Senuško stojnico smo skupaj s predstavniki sveta KS Senuše zastopali tudi na letošnjem osrednjem praznovanju Mestne občine Krško. Tokrat smo pivu Ajd dali keltski pridih (pokazali smo se tudi v rekonstruiranih keltskih oblačilih). KS Senuše pa je, tudi že tradicionalno, zagotovila odličen golaž. Veselo razpoloženje je sicer malo presenetil dež (tudi marsikoga z napol posušenim senom), a najbolj vztrajni smo vedro nočno nebo le dočakali.
Na čudovito popoldne zadnje letošnje majske nedelje smo z našima članoma, ki sta pred mesecem dni obeležila 40 let skupnega življenja, po keltsko potrdili njuno zvezo. Pravzaprav je šlo za preplet ljudskih šeg (ki tudi izvirajo še iz »ajdovskih« časov«) in nekaterih keltskih elementov – kot je ples okoli mlaja, uporaba rogov, vozlov, elementarnih simbolov… Nekateri člani, vključno s slavljencema , pa so se opravili v rekonstruirano keltsko opravo – tudi z replikami posavskih arheoloških najdb iz t.i. keltskega obdobja.
Mlaj je sicer simbol prvomajskih praznovanj, povezan tudi z enim od praznikov kroga leta – pri Keltih imenovan Beltan, posvečen sončnemu božanstvu Belin, saj v tem obdobju začne topla doba leta, obenem pa je v naravi to čas oplajanja, povezovanja ženskega in moškega principa in slavljenje razvijajočega se življenja. Mlaj že sam z deblom in vencem ponazarja spoj teh dveh principov, dodatno pa to spajanje ponazarja tudi preplet trakov ob deblu mlaja, ki ga ustvarijo 4 plesalci. Mlaje je so nekoč fantje v toplih majskih nočeh postavljali tudi pod okna svojim izvoljenkam.
Pri pripravi mlaja so sodelovali vsi prisotni, pa tudi nekateri, ki so ostali doma (Ančka je spletla čudovit venec, Ina pa izdelala 4 keltske kostume), ostali pa so prispevali okrasje ter pripravili vse potrebno za postavitev. Vključno s kresom, ki je ob takih pomembnih praznikih obvezen element. Vrhunec je bil obred ob mlaju, v katerega je bilo vtkanih veliko dobrih želja za par slavljencev, povratno pa smo jih bili deležni tudi vsi prisotni. Ob odličnem gostoljubju sta “anamkari” (“anam cara” po galsko – keltsko pomeni dušna prijatelja) vsakemu od svatov podarila tudi vrečice z zeliščnimi blagoslovi. Druženje ob kresu, ki sta morala prižgati zvezanih rok, se je nadaljevalo do noči, ožgani hrastov hlod pa je sveto vez ljubezni še potrdil.
Fotografije: Gregor, Aleš, Marija, Katka, Borivoj, Bernardka
Na lepo majsko soboto smo letošnjo strokovno ekskurzijo Zavoda Svibna usmerili preko meje, na avstrijsko Koroško. Spoznavanje zgodovine smo združili tudi z romanji in nabiranjem energije, obenem pa uživali v čudovitih razgledih in krasni majski naravi.
