Postali smo člani mednarodne mreže EXARC

Z interpretatorsko skupino Ajdi smo bili 2.2.2024 sprejeti med člane mednarodne mreže EXARC, ki povezuje strokovnjake, arheološke muzeje na prostem, eksperimentalne arheologe in interprete, v kateri si izmenjujejo izkušnje, dobre prakse, nasvete, trike – s ciljem, da se širši javnosti omogoči kar najbolj veren dostop do arheološke preteklosti.

V Zavodu Svibna se veselimo članstva, dostopa do znanja in izkušenj, pa tudi izmenjav, morebitnih mednarodnih projektov in seveda kar najbolj kakovostnih interpretacij prazgodovine, ki jih bomo z veseljem delili z zainteresiranimi.

Sredozimski etno večer

V petek, 12. januarja 2024 smo se v hramu Zavoda Svibna ponovno zbrali, da bi peli po ljudsko in se spomnili še kakšne stare šege.

Glede na mesec v letu smo se dotaknili izročila, povezanega s Pehto in sv. Antonom, naš mladi udeleženec Miha nas je spomnil še na otroške ljudske pesmi, zapeli smo še zdravico slavljenki, pa še kakšna »za povrh« se je našla. Za popestritev smo si uprizorili še pevsko tekmovanje  z »vsak si mora svojo pet«.

Začeli smo spoznavati tudi romarsko izročilo in romarske ljudske pesmi, kar je poseben projekt, ki se bo prepletal z etno srečanji. Ta bodo enkrat mesečno, naslednjič v četrtek, 15. februarja 2024. Vabljeni, vstop je prost.

V Zavodu Svibna ponovno pojemo po ljudsko

Po daljši prekinitvi smo se 7. decembra 2023  na sedežu Zavoda Svibna ponovno dobili zato, da bi peli ljudske pesmi – ne nastopali ali se pripravljali za nastop, zgolj peli iz srca… in da morda vsaj malo še ohranimo spomin in tudi prisotnost ljudske pesmi v vsakodnevnem življenju.  V nekaj desetletjih smo jo izrinili na rob –  zgolj morda na zabave v kakšni zidanici, a z omejenim repertoarjem in dostikrat zgolj s približkom tistega petja, kot je bilo nekoč. Večglasno, ubrano, srčno… ki je, kot prav pater Gržan, nam v gene in dušo položilo zmožnost povezovanja in življenja v harmoniji. In ki nam je pomagalo k duševnem in fizičnem zdravju.

Ljudske pesmi v vsej svoji pestrosti so pomemben del naše kulturne dediščine. Po številčnosti do sedaj zbranih ljudskih pesmi (Dušica Kunaver navaja številko 15.000) segamo v svetovni vrh. Žal, s starejšo generacijo večinoma odhajajo v grob. Nekatere ostajajo zapisane, posnete in se jih poustvarja  v različnih sestavih – a zgolj na odru, odtujene od vsakdana.

Na četrtkovem srečanju je nekaj spominov na življenje z ljudsko pesmijo delila Anica Zorko, ki se je ljudskega petja in vseh ostalih šeg naučila od svoje stare mame. Omenila je npr., kako je z ljudsko pesmijo umirila kravo pri molži, pa kako so bili potrebni odlični pevci tudi težaških delih kot je npr. kop v vinogradu,…).

Sicer pa smo preprosto peli – vsak je predlagal oz. začel kakšno pesem, pa je bil večer hitro naokoli. Zaključili pa smo ga še s tremi, manj znanimi, božičnimi ljudskimi, ki sta jih predstavili Bernardka in Anica Zorko.

Korenine moje domovine

V četrtek, 16.11.2023,  smo v Dvorani v parku v Krškem gostili študijski krožek Etno-fletno, s  katerim imamo v Zavodu Svibna precej stičnih točk, zlasti pri raziskovanju naše starodavne dediščine. Mentorica Branka Urbanija je uvodoma na kratko predstavila njihovo delo, v okviru katerega se lahko pohvalijo tudi z izdanimi knjigami in dokumentarnimi filmi. Med temi je posebej odmeven dokumentarni film Korenine moje domovine, film o zgodovini, ljudeh in kulturni dediščini naše Slovenije s številnimi novimi dejstvi o naših koreninah. Pod vodstvom mentorice in režiserke je pri filmu sodelovalo 18 strokovnjakov in poznavalcev obravnavane snovi, med njimi prof. dr. Anton Perdih, zamejski pisatelj Marij Čuk in domači mag. Ivan Sivec, oblikovalec prof. Oskar Kogoj, prof. dr. Borut Juvanec,  Simon Prosen, teolog in pisatelj dr. Karel Gržan, publicistka in raziskovalka ljudske dediščine Dušica Kunaver.

