Po mistični pokrajini Planine pri Sevnici

V nedeljo, 17. novembra 2024, smo člani Zavod Svibna v okviru »ajdovskega terena« izkoristili čudovito jesensko vreme za ponovno srečanje z mistično pokrajino Planine pri Sevnici. Že večkrat nas je pritegnila, z vsakim vnovičnim obiskom pa se odkrije nov vidik privlačnosti te pokrajine, ki je  nudila čudovit bivalni prostor od prazgodovine sem, kar nakazujejo arheološke najdbe, členjenost terena, imena krajev, ledinska poimenovanja…

Tudi s Planino pri Sevnici so povezane različne legende – od Ajdov graditeljev do zmajev. Tudi tu so so se mudili prav tako skrivnostni vitezi Ostrovrharji…

Ob čudoviti pokrajini pa s prastarimi kulturami povezujejo tudi številni raznoliki megaliti, ki tvorijo mrežo z močnimi energijskimi polji. Različni raziskovalci jih različno interpretirajo, vsem pa je skupna ugotovitev, da gre za poseben prostor.

Naš član Aleš nam je skupaj z domačinko Moniko, ki skupaj z ostalimi raziskovalci vztrajno in podrobno raziskuje Planino in njeno okolico, tako  pokazal novo odkrita kamnita obeležja. Ob že znanem »ampusu«  je večino presenetil pravi pravcati »dolmen«, bolj poznan kot megalitska struktura zahodnoevropskih pokrajin. Seveda pa je videti še nešteto drugih struktur, od povezovalnih zidov naprej…

Ne ve se, kdo so bili graditelji teh megalitskih struktur, čemu so služile, je pa očitno, da so jih upoštevali tudi v kasnejših tradicijah.  Tako je prav posebno doživetje tudi sprehod ob kapelicah križevega pota do razgledne cerkve sv. Križa, ob vznožju katere nas sprejme Pravljični gozd, več indicev pa kaže, da legenda o zmaju tudi ni »iz trte zvita«.

Z mavričnimi vtisi  smo zaključili čudovit dan, Planina pri Sevnici pa kar kliče po nadaljnjih obiskih, saj je tam res »dobro biti«.

Fotografije: Aleš, Bernardka

Po energijo od Ajdovske jame do Dunaja

Zadnjo oktobrsko soboto smo po večletnem premoru ponovno izvedli pohod  po t.t. Dunajski pešpoti, ki povezuje dve posebni arheološki najdišči in obenem tudi močni energijski mesti – t.j. Ajdovsko jamo pri Nemški vasi in Dunaj nad Krškim.

Po energijskem okrepčilu na sedežu Zavoda Svibna smo »po zalet« odšli do Ajdovske jame, arheološkega spomenika, ki je poseben  po najdbah iz mlajše in tudi starejše kamene, pa tudi bakrene dobe. Jama je namreč  od 15. oktobra do 15. aprila med vikendi prosto odprta za obisk. V jami smo še opazili manjšo gručo netopirjev, ki jih očitno toplo oktobrsko vreme še ni pregnalo v temperaturno bolj stabilne  votline. Sicer pa nas je skozi poletje od ljudi spočita jama sprejela v vsej svoji moči. Po vpisu v vpisno knjigo je sledil vzpon do cerkve sv. Štefana mimo izvira »Pezdica«. Jutranja megla resda ni omogočila siceršnjih razgledov, smo pa se s dobro prezračenimi pljuči tudi pri tej podružnični cerkvici nabrali takšne in drugačne energije.

Za prav posebno živahno vzdušje so poskrbele tudi tople barve gozdnih predelov, ki so ponudili tudi pravo gobarsko bero.

K Hiši frankinje Kerin smo le prinesli tudi sončne žarke, energijo narave pa je s svojimi mislimi in vzorci vin dopolnil gospodar Lojze.

Na koncu pa smo energijo uravnali na gradišču Dunaj, na prvih označenih zdravilnih poljanah v Posavju, sicer pa tudi enem od prazgodovinskih najdišč, katerega ime je ostalo po Keltih. 

Energije smo si tako nabrali vsaj za nekaj časa, ko je bo začelo zmanjkovati,  je pa je seveda možno vse skupaj ponoviti.

