Mednarodno leto jam in krasa obeležili tudi pri Ajdovski jami

V nedeljo, 7. novembra 2021 smo v Zavodu Svibna  pripravili izobraževalni dogodek, posvečen krasu in kraškim zanimivostim, s poudarkom na bližnji Ajdovski jami in kraškem dolu Podjama.

Osrednji del dogodka je bilo predavanje dr. Jureta Tičarja z naslovom Kras in jame v luči varovanja naravne dediščine. Med drugim je poudaril, da je kras je poseben geomorfni sistem s svojstvenimi površinskimi in podzemnimi oblikami ter hidrologijo v karbonatnih kamninah, med katerimi prevladujeta apnenec in dolomit. Izpostavil je izjemen pomen kraških vodonosnikov za zagotavljanje pitne vode in tudi izjemnih ekosistemskih funkcij, saj omogočajo raznovrstno in podzemnim razmeram prilagojeno življenje. Obenem pa so ti vodonosniki izjemno občutljivi na onesnaženje, predvsem zaradi slabih samočistilnih sposobnosti kraških voda. Varovanje kraškega okolja in kraških jam je zato ključnega pomena pri zagotavljanju kakovostnega življenjskega okolja za prihodnje generacije.

V nadaljevanju je zgodovino zabeleženih  jamarskih raziskav v Ajdovski jami predstavil Andrej Hudoklin iz Jamarskega kluba Novo mesto. Te segajo v l. 1884, ko je Ajdovsko jamo prvi sondiral t.i. starinokop Jernej Pečnik, ki se je  5. decembra 1884 na jamsko steno tudi podpisal. Raziskovalni obiski jame so nato sledili vse do današnjega časa in se še niso zaključili. Tako so septembra 2021 novomeški jamarji pod desnim vhodom v Ajdovsko jamo ponovno odkrili rov bruhalnika z manjšim podzemnim jezerom in ga registrirali kot Bruhalnik Podjama, napovedujejo pa še nadaljnje raziskave. Borivoj Ladišić, prav tako iz Jamarskega kluba Novo mesto, je predstavil potek prvih raziskav bruhalnika in prisotnim v sliki omogočil prvi vpogled v zaenkrat še težje dostopni rov.  

Nato je pod vodstvom dr. Jureta Tičarja sledilo še spoznavanje kraških pojavov na kraškem dolu pred Ajdovsko jamo.

Bernardka Zorko pa je predstavila aktivnosti in pridobitve, ki jih na lokaciji izvajajo partnerji projekta Ajdi!, zlasti Občina Krško in Zavod Svibna.

Dogodek je bil posvečen Mednarodnem letu jam in krasa, bil pa je tudi del izobraževalnih aktivnosti  projekta Ajdovske  zgodbe iz Posavja.  Raziskovanje bruhalnika pod Ajdovsko jamo je podprla tudi Občina Krško.

Za Ajdi na vsako stran Save

Na čudovito popoldne zadnje oktobrske nedelje smo sledi Ajdov raziskovali na obeh bregovih Save…

Pravi plezalski podvig je bil vzpon do vhoda Ajdovske jame pri Krškem (imenovana tudi Jermanova jama, Ajdovska jama na Pijavškem, Jama pod Viševcem), ki se nahaja ob cesti Krško – Sevnica, blizu Pijavškega, 220 m  nad morjem.  Posamične najdbe segajo v bakreno, starejšo železno in rimsko obdobje,  v pobočju, ki se spušča proti Savi, naj bil antični kamnolom, v strugi Save pa je bil najden prazgodovinski meč. Dostop do jame je dokaj »izzivalen«, strma stena nad vhodom pa se očitno uporablja zdaj tudi v rekreativne, plezalne namene. Kako je bilo v času Ajdov, lahko le slutimo…Je pa tudi na to lokacijo vezanih kar nekaj zgodb…

Iz senčne lokacije desnega brega Save smo jo nato mahnili še na čudovito obsijani levi breg vse do Ajdovskega gradca nad Vranjem. Za to lokacijo vzorno skrbi javni zavod KŠTM Sevnica, ki v okviru projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja pripravlja razstavo o Ajdovskem gradcu in bo tako dediščino tega pomembnega najdišča iz pozne antike (nekaj malega pa tudi iz starejših obdobij) približal tistim, ki ne zmorejo strme poti do vrha gradišča, cca 450 nmv. Se pa velja potruditi, saj je le tako moč doživeti vso razsežnost te zgodnjekrščanske utrdbe (ki pa z nazivom »ajdovski« nakazuje še na starejša obdobja) ter uživati v energiji prvinskega preostra.

