… naj vas obdaja mir v najbolj žlahtnem pomenu… vzemite si čas za hvaležnost in počitek, da boste v novem krogu spet radostno uživali Življenje…
In naj bo Mir.
Zavod Svibna
Zakaj sejemo božično žito
Na predprazničnem etno pevskem večeru, smo se na predvečer godu sv. Lucije, spraševali, zakaj sejemo božično žito.
Večina prisotnih je odgovorila, da je to del tradicije, ki jo praviloma opravijo 13. decembra, na Lucijino… da s tem olepšajo praznični dom, ker je to običaj…
V bolj mrzlih časih se je sejalo tudi na Barbarino (4. decembra) ali na Marijin praznik (8. decembra), verjetno predvsem zato, ker so bile hiše manj ogrevane in je žito počasneje kalilo. Je pa moralo ozeleneti do božiča.
Največkrat se je sejalo pšenico, lahko pa tudi drugo semenje – proso, ječmen, koruzo, kumarično seme…
Starejši raziskovalci ljudskega izročila navajajo, da je to šega, ki sega v tisočletja nazaj in je poznana širom po svetu, povezana pa z naravnim ciklusom leta in starodavnim spoštovanjem narave.
Niko Kuret v Pazničinem letu Slovencev piše, da se je božično žito je v pokrajinah Slovenije poimenovano različno – npr. na Dolenjskem »pšenička« ali »kalitev«, v Beli Krajini »večno življenje«, na Spodnjem Štajerskem »svetonočni spomin«… Že iz teh starih poimenovanj je sklepati, da je imelo to dejanje, ki je bilo tudi čisto praktične narave – preveriti, kako bodo semena kalila ob spomladanski setvi, tudi simbolni pomen.
Včasih so verjeli, da bo tako letina obilnejša, da bodo ovce bolje uspevale… Ponekod so po praznikih mlado zelenje raznosili po polju, po vseh njivah – da bo letina še boljša.
Glede na to, kako je žito vzkalilo, so tudi napovedovali, kakšna bo letina, pa tudi kakšna bo usoda domačih in sorodstva v naslednjem letu.
S prisiljenim zelenjem naj bi pomagali tudi otrpli rastlinski rasti. V zelenju je po starem verovanju posebna življenjska moč, ki pomaga mrtvi naravi in človeku, da bi se iztrgala sponam smrti, ki ji je zimski čas tako očitna prispodoba.
Rastoče zelenje v tem hladnem času leta simbolizira upanje in obljubo novega življenja, ki prihaja.
140 let raziskovanja Ajdovske jame
5. decembra 2024 mineva 140 let, kar je v Ajdovski jami pri Nemški vasi zabeležen prvi raziskovalni obisk. Na jamsko steno se je podpisal »starinokop« Jernej Pečnik, ki je leta 1883 začel službovati v Krškem kot dacar za žgane pijače. Bolj kot ta služba pa ga je zanimala arheologija, saj so se najdbe v okolici “ponujale« na vsakem koraku. Krško je bilo tudi tisti kraj, kjer se je pričelo Pečnikovo več kot 25 letno intenzivno arheološko izkopavanje.
Njegov talent in vnemo za odkrivanje arheoloških najdišč je zaznal kustos Deželnega muzeja v Ljubljani Karel Dragotin Dežman. Z njegovim vedenjem in soglasjem je tako l. 1884 Jernej Pečnik kopal tudi v Ajdovski jami pri Nemški vasi, svojo prisotnost pa je ovekovečil tudi s podpisom na jamsko steno: »Cela Jama pregledal, 5. Decemb 1884, Jernej Pečnik«, kar je pozornemu očesu še vedno vidno.
Čeprav ne vemo točno, kaj je Pečnik v Ajdovski jami našel, in kam oz. komu je te najdbe predal, pa lahko 5. december ravno zaradi njegovega zapisa na jamski steni “da je jamo pregledal” označimo kot dan raziskovalcev Ajdovske jame.
Strokovno, metodološko raziskovanje Ajdovske jame se je prav začelo malo pred 2. svetovno vojno (l. 1938) s poskusnimi sondiranji Srečka Brodarja.