Projekt je sofinancirala Krajevna skupnost Senuše.

Foto: Aleš, Sašo, Bernardka

Vzdrževanje infrastrukture Parka Ajdovska jama

V letu 2024 nam je skladno s strokovnimi smernicami Zavoda za varstvo narave OE Novo mesto zaupano vzdrževanje infrastrukture Parka Ajdovska jama. Večinoma aktivnosti izvajamo člani Zavoda Svibna posamič, ob začetku nove odpiralne sezone Ajdovske jame pa se nas je v nedeljo, 20. oktobra 2024, zbralo kar 13 članov, saj je bilo ob ureditvi okolice jame potrebno očistiti tudi infrastrukturo v jami.

S keltskega dne na Rifniku

V soboto, 7. septembra 2024, se je skupina naših članov udeležila V. keltskega dne na Rifniku. Arheološko območje Rifnik je sicer poznano kot mesto ene pomembnejših poznoantičnih naselbin na Slovenskem, najdbe pa dokazujejo, da je bil ta markanten hrib nad Šentjurjem pri Celju poseljen vse od konca mlajše kamene dobe (in tako so gotovo tudi keltska plemena tu pustila svojo sled).

Na Rifnik smo prišli kot miroljubno keltsko pleme Latobiki, ki je v obdobju mlajše železne dobe  živelo v Posavju – kot pleme, ki se raduje življenja in vseh dobrot, ki jih daje Narava,  ki rado potuje naokoli, da spozna nove prijatelje, nove prakse, pa da pokaže  tudi svoje veščine.. .

Naše dojemanje življenja Keltov smo tako predstavili s pomočjo replik posavskih arheoloških najdb pa tudi s prikazi nekaterih veščin, ki so jih gotovo tudi ti oni imeli. Na koncu pa, ker se že bliža jesensko enakonočje, t.i. obdobje 2. žetve, smo se s kratkim obredom zahvalili Naravi za vse sočne plodove, ki jih te dni pobiramo.

Velika zahvala in poklon organizatorju, Športno umetniškemu društvu Rifnik, za srčno izvedbo in gostoljubje.

Fotografije: Aleš, Katarina, Bernardka, ŠUDR

f;

Sprehod s Kelti po Dunaju

Za obeležitev letošnjih Evropskih dni arheologije, pri katerih v Zavodu Svibna sodelujemo šestič zapored, smo tokrat izbrali Dunaj – Arheološko najdišče Mladevine.

Tega je konec 19. stoletja raziskoval lokalni »starinokop« Jernej Pečnik, večjih načrtnih raziskovanj pa to najdišče ni bilo deležno. Na vzpetini Gradišče so poznavalskemu očesu še vidni nasipi prazgodovinskega gradišča, odkrite drobne najdbe pa sodijo v obdobje poznega neolitika (mlajše kamene dobe) in bronaste ter železne dobe, antike in zgodnjega srednjega veka. Po nazivu kraja sodeč,  Dunaj, je bilo tam prisotno tudi eno od keltskih plemen.

Na dogodku smo tako predstavili znane podatke o Dunaju in se sprehodili po gradišču, kjer je še slutiti nekdanje pozicije hiš, obzidij, gomil…  S kostumi in opravo, katere večji del so tudi replike posavskih keltskih najdb (originale hrani Posavski muzej Brežice), pa smo predstavili umetelnost keltskih mojstrov.

Na tem gradišču so bile pred 20-imi leti kot prve v Posavju radiestezijsko izmerjene in označene  tudi zdravilne točke, kar nakazuje tudi dobre zaznave energij prostora pradavnih prebivalcev, ki so bili gotovo veliko bolj kot smo v sodobnem času, povezani z naravo in njenimi cikli.

Ker se v teh dneh v okviru naravnega kroga leta približujemo enemu pomembnejših praznikov – poletnem solsticiju – smo nekaj misli namenili tudi temu.

Po antičnih virih naj bi bili Kelti tudi mojstri piva, zelo radi pa so se mudili tudi v rimskih vinskih kleteh. In tako smo v tem duhu naše druženje zaključili pri bližnji Hiši frankinje družine Kerin, kjer nas ni zmotila tudi manjša ploha, ki pa je počakala, da smo iz logov Dunaja varno prišli pod streho.

