Prilagajanje na podnebne spremembe s prečiščeno odpadno vodo

15. maja po svetu obeležujemo dan podnebnih sprememb. S posledicami teh sprememb se iz leta v leto bolj soočamo, te nas počasi le spodbujajo, da o tem več govorimo in pišemo, iščemo rešitve, odpravljamo vzroke… Seveda lahko takoj s prstom pokažemo na tiste, ki so bolj odgovorni za vse te ukrepe, a vsak lahko tudi sam marsikaj prispeva.

Tudi letošnjo pomlad smo se na posavskem podeželju že soočili z močno sušo, izhlapevanjem, močnimi vetrovi, kar se odraža tudi na stanju naših kmetijskih kultur. Kmetijstvo je od vremenskim razmer, podnebja,  močno odvisno, hkrati pa tudi na spremembe podnebja samo močno vpliva.
Ne glede na različne kmetijske subvencije lahko kaj hitro potrdimo učinkovitost posameznih ukrepov, pa naj gre za zagotavljanje zadostnih količin humusa v prsti, kolobarjenje, biotsko varstvo, zastiranje prsti…

Pomanjkanje vode za zalivanje, ki je na kraškem terenu še toliko bolj izrazito, pa smo se v Zavodu Svibna v okviru projekta Varujvodo odločili zmanjšati tudi s ponovno uporabo odpadne vode iz gospodinjstev – tudi zato, ker že vrsto let ugotavljamo, da padavin v najbolj pomembnem obdobju leta za rast posevkov ni dovolj. Po slabem letu testiranj pilotne hibridne rastlinske čistilne naprave ugotavljamo pozitivne rezultate, z odpadno vodo smo tako tudi že zalivali naše rastline. Na tak način si zagotavljamo pogoje za stabilnejšo samooskrbo s hrano, se prilagajmo spremembam podnebja, hkrati pa zmanjšujemo obremenitev vse bolj ogroženih virov pitne vode.
V zadnji, prečiščevalni, laguni rastlinske čistilne naprave pa nastaja tudi nov življenjski prostor za različne obvodne živali, ki so prav tako koristne pri uravnavanju populacij škodljivcev na kmetijskih kulturah.

Če se želite osebno prepričati, kako naše pilotna rešitev zagotavljan vode za zalivanje kmetijskih površin deluje v prostoru, pa vabljeni na ogled, ki je možen po vnaprejšnjem dogovoru.

Pa zapojmo kar sami sebi

Naša srečanja študijskega krožka Stare pesmi in igre so zaradi varnostnih ukrepov zaenkrat še neizvedljiva,  kar pa še ne pomeni, da ne bi mogli peti tudi sami ali z domačimi vred kar doma, v stanovanju, na dvorišču.

Na podeželju smo sicer (vsaj pri nas) bolj na redko poseljeni in tako ni izvedljivo, da bi se dogovorili za skupno uro in petje z dvorišča na dvorišče, lahko pa poskusite, v pomoč pa  pošiljam povezavo do posnetkov Slovenske ljudske glasbe, ki jij pridno zbirajo in objavljajo na ZRC SAZU, Glasbenonarodopisnem inštitutu.

Nove priložnosti so na obzorju

Tudi v Zavodu Svibna, čeprav smo dosti aktivni tudi zunaj v naravi in je manj možnosti za okužbo z virusom SARS-Cov-2 (COVID-19). do preklica prekinjamo aktivnosti, ki vključujejo tudi najmanjše skupine. Bomo pa v tem času pridno pripravljali projekte, pa v kolikor bodo želje, in upoštevaje vse varnostne ukrepe,  dostavljali naš jabolčni sok.

Modri, stari ljudje pravijo: »Vse je za nekaj dobro.” Tako nam bo socialna izolacija prav prišla, da postorimo vsa pomladanska dela na vrtu, sadovnjaku, polju… Pa tudi več bo priložnosti za sprehode v  naravo, obiske posebnih mest v naravi… Bo pa tudi priložnost za razmislek,  o tem, kaj je dejansko v življenju najbolj pomembno, kako si še bolj zagotoviti samooskrbo na različnih področjih. In hkrati bo to tudi priložnost, da se soočimo in presežemo različne strahove. S strahom namreč prikličemo ravno tisto, česar se bojimo. Zdrava previdnost in odgovornost sta potrebni, zaupanje, da se bo vse izteklo kot je prav, in delovanje iz srca pa še veliko bolj.