Najprej smo se ustavili na 840 m visoki Gori sv. Eme (Junski gori), kjer so najstarejše sledi človeške prisotnosti iz 1500 – 1250 pr. n. št. Na vrhu naravno zavarovanega hriba so ostanki poznoantične naselbine z več zgodnjekrščanskimi cerkvami in krstilnico. Posebnost najdišča so odlično ohranjeni mozaiki, ki se nahajajo v muzeju v Globasnici. Območje je eno najstarejših romarskih središč (ohranjeni so še ostanki romarske hiše), bilo pa je do konca 6. stol. n. št. tudi cerkveno – upravno središče. Danes je na hribu cerkev posvečena sv. Hemi in Doroteji iz konca 15. stoletja, ob vhodu v cerkev so ostanki iz keltskih in rimskih časov: keltski žrtvenik, plošče z latinskimi napisi in okrašeni kamni – eden je vgrajen kot stopnica pred vhodom. Pod oltarjem, narejenim iz poznoantičnih delov je kamnit relikvarij z relikvijami breizmene najstarejše svetnice. Sv. Ema, ki slovi tudi kot prva slovenska svetnica, obenem pa velika dobrotnica, povezuje Koroško tudi z našimi kraji – preko skoraj 700 km dolge romarske poti, ki vključuje kraje in dokaze njene dobrote (kot npr. grad Rajhenburg, župnijo sv. Ruperta na Vidmu,…). Nazaj grede smo se po strmem pobočju spustili do Rozalske jame in izvira pod njo. Jama je že starodavnim služila kot zajetje za vodooskrbo, proti koncu 17. stoletja, ko je v krajih razsajala kuga, pa so v jamskem spodmolu postavili leseno kapelo, posvečeno sv. Rozaliji. Romarjem še danes pomaga k uresničitvi želja – po predpisanem protokolu, kar smo upoštevali tudi mi. Odžejali pa smo tudi z zdravilno vodo, po katero še danes hodijo iz bližnjih in daljnih krajev. Voda naj bi bila nadvse zdravilna, zlasti za oči, pričujejo pa o številnih drugih čudežnih ozdravitvah. Ustavilo smo se še v muzeju v Globasnici, kjer smo videli originalne arheološke najdbe z Gore sv. Eme, nato pa krenili proto Gosposvetskemu polju. Če je Gora sv. Ema ena najstarejši romarskih poti v Evropi, pa je Gospa Sveta ena najstarejših slovenskih romarskih poti. Postavljena na griču nad nekdanjim rimskim mestom Virunum. Čeprav je bilo krščanstvo preko rimskih uradnikov na tem območju prisotno že okoli 5. stoletja, to v 6. stol. s preseljevanjem ljudstev zamre in zato so v 2. polovici 8. stoletja naprosili irskega meniha, kasneje sv. Modesta misijonarit med poganske Karantance. Na cerkvenem griču je postavil Marijino cerkev in imel tam tudi svoje središče. V cerkvi naj bi bili pokopani tudi njegovi posmrtni ostanki. Današnja cerkev je poznogotska, iz obdobja baroka pa jo krasijo oltar, prižnica, orgle. Zanimiv je tudi lesen stranski oltar ženskih svetnic, ki ga je možno s preklopi stranic po potrebi menjavati. Na južni zunanji steni cerkve je zanimiv rimski relief s prikazom dvojčkov Romula in Rema, kar, tako kot rimski krstilni oltarjem z napisom Virunum, kaže, od kod izvirajo kamni v cerkvi. Zunaj cerkve sta zanimiva še dvonadstropna kostnica in kamnit poznogotski svetilnik, ki stoji na nekdanjem pokopališču, obdanim s taborskim obzidjem, ki je ščitilo pred turskimi vpadi. Na ta čas spominja tudi največji zvon na Koroškem, ki doni z enega od dveh cerkvenih zvonikov . Slovenskega bogoslužja pri Gospe Sveti, razen občasno za organizirana romanja, ni več, čeprav je bila še v 19. stoletju tu narodnostna meja. Smo pa zato v cerkvi po slovensko zapeli. Naše popotovanje smo nadaljevali proti Štalenski gori (Magdalensberg), na katere JZ pobočju, na 900 m n.v. je bilo od 2.st.pr.n.