Od navedenih so bili na dogodku Dušica Kunaver, prof. dr. Anton Perdih in Simon Prosen. V pogovoru, ki ga je vodila Branka Urbanija, je Dušica Kunaver izpostavila izreden pomen slovenskega ljudskega izročila, od tega npr. vsaj 15.000 zabeleženih ljudskih pesmi, pa nešteto šeg, navad, ki se razlikujejo že od vasi do vasi, obenem pa obžalovala, da je vso to izročilo z odhajanjem starejše generacije vse bolj ogroženo. Simon Prosen, raziskovalec zgodovinske izvirnosti Slovencev, povestničar, je podrobneje predstavil svoja spoznanja o ajdih, gradiščih, tičnicah, kosezih ter o kresniku in kresništvu kot slovenski posebnosti, kar je podrobneje opisal v svoji knjigi Povest  o koreninah Slovencev. Dr. Anton Perdih, po izobrazbi kemik, pa se je osredotočil na rezultate DNK analiz, povezano z etnogenezo Slovencev in drugih Evropejcev, podrobneje pa na osnovi različnih študij predstavil v knjigi Izvor Slovencev in drugih Evropejcev.

Marsikatera spoznanja, ki so bila izpostavljena v filmu in v pogovoru, odstopajo od stališč uradne znanosti, vsa skupaj pa izzivajo k nadaljnjemu raziskovanju.

Srečanje je zaokrožilo prepevanje ljudskih pesmi pod vodstvom Dušice Kunaver ter vsesplošen klepet ob domačih dobrotah.

Prispevek Branke Urbanija >>>

Prispevek Posavski Obzornik >>>

Ajdovska zahvala za darove leta

Okoli 1. novembra v našem zmerno toplem času pobiramo še zadnje pridelke, ki nam jih daje narava. Obenem je to čas vse daljših noči, za katerega so že davno nazaj vedeli, da so meje med svetovi zelo tanke, da je takrat lažje komunicirati tako z duhovi narave kot tudi duhovi prednikov. V tistih davnih časih, ko so bili ljudje močno povezani z naravo in se tudi zavedali svoje odvisnosti od nje, je bilo to prav posebno praznično obdobje v letu – ko so se veselili nad pridelki in se obenem še posebej zahvaljevali svojim rajnkim za vso pomoč skozi leto. Ker je bil to tudi začetek zimskega počitka za novo sezono, je ta praznik mnogim predstavljal tudi začetek leta. Na prehodu leta pa se je ob prazničnih jedeh in vsem, kar praznovanju pritiče, tudi pogledalo v prihodnost, k praznovanju pa se je povabilo tudi duše rajnikih.

V slovenskem ljudskem izročilu je še ostalo nekaj drobcev teh starih navad, nekoč enovit zahvalni praznik se je sicer razdelil na Praznik mrtvih/Vernih duš in Martinovo, pri obeh se je oz. se ponekod še vedno pusti po večerji na mizi jed ali vsaj kozarec vina tudi za “verne duše”… pa tudi vedeževanje na te dni še ni povsem izumrlo…

Na pragu letošnjih praznikov (27. oktobra 2023) smo se tako tudi člani ajdovskega študijskega krožka Zavoda Svibna zahvalili za darove leta, se ob domačih pridelkih in dobrotah poveselili, pa s pomočjo jabolka pogledali v prihodnje leto… Kot kaže bo zelo neobičajno…

Fotografije: Katarina in Bernardka

Ajdovska jama po 20ih letih

27. septembra 2023 mineva 20 let, kar se je Ajdovsko jamo pri Nemški vasi predalo v turistične namene.

Takrat je bilo to arheološko najdišče eno od občinskih razvojnih prioritet.

Občina Krško je že leta prej zagotavljala sredstva za arheološke raziskave, vzpostavila pot do jame in kasneje parcele tudi odkupila. Investicijo je podprlo tudi Ministrstvo za kulturo, veliko je sodeloval tudi Restavratorski center ZVKDS, podprla so tudi večja lokalna podjetja, društva in posamezniki.

V okviru takratnih dnevov evropske kulturne dediščine in na svetovni dan turizma je bila Ajdovska jama z uvodnim predavanjem arheologinje Milene Horvat, koncertom Ljobe Jenče in kresom pred Ajdovsko jamo (ki ga je skupaj z županom Francem Bogovičem prižgala arheologinja Paola Korošec) slovesno predana za turistični obisk.

