Sodelovali smo na svetoduškem dogodku Vse sorte je že blou

V nedeljo, 11. februarja 2024 popoldan je Društvo za ohranitev podeželja Veliki Trn organiziralo kulturno prireditev “Vse sorte je že blou” – po knjigi z istoimenskim naslovom avtorice, domačinke, Marije Krejan, ki je v tej knjigi zbrala zgodbe iz okolice Velikega Trna ter jih zapisala v “svetoduškem” narečju. Knjiga je vir in spodbuda tudi vsem nadaljnjim raziskovalcem in poustvarjalcem ljudskega izročila. Z veseljem po njej posežemo tudi v Zavodu Svibna.

Stične točke v delovanju so privedle tokrat tudi do prvega programskega sodelovanja obeh organizacij. V imenu Zavoda Svibna je na dogodku sodeloval duet ljudskih pevk “Ančka in Bernardka”, ki sicer tudi skupaj vodita zavodova četrtkova srečanja ljudskega petja. Predstavili sta štiri manj znane ljudske pesmi, ki se jih je Ančka naučila še od svoje stare mame (Sarafan, Herod je kriv, Na Mojzesovi ohceti in Zadovoljni Kranjec). S tem ljudskim vložkom sta dopolnili čudovit nastop vokalne skupine Rajenke in prebiranje narečnih zgodb iz navedene knjige Marije Krejan.

Več v objavi Posavskega Obzornika >>>

Postali smo člani mednarodne mreže EXARC

Z interpretatorsko skupino Ajdi smo bili 2.2.2024 sprejeti med člane mednarodne mreže EXARC, ki povezuje strokovnjake, arheološke muzeje na prostem, eksperimentalne arheologe in interprete, v kateri si izmenjujejo izkušnje, dobre prakse, nasvete, trike – s ciljem, da se širši javnosti omogoči kar najbolj veren dostop do arheološke preteklosti.

V Zavodu Svibna se veselimo članstva, dostopa do znanja in izkušenj, pa tudi izmenjav, morebitnih mednarodnih projektov in seveda kar najbolj kakovostnih interpretacij prazgodovine, ki jih bomo z veseljem delili z zainteresiranimi.

Z letnega srečanja članov Zavoda Svibna

V okviru ohranjanja in raziskovanja kulturne dediščine podeželja,  bomo namenili posebno pozornost dediščini pradavnine  oz. Ajdov,  pri tem  načrtujemo več izobraževalnih dogodkov in nadgrajevanje  znanj tudi z vključitvijo v mednarodnem mrežo EXARC, ponovno pa obujamo tudi Izbo spomina, v okviru katere se bomo posebej posvetili romarskemu izročilu.

V petek, 26. januarja 2024 smo se člani Zavoda Svibna dobili na rednem letnem srečanju, da smo se malo spomnili na aktivnosti in dogodke v preteklem letu, predvsem pa, da smo dorekli program za leto 2024.  

Kar nekaj aktivnosti pa bo namenjenih tudi sonaravnemu kmetijstvu in samooskrbi.  In seveda ne bo manjkalo tudi različnih prazničnih druženj, izletov in »udarniških« akcij. Obeta se ponovno pestro leto, ki bo gotovo prineslo veliko novih znanj, dobrega vzdušja, povezanosti generacij in potrebnih sprememb.

Sredozimski etno večer

V petek, 12. januarja 2024 smo se v hramu Zavoda Svibna ponovno zbrali, da bi peli po ljudsko in se spomnili še kakšne stare šege.

Glede na mesec v letu smo se dotaknili izročila, povezanega s Pehto in sv. Antonom, naš mladi udeleženec Miha nas je spomnil še na otroške ljudske pesmi, zapeli smo še zdravico slavljenki, pa še kakšna »za povrh« se je našla. Za popestritev smo si uprizorili še pevsko tekmovanje  z »vsak si mora svojo pet«.

Začeli smo spoznavati tudi romarsko izročilo in romarske ljudske pesmi, kar je poseben projekt, ki se bo prepletal z etno srečanji. Ta bodo enkrat mesečno, naslednjič v četrtek, 15. februarja 2024. Vabljeni, vstop je prost.