Ostanimo povezani, ne zgolj preko socialnih omrežij… In se veselimo nadaljnjih srečanj, ko bo vse to za nami.

Pesmi in igre debelega četrtka

Februarski četrtkov večer starih pesmi in iger je bil posvečen pustnemu času. Ker se četrtek pred pustom imenuje tudi debeli četrtek, ko se je po pravilu moralo dobro, tudi mastno jesti, je bilo temu primerno tudi okrepčilo, a prirejeno za večerni čas. Nekoč so dejali, da mora biti »o pustu vsakdo sit, človek in živina. Kdor se tega dne ne naje, bo vse leto stradal.«

Ker je Brezovska Gora, kjer se dobivamo, obdana z vinskimi goricami, nas je  je obiskal tudi sam »bog vina Bacchus«, zato tudi pesmi o vinu in napitnic ni manjkalo. Pa tudi plesa in smeha. Vse skupaj naj bi odgnalo mrko zimsko razpoloženje…

Zato bo naslednje srečanje študijskega krožka posvečeno pričakovanju pomladi  in šegam ob godovanju…

Sredozimski večer v znamenju ohcetnih pesmi in iger

V četrtek, 30. januarja 2020 zvečer smo srečanje študijskega krožka starih pesmi in iger posvetili predpustnemu vzdušju. Čas druge polovice januarja je bil nekoč pod patronatom svetnikov »sredozimcev«, sicer pa je bilo to nekoč obdobje  vse tja do pusta, ko je bilo največ porok. In tako je bilo to tudi obdobje, ko si dekleta delala nemalo skrbi, če do pusta ni bilo izgledov za poroko.

Tako je v kar nekaj ljudskih pesmih zabeležena priprošnja k svetemu Antonu, ki naj  bi imel moč » zrihtati moža«, v drugih pa so obtoževali Heroda, ki je v davnem času v betlehemskem mestu »vse fantiče pomoril«.

Spomnili smo se še različnih pesmi zbadljivk  na račun obeh spolov, odigrali nekaj starih družabnih iger, ki so se jih nekoč igrali na ohcetih, slišali nemalo vicev in se spomnili celo starih plesov kot sta rašpla in ceperle.

Ker pa smo že blizu kulturnega praznika, smo zapeli še vse kitice najlepše himne na svetu.

Naslednje srečanje študijskega krožka bo na »debeli četrtek«, tik pred pustom, t.j. 20. februarja 2020 ob 18. uri na istem mestu.  

Ljudsko petje za dušo

Lepega decembrskega večera smo v našem hramu v spomin na to, kako so si nekoč krajšali zimske večere, organizirali večer starih ljudskih pesmi in iger. Nabralo se nas z vseh vetrov Posavja, z različno pevsko kilometrino, a vsi s srčno željo peti iz duše, za dušo, ob tem pa obuditi to staro “dušobožajoče” izročilo.

Družno smo ugotavljali, da je ljudska pesem, nekoč vsakodnevna spremljevalka dela in praznovanja, povsem izrinjena iz naših življenj, vse preveč je razvrednotena. Res je, da se lepše sliši iz izdelanih pevskih grl, a petje je pravica in potreba vsakega. Med petjem se sproščajo endorfini, ki nas zdravijo in osrečujejo ter delajo bolj ustvarjalne.Če pa se glasovi naših grl povežejo v čudovito harmonijo večglasja, te vibracije ne učinkujejo dobro le na naše fizično in čustveno telo, ampak na ves prostor in ljudi, ki so v njem. Skupina se med petjem neverjetno poveže, postane eno. Prastare melodije in ritmi pa nas povežejo tudi z ritmom pokrajine, v kateri bivamo.

Slovenska ljudska pesem nam lahko v svoji razsežnosti melodij, ritmov in besedil služi tudi namesto popularnih, z vzhoda prinesenih, manter, kot molitev. Saj ste slišali: “kdor poje, trikrat moli” in  pa “kdor poje, zlo ne misli”.

Dajmo torej čimveč peti – sami in skupaj. Ljudska pesem je bila narejena za ta namen – za petje, ne zgolj za poslušanje. Četudi je morda v začetku glas negotov… Tudi tu velja, da vaja dela mojstra.

Mi pa bomo z našimi pevskimi druženji nadaljevali v obliki študijskega krožka. Vsaj enkrat mesečno. Če še koga zamika, dobrodošel!