Dogodek je pritegnil veliko obiskovalcev – tako domačinov in širše lokalne javnosti kot tudi predstavnikov lokalne skupnosti in države.

Po svojem znanju in zmožnostih smo se v priprave in izvedbo dogodka, pri katerem je sodelovala tudi občna izpostava JSKD iz Krškega, vključili tudi prebivalci iz neposredne okolice jame. Tako velik obisk je bil tudi logistični izziv, ki so ga takrat iz Senuš reševali gasilci, ki so v svojih vozilih obiskovalce prevažali do in s kraja dogodka.

Nekako je bilo čutiti, da celoten kraj, celotna občina diha za ta dogodek, za to lokacijo.

Takrat smo  bili smo polni idej in optimizma glede razvoja kulturnega turizma, veseli in ponosni, da bodo tudi naši odročni kraji postali pomembni na turističnem zemljevidu in zemljevidu pomembnejše kulturne dediščine srednjeevropskega prostora.

V tem zanosu pa s(m)o bili premalo pozorni na prihajajočo naravovarstveno zakonodajo, ki je sicer lokacijo uvrstila še na zemljevid državno in evropsko pomembnih naravnih vrednot, a pri tem močno posegla v režim obiska,  dokončno  vzpostavitev infrastrukture  za obiskovalce in izbiro upravljavca, do česar ni prišlo v vseh teh 20ih letih.

Tako se zdi, da se v tem času pri Ajdovski jami ni veliko spremenilo. odprta vprašanja ostajajo odprta. Se je pa spremenil svet. V ospredje prihajajo druge prioritete, druge vrednote, druge potrebe…

Fotografije: Arhiv Bernardke Zorko, prispevek iz časopisa Posavski Obzornik

Jesensko enakonočje na Ajdovskem gradcu

V petek, 22. septembra 2023 v poznopopoldanskih in večernih urah smo “ajdovski”Ajdovci” Zavoda Svibna na povabilo KŠTM Sevnica sodelovali na Festivalu Ajdovski gradec, kjer smo ob prikazih veščin iz mlajše kamene dobe obeležili letošnji praznik jesenskega enakonočja.

Čeprav je arheološko najdišče Ajdovski gradec znano kot poznoantična zgodnje krščanska naselbina , pa naziv “ajdovski” kaže, da so tam živeli ali ga obiskovali tudi že predkrščanski prebivalci, ajdi. Ker so bili takrat močno odvisni od narave in poznavanja letnih časov, predvidevamo, so ta kraj obiskovali tudi ob posebnih dnevih v letu, kot je tudi jesensko enakonočje.

Tako se je s tem razlogom “znašlo” na Ajdovskem gradcu tudi “kamenodobno pleme”, ki so ga obiskovalci “zalotili” sredi prazničnih priprav in ostalega dela, ki sodi k plemenskemu vsakdanu. Kdor je želel, se je lahko poskusil v kamenodobnih veščinah – od prižiga ognja na lok, mletja žita na žrmlje, uporabo starodavnih žigov – pintader – za praznično poslikavo telesa oz. oblačil, uporabe in priprav kamnitega orodja, streljanja z lokom, … Ob tem so obiskovalci okušali (in lahko tudi sami spekli) kamenodobne kruhke, kamenodobni bobov namaz, si na ognju spekli klobase,.. ter v replikah vrčkov, najdenih na Ajdovskem gradcu pili kamenodobni zeliščni čaj, pivo Ajd , jabolčni sok iz starih travniških jablan… Ob tem pa poslušali in peli ljudske pesmi ob zvokih starih glasbil v izvajanju Vlada Nunčiča.

Do ure sončnega zahoda smo poromali na vrh gradišča, kjer sicer sončnega zahoda nismo videli, smo se pa od njega in njegove moči poslovili, se zahvalili za darove letine – za tiste, ki jih je moč pobrati z vrtov in sadovnjakov, pa tudi za tiste, ki so prišli do nas v obliki izzivov, preskušenj in izkušenj človeške solidarnosti in topline. Ob tem pa temnejše obdobje leta sprejeli kot čas počitka in regeneracije pred novim krogom.

Vsi skupaj pa smo dokazali, da smo še prave “ajdovske narave”, da nam v iskreni, dobri nameri tudi malo bolj muhasto vreme ne pride do živega.

Sicer pa praznovanja prihoda jeseni še ni konec… bo trajalo vse do polne lune oz. do Mihaelovega, 29. septembra.