Spogledovanje s kamenodobno modo

V okviru projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja se v Zavodu Svibna že dobrega pol leta intenzivno ukvarjamo z rekonstruiranjem oblačil iz najpomembnejših obdobij Ajdovske jame pri Nemški vasi – to je iz časa mlajše kamene in bakrene dobe.

Izdelavo smo zaupali Inštitutu za svobodo oblačenja iz Brestanice, s katerim je sodelovala tudi rokodelka Zlatka Kalamar,  v sodelovanju z arheologinjo, raziskovalko,  Mileno Horvat in arheologinjo iz Posavskega muzeja Brežice, Jano Puhar, pa raziskovali različne vire glede materialov in krojev.

Ker gre za obdobje pred cca 5000 – 7000 leti in naravne materiale, dosti gradiv, zlasti neposredno z najdišča, ni na razpolago, pa si je bilo potrebno pomagati še z odkritji iz drugih najdišč po Posavju, Sloveniji in Evropi.

Arheološke najdbe iz Ajdovske jame sicer nakazujejo, da so naši Ajdi  že tkali (verjetno z volno), od barv uporabljali okro… uporabljali tudi različen roženi, koščeni nakit, da so imeli nek vrste pečatnik (pintadero), s katero so krasili bodisi keramiko, morda pa tudi fino tkana oblačila…

Minuli petek, 22. oktobra 2021, na drugem pomerjanju, smo si animatorji kamenodobnega  priredili interno »kamenodobno modno revijo«. Komaj čakamo na javno premiero, do katere nas čaka še nekaj izzivov – zlasti pri obutvi, pa tudi okrasju…

Do ajdovskih zakladov v Posavskem muzeju Brežice in sromeljski Ajdovski jami

Na zadnjo septembrsko nedeljo smo ajdovsko raziskovanje začeli v brežiškem gradu, kjer domuje Posavski muzej Brežice.

Tudi brežiški grad naj bi po zapisih Janka Orožna iz l. 1936 (Gradovi in graščine v narodnem izročilu  I. Gradovi in graščine ob Savinji, Sotli in Savi) sezidali ajdje: Brežiški grad je sila star; zgradili so ga ajdje.. To so bili ljudje, tako močni in veliki, da so imeli hrast za palico. Do polovice so zidali grad kleče, preko polovice pa stoje.« Sedanja grajska stavba seveda ne izhaja iz tistih časov.. Lesena utrdba naj bi na  brežičku ob Savi sicer že stala v 11. stoletju..  Predkrščansko, ajdovsko obdobje pa se skriva v tleh, saj grad stoji na širšem arheološkem območju »Brežice –  Arheološko najdišče Mestno jedro-Sejmišče«, na katerem so pod srednjeveškimi plastmi mestnega jedra najdene  naselbinske ostaline  iz neolitika, pozne bronaste dobe in rimske dobe ter delno poškodovano žgano grobišče iz mlajše železne dobe, Sejmišče pa se med bogatimi grobnimi najdbami ponaša tudi s keltskim bojnim vozom…

Posavski muzej Brežice, ki je tudi  partner projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja, pa hrani še  pravo zakladnico najdb iz različnih ajdovskih lokacij po Posavju. Tako smo si v družbi direktorice muzeja, Alenke Černelič Krošelj,  ogledali zakladno bronastodobno  depojsko najdbo iz Ajdovske jame iz Silovca pri Sromljah,  bronasto sekirico iz Ajdovsko oz. Levakove jame pri Podbočju in številne predmete iz Ajdovske jame pri Nemški vasi. Na velikane  iz grške mitologije (kar naj bi po slovenskem mitološkem izročilu ajdje tudi bili), pa smo bili pozorni tudi v čudoviti baročni viteški dvorani, ki jo krasijo  prizori iz grško-rimske mitologije oz. Ovidovih metamorfoz.

V restavratorski delavnici pa nas je restavrator Darko Prah seznanil še s postopkom nastajanja keramičnih replik na primeru vrčka iz Ajdovske jame.

