Lepega decembrskega večera smo v našem hramu v spomin na to, kako so si nekoč krajšali zimske večere, organizirali večer starih ljudskih pesmi in iger. Nabralo se nas z vseh vetrov Posavja, z različno pevsko kilometrino, a vsi s srčno željo peti iz duše, za dušo, ob tem pa obuditi to staro “dušobožajoče” izročilo.
Družno smo ugotavljali, da je ljudska pesem, nekoč vsakodnevna spremljevalka dela in praznovanja, povsem izrinjena iz naših življenj, vse preveč je razvrednotena. Res je, da se lepše sliši iz izdelanih pevskih grl, a petje je pravica in potreba vsakega. Med petjem se sproščajo endorfini, ki nas zdravijo in osrečujejo ter delajo bolj ustvarjalne.Če pa se glasovi naših grl povežejo v čudovito harmonijo večglasja, te vibracije ne učinkujejo dobro le na naše fizično in čustveno telo, ampak na ves prostor in ljudi, ki so v njem. Skupina se med petjem neverjetno poveže, postane eno. Prastare melodije in ritmi pa nas povežejo tudi z ritmom pokrajine, v kateri bivamo.
Slovenska ljudska pesem nam lahko v svoji razsežnosti melodij, ritmov in besedil služi tudi namesto popularnih, z vzhoda prinesenih, manter, kot molitev. Saj ste slišali: “kdor poje, trikrat moli” in pa “kdor poje, zlo ne misli”.
Dajmo torej čimveč peti – sami in skupaj. Ljudska pesem je bila narejena za ta namen – za petje, ne zgolj za poslušanje. Četudi je morda v začetku glas negotov… Tudi tu velja, da vaja dela mojstra.
Mi pa bomo z našimi pevskimi druženji nadaljevali v obliki študijskega krožka. Vsaj enkrat mesečno. Če še koga zamika, dobrodošel!