Srečko Brodar sicer v prispevku Ajdovska jama (Razprave Dissertationes III, SAZU, Ljubljana 1955) še navaja dodatne napise: »Kopali… (tu slede zabrisani podpisi), levo pristavljen podpis »K. Deschmann«, iz istega leta pa navaja še podpise Jožefa Gabriča in Janeza Pavloviča ter tudi znanega kmetijskega strokovnjaka Martina Humeka. Brodar še navaja, da so ob izkopavanjih med 3. in 23. julijem 1938, naleteli na sledi predhodnih izkopavanj v glavni dvorani. Da so tam opazili »mnoge nenačrtno izkopane in že deloma zasute jame, med njimi pa razprostranjene nasipe«. Na vrhu teh je 19. 3. 1938 Oto Auman, zbiralec starin iz Krškega našel kostne ostanke jamskega medveda, kar je tudi botrovalo poskusnim izkopavanjem Srečka Brodarja v nadaljevanju leta.
Gradivo teh prvih arheoloških izkopavanj je bolj malo znano. Jernej Pečnik je sicer o svojih raziskovanjih objavil več kot dvajset člankov v Slovencu, Dolenjskih novicah, Domu in svetu, Ljubljanskem zvonu, časniku Laibacher Zeitung in Izvestjih muzejskega društva. Poleg tega pa je 1912. izdal tudi drobno knjižico Vojvodina Kranjska v predzgodovinski dobi, ki je prva samostojna publikacija z arheološko vsebino v slovenskem jeziku. Njegovo izkopano gradivo je sicer romalo v depoje in zbirke Deželnega muzeja v Ljubljani in Dvornega muzeja na Dunaju.
So po znana odkritja Srečka Brodarja, ki je najdbe iz holocenskih plasti predal Narodnemu muzeju v Ljubljani, ostale – iz pleistocenskih plasti, med drugim »številne kostne ostanke jamskih medvedov,… vzorce raznih plasti, zoglenelo žito,…« pa predal takratnemu Celjskemu mestnemu muzeju, ki pa je bil l. 1945 ob zavezniškem bombardiranju mesta povsem uničen, z gradivom vred. »Le nekaj fragmentov je ostalo v muzeju v Brežicah in v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani.«
Po Brodarju so se v Ajdovski jami vrstile številne raziskave – arheološke , naravoslovne… ki po vmesnih nekajletnih presledkih potekajo še danes.
Prelomnico v raziskavah jame pomenijo sistematična arheološka raziskovanja v letu 1967, ki jih je izvedla P. Korošec. Prvič je opredelila namembnost jamskih prostorov, jamo definirala kot podzemno pokopališče oz. nekropolo in kot prostor, v katerem so častili spomin umrlih in zagrobno življenje. Zaradi izjemne odmevnosti samih najdb so se 1982. leta, na pobudo Katedre za prazgodovinsko arheologijo predkovinskih dob Filozofske fakultete, Univerze v Ljubljani in Znanstvenega inštituta v Ljubljani, pričela interdisciplinarno usmerjena raziskovanja pod vodstvo arheologinje Milene Horvat. Zaradi izredne odmevnosti v jugoslovanski znanstveni literaturi, sta raziskavo v letu 1984 v svoj redni program uvrstila tudi Posavski muzej Brežice in Kulturna skupnost Krško, leta 1987 pa še Kulturna skupnost Slovenije.
V okviru bilateralnega sodelovanja Oddelka za geologijo, Naravoslovnotehniške fakultete, Univerze v Ljubljani in Inštituta za paleontologijo, Univerze na Dunaju je bilo pod vodstvom V. Pohar in G. Rabederja izvedeno v letu 2002 tudi vzorčenje pleistocenskih sedimentov in preučevanje fosilnih ostankov zlasti jamskega medveda.
V marcu 2019 so tridnevne raziskave na pobudo Mestne občine Krško pred predvideno odstranitvijo kovinske poti in ureditve poti in druge infrastrukture v jami izvedli še arheologi Zavoda Skupina Stik pod vodstvom Reneja Masaryka. Namen te raziskave je bil oceniti ohranjenost arheoloških depozitov in zamejiti območja, kjer so le-ti odstranjeni.