Varuj vodo in prihrani

V četrtek, 28. novembra 2019 zvečer smo,  malo tudi ob bok evropskemu tednu zmanjševanja odpadkov, v okviru projekta Varuj vodo izvedli še eno srečanje na temo odpadnih voda iz gospodinjstev v naseljih razpršene poselitve.

Tokrat smo dali poudarek temu, kako je možno s pametnim izločanjem različnih odpadnih snovi v gospodinjske komunalne odpadne vode možno tudi kaj prihraniti v družinskem proračunu (seveda pa je največji prihranek v tem, da ohranjamo neoporečne naravne vire).

Uvodoma je g. Rafael Jurečič, predstavnik Občine Krško, vodilnega partnerja projekta, povzel aktivnosti, kijih izvajamo pri vseh partnerjih projekta, Aleš Levičar iz družbe Kostak d.d., ki je v okviru projekta zaposlen v svetovalni pisarni, namenjeni vsem občanom regije Posavje za svetovanje pri ustrezni izbiri in rabi malih čistilnih naprav, pa je med drugim predstavil največje napake, ki vplivajo na učinkovito delovanje malih čistilnih naprav, bodisi zaradi spuščanja v odpadno vodo neustreznega odpada, bodisi zaradi neustrezne montaže same čistilne naprave. S fotografijami je nazorno ponazoril, kaj se zgodi, če se v čistilni napravi znajdejo olja, solata, higienski robčki, palčke za ušesa… V razpravi pa smo ugotavljali, da v odpadne vode ne sodijo agresivna čistila, ki pomorijo aktivne mikroorganizme, ki prečiščujejo vodo, ravno zaradi teh mikroorganizmov tudi ni priporočljivo večkratno pranje perila dnevno,…

Ker so ena od nezaželenih sestavin odpadne vode tudi različna jedilna olja, smo ob kratki predstavitvi projekta »Olje nekoliko drugače« predstavili tudi posodice za zbiranje odpadnega jedilnega olja, ki so si jih kasneje obiskovalci tudi odnesli domov.

Na koncu je Sašo Obolnar iz Zavoda Svibna predstavil še razloge in potek postavitve hibridne rastlinske čistilne naprave s ciljem zajemanja ustrezno prečiščene odpadne vode za potrebe namakanja kmetijskih površin, posebej pa je izpostavil spodbudne rezultate prvih analiz vzorcev odpadne vode. Ob tem se že pol nekaj mesecih delovanja kaže tudi ugoden vpliv na stanje biotske pestrosti, saj so zlasti ob zadnji gredi začele pojavljati vodne in obvodne živali kot so kačji pastirji, žabe, pa tudi lastovice in netopirji.

Srečanje je cca 20 udeležencev dogodka zaključilo ob okrepčilu in živahni razpravi.

Projekt je sofinanciran s strani Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja v okviru 1. poziva LAS Posavje. “

Prenovljena spletna stran o Ajdovski jami

Letošnjo jesen je zaživela tudi prenovljena spletna stran o Ajdovski jami na www.ajdovska-jama.si, z informacijami tudi v angleškem jeziku. Tako je postala tudi informacijska podpora informativnim tablam, ki jih je postavila Občina Krško. Te so namreč opremljene s QR kodami za dodatne informacije o tej izjemni kulturni in naravni znamenitosti. Pri postavitvi te spletne strani se posebej zahvaljujemo Zavodu Skupina Stik in Zavodu za varstvo narave, OE Novo mesto, ki sta sodelovala pri pripravi besedil in slikovnega in grafičnega gradiva ter Občini Krško, ki je vse to omogočila.

Skupaj z informativnimi tablami in splet nos stranjo je Ajdovska jama pridobila tudi celovito grafično podobo, vključno z logotipom, ki izhaja iz znamenite posodice R 471 (pogled z vrha), ki na tak način upodablja jamski prostor s silhuetami ljudi, oba vhoda, simbolizira pa tudi prehajanje med svetovi, kar je jama ljudem v prazgodovini nedvomno predstavljala.

Vabljeni k ogledu, prav tako pa tudi k samemu obisku.

