Na predprazničnem etno pevskem večeru, smo se na predvečer godu sv. Lucije, spraševali, zakaj sejemo božično žito.
Večina prisotnih je odgovorila, da je to del tradicije, ki jo praviloma opravijo 13. decembra, na Lucijino… da s tem olepšajo praznični dom, ker je to običaj…
V bolj mrzlih časih se je sejalo tudi na Barbarino (4. decembra) ali na Marijin praznik (8. decembra), verjetno predvsem zato, ker so bile hiše manj ogrevane in je žito počasneje kalilo. Je pa moralo ozeleneti do božiča.
Največkrat se je sejalo pšenico, lahko pa tudi drugo semenje – proso, ječmen, koruzo, kumarično seme…
Starejši raziskovalci ljudskega izročila navajajo, da je to šega, ki sega v tisočletja nazaj in je poznana širom po svetu, povezana pa z naravnim ciklusom leta in starodavnim spoštovanjem narave.
Niko Kuret v Pazničinem letu Slovencev piše, da se je božično žito je v pokrajinah Slovenije poimenovano različno – npr. na Dolenjskem »pšenička« ali »kalitev«, v Beli Krajini »večno življenje«, na Spodnjem Štajerskem »svetonočni spomin«… Že iz teh starih poimenovanj je sklepati, da je imelo to dejanje, ki je bilo tudi čisto praktične narave – preveriti, kako bodo semena kalila ob spomladanski setvi, tudi simbolni pomen.
Včasih so verjeli, da bo tako letina obilnejša, da bodo ovce bolje uspevale… Ponekod so po praznikih mlado zelenje raznosili po polju, po vseh njivah – da bo letina še boljša.
Glede na to, kako je žito vzkalilo, so tudi napovedovali, kakšna bo letina, pa tudi kakšna bo usoda domačih in sorodstva v naslednjem letu.
S prisiljenim zelenjem naj bi pomagali tudi otrpli rastlinski rasti. V zelenju je po starem verovanju posebna življenjska moč, ki pomaga mrtvi naravi in človeku, da bi se iztrgala sponam smrti, ki ji je zimski čas tako očitna prispodoba.
Rastoče zelenje v tem hladnem času leta simbolizira upanje in obljubo novega življenja, ki prihaja.
