi še za velikonočni zajtrk.

Spomine Anice Zorko zapisala Bernardka Zorko

Pa danes…oz. do nedavna?

Ko se je uvedel blagoslov jedi zgolj na podružničnih cerkvah, smo iz vasi Brezovska Gora začeli večinoma nositi k žegnu k c. sv. Štefana – ki že zaradi  svoje razgledne lokacije vabi k obisku.  In tako postaja pot z velikonočnimi jedmi do te cerkvice že pravo romanje za vso družino, kar so nekatere ohranile še danes.

Velika sobota nam je tako postala pomemben praznični dan, dan ko se naužijemo prazničnih jedi, ki nikoli v letu niso tako dobre, kot takrat. Je tudi dan, ko nam ni treba od doma  in ga lahko v miru preživimo s svojimi domačimi, kar je v spomladanskem naravnem okolju naše vasi še prav posebej lepo.