št. do leta 15 pr. n. št. keltsko naselje Noreja – trgovsko in verjetno tudi sakralno, upravno središče rimskemu imperiju prijateljskega Noriškega kraljestva (po l. 15. pr. n. št. tudi rimska provinca). Zgradbe (hiše, delavnice, trgovine, forum, bazilika in javna kopališča,…) so bile grajene po rimskem zgledu… Najpomembnejše trgovsko blago kraja je bilo slovito noriško železo. Kraj usahne po l. 45. n.št. , ko se prebivalci preselijo v nižje ležeči Vrinum. Zaradi omejenega časa sprehoda po arheološkem parku nismo uspeli nadgraditi še v vzponom na vrh omenjene, dobrih 1000 m visoke gore. Tam naj bi nekoč stal tempelj keltskega božanstva Latobiusa, kasneje Marsa, danes pa tam stoji cerkev sv. Marije Magdalene in sv. Helene. Vrh Štalenske gore pa naj bi kot versko središče uporabljali tudi Karantanci, kar dokazuje tudi kip Triglava iz 8./9. stol., ki ga je možno zdaj videti v cerkvi. Naše popotovanje po Gosposvetskem polju smo zaključili pri Vojvodskem prestolu, kamnitem prestolu z dvema sedežema, narejenem iz kamnitih plošč bližnjih razvalin rimskega Virunuma. Vzhodni, je bil od 9./10. stoletja sedež karantanskega vojvode, zahodni (starejši in sprva vojvodski) pa sedež palatinskega grofa (kraljevega namestnika). Vojvodski prestol je edinstven primer prestola, ki z dvema sedežema predstavlja dvojno oblast, vojvodovo in kraljevo (cesarjevo), v čemer se odraža državnopravni položaj Karantanije ter njene naslednice vojvodine Koroške. Na osrednji plošči naslonjala vojvodskega prestola je napis “RVDOLPHVS DVX” – vojvoda Rudolf, pri tem naj bi uporabili, z rahlimi spremembami, nek starejši (staroslovenski?) napis »TU DON MUJI DUX«, ki ga je Matej Bor prevedel v »TU DONI MOJ DUH«. Da je slovenski duh spet malo zadonel, pa smo ob prestolu zapeli še nekaj slovenskih ljudskih pesmi. Naše druženje smo zaključili na južnem vznožju najvišjega vrha Karavank s prekrasnim pogledom na Triglav, ki nas je sicer spremljal tudi z Gosposvetskega polja.
Fotografije: Sašo, Aleš, Borivoj, Katarina, Bernardka
Skupina navdušencev nad t.i. »ajdovskimi« lokacijami, ki je nastala v okviru projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja, se je v nedeljo 17. marca 2024 odpravila raziskovat sledi ajdov izven posavskih meja – tokrat v okolico Klevevža v občini Šmarješke Toplice.
Vodil nas je član Borivoj Ladišić, ki je sicer aktivni jamar Jamarskega kluba Novo mesto, obenem pa tudi skrbnik katastra jam pri Jamarski zvezi Slovenije. Ogledali smo si ruševine gradu Klevevž, najpogumnejši še Zgornjo Klevevško jamo (tudi Ajdovsko jamo – najdbe iz bakrene dobe), pri kateri raziskani dolžini, cca 200 m, je prav Borivoj veliko prispeval, se mimo grajskega mlina sprehodili do Klevevške toplice in nato še ob soteski Radulje še do ene t.i. Ajdovske jame na Griču pri Klevevžu, ki pa je bila tako poimenovana in registrirana po pomoti, ne da bi prej preverili pripovedi in spomine starejših domačinov. Dejansko je Ajdovska jama v tem okolju ravno že omenjena Zgornja Klevevška jama.
Vhoda v Spodnjo Klevevško jamo in Malo Klevevško jamo pa smo si ogledali je preko struge dokaj živahne Radulje.
Naše prijetno popoldne v okrilju naravnih vrednot in kulturne dediščine smo ob postanku v geološkem središču občine Škocjan sklenili na domu našega tokratnega vodiča Borivoja in proslavili njegovo 1000. odkrito/registrirano jamo, kar je poseben in težko dosegljiv rekord.
Fotografije: Katarina Kortnik, Bernardka Zorko
Z interpretatorsko skupino Ajdi smo bili 2.2.2024 sprejeti med člane mednarodne mreže EXARC, ki povezuje strokovnjake, arheološke muzeje na prostem, eksperimentalne arheologe in interprete, v kateri si izmenjujejo izkušnje, dobre prakse, nasvete, trike – s ciljem, da se širši javnosti omogoči kar najbolj veren dostop do arheološke preteklosti.
