Na čudovito soboto, 18. aprila 2026, smo ponovno izvedli strokovno ekskurzijo, ki postaja tradicionalna izobraževalna in družabna aktivnost več skupin oz. študijskih krožkov, ki delujejo v okviru Zavoda Svibna. Tokrat smo jo mahnili proti Beli krajini, kjer smo raziskovali tako sledi pradavnih prebivalcev – Ajdov kot tudi ljudsko izročilo in naravne zanimivosti.
Seveda je moral priti prvi postanek takoj na »meji v Svobodno belokranjsko ozemlje« v gostilni Badovinac v kraju Jugorje, kjer smo bili deležni tudi njihovega znamenitega zdravilo Karampampuli.
Nato pa smo se podali na spoznavanje belokranjske prazgodovine – od Judovske hiše, jamskega arheološkega najdišča izpred 11.000 let pr. n. št., pa tudi iz kasnejših prazgodovinskih obdobij, do katerega smo se sprehodili ob slikoviti reki Krupi. V Podzemlju oz. na hribu Kučar smo prišli v stik z zapuščino železnih dob in pozne antike, saj so tam odkrili bogate ostanke naselja iz starejše in mlajše železne dobe (od 8. do 1. stoletja pred našim štetjem in zgodnjekrščanski stavbni kompleks iz 5. stoletja našega štetja. Ob tem smo uživali tudi v čudovitem razgledu in od našega vodnika Janka slišali pa pripoved o Velebabi in kako je hrib Kučar sploh nastal >>> Pripovedka o Velebabi. Zadnja arheološka lokacija, ki smo jo obiskali, prav tako v čudovitem naravnem okolju blizu Rožanca, pa je bil Mitrej , v steno opuščenega antičnega kamnoloma ob koncu 2. stoletja vklesana podoba Mitre, perzijskega sončnega boga. Kot izhaja in napisa na obeležju, naj bi se z njim postavite ji , verjetno rimski trgovci ali magistrati (uradniki) priporočili za svoje zdravje in zdravje družinskih članov.
Ustavili pa smo se tudi pred vasjo Otok, na območju nekdanjega letališča, pri Letalu DC-3 (Dakota) – ameriškem transportnem letalu iz 2. sv. Vojne in se tako spomnili tudi tega obdobja.
Ob zgodovini pa smo spoznavali tudi naravne zanimivosti Bele krajine. Med drugim tudi endemita – črnega močerila (črno človeško ribico) na domačiji Zupančič, v naravoslovni zbirki Center narave Bele krajine v okviru Muzejske hiše Semič pa majhno, dobrih 13 mm veliko jamsko školjko kongerijo, ki je še ostanek geološke dobe terciar. V petdesetih milijonih let je preživela izumrtje dinozavrov in tudi onesnaženje reke Krupe v 80. letih prejšnjega stoletja.
V Muzejski hiši Semič smo ob hitrem pregledu še ostalih zbirk spoznali zgodovino kraja, obisk pa zaključili z degustacijo vin člana Društva vinogradnikov Semič. Pred in po kosilu oz. večerji pa smo si ogledali še učni vrt dr. Derganca, katerega osrednji del predstavlja travniški sadovnjak, ob tem pa so še ekološki vinograd in zeliščni vrt.
Na več lokacijah pa je naše druženje povezala tudi ljudska pesem. Peli smo predvsem belokranjske ljudske pesmi (ki so mnoge tudi močno povezane s predkrščanskim časom), ter druge o naravi, ker pa je to že čas zelenega Jurija, smo zapeli tudi dve jurjevski kolednici. Belokranjska kola pa smo zaradi preutrujenosti obravnavali le v teoriji. Na vrsto pa pridejo ob prvi priložnosti.
Seveda pa Bela krajina vabi vedno znova in znova.