Ob obratu leta

Ob obratu leta je čas za hvaležnost in zaupanje… Hvala za tkanje dobrih misli in dejanj. Naj se nadaljuje tudi v novem letu!

V Zavodu Svibna ponovno pojemo po ljudsko

Po daljši prekinitvi smo se 7. decembra 2023  na sedežu Zavoda Svibna ponovno dobili zato, da bi peli ljudske pesmi – ne nastopali ali se pripravljali za nastop, zgolj peli iz srca… in da morda vsaj malo še ohranimo spomin in tudi prisotnost ljudske pesmi v vsakodnevnem življenju.  V nekaj desetletjih smo jo izrinili na rob –  zgolj morda na zabave v kakšni zidanici, a z omejenim repertoarjem in dostikrat zgolj s približkom tistega petja, kot je bilo nekoč. Večglasno, ubrano, srčno… ki je, kot prav pater Gržan, nam v gene in dušo položilo zmožnost povezovanja in življenja v harmoniji. In ki nam je pomagalo k duševnem in fizičnem zdravju.

Ljudske pesmi v vsej svoji pestrosti so pomemben del naše kulturne dediščine. Po številčnosti do sedaj zbranih ljudskih pesmi (Dušica Kunaver navaja številko 15.000) segamo v svetovni vrh. Žal, s starejšo generacijo večinoma odhajajo v grob. Nekatere ostajajo zapisane, posnete in se jih poustvarja  v različnih sestavih – a zgolj na odru, odtujene od vsakdana.

Na četrtkovem srečanju je nekaj spominov na življenje z ljudsko pesmijo delila Anica Zorko, ki se je ljudskega petja in vseh ostalih šeg naučila od svoje stare mame. Omenila je npr., kako je z ljudsko pesmijo umirila kravo pri molži, pa kako so bili potrebni odlični pevci tudi težaških delih kot je npr. kop v vinogradu,…).

Sicer pa smo preprosto peli – vsak je predlagal oz. začel kakšno pesem, pa je bil večer hitro naokoli. Zaključili pa smo ga še s tremi, manj znanimi, božičnimi ljudskimi, ki sta jih predstavili Bernardka in Anica Zorko.

Korenine moje domovine

V četrtek, 16.11.2023,  smo v Dvorani v parku v Krškem gostili študijski krožek Etno-fletno, s  katerim imamo v Zavodu Svibna precej stičnih točk, zlasti pri raziskovanju naše starodavne dediščine. Mentorica Branka Urbanija je uvodoma na kratko predstavila njihovo delo, v okviru katerega se lahko pohvalijo tudi z izdanimi knjigami in dokumentarnimi filmi. Med temi je posebej odmeven dokumentarni film Korenine moje domovine, film o zgodovini, ljudeh in kulturni dediščini naše Slovenije s številnimi novimi dejstvi o naših koreninah. Pod vodstvom mentorice in režiserke je pri filmu sodelovalo 18 strokovnjakov in poznavalcev obravnavane snovi, med njimi prof. dr. Anton Perdih, zamejski pisatelj Marij Čuk in domači mag. Ivan Sivec, oblikovalec prof. Oskar Kogoj, prof. dr. Borut Juvanec,  Simon Prosen, teolog in pisatelj dr. Karel Gržan, publicistka in raziskovalka ljudske dediščine Dušica Kunaver.

Od navedenih so bili na dogodku Dušica Kunaver, prof. dr. Anton Perdih in Simon Prosen. V pogovoru, ki ga je vodila Branka Urbanija, je Dušica Kunaver izpostavila izreden pomen slovenskega ljudskega izročila, od tega npr. vsaj 15.000 zabeleženih ljudskih pesmi, pa nešteto šeg, navad, ki se razlikujejo že od vasi do vasi, obenem pa obžalovala, da je vso to izročilo z odhajanjem starejše generacije vse bolj ogroženo. Simon Prosen, raziskovalec zgodovinske izvirnosti Slovencev, povestničar, je podrobneje predstavil svoja spoznanja o ajdih, gradiščih, tičnicah, kosezih ter o kresniku in kresništvu kot slovenski posebnosti, kar je podrobneje opisal v svoji knjigi Povest  o koreninah Slovencev. Dr. Anton Perdih, po izobrazbi kemik, pa se je osredotočil na rezultate DNK analiz, povezano z etnogenezo Slovencev in drugih Evropejcev, podrobneje pa na osnovi različnih študij predstavil v knjigi Izvor Slovencev in drugih Evropejcev.