V Zavodu Svibna se veselimo članstva, dostopa do znanja in izkušenj, pa tudi izmenjav, morebitnih mednarodnih projektov in seveda kar najbolj kakovostnih interpretacij prazgodovine, ki jih bomo z veseljem delili z zainteresiranimi.
V četrtek, 16.11.2023, smo v Dvorani v parku v Krškem gostili študijski krožek Etno-fletno, s katerim imamo v Zavodu Svibna precej stičnih točk, zlasti pri raziskovanju naše starodavne dediščine. Mentorica Branka Urbanija je uvodoma na kratko predstavila njihovo delo, v okviru katerega se lahko pohvalijo tudi z izdanimi knjigami in dokumentarnimi filmi. Med temi je posebej odmeven dokumentarni film Korenine moje domovine, film o zgodovini, ljudeh in kulturni dediščini naše Slovenije s številnimi novimi dejstvi o naših koreninah. Pod vodstvom mentorice in režiserke je pri filmu sodelovalo 18 strokovnjakov in poznavalcev obravnavane snovi, med njimi prof. dr. Anton Perdih, zamejski pisatelj Marij Čuk in domači mag. Ivan Sivec, oblikovalec prof. Oskar Kogoj, prof. dr. Borut Juvanec, Simon Prosen, teolog in pisatelj dr. Karel Gržan, publicistka in raziskovalka ljudske dediščine Dušica Kunaver.
Od navedenih so bili na dogodku Dušica Kunaver, prof. dr. Anton Perdih in Simon Prosen. V pogovoru, ki ga je vodila Branka Urbanija, je Dušica Kunaver izpostavila izreden pomen slovenskega ljudskega izročila, od tega npr. vsaj 15.000 zabeleženih ljudskih pesmi, pa nešteto šeg, navad, ki se razlikujejo že od vasi do vasi, obenem pa obžalovala, da je vso to izročilo z odhajanjem starejše generacije vse bolj ogroženo. Simon Prosen, raziskovalec zgodovinske izvirnosti Slovencev, povestničar, je podrobneje predstavil svoja spoznanja o ajdih, gradiščih, tičnicah, kosezih ter o kresniku in kresništvu kot slovenski posebnosti, kar je podrobneje opisal v svoji knjigi Povest o koreninah Slovencev. Dr. Anton Perdih, po izobrazbi kemik, pa se je osredotočil na rezultate DNK analiz, povezano z etnogenezo Slovencev in drugih Evropejcev, podrobneje pa na osnovi različnih študij predstavil v knjigi Izvor Slovencev in drugih Evropejcev.
Marsikatera spoznanja, ki so bila izpostavljena v filmu in v pogovoru, odstopajo od stališč uradne znanosti, vsa skupaj pa izzivajo k nadaljnjemu raziskovanju.
Srečanje je zaokrožilo prepevanje ljudskih pesmi pod vodstvom Dušice Kunaver ter vsesplošen klepet ob domačih dobrotah.
Prispevek Posavski Obzornik >>>
Okoli 1. novembra v našem zmerno toplem času pobiramo še zadnje pridelke, ki nam jih daje narava. Obenem je to čas vse daljših noči, za katerega so že davno nazaj vedeli, da so meje med svetovi zelo tanke, da je takrat lažje komunicirati tako z duhovi narave kot tudi duhovi prednikov. V tistih davnih časih, ko so bili ljudje močno povezani z naravo in se tudi zavedali svoje odvisnosti od nje, je bilo to prav posebno praznično obdobje v letu – ko so se veselili nad pridelki in se obenem še posebej zahvaljevali svojim rajnkim za vso pomoč skozi leto. Ker je bil to tudi začetek zimskega počitka za novo sezono, je ta praznik mnogim predstavljal tudi začetek leta. Na prehodu leta pa se je ob prazničnih jedeh in vsem, kar praznovanju pritiče, tudi pogledalo v prihodnost, k praznovanju pa se je povabilo tudi duše rajnikih.
V slovenskem ljudskem izročilu je še ostalo nekaj drobcev teh starih navad, nekoč enovit zahvalni praznik se je sicer razdelil na Praznik mrtvih/Vernih duš in Martinovo, pri obeh se je oz. se ponekod še vedno pusti po večerji na mizi jed ali vsaj kozarec vina tudi za “verne duše”… pa tudi vedeževanje na te dni še ni povsem izumrlo…
Na pragu letošnjih praznikov (27. oktobra 2023) smo se tako tudi člani Zavoda Svibna zahvalili za darove leta, se ob domačih pridelkih in dobrotah poveselili, pa s pomočjo jabolka pogledali v prihodnje leto… Kot kaže bo zelo neobičajno…
Fotografije: Katarina in Bernardka
V petek, 22. septembra 2023 v poznopopoldanskih in večernih urah smo ajdovski animatorji Zavoda Svibna na povabilo KŠTM Sevnica sodelovali na Festivalu Ajdovski gradec, kjer smo ob prikazih veščin iz mlajše kamene dobe obeležili letošnji praznik jesenskega enakonočja.
Čeprav je arheološko najdišče Ajdovski gradec znano kot poznoantična zgodnje krščanska naselbina , pa naziv “ajdovski” kaže, da so tam živeli ali ga obiskovali tudi že predkrščanski prebivalci, ajdi. Ker so bili takrat močno odvisni od narave in poznavanja letnih časov, predvidevamo, so ta kraj obiskovali tudi ob posebnih dnevih v letu, kot je tudi jesensko enakonočje.
Tako se je s tem razlogom “znašlo” na Ajdovskem gradcu tudi “kamenodobno pleme”, ki so ga obiskovalci “zalotili” sredi prazničnih priprav in ostalega dela, ki sodi k plemenskemu vsakdanu. Kdor je želel, se je lahko poskusil v kamenodobnih veščinah – od prižiga ognja na lok, mletja žita na žrmlje, uporabo starodavnih žigov – pintader – za praznično poslikavo telesa oz. oblačil, uporabe in priprav kamnitega orodja, streljanja z lokom, … Ob tem so obiskovalci okušali (in lahko tudi sami spekli) kamenodobne kruhke, kamenodobni bobov namaz, si na ognju spekli klobase,.. ter v replikah vrčkov, najdenih na Ajdovskem gradcu pili kamenodobni zeliščni čaj, pivo Ajd , jabolčni sok iz starih travniških jablan… Ob tem pa poslušali in peli ljudske pesmi ob zvokih starih glasbil v izvajanju Vlada Nunčiča.
Do ure sončnega zahoda smo poromali na vrh gradišča, kjer sicer sončnega zahoda nismo videli, smo se pa od njega in njegove moči poslovili, se zahvalili za darove letine – za tiste, ki jih je moč pobrati z vrtov in sadovnjakov, pa tudi za tiste, ki so prišli do nas v obliki izzivov, preskušenj in izkušenj človeške solidarnosti in topline. Ob tem pa temnejše obdobje leta sprejeli kot čas počitka in regeneracije pred novim krogom.
Vsi skupaj pa smo dokazali, da smo še prave “ajdovske narave”, da nam v iskreni, dobri nameri tudi malo bolj muhasto vreme ne pride do živega.
Sicer pa praznovanja prihoda jeseni še ni konec… bo trajalo vse do polne lune oz. do Mihaelovega, 29. septembra.
Bernardka Zorko, fotografije: Andreja Cekuta
Z dogodkom smo obeležili tudi letošnje Dneve evropske kulturne dediščine in Evropsko leto spretnosti.
Po arheoloških odkritjih sodeč je bilo pivo posebna, okrepčilna in praznična pijača že od prazgodovine sem. Starejši viri navajajo, da naj bi pivo izviralo iz Mezopotamije, kjer so ga izdelovali že v 4. tisočletju pr. n. št. in so ga uvrščali med osnovna živila. Pivo je v pisnih virih prvič omenjeno v Hamurabijevem zakoniku ter v Himni boginji Ninkasi, nekakšni molitvi mezopotamski boginji piva, ki je hkrati služila tudi kot recept. Mlajši viri pa navajajo najdbe izpred skoraj 11.000 let na lokaciji Göbekli Tepe v jugozahodni Turčiji, med katerimi so našli korita za varjenje piva (v njih so bile sledi oksalatov, ki nastajajo pri fermentaciji žita v alkohol).
Kdaj je prišlo pivo v naše kraje se ne ve, so pa analize arheoloških ostankov lončenih posod koliščarjev na Ljubljanskem barju pokazale, da so koliščarji znali variti pivo, kar gre za čas bronaste dobe – cca 3000 let pr. n. št.
Več desetletij pa v strokovnih krogih teče razprava, kaj je bil prvi povod za gojenje žit – kruh ali pivo? Nekateri raziskovalci menijo, da je pivo pred 11.500 leti spodbudilo gojenje žit. Ker je pridelava žit zahtevala veliko trdega dela (pobiranje drobnih, večinoma neužitnih delov, ločevanje zrn od plev in mletje v moko), naj bi bilo varjenje piva rezervirano za pogostitve s pomembnimi kulturnimi nameni. Kasneje je veljalo kot najbogatejše hranljivo živilo in naj bi ga kot vsakodnevno hrano varile ženske. Vsebuje skorajda vse minerale potrebne za preživetje. Zaradi splošnega pomanjkanja hranljivih živil je pivo veljalo za dejanski recept za preživetje oziroma kot energijska pijača. Varila ga je tudi znana zeliščarka, opatinja, sv. Hildegarda, ki je hmelj kot dodatek k pivu omenila tudi v svojih zapisih
Kot osnovno surovino so v prazgodovini na območju Mezopotamije in tudi južne, srednje Evrope uporabljali pšenico in ječmen.
Se je pa takratno pivo od današnjih precej razlikovalo, vsebovalo je tudi sadje, med, različne rastline, začimbe in celo narkotične substance. Največja razlika med današnjim pivom in prvimi pivi je bila v tem, da v prvotnih pivih ni bilo hmelja. Ta je bil v pisnih virih kot dodatek pivu omenjen šele okoli leta 822, v zapiskih nekega karolinškega meniha.
Kot smo že objavili, je precej verjetno, da so pivo poznali tudi naši ajdovski predniki. V Ajdovski jami sta iz obdobja mlajše kamene dobe najdeni dve osnovni surovini za pivo – ječmen ter enozrna oz. dvozrna pšenica. Na osnovi tega je nastalo sodobnemu okusu prilagojeno pivo AJD, ki ga z veseljem ponujamo vsem zainteresiranim. Priporočamo pa uživanje v zmernih količinah – naj služi kot energijsko hranilo oz. zdravilo.
V petek, 14. julija 2023 popoldan, je animatorska “ajdovska” skupina v okviru utrjevanja in nadgrajevanja svojega znanja obiskala Hišo Morostig in rekonstruirano koliščarsko vas na Ljubljanskem barju. V Hiši Morostig je postavljena interaktivna razstava o življenju koliščarjev, ki so Barje naseljevali že v mlajši kameni dobi ter bakreni in bronasti dobi, predstavljena pa je tudi biotska raznovrstnost barjanske pokrajine. Nato pa smo se sprehodili po Tematski poti Morostig, ki se vije po Ljubljanskem barju in sklene pri kolišču. Obisk kolišča je bil voden in tako smo izvedeli še marsikatero podrobnost iz življenju koliščarjev, pa tudi o “življenju” parka, ki ga je s pomočjo EU, državnih in lastnih sredstev konec l. 2022 vzpostavila Občina Ig v okviru projekta Na kolih. S parkom trenutno upravlja občina sama, ob določitvi upravljavca pa je izziv tudi zagotovitev dovolj kakovostnih vodnikov po kolišču.
Ob ogledu rekonstruiranega kolišča in replik predmetov, ki so jih uporabljali v vsakodnevnem življenju, smo dobili precej idej tudi za nadgradnjo interpretacije življenja v mlajši kameni dobi ob Ajdovski jami.
Fotografije: Katarina K., Sašo O., Bernardka Z.