V letih 2023-2024 poteka tudi ob podpori Mestne občine Krško analiza najdenega arheološkega gradiva, rezultati pa bodo skupaj z ostalimi odkritji objavljeni v monografiji o Ajdovski jami, ki jo pripravlja Milena Horvat.
V letih med 1994 in 2003 so se v Ajdovski jami izvajale tudi zoološke raziskave (Hudoklin, Kryštufek, Koselj), ki so Ajdovsko jamo opredelile kot eno največjih kotišč netopirjev v slovenskem merilu, kar je botrovalo tudi vključitvi v omrežje območij Nature 2000. Letni monitoring netopirjev se po naročilu pristojnega ministrstva izvaja 1 x letno (Center za kartografijo favne in flore) , v letu 2016 pa se je v sodelovanju z ZRSVN OE Novo mesto in Zavoda Svibna tudi bolj intenzivno.
Jamarskih raziskav je bila Ajdovska jama pri Nemški vasi zagotovo deležna l. 1936, saj je 29.11.1936 v katastru jam naveden kot datum njenega odkritja. Jamo je raziskovalo Društvo za raziskovanje podzemnih jam Ljubljana, od l. 2021 naprej pa to intenzivno izvaja Jamarski klub Novo mesto. Ta je v l. 2021 pod Ajdovsko jamo odkril tudi podzemni vodni rov Bruhalnik Podjama, raziskuje (tudi še v l. 2024) pa tudi notranje rove jame.
Vsem raziskovalcem Ajdovske jame pri Nemški vasi gre velika zahvala.
Bernardka Zorko
Viri: www.ajdovska-jama.si, Brodar, S., 1953: Ajdovska jama. Razprave SAZU 3, 7-40, Ljubljana; Hrovat, M., 1989: Ajdovska jama pri Nemški vasi. Znanstveni inštitut filozofske fakultete, Ljubljana.; https://old.slovenskenovice.si/novice/slovenija/muzej-ni-placeval-najdbe-so-zato-romale-na-dunaj .
…
O skrivnostih podzemlja Krškega hribovja
V petek, 22. novembra 2024, zvečer, so na sedežu Zavoda Svibna svoje raziskovalno delo v l. 2024 na območju Krškega hribovja, predstavili člani Jamarskega kluba Novo mesto.
Uvodoma je predsednik kluba, Zdravko Bučar, predstavil delovanje kluba, ki je med aktivnejšimi v Sloveniji in se ponaša tudi z odkritji najglobljih jam na slovenskem območju. Posebej je izpostavil delo na območju občine Krško, ki je zadnja leta osredotočeno na Ajdovsko jamo pri Nemški vasi in Krško hribovje.
Marko Pršina je predstavil raziskovanje levega rova nad osrednjo dvorano Ajdovske jame, pri čemer so se zaradi ozkega prostora poslužili različnih tehnik, na koncu z videokamero na podaljšanem drogu. Vse skupaj pa je ustavila ožina “frdamanega okna”. Rov se sicer nadaljuje, a glede na zračne tokove ne obeta večjih prostorov. Več o raziskavah kamina v Ajdovski jami na povezavi >>> Si pa nadejamo nadaljnjih raziskav Ajdovske jame še iz kakšne druge smeri.
Na koncu pa je Borivoj Ladišić (ki je slovenskem prostoru poznan tudi kot jamar z največ registriranimi jami, več kot 1000) predstavil najbolj obsežno delo, ki ga je Jamarski klub Novo mesto v l. 2024 izvedel na območju Mestne občine Krško – raziskavo kraških brezen in vrtač na Krškem hribovju.
Kar je odkril, med drugim tudi 2 povsem novi brezni, je ne zgolj zanimivo (nekaj brezen je slikovito zasiganih), ampak predvsem šokantno. Od skupno 16 raziskanih jam oz. brezen na območju Krškega hribovja, ki pripada Mestni občini Krško, jih je kar 10 onesnaženih (62%). Na tem območju je pregledal tudi 65 od skupno 75 “lidark” (evidentiranih, udorov terena oz. točk, ki odstopajo od reliefa). Evidentiral je 21 onesnaženih udorov, kar predstavlja 32 % pregledanih. Njegovi podatki in fotografije tako kažejo povsem drugačno stanje, kot smo si ga predstavljali. Pri tem pa ne gre zgolj za stara odlagališča.