Gozd – navdih za trajnostno skupnost

Septembrski posebni dnevi, s katerimi na evropski ravni obeležujemo trajnostne skupnosti, trajnostno mobilnost, pismenost, kulturno dediščino, so bili povod tudi našemu nedeljskemu sprehodu v gozd, na katerem smo skozi prebiranje različnih literarnih del in deljenjem lastnih spoznanj razmišljali, kako živeti v naših skupnosti na čimbolj trajnosten način – tako v odnosu do narave, dediščine in drug do drugega.

O trajnostnem sobivanju smo skozi sezono 2018/2019 razmišljali v dveh študijskih krožkih »Samooskrbna skupnost » in »Staro izročilo za nove dni«. Čeprav se  termin »trajnostna skupnost« pojavlja bolj sodobnem času kot odziv na okoljsko in podnebno, pa tudi socialno krizo, lahko  dobre zglede najdemo  v bližnji in daljni preteklosti. Trajnostna skupnost naj bi torej trajala in funkcionirala tako, da ne bi uničila virov za svoj obstoj kot tudi obstoj naslednjih generacij. To je skupnost, ki bo omogočila optimalen razvoj in bivanje vseh svojih članov.

V fazi globalizacije in individualizma tako različne skupnostne pobude, ki prihajajo iz civilne sfere, velikokrat zgolj na bazi prostovoljskih akcij, delujejo utopično ali kot romantično spogledovanje s časom, ki ga ni več… Pa vendarle je tovrstnih pobud po svetu vse več:  vzpostavljajo se  skupnostne kmetije in vrtovi, eko vasi, različne zadruge… Govora je tudi o trajnostnih oz. tranzicijskih mestih… Pri vseh je ključna predpostavka, da te skupnosti  niso le po meri človeka, ampak tudi po meri okoliške narave.  Tudi v Sloveniji imamo nekaj tovrstnih pobud, ki so še bolj v zametkih, projektne narave, povezujejo pa somišljenike iz različnih krajev… Na nek način gre za skupnosti na daljavo, kar je tudi v nekaj, izziv pa je, kako take skupnosti vzpostaviti v svojih mikrookoljih, vaseh, mestih… Javna podpora pri tem je sicer zelo dobrodošla, a posamezni primeri kažejo, da če ni predhodne oz. vzporedne civilne iniciative, ki bi to idejo živela naprej, zgolj projektna pobuda s strani lokalne skupnosti ali države ne zadošča.   Potrebna je torej ozaveščenost, zavedanje naše vsesplošne povezanosti na mikro in makro ravni, ne zgolj na ravni človeške skupnosti, ampak vsega, kar živi in obstaja na planetu oz. je živeli in obstajalo oz. še bo. To pa je v naši potrošniško generirani, tekmovalni družbi zelo težko… Kako torej priti do tega preskoka zavesti?

V naši, po vinorodnih gričih razpršeni vasi, je še živ spomin, kako so si še nekaj desetletij nazaj sosedje med seboj pomagali pri vsakodnevnih, večinoma kmečkih, opravilih. Pri vseh hišah je šlo za podoben način, ritem življenja, ob pomanjkanju strojev so si enolično ali težaško delo lajšali tako, da so ga skupaj opravili najprej pri enem, potem pri drugem, popestrili pa tudi z različnim šegami in razvedrili. Ker so bili cele dneve skupaj, so dobro poznali tako radosti kot bolečine drug drugega ter vse potrebe, ki so iz teh izhajale, zato so si priskočili na pomoč tudi, če  zanjo ni nihče posebej prosil.  Časi so danes precej drugačni. Urbanizacija je prišla tudi na vas, ki je postaja spalno naselje, saj večina prebivalcev dela v bližnjih mestih, kmetujejo le še pri redkih hišah; družabno življenje pa – ali skorajda ni ali pa  ga zaradi mobilnosti živimo izven kraja, na različnih prireditvah, druženju s prijatelji  iz drugih krajev… Tudi po vrednotah, ki jih poskušamo živeti, smo si zelo različni – že znotraj družin, kaj šele soseske… Kako najti skupen imenovalec take skupnosti? In ali je res rešitev zgolj ta, da se s peščico somišljenikov umaknemo nekam na samo in začnemo vzpostavljati skupnost na novo?  Ker imam rada svoj kraj, se mi ta misel upira… Prvi skupni imenovalec smo sicer našli –  v nekaj letnih druženjih celotne soseske… Do naslednjega koraka pa bo moralo preteči še nekaj časa…  Potrebnih bo še veliko besed, izrečenih in prebranih, morda tudi kaj bolečih izkušenj.