Marsikatera spoznanja, ki so bila izpostavljena v filmu in v pogovoru, odstopajo od stališč uradne znanosti, vsa skupaj pa izzivajo k nadaljnjemu raziskovanju.

Srečanje je zaokrožilo prepevanje ljudskih pesmi pod vodstvom Dušice Kunaver ter vsesplošen klepet ob domačih dobrotah.

Prispevek Branke Urbanija >>>

Prispevek Posavski Obzornik >>>

Ajdovska zahvala za darove leta

Okoli 1. novembra v našem zmerno toplem času pobiramo še zadnje pridelke, ki nam jih daje narava. Obenem je to čas vse daljših noči, za katerega so že davno nazaj vedeli, da so meje med svetovi zelo tanke, da je takrat lažje komunicirati tako z duhovi narave kot tudi duhovi prednikov. V tistih davnih časih, ko so bili ljudje močno povezani z naravo in se tudi zavedali svoje odvisnosti od nje, je bilo to prav posebno praznično obdobje v letu – ko so se veselili nad pridelki in se obenem še posebej zahvaljevali svojim rajnkim za vso pomoč skozi leto. Ker je bil to tudi začetek zimskega počitka za novo sezono, je ta praznik mnogim predstavljal tudi začetek leta. Na prehodu leta pa se je ob prazničnih jedeh in vsem, kar praznovanju pritiče, tudi pogledalo v prihodnost, k praznovanju pa se je povabilo tudi duše rajnikih.

V slovenskem ljudskem izročilu je še ostalo nekaj drobcev teh starih navad, nekoč enovit zahvalni praznik se je sicer razdelil na Praznik mrtvih/Vernih duš in Martinovo, pri obeh se je oz. se ponekod še vedno pusti po večerji na mizi jed ali vsaj kozarec vina tudi za “verne duše”… pa tudi vedeževanje na te dni še ni povsem izumrlo…

Na pragu letošnjih praznikov (27. oktobra 2023) smo se tako tudi člani ajdovskega študijskega krožka Zavoda Svibna zahvalili za darove leta, se ob domačih pridelkih in dobrotah poveselili, pa s pomočjo jabolka pogledali v prihodnje leto… Kot kaže bo zelo neobičajno…

Fotografije: Katarina in Bernardka

Ajdovska jama po 20ih letih

27. septembra 2023 mineva 20 let, kar se je Ajdovsko jamo pri Nemški vasi predalo v turistične namene.

Takrat je bilo to arheološko najdišče eno od občinskih razvojnih prioritet.

Občina Krško je že leta prej zagotavljala sredstva za arheološke raziskave, vzpostavila pot do jame in kasneje parcele tudi odkupila. Investicijo je podprlo tudi Ministrstvo za kulturo, veliko je sodeloval tudi Restavratorski center ZVKDS, podprla so tudi večja lokalna podjetja, društva in posamezniki.

V okviru takratnih dnevov evropske kulturne dediščine in na svetovni dan turizma je bila Ajdovska jama z uvodnim predavanjem arheologinje Milene Horvat, koncertom Ljobe Jenče in kresom pred Ajdovsko jamo (ki ga je skupaj z županom Francem Bogovičem prižgala arheologinja Paola Korošec) slovesno predana za turistični obisk.

Dogodek je pritegnil veliko obiskovalcev – tako domačinov in širše lokalne javnosti kot tudi predstavnikov lokalne skupnosti in države.

Po svojem znanju in zmožnostih smo se v priprave in izvedbo dogodka, pri katerem je sodelovala tudi občna izpostava JSKD iz Krškega, vključili tudi prebivalci iz neposredne okolice jame. Tako velik obisk je bil tudi logistični izziv, ki so ga takrat iz Senuš reševali gasilci, ki so v svojih vozilih obiskovalce prevažali do in s kraja dogodka.