V razpravi se je izpostavilo odgovornost za takšno stanje, ki pa na koncu privede do lastnika parcele, ta pa dostikrat za divje odlagališče smeti niti ne ve, ali pa celo vztrajno čisti za vedno novimi odlagalci smeti in počasi obupa.
Gotovo je, da bo potrebo najbolj kritične lokacije očistiti (gre za občutljiv kraški teren), vsi skupaj pa bomo morali še močno ozavestiti, da z odlaganjem različnih odpadkov, dostikrat zelo nevarnih, ogrožamo lastno vodo in prst, da te nevarne snovi na koncu posredno ali neposredno užijemo in na koncu ogrožamo svoje lastno zdravje in zdravje najbližjih.
Raziskovalno delo na območju krške občine je v l. 2024 Jamarskemu Klubu Novo mesto sofinancirala Mestna občina Krško v okviru javnega razpisa za sofinanciranje programov s področja tehnične kulture.
Fotografije: B. Zorko, M. Pršina, B. Ladišić
Po mistični pokrajini Planine pri Sevnici
V nedeljo, 17. novembra 2024, smo člani Zavod Svibna v okviru »ajdovskega terena« izkoristili čudovito jesensko vreme za ponovno srečanje z mistično pokrajino Planine pri Sevnici. Že večkrat nas je pritegnila, z vsakim vnovičnim obiskom pa se odkrije nov vidik privlačnosti te pokrajine, ki je nudila čudovit bivalni prostor od prazgodovine sem, kar nakazujejo arheološke najdbe, členjenost terena, imena krajev, ledinska poimenovanja…
Tudi s Planino pri Sevnici so povezane različne legende – od Ajdov graditeljev do zmajev. Tudi tu so so se mudili prav tako skrivnostni vitezi Ostrovrharji…
Ob čudoviti pokrajini pa s prastarimi kulturami povezujejo tudi številni raznoliki megaliti, ki tvorijo mrežo z močnimi energijskimi polji. Različni raziskovalci jih različno interpretirajo, vsem pa je skupna ugotovitev, da gre za poseben prostor.
Naš član Aleš nam je skupaj z domačinko Moniko, ki skupaj z ostalimi raziskovalci vztrajno in podrobno raziskuje Planino in njeno okolico, tako pokazal novo odkrita kamnita obeležja. Ob že znanem »ampusu« je večino presenetil pravi pravcati »dolmen«, bolj poznan kot megalitska struktura zahodnoevropskih pokrajin. Seveda pa je videti še nešteto drugih struktur, od povezovalnih zidov naprej…
Ne ve se, kdo so bili graditelji teh megalitskih struktur, čemu so služile, je pa očitno, da so jih upoštevali tudi v kasnejših tradicijah. Tako je prav posebno doživetje tudi sprehod ob kapelicah križevega pota do razgledne cerkve sv. Križa, ob vznožju katere nas sprejme Pravljični gozd, več indicev pa kaže, da legenda o zmaju tudi ni »iz trte zvita«.
Z mavričnimi vtisi smo zaključili čudovit dan, Planina pri Sevnici pa kar kliče po nadaljnjih obiskih, saj je tam res »dobro biti«.
Fotografije: Aleš, Bernardka
Po energijo od Ajdovske jame do Dunaja
Zadnjo oktobrsko soboto smo po večletnem premoru ponovno izvedli pohod po t.t. Dunajski pešpoti, ki povezuje dve posebni arheološki najdišči in obenem tudi močni energijski mesti – t.j. Ajdovsko jamo pri Nemški vasi in Dunaj nad Krškim.
Po energijskem okrepčilu na sedežu Zavoda Svibna smo »po zalet« odšli do Ajdovske jame, arheološkega spomenika, ki je poseben po najdbah iz mlajše in tudi starejše kamene, pa tudi bakrene dobe. Jama je namreč od 15. oktobra do 15. aprila med vikendi prosto odprta za obisk. V jami smo še opazili manjšo gručo netopirjev, ki jih očitno toplo oktobrsko vreme še ni pregnalo v temperaturno bolj stabilne votline. Sicer pa nas je skozi poletje od ljudi spočita jama sprejela v vsej svoji moči. Po vpisu v vpisno knjigo je sledil vzpon do cerkve sv. Štefana mimo izvira »Pezdica«. Jutranja megla resda ni omogočila siceršnjih razgledov, smo pa se s dobro prezračenimi pljuči tudi pri tej podružnični cerkvici nabrali takšne in drugačne energije.