Fotografije: A. Fink, B. Zorko

Fotografije dodatno – FB album: Borivoj Ladišić >>>

Romanje po starem do Sv. Vida na Ravni

Na letošnji Vidov dan smo v okviru praznikov KS Senuše in KS Veliki Trn organizirali romarski podhod do cerkve Sv. Vida na Ravni.  Na kratkem romarskem pohodu smo poskusili pokazati posebnosti skupinskih romanj, kot so bila nekoč: romarski »pušeljc«, romarsko malico, romarsko ljudsko petje, dobrotljivost domačinov ob poti, pete litanije in veseljačenje ob zaključku romanja.

V cerkvi Sv. Vida sta romarje pozdravila predsednik SK Veliki Trn, Anton Janc,  ki je predstavil tudi zgodovino cerkve in vasi Ravni (kar je objavil tudi v priložnostni brošuri), predsednica Društva za ohranitev podeželja Veliki Trn, Irena Janc, pa predstavila skrb krajanov do cerkve ter njenih posebnosti – zlasti preoblačenje Marije na desnem stranskem oltarju in Kristusa pod križem na levem stranskem oltarju Sv. Jerneja. Cerkev so tudi praznično okrasili z zelenimi girlandami, ki so jih krajanke spletle po stari navadi.

Bernardka Zorko je predstavila še izročilo Sv. Vida, legendo o njegovem življenju, povezanost s predkrščanskim izročilom, njegov patronat… Sv. Vid je med ljudstvom poznan kot eden od zavetnikov v sili. K njemu so se priporočali lekarnarji, vinogradniki, pivovarji, gostilničarji, rudarji, kovači, gledališki igralci, plesalci, mladi… pa za dober vid in sluh, za domače živali, proti poletnim ujmam, proti božjasti, kačjem piku…

Po starem koledarju je Vidov dan prišel na čas poletnega kresa, zato naj bi imel ker nekaj atributov sončnega božanstva. S tem je povezanih še nekaj vremenskih pregovorov, saj na Vidov dan ne sme biti dežja, sicer bo slaba letina oz. kot je bil stari rek iz okolice Rake: “Dež svetega Vida za strn ni nič prida.” Ali: »Vid, dežja ne daj, da bo lepe žetve kaj.« 

God svetega Vida pomeni v slovenskem izročilu začetek ‘kmečkega poletja’ oz. košnje, kar pove pesem: »Prišel bo sveti Vid, / češnje zorijo. / Fantje po travnikih / travco kosijo.« Pregovor, da je »sveti Vid češenj sit«, je tudi nastal še v dobi starega koledarja. Prav tako je s starim koledarjem povezan tudi rek “O svetem Vidi se skozi noč vidi”.

Romanje smo zaključili zunaj v senci dreves z okrepčilom in petjem. Tudi harmonika ni manjkala. Vreme nam je tudi odlično služilo in če velja navedeni vremenski rek, potem se obeta tudi dobra letina.

Z dogodkom smo v  Zavodu Svibna tako zaključili tudi večmesečni projekt o romarskem izročilu.

Romarski pohod je sofinancirala KS Senuše, pri organizaciji pa je sodelovalo tudi Društvo za ohranitev podeželja Veliki Trn.

Fotografije: K. Kortnik, S. Obolnar, B. Zorko

Ponovno na občinskem prazniku

Senuško stojnico smo skupaj s predstavniki sveta KS Senuše zastopali tudi na letošnjem osrednjem praznovanju  Mestne občine Krško. Tokrat smo pivu Ajd dali keltski pridih (pokazali smo se tudi v rekonstruiranih keltskih oblačilih).  KS Senuše pa je, tudi že tradicionalno, zagotovila odličen golaž. Veselo razpoloženje je sicer malo presenetil dež (tudi marsikoga z napol posušenim senom), a najbolj vztrajni smo vedro nočno nebo le dočakali.  

Z romarskima na srečanju poustvarjalcev ljudskega petja

V ponedeljek, 27. maja 2024 sta se članici Zavoda Svibna, Ančka in Bernardka, odzvali povabilu JSKD, območna izpostava Krško, na območno revijo poustvarjalcev glasbenega izročila NAPEV – ODSEV. V generacijsko pestri družbi nastopajočih sta sodelovali z dvema ljudskima romarskima pripovednima pesmima.