Nekako je bilo čutiti, da celoten kraj, celotna občina diha za ta dogodek, za to lokacijo.

Takrat smo  bili smo polni idej in optimizma glede razvoja kulturnega turizma, veseli in ponosni, da bodo tudi naši odročni kraji postali pomembni na turističnem zemljevidu in zemljevidu pomembnejše kulturne dediščine srednjeevropskega prostora.

V tem zanosu pa s(m)o bili premalo pozorni na prihajajočo naravovarstveno zakonodajo, ki je sicer lokacijo uvrstila še na zemljevid državno in evropsko pomembnih naravnih vrednot, a pri tem močno posegla v režim obiska,  dokončno  vzpostavitev infrastrukture  za obiskovalce in izbiro upravljavca, do česar ni prišlo v vseh teh 20ih letih.

Tako se zdi, da se v tem času pri Ajdovski jami ni veliko spremenilo. odprta vprašanja ostajajo odprta. Se je pa spremenil svet. V ospredje prihajajo druge prioritete, druge vrednote, druge potrebe…

Fotografije: Arhiv Bernardke Zorko, prispevek iz časopisa Posavski Obzornik

Jesensko enakonočje na Ajdovskem gradcu

V petek, 22. septembra 2023 v poznopopoldanskih in večernih urah smo “ajdovski”Ajdovci” Zavoda Svibna na povabilo KŠTM Sevnica sodelovali na Festivalu Ajdovski gradec, kjer smo ob prikazih veščin iz mlajše kamene dobe obeležili letošnji praznik jesenskega enakonočja.

Čeprav je arheološko najdišče Ajdovski gradec znano kot poznoantična zgodnje krščanska naselbina , pa naziv “ajdovski” kaže, da so tam živeli ali ga obiskovali tudi že predkrščanski prebivalci, ajdi. Ker so bili takrat močno odvisni od narave in poznavanja letnih časov, predvidevamo, so ta kraj obiskovali tudi ob posebnih dnevih v letu, kot je tudi jesensko enakonočje.

Tako se je s tem razlogom “znašlo” na Ajdovskem gradcu tudi “kamenodobno pleme”, ki so ga obiskovalci “zalotili” sredi prazničnih priprav in ostalega dela, ki sodi k plemenskemu vsakdanu. Kdor je želel, se je lahko poskusil v kamenodobnih veščinah – od prižiga ognja na lok, mletja žita na žrmlje, uporabo starodavnih žigov – pintader – za praznično poslikavo telesa oz. oblačil, uporabe in priprav kamnitega orodja, streljanja z lokom, … Ob tem so obiskovalci okušali (in lahko tudi sami spekli) kamenodobne kruhke, kamenodobni bobov namaz, si na ognju spekli klobase,.. ter v replikah vrčkov, najdenih na Ajdovskem gradcu pili kamenodobni zeliščni čaj, pivo Ajd , jabolčni sok iz starih travniških jablan… Ob tem pa poslušali in peli ljudske pesmi ob zvokih starih glasbil v izvajanju Vlada Nunčiča.

Do ure sončnega zahoda smo poromali na vrh gradišča, kjer sicer sončnega zahoda nismo videli, smo se pa od njega in njegove moči poslovili, se zahvalili za darove letine – za tiste, ki jih je moč pobrati z vrtov in sadovnjakov, pa tudi za tiste, ki so prišli do nas v obliki izzivov, preskušenj in izkušenj človeške solidarnosti in topline. Ob tem pa temnejše obdobje leta sprejeli kot čas počitka in regeneracije pred novim krogom.

Vsi skupaj pa smo dokazali, da smo še prave “ajdovske narave”, da nam v iskreni, dobri nameri tudi malo bolj muhasto vreme ne pride do živega.

Sicer pa praznovanja prihoda jeseni še ni konec… bo trajalo vse do polne lune oz. do Mihaelovega, 29. septembra.

Bernardka Zorko, fotografije: Andreja Cekuta

Več v Posavskem Obzorniku >>>

FB objava KŠTM Sevnica >>>

FB objava Vlado Nunčič >>>

Z dogodkom smo obeležili tudi letošnje Dneve evropske kulturne dediščine in Evropsko leto spretnosti.