Za prav posebno živahno vzdušje so poskrbele tudi tople barve gozdnih predelov, ki so ponudili tudi pravo gobarsko bero.
K Hiši frankinje Kerin smo le prinesli tudi sončne žarke, energijo narave pa je s svojimi mislimi in vzorci vin dopolnil gospodar Lojze.
Na koncu pa smo energijo uravnali na gradišču Dunaj, na prvih označenih zdravilnih poljanah v Posavju, sicer pa tudi enem od prazgodovinskih najdišč, katerega ime je ostalo po Keltih.
Energije smo si tako nabrali vsaj za nekaj časa, ko je bo začelo zmanjkovati, je pa je seveda možno vse skupaj ponoviti.
Projekt je sofinancirala Krajevna skupnost Senuše.
Foto: Aleš, Sašo, Bernardka
Vzdrževanje infrastrukture Parka Ajdovska jama
V letu 2024 nam je skladno s strokovnimi smernicami Zavoda za varstvo narave OE Novo mesto zaupano vzdrževanje infrastrukture Parka Ajdovska jama. Večinoma aktivnosti izvajamo člani Zavoda Svibna posamič, ob začetku nove odpiralne sezone Ajdovske jame pa se nas je v nedeljo, 20. oktobra 2024, zbralo kar 13 članov, saj je bilo ob ureditvi okolice jame potrebno očistiti tudi infrastrukturo v jami.
S keltskega dne na Rifniku
V soboto, 7. septembra 2024, se je skupina naših članov udeležila V. keltskega dne na Rifniku. Arheološko območje Rifnik je sicer poznano kot mesto ene pomembnejših poznoantičnih naselbin na Slovenskem, najdbe pa dokazujejo, da je bil ta markanten hrib nad Šentjurjem pri Celju poseljen vse od konca mlajše kamene dobe (in tako so gotovo tudi keltska plemena tu pustila svojo sled).
Na Rifnik smo prišli kot miroljubno keltsko pleme Latobiki, ki je v obdobju mlajše železne dobe živelo v Posavju – kot pleme, ki se raduje življenja in vseh dobrot, ki jih daje Narava, ki rado potuje naokoli, da spozna nove prijatelje, nove prakse, pa da pokaže tudi svoje veščine.. .
Naše dojemanje življenja Keltov smo tako predstavili s pomočjo replik posavskih arheoloških najdb pa tudi s prikazi nekaterih veščin, ki so jih gotovo tudi ti oni imeli. Na koncu pa, ker se že bliža jesensko enakonočje, t.i. obdobje 2. žetve, smo se s kratkim obredom zahvalili Naravi za vse sočne plodove, ki jih te dni pobiramo.
Velika zahvala in poklon organizatorju, Športno umetniškemu društvu Rifnik, za srčno izvedbo in gostoljubje.
Fotografije: Aleš, Katarina, Bernardka, ŠUDR
Sprehod s Kelti po Dunaju
Za obeležitev letošnjih Evropskih dni arheologije, pri katerih v Zavodu Svibna sodelujemo šestič zapored, smo tokrat izbrali Dunaj – Arheološko najdišče Mladevine.
Tega je konec 19. stoletja raziskoval lokalni »starinokop« Jernej Pečnik, večjih načrtnih raziskovanj pa to najdišče ni bilo deležno. Na vzpetini Gradišče so poznavalskemu očesu še vidni nasipi prazgodovinskega gradišča, odkrite drobne najdbe pa sodijo v obdobje poznega neolitika (mlajše kamene dobe) in bronaste ter železne dobe, antike in zgodnjega srednjega veka. Po nazivu kraja sodeč, Dunaj, je bilo tam prisotno tudi eno od keltskih plemen.
Na dogodku smo tako predstavili znane podatke o Dunaju in se sprehodili po gradišču, kjer je še slutiti nekdanje pozicije hiš, obzidij, gomil… S kostumi in opravo, katere večji del so tudi replike posavskih keltskih najdb (originale hrani Posavski muzej Brežice), pa smo predstavili umetelnost keltskih mojstrov.