Bernardka Zorko, fotografije: Andreja Cekuta

Več v Posavskem Obzorniku >>>

FB objava KŠTM Sevnica >>>

FB objava Vlado Nunčič >>>

Z dogodkom smo obeležili tudi letošnje Dneve evropske kulturne dediščine in Evropsko leto spretnosti.

Pivo – od kdaj in zakaj?

Po arheoloških odkritjih sodeč je bilo pivo posebna, okrepčilna in praznična pijača že od prazgodovine sem. Starejši viri navajajo, da naj bi pivo izviralo iz  Mezopotamije, kjer so ga izdelovali že v 4. tisočletju pr. n. št. in so ga uvrščali med osnovna živila. Pivo je v pisnih virih prvič omenjeno v Hamurabijevem zakoniku ter v Himni boginji  Ninkasi, nekakšni molitvi mezopotamski boginji piva, ki je hkrati služila tudi kot recept.   Mlajši viri pa navajajo najdbe izpred skoraj 11.000 let na lokaciji Göbekli Tepe v jugozahodni Turčiji, med katerimi so našli korita za varjenje piva (v njih so bile sledi oksalatov, ki nastajajo pri fermentaciji žita v alkohol).

Kdaj je prišlo pivo v naše kraje se ne ve, so pa analize arheoloških ostankov lončenih posod koliščarjev na Ljubljanskem barju pokazale, da so koliščarji znali variti pivo, kar gre za čas bronaste dobe – cca 3000 let pr. n. št.

Več desetletij  pa v strokovnih krogih teče razprava, kaj je bil prvi povod za gojenje žit – kruh ali pivo? Nekateri raziskovalci menijo, da je pivo pred 11.500 leti spodbudilo gojenje žit. Ker je pridelava žit zahtevala veliko trdega dela (pobiranje drobnih, večinoma neužitnih delov, ločevanje zrn od plev in mletje v moko), naj bi bilo varjenje piva rezervirano za pogostitve s pomembnimi kulturnimi nameni. Kasneje je veljalo kot najbogatejše hranljivo živilo in naj bi ga kot vsakodnevno hrano varile ženske.  Vsebuje skorajda vse minerale potrebne za preživetje. Zaradi splošnega pomanjkanja hranljivih živil je pivo veljalo za dejanski recept za preživetje oziroma kot energijska pijača. Varila ga je tudi znana zeliščarka, opatinja, sv. Hildegarda, ki je hmelj kot dodatek k pivu omenila tudi v svojih zapisih

Kot osnovno surovino so v prazgodovini na območju Mezopotamije in tudi južne, srednje Evrope uporabljali pšenico in ječmen.

Se je pa takratno pivo od današnjih precej razlikovalo, vsebovalo je tudi sadje, med, različne rastline, začimbe in celo narkotične substance. Največja razlika med današnjim pivom in prvimi pivi je bila v tem, da v prvotnih pivih ni bilo hmelja. Ta je bil v pisnih virih kot dodatek pivu omenjen šele okoli leta 822, v zapiskih nekega karolinškega meniha.

Kot smo že objavili, je precej verjetno, da so pivo poznali tudi naši ajdovski predniki. V Ajdovski jami sta iz obdobja mlajše kamene dobe najdeni dve osnovni surovini za pivo – ječmen ter enozrna oz. dvozrna pšenica. Na osnovi tega je nastalo sodobnemu okusu prilagojeno pivo AJD, ki ga z veseljem ponujamo vsem zainteresiranim. Priporočamo pa uživanje v zmernih količinah  – naj služi kot energijsko hranilo oz. zdravilo. 

Na učnem obisku pri koliščarjih

V petek, 14. julija 2023 popoldan, je “ajdovska” skupina v okviru utrjevanja in nadgrajevanja svojega znanja obiskala Hišo Morostig in rekonstruirano koliščarsko vas na Ljubljanskem barju. V Hiši Morostig je postavljena interaktivna razstava o življenju koliščarjev, ki so Barje naseljevali že v mlajši kameni dobi ter bakreni in bronasti dobi, predstavljena pa je tudi biotska raznovrstnost barjanske pokrajine. Nato pa smo se sprehodili po Tematski poti Morostig, ki se vije po Ljubljanskem barju in sklene pri kolišču. Obisk kolišča je bil voden in tako smo izvedeli še marsikatero podrobnost iz življenju koliščarjev, pa tudi o “življenju” parka, ki ga je s pomočjo EU, državnih in lastnih sredstev konec l. 2022 vzpostavila Občina Ig v okviru projekta Na kolih. S parkom trenutno upravlja občina sama, ob določitvi upravljavca pa je izziv tudi zagotovitev dovolj kakovostnih vodnikov po kolišču.