Razpoložljivi čas je kar prehitro minil, saj muzej hrani množico zanimivih predmetov iz različnih obdobij posavske zgodovine, je pa to gotovo razlog za ponovni obisk. Več o Posavskem muzej Brežice >>>

V nadaljevanju popoldneva pa smo sončno svetlobo lovili še na sončnem Silovcu pri Sromljah s ciljem, da si ogledamo že omenjeno Ajdovsko jamo, kraj zakladnega depoja iz 2. tisočletja pred našim štetjem. Tudi tam smo bili deležni čudovitega gostoljubja z odličnim ribjim prigrizkom Okrepčevalnice Kranjčič >>>, se sprehodili po delu sromeljske Poti Vina in sonca ter spoznali različne utrinke iz vinogradniškega življenja, si ogledali jamo, na koncu pa zaključili v obnovljeni stari vincarški hišici Alenke in Marjana Preskar neposredno pod jamo.

Jama je torej arheološko najdišče iz pozne bronaste dobe in tudi antičnega časa,  v registru naravnih vrednot vpisana tudi kot Ajdovska hiša. Gre pa za manjšo, suho, vodoravno jamo, v kateri so ljudje našli zatočišče v različnih obdobjih zgodovine: v bronasti dobi t.i. kulture žarnih grobišč, so tam pustili (skrili, darovali?) lepo bero bronastih  predmetov  (od srpov, sekiric, dleta, zapestnic, ovratnic pa do bakrenih surovcev), kar predstavlja največji poznobronastodobni depo v Posavju;  v kasnejših raziskavah pa so bili odkrite tudi sledi človekove prisotnosti v rimski dobi (med 2. in 4. stoletjem n.št.) z ostanki kurišč in  različne lončenine, ki je bila namenjena uporabi v kuhinji in shrambi. Jamo so pred 2. sv. vojno uporabljali še za skladišče kmečkega orodja, med 2. sv. vojno pa se je v njej skrivala skupina partizanov Kozjanskega odreda.

Ob zaključku smo se ponovno strinjali, da Posavje skriva še veliko pristnih doživetij in zgodb, iskanje ajdovskega izročila pa naravo, kulturno dediščino, odlično hrano in toplo gostoljubje domačinov odlično poveže v doživetje za telo in dušo.

Na naravovarstveni akciji v Vilenici tudi o skrbništvu turističnih jam

V petek,  17. septembra 2021, smo se na povabilo Zavoda RS za varstvo narave, OE Nova Gorica udeležili naravovarstvene akcije v jami Vilenica.

V tej jami, v kateri že od sredine 17. stoletja potekajo organizirani turistični ogledi, še vedno čudoviti, je možno opaziti tudi posledice obiska na jamskem inventarju. Tako so v okviru akcije  udeležence, upravljavce turističnih jam, v teoriji in praksi seznanili z negativnimi vplivi turistične rabe na jame, s tehnikami čiščenja in sanacije oz. restavriranja jam.

Po zaključku akcije je mag. Jana Vidic, predstavnica Ministrstva za okolje in prostor  s Sektorja z varstvo narave, predstavila pravne podlage za skrbništvo turističnih jam in v razpravi odgovorila oz. sprejemala pobude s strani prisotnih upravljalcev jam, ki se na vsaki lokaciji srečujemo s specifičnimi izzivi.

Izzivi Ajdovske jame pri Nemški vasi so  nerešeni vse od začetka leta 2004, ko je stopil v veljavo Zakon o varstvu podzemnih jam (ZVPJ), ki je vse jame podržavil. Pred tem je Občina Krško precej sredstev vložila v arheološke raziskave in nato še v odkup zemljišč  pa ureditev jamske infrastrukture. Po slovesni otvoritvi jame za namen turističnega obiska konec l. 2003 in pooblastilu župana Občine Krško lokalni turistični vodički za hrambo ključev od vhodnih vrat v jamo in vodenje po jami je bil zaradi ZVPJ nadaljnji postopek za oddajo v upravljanje ustavljen, saj Občina Krško za to ni bila več pristojna.  Vse od takrat Ajdovska jama nima rešenega upravljanja, jamska infrastruktura pa je tako v tem času tudi močno dotrajala. Po večletnih pogovorih in pobudah na prisojno ministrstvo je Občini Krško v l. 2021 tudi s pomočjo EU sredstev v okviru projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja in s soglasjem Ministrstva za okolje in prostor,  jamsko infrastrukturo uspelo obnoviti in jo prilagoditi naravovarstvenim zahtevam.