Navdihov za sobivanje v skupnosti na trajnosten način, lahko v naravi sicer vidimo veliko – ne zgolj pri živalih, tudi rastlinah. Ena taka čudovita trajnostna skupnost je gozd. Z osredotočenim sprehodom skozi gozd, ki bo sicer že sam po sebi  močno vplival na naše zdravje in čustva, ki nam bo omogočil ponovno vzpostavitev stika s samim seboj, z našimi izzivi in željami, bomo sčasoma dobili uvid, kako sobivati z ljudmi okoli nas. Kot je podoben uvid dobil avtor knjige Skrivno življenje dreves, Peter Wohlleben, ki jo priporočamo v prebiranje – še najbolje na gozdni jasi. Pa ob tem še katero drugo literarno delo, kot je npr. pesem Antona Medveda V gozdu .

Strokovna ekskurzija po “Zeleni Španiji”

Sredi letošnjega julija smo se odpravili na raziskovalno potepanje po Kantabriji, Asturiji in Galiciji – t.i. “Zeleni Španiji”. Ta predel Španije je znan po marsičem, nas pa je pomaknil zlasti zaradi bogate arheološke dediščine in jam z bogatimi jamskimi poslikavami, ob tem pa tudi zaradi kmetijskega, zlasti sadjarskega dela, znanega tudi pri pridelavi jabolčnikov oz. sidre.  Gre tudi za dežele, ki močno “dišijo” po Keltih, kar nakazuje tudi samo ime Galicije, predvsem pa splošno razširjeno glasbilo – dude. Keltska je tudi sveža zelena pokrajina, ki s strmih vrhov preko  pašnih planin, rodovitnih gričev in številnih rek prehaja s klifi obdane peščene plaže. In ravno v Galiciji smo se udeležili že 41. po vrsti mednarodnega festivala keltske glasbe, v Asturiji  festivala sidre, obiskali številne muzeje pa tudi naravne zanimivosti, med katerimi je gotovo tudi prvi nacionalni park v Evropi – park Picos de Evropa. 

Marsikaj od videnega bi bilo možno vsaj deloma prenesti tudi v razvoj naše kulturno turistične ponudbe.

Prazgodovinski park Teverga tako prestavlja v evropskem merilu inovativno predstavitev jamske umetnosti iz starejše kamene dobe. Postavili so ga na območju nekdanjih rudnikov sredi planin Asturije, tako da so  rekonstruirali jamske spodmole in jamske poslikave najbolj poznanih jam iz Evrope, s tem presegli omejitev vstopa v posamezne jame in v umetnem okolju omogočili jamsko doživetje. V območju parka se nahaja še objekt, ob tem pa so v naravno okolje umestili še interpretacijski center in center za obiskovalce, na velikih travnatih površinah pa je možno občudovati vrste živali, ki so upodobljene na jamskih slikarijah. Gre sicer že redke avtohtone pasme konj, goveda, pa tudi divjadi. Ideja o “rezervni” Ajdovski jami se je tako hitro porodila…

Sorodne vsebine smo našli tudi v pridelavi jabolčnika, njihove “sidre”, iz katere so prva tako naredili zanimivo zgodbo. Kmalu smo ugotovili, da se naš jabolčnik lahko primerja z njihovim po kvaliteti, morda ga celo preseže, je pa zavest glede konzumiranja te lokalno pridelane osvežilne pijače tam pri vseh generacijah zelo močna. Zanimivo je bilo doživetje tudi njihovega festivala in zlasti način zračenja, gaziranja pijače v kozarcu, pohvale vredne pa je tudi Muzej sidre v Navi, ki omogoča aktivno spremljanje procesa pridelave in življenja s sidro in je z vidika doživetij tudi eden boljših muzejev.

Posebno doživetje je bilo tudi doživetje bilo tudi doživetje vasice treh laži  Santillana del Mar, v neposredni bližini jame Altamire. Kraj je z lepo ohranjenimi in obnovljenimi srednjeveškimi ulicami in objekti pravi živi muzej.

Seveda vse tri navedene dežele, pa še Baskijo bi lahko prišteli, ponujajo še veliko zanimivih, prvinskih doživetij in srečanj z njihovo mistično kulturo, kulinariko, ki jih v nekajdnevni ekskurziji nismo mogli obiskati, in tako čakajo na naslednjo priložnost, morda tudi z bolj intenzivnim pohodništvom ali pa potapljanjem…