Na tem gradišču so bile pred 20-imi leti kot prve v Posavju radiestezijsko izmerjene in označene tudi zdravilne točke, kar nakazuje tudi dobre zaznave energij prostora pradavnih prebivalcev, ki so bili gotovo veliko bolj kot smo v sodobnem času, povezani z naravo in njenimi cikli.
Ker se v teh dneh v okviru naravnega kroga leta približujemo enemu pomembnejših praznikov – poletnem solsticiju – smo nekaj misli namenili tudi temu.
Po antičnih virih naj bi bili Kelti tudi mojstri piva, zelo radi pa so se mudili tudi v rimskih vinskih kleteh. In tako smo v tem duhu naše druženje zaključili pri bližnji Hiši frankinje družine Kerin, kjer nas ni zmotila tudi manjša ploha, ki pa je počakala, da smo iz logov Dunaja varno prišli pod streho.
Fotografije: A. Fink, B. Zorko
Fotografije dodatno – FB album: Borivoj Ladišić >>>
Romanje po starem do Sv. Vida na Ravni
Na letošnji Vidov dan smo v okviru praznikov KS Senuše in KS Veliki Trn organizirali romarski podhod do cerkve Sv. Vida na Ravni. Na kratkem romarskem pohodu smo poskusili pokazati posebnosti skupinskih romanj, kot so bila nekoč: romarski »pušeljc«, romarsko malico, romarsko ljudsko petje, dobrotljivost domačinov ob poti, pete litanije in veseljačenje ob zaključku romanja.
V cerkvi Sv. Vida sta romarje pozdravila predsednik SK Veliki Trn, Anton Janc, ki je predstavil tudi zgodovino cerkve in vasi Ravni (kar je objavil tudi v priložnostni brošuri), predsednica Društva za ohranitev podeželja Veliki Trn, Irena Janc, pa predstavila skrb krajanov do cerkve ter njenih posebnosti – zlasti preoblačenje Marije na desnem stranskem oltarju in Kristusa pod križem na levem stranskem oltarju Sv. Jerneja. Cerkev so tudi praznično okrasili z zelenimi girlandami, ki so jih krajanke spletle po stari navadi.
Bernardka Zorko je predstavila še izročilo Sv. Vida, legendo o njegovem življenju, povezanost s predkrščanskim izročilom, njegov patronat… Sv. Vid je med ljudstvom poznan kot eden od zavetnikov v sili. K njemu so se priporočali lekarnarji, vinogradniki, pivovarji, gostilničarji, rudarji, kovači, gledališki igralci, plesalci, mladi… pa za dober vid in sluh, za domače živali, proti poletnim ujmam, proti božjasti, kačjem piku…
Po starem koledarju je Vidov dan prišel na čas poletnega kresa, zato naj bi imel ker nekaj atributov sončnega božanstva. S tem je povezanih še nekaj vremenskih pregovorov, saj na Vidov dan ne sme biti dežja, sicer bo slaba letina oz. kot je bil stari rek iz okolice Rake: “Dež svetega Vida za strn ni nič prida.” Ali: »Vid, dežja ne daj, da bo lepe žetve kaj.«
God svetega Vida pomeni v slovenskem izročilu začetek ‘kmečkega poletja’ oz. košnje, kar pove pesem: »Prišel bo sveti Vid, / češnje zorijo. / Fantje po travnikih / travco kosijo.« Pregovor, da je »sveti Vid češenj sit«, je tudi nastal še v dobi starega koledarja. Prav tako je s starim koledarjem povezan tudi rek “O svetem Vidi se skozi noč vidi”.
Romanje smo zaključili zunaj v senci dreves z okrepčilom in petjem. Tudi harmonika ni manjkala. Vreme nam je tudi odlično služilo in če velja navedeni vremenski rek, potem se obeta tudi dobra letina.
Z dogodkom smo v Zavodu Svibna tako zaključili tudi večmesečni projekt o romarskem izročilu.
Romarski pohod je sofinancirala KS Senuše, pri organizaciji pa je sodelovalo tudi Društvo za ohranitev podeželja Veliki Trn.
Fotografije: K. Kortnik, S. Obolnar, B. Zorko