Ob tekmovalno ocenjevalnem vidiku srečanja pa je bilo pomembnejše dejstvo, da ljudsko pevsko izročilo po naših krajih še živi in da ga poustvarja tudi mladi rod – tudi v večglasnem petju.

Ker nekoč ljudska pesem ni bila na odru – na eni strani s nastopajočimi in na drugi s poslušalci – temveč so jo peli in poprijemali skupaj, pa je bistvo srečanja prišlo na koncu – ob druženju nastopajočih, ko se je večglasno zapelo – “na dušek”, iz srca.

Več >>> Posavski Obzornik

Fotografije – JSKD OI Krško >>>

Foto: Vir: JSKD OI Krško, avtor Branko Benčin

Obletnica poroke po keltsko

Na čudovito popoldne zadnje letošnje majske nedelje smo z našima članoma, ki sta pred mesecem dni obeležila 40 let skupnega življenja,  po keltsko potrdili njuno zvezo.  Pravzaprav je šlo za preplet ljudskih šeg (ki tudi izvirajo še iz »ajdovskih« časov«) in nekaterih keltskih elementov – kot je ples okoli mlaja, uporaba rogov, vozlov, elementarnih simbolov… Nekateri člani, vključno s slavljencema , pa so se opravili v rekonstruirano keltsko opravo – tudi z replikami posavskih arheoloških najdb iz t.i. keltskega obdobja.

Mlaj  je sicer simbol prvomajskih praznovanj, povezan tudi z enim od praznikov kroga leta  – pri Keltih imenovan Beltan, posvečen sončnemu božanstvu Belin, saj v tem obdobju začne topla doba leta, obenem pa je v naravi to čas oplajanja, povezovanja ženskega in  moškega principa in slavljenje razvijajočega se življenja.  Mlaj že sam z deblom in vencem ponazarja spoj teh dveh principov, dodatno pa to spajanje ponazarja tudi preplet trakov ob deblu mlaja, ki ga ustvarijo 4 plesalci. Mlaje je so nekoč fantje v toplih majskih nočeh postavljali tudi pod okna svojim izvoljenkam.

Pri pripravi mlaja so sodelovali vsi prisotni, pa tudi nekateri, ki so ostali doma (Ančka je spletla čudovit venec, Ina pa izdelala 4 keltske kostume), ostali pa so prispevali okrasje ter pripravili vse potrebno za postavitev.  Vključno s kresom, ki je ob takih pomembnih praznikih obvezen element. Vrhunec je bil obred ob mlaju, v katerega je bilo vtkanih veliko dobrih želja za par slavljencev, povratno pa smo jih bili deležni tudi vsi prisotni.  Ob odličnem gostoljubju sta “anamkari” (“anam cara” po galsko – keltsko pomeni dušna prijatelja) vsakemu od svatov podarila tudi vrečice z zeliščnimi blagoslovi. Druženje ob kresu, ki sta morala prižgati zvezanih rok, se je nadaljevalo do noči, ožgani hrastov hlod pa je sveto vez ljubezni še potrdil.

Fotografije: Gregor, Aleš, Marija, Katka, Borivoj, Bernardka

f

Majski večer vasovalskih pesmi

Na majskem srečanju ljudskega petja, v četrtek, 16. maja 2024, smo kot se za maj spodobi, peli podoknice in vasovalske pesmi – tokrat na »zgornji polici« Brezovske Gore, pa obenem obeležili tudi rojstni dan naše gostiteljice.

Med znanimi in manj znanimi ljudskimi pesmimi (npr. Nocoj je ena luštna noč, Slavček milo mi naglaša, Odpiraj, dekle, kamrico, Snočkajšnja noč je bla luštna, vesela, Jaz pa enga konjiča imam, Sem šel, sem šel čez gmajnico, Po češnji, V nedeljo pri deseti maši, Po gorah, grmi se bliska, Dekle v zelenem vrtu stoji, Vasovalec, Snoč pa dav je slanca pala,…) pa je bi čas tudi za raznorazne šale.

Medgeneracijski pevski večer je tako postregel tudi z obilno mero smeha in dobre volje ter z odličnimi učinki na zdravje vseh prisotnih.