Po prvih, bolj jamskih, srečanjih smo se ajdovski krožkarji prvo nedeljo v juliju podali v bolj hribovske ajdovske kraje – do t.i. Ajdovega groba , ki se nahaja dobrih 800 m nad morjem na Magolniku nad Svibnem v občini Radeče. Pa tudi tokrat ni šlo čisto brez jame: pot do cilja nas je vodila ob reki Sopota in že takoj na začetku smo nasproti radeške papirnice naleteli na zdaj slabo vidno in dostopno Jamo pri Njivicah, v kateri so že l. 1934 ob gradnji ceste našli ostaline iz starejše kamene dobe.
Tako kot se Ajdov drži veliko skrivnosti in mitoloških zgodb, so podobno skrivnostni tudi nekoč mogočni svibenski gospodje, vitezi Ostrovrharji – pa smo jo mahnili še okoli ostankov njihovega gradu, od koder je čudovit razgled na vse smeri, med drugim tudi proti Kumu in Nebeški gori, ki je v naravoslovnih registrih poimenovana kot Babe.
Ajdov grob je gomila iz starejše železne dobe, žal že dolgo tega izropana. V ljudskem izročilu je ves čas znana pod tem nazivom in tudi v tem primeru nakazuje, da so ga postavili ljudje iz pradavnine, še iz predkrščanskih, ajdovskih – poganskih časov. Nahaja pa se na lokaciji, kjer je nekoč potekala trgovska (morda tudi vojaška pot) – od doline Sopote skozi Svibno na Magolnik in naprej proti Dolenjski (še v času Ostrovrharjev in vse prihoda železnice v savsko dolino).
Četudi s pomanjkljivim materialnimi dokazi pa je lokacija že zaradi čudovite narave zelo prvinska, čisto “ajdovska”, kjer je prav možno doživeti pristen stik z naravo – kakšnega so imeli tudi Ajdi.