Do konca septembra 2022 se bo pripravil tudi načrt upravljanja lokacije, kar bo tudi svojevrsten izziv, saj bo moral zadostiti varstvenim zahtevam tako na področju varstva narave kot kulturne dediščine, vključeval pa bo tako jamski prostor kot neposredno lokacijo pred jamo.

Kar se upravljanja jamskega prostora tiče, je v pripravi tudi podzakonski akt, na osnovi katerega bo država (MOP) podelila skrbništvo nad vnaprej izbranimi jamami (cca 30), namenjenimi za turistični obisk z nadzorovanim vstopom.

Ajdovsko potepanje po Bizeljskem in Bistriškem

Ajdovsko potepanje smo v nedeljo, 12. septembra 2021, nadaljevali po Bizeljskem in deloma tudi Bistriškem… tudi tam smo namreč slišali za sledi Ajdov, pa smo jih šli pobliže pogledat..  Ob robu gozdnega križpotja smo tako naleteli na Ajdovsko babo ,…. Gre za kamniti osamelec, ki pa ni edini.. Mirjam Mencej je v delu “Po poteh zgodb” (2007) o njem zapisala: “To je bila velikanka, ki se je, medtem ko je v naročju  nosila otroka, na glavi pa sedemstolitrsko vedro vode, obrnila, čeprav se ne bi smela – in tako je za vekomaj okamenela. Na križišču ob Babi, kot ji pravijo domačini, so se nekoč tudi  pogosto zbirale coprnice – kot se na križiščih nasploh spodobi.”

Pot smo nato nadaljevali do razvalin Kunšperškega gradu. O gradu Kunšperk pa je zanimive zgodbe zbral Janko Orožen – že danega leta 1936 (v: Gradovi in graščine ob Savinji, Sotli in Savi).  Med drugim je zapisal, da so grad Kunšperk in grad Cesargrad, ki si stojita drug drugemu nasproti in ju loči zgolj Sotla, “oba grada sezidali ajdje, ki so bili velikani. Bili so silno močni. Možje so nosili skale na glavi, ženske pa so nalagale na glavo kadi  z vodo in v predpasnike so si devale še skale. Toda pri zidanju obeh gradov so uporabljali zgolj eno kladivo, ki so ga metali drug drugemu.” V drugem zapisu pa dodaja, da so ajdje ob zidanju gradu Kunšperk sezidali tudi “cerkev Matere Božje na Sv. Gorah pri Št. Petru”.  V neposredni bližini kunšperškega gradu smo o naleteli na še en kamnit osamelec – morda je tudi ta okamnela ajdinja, ki najbrž spet kaj naredila narobe ;). Več o gradu Kunšperk na tej povezavi >>> .

Ko smo se vrnili nazaj na izhodišče, smo  po lepo speljani poti po južnem pobočju Silovca nad Orešjem, kjer termofilne rastline  ustvarjajo že kar primorsko vzdušje, šli še do razgledne “Vlke pečine”, s katere je čudovit razgled. Orešje, Bizeljski grad in preko meje hrvaško Zagorje, so bili kot na dlani.

Pogled je vabil tudi hrib, na katerem stojijo razvaline cerkve sv. Marjete. S te cerkve se je baje zvon skotalil v vas in tam, kjer je pristal, stoji zdaj cerkev sv. Mihaela… Tudi to krščansko izročilo nakazuje, da so bili tu nekoč ajdovski / poganski kraji..

Da  bi se od vseh teh višav in energij, ki so tod tudi zelo močne,  malo prizemljili, pa smo naše potepanje zaključili v kleti – v čudovitem ambientu Vinogradniške kmetije Molipatch so nas gostitelji tako toplo sprejeli, da je bila ta “prizemljitev” že kar premočna in se spet nikomur ni mudilo domov…

Z Ajdi do naravnih zanimivosti Bohorja

Kot po pravilu vedno, ko iščemo ajdovske lokacije, naletimo ob tem še na prave naravne bisere… Tokrat na Bohorju… Tam smo ajdovske sledi odkrivali skupaj s Tonijem Petrovičem iz Turističnega društva Senovo, ki je z nami delili veliko zanimivih zgodb…

Gotovo je veliko bogastvo Bohorja voda, katere izviri so tudi skoraj pri vrhu…pa gozdovi in vmes travniki, pašniki, ki še danes omogočajo kakovostno samooskrbo… Zato ni čudno, je bil Bohor z vsem svojim naravnim bogstvom, odmaknjenostjo od nižin in razvejanim reliefom skozi različna zgodovinska obdobja zatočišče za marsikoga..

Eno takih zatočišč so tako Ajdne oz. Ajdovske peči pod vasjo Lošce. To sta dva prostodostopna (a z ne povsem enostavnim dostopom  spodmola, v katerih sta se med drugo svetovno vojno skrivali dve partizanski družini (ki sta v večjem spodmolu umetno izklesali manjše okno s prostorom za shrambo), sta pa oba evidentirana tudi v registru naravnih vrednot. Pa za nameček smo tam zmotili še enega prebivalca – netopirja, po vsej verjetnosti malega podkovnjaka.

Na lokaciji sicer niso odkril arheoloških najdb, so pa od nje bližnja arheološka najdišča na Šedmu, Brezju pri Dovškem in Gorenjem Leskovcu oddaljena zgolj 2 km zračne črte. Najdbe pričajo o poseljenosti v času od bakrene dobe do zgodnje antike.

O Ajdih velikanih govori tudi ljudsko izročilo: v Ajdnih pečeh je živela (verjetno z mačeho) ajdovska deklica Bojanca.. nekoč je pri slapu Pekel (narava vrednota) izgubila iglo (ki ga danes vidimo kot 15 m visok kamnit osamelec, ki je tudi naravna vrednota)…  Mačeho je to močno razjezilo in je Bojanco preklela, da je okamenela… Obraz  okamenele Bojance je še danes možno videti pri slapu Bojanca (ki je seveda tudi naravna vrednota)…

Za nameček pa smo ob poti naleteli še na eno naravno vrednoto – Požunovo trto, ki je med najstarejšimi pri nas, pa gotovo tudi ena najdebelejših…

Bohor je tudi geološko zelo bogat, posebej atraktivne pa so sledi nekdanjega Panonskega morja…

Skriva pa še marsikaj in zato vedno znova vabi k raziskovanju in odklopu od ponorelega sveta…

Fotografije: Toni, Sašo, Borivoj in Bernardka

Za Ajdi iz jam na hrib

Po prvih, bolj jamskih, srečanjih smo se ajdovski krožkarji  prvo nedeljo v juliju podali v bolj hribovske ajdovske kraje – do t.i. Ajdovega groba , ki se nahaja dobrih 800 m nad morjem na Magolniku nad Svibnem v občini Radeče. Pa tudi tokrat ni šlo čisto brez jame: pot do cilja nas je vodila ob reki Sopota in že takoj na začetku smo nasproti radeške papirnice naleteli na zdaj slabo vidno in dostopno Jamo pri Njivicah, v kateri so že l. 1934 ob gradnji ceste našli ostaline iz starejše kamene dobe.

Tako kot se Ajdov drži veliko skrivnosti in mitoloških zgodb, so podobno skrivnostni tudi nekoč mogočni svibenski gospodje, vitezi Ostrovrharji – pa smo jo mahnili še okoli ostankov njihovega gradu, od koder je čudovit razgled na vse smeri, med drugim tudi proti Kumu in Nebeški gori, ki je v naravoslovnih registrih poimenovana kot Babe.

Ajdov grob je gomila iz starejše železne dobe, žal že dolgo tega izropana. V ljudskem izročilu je ves čas znana pod tem nazivom in tudi v tem primeru nakazuje, da so ga postavili ljudje iz pradavnine, še iz predkrščanskih, ajdovskih – poganskih časov. Nahaja pa se na lokaciji, kjer je nekoč potekala trgovska (morda tudi vojaška pot) – od doline Sopote skozi Svibno na Magolnik in naprej proti Dolenjski (še v času Ostrovrharjev in vse prihoda železnice v savsko dolino).

Četudi s pomanjkljivim materialnimi dokazi pa je lokacija že zaradi čudovite narave zelo prvinska, čisto “ajdovska”, kjer je prav možno doživeti pristen stik z naravo – kakšnega so imeli tudi Ajdi.

Dan Ajdovske jame 2021 z Ajdovskimi zgodbami

V nedeljo, 20. junija 2021, tik pred poletnim kresom,  smo na jasi pred Ajdovsko jamo ponovno obeležili “Dan Ajdovske jame”, ki ga sicer tradicionalno izvajamo okoli 22. junija, ko obeležujemo razglasitev Ajdovske jame pri Nemški vasi za kulturni in zgodovinski spomenik. Obenem pa se z dogodkom že tretjič zapored vključujemo tudi v Evropske dneve arheologije  in obeležitev praznika Občine Krško ter treh krajevnih skupnosti, katerih območja se stikajo ravno pri Ajdovski jami. Vse prisotne je zato uvodoma pozdravila Janja Špiler, vodja Oddelka za gospodarsko infrastrukturo na Občini Krško.

Sicer pa smo dogodek prepletli z nekaterimi aktivnostmi projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja :

  • Bernardka Zorko iz Zavoda Svibna je prisotnim predstavila aktivnosti, ki jih izvajajo oz. jih bodo izvajali partnerji projekta,  
  • Jana Puhar, arheologinja iz Posavskega muzeja Brežice, je v predavanju »Ajdovske zgodbe – od jame do mita« predstavila zgodovino raziskovanj v Ajdovski jami, najpomembnejša odkritja, zakaj in kdo je Ajdovsko jamo poimenoval po Ajdih, katera so še najdišča v Posavju, ki se imenujejo po Ajdih…
  • animatorji Zavoda Svibna ob podpori predstavnikov Zavoda Skupina Stik v delavnicah prikazali replike nekaterih predmetov z mlajše kamene dobe in kako se z njimi rokuje – npr. prižig ognja, mletje žita, vrtanje luknje v kamne, izdelava prediva…

Druženje smo zaključili s prižigom manjšega kresa (s sodobnimi pripomočki, čeprav je čisto malo manjkalo, da bi šlo na kamenodobni način) in petjem kresnih ljudskih pesmi.

Udeleženci iz različnih krajev Posavja in od drugod so tako v hladnem zavetju Ajdovske jame, v katero sicer zaradi kotenja netopirjev nismo mogli, vsaj za nekaj kratkih nedeljskih ur popotovali v čase Ajdov, ko se je z naravo živelo malo drugače kot sedaj, predvsem pa bolj umirjeno in osredotočeno.

Prvi vpogled v kamenodobno življenje ob Ajdovski jami

V okviru projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja smo v Zavodu Svibna minuli vikend začeli z usposabljam animatorjev kamenodobnega življenja ob Ajdovski jami pri Nemški vasi.

Zakaj ravno tega obdobja?

Ker iz tega časa (izpred 7000 let) izvirajo najpomembnejša arheološka odkritja, ki jamo umeščajo med najstarejša jamska grobišča oz. nekropolo (zaenkrat najstarejša) v Sloveniji in tudi izven meja. Predmeti, ki so jih ob pokopu takratni ljudje prilagali svojim pokojnikom,  marsikaj povedo o življenju v tistem času (npr. o kulinariki, uporabi orodij, verovanju ipd.).

Na uvodni delavnici sta sodelavki Zavoda Skupina Stik predstavili  ključne poudarke muzejske interpretacije, ob  tem pa prikazali tudi rabo nekaterih predmetov iz časa mlajše kamene dobe, t.j. časa, ko so se ljudje že nastanjevali in začeli kmetovati.

Tako smo že spoznali tehniko priprave ognja, rožena in kamnita orodja, predenje, mletje žita … Kaj hitro smo ugotovili, da smo v sodobnem času veliko ročnih spretnosti izgubili, pa da tudi dovršene tehnike in pripomočki  kažejo na kulturo, ki bi jo bilo zelo krivično oceniti s primitivno. Marsikatera znanja in tudi odnos do bližnjega okolja bi bilo zelo dobro prenesti tudi v naš čas. Seveda pa je še veliko neznank, ki jih bomo tudi  s pomočjo arheologov in gradiv odkrivali še v nadaljnjih mesecih projekta.

Poskusno bomo nekatere vsebine predstavili tudi na Dnevu Ajdovske jame 2021, 20. junija 2021, do zaključne predstavitve v l. 2022 pa bomo ob razvoju rekonstruiranih oblačil  raziskovali še ostale zanimivosti iz tega obdobja in jih poskusili  vključiti v nove programe za različne skupine obiskovalcev.