Ob ogledu rekonstruiranega kolišča in replik predmetov, ki so jih uporabljali v vsakodnevnem življenju, smo dobili precej idej tudi za nadgradnjo interpretacije življenja v mlajši kameni dobi ob Ajdovski jami.

Fotografije: Katarina K., Sašo O., Bernardka Z.

Kresni šopki in druge kresne šege

Od kar pomnim, je vsako leto na kresni večer, t. j. 23. junija, oče odšel na večerni sprehod na Podjamo in tam nabral kresnih rastlin, jih povil v šopek in zataknil praviloma nekam pod streho gospodarskega poslopja, skednja – predvsem zato, da ne bi vanj čez poletje udarila strela oz. da ne bi bilo hude ure. Zakaj ravno skedenj? Skedenj, poln krme za eno kravo, kot smo jo praviloma imeli, z lesenim ostrešjem in stropom, je bil od vseh poslopij najbolj ranljiv.

Pred leti, ko zaradi bolezni ni mogel na večerni kresni sprehod, me je prosil, da ta šopek (največkrat iz šentjanževke, praproti in kresnic, občasno pa se znajde še kakšna druga rastlina tega časa) pripravim jaz – in od takrat ga z vsem spoštovanjem do družinskega izročila z vso predanostjo opravljam, toliko bolj tudi za to, ker se tako ohranja vez ne samo med generacijami naše družine, ampak tudi številnimi rodovi, ki so tu živeli od prazgodovine sem. Vero v moč kresnih rastlin pa je nadomestilo vedenje, izkušnja – da so v kresnem času med nami prav posebne frekvence, vibracije ki ojačujejo tudi moč naših misli.

Ostale kresne šege so sicer bolj zabrisane, jih pa včasih v okviru javnih dogodkov, včasih pa povsem zasebno tudi poustvarjamo. Moja mama, Anica Zorko, se iz otroških let še spominja, da so v Drenovcu skupaj s sosedi zakurili kres, peli ob njem in skakali čezenj, da jih »ne bo križ bolel«, pa da »bo lan dovolj visoko zrasel«, posebej pa se spomni stare mame, ki je vse otroke napotila nabirat jevševe veje, ki jih je potem postlala po prej očiščenih hišnih tleh, češ da potem ne bo bolh. Čeprav je to delovalo kot vera, pa je očitno nekaj tudi v eteričnih oljih jevše, ki morda bolham ravno ne ugaja.
Anica Zorko se še spominja pripovedi zdaj že pokojnega soseda, ki je živel vsaj pol ure hoda stran do prvega izvira pitne vode; ker je bilo do izvira daleč in peš v brenti ali škafu tudi nisi mogel prinesti veliko vode, so bili tako ljudje kot živali pri hiši večkrat žejni. Imel je doma tudi dva vola, za katera bi porabil nešteto ur prenašanja vode, da bi ju dovolj odžejal, za eno rajžo bi rabil vsaj eno uro, pa se ne bi nič poznalo. Potem pa je pravil, da se mu je nekega leta, ko se je vrnil domov od polnočnice, in po stari dobri navadi tudi živalim v hlev nesel kos božičnega kruha, zgodilo nekaj čudnega. Že ko se je bližal hlevu, je slišal pogovor, ko je prišel bliže, pa je ugotovil, da se pogovarjata vola s povsem človeškim glasom. Hvalila sta gospodarja, da je dober do njiju, edino eno slabost da ima – da ju večkrat pusti žejna. Ugotavljala sta, da bi bolje naredil, da namesto da sam nosi zanju vodo sem in tja, naj raje njiju pripelje do studenca in se bosta tam že sama odžejala. “O, kako sta vola pametna, bolj kot jaz”, si je mislil gospodar, ob tem pa razmišljal, kako to, da ju je slišal govoriti. In spomnil se je, da je bil v suknji, v kateri je hodil tudi poleti, morebiti tudi na kresni večer. Kot so stari ljudje pravili “če ti kresni večer nevede pade v žep praprotno seme in ga imaš pri sebi še na božični večer, potem boš slišal živali govoriti.” In tako zaradi praprotnega semena s kresnega večera sosedova vola nista bila nikoli več žejna…

Najmanj zadnji dve desetletji pa izvajamo še en kresni obred: suha zelišča, ki so ostala od prejšnjega leta, damo na kresni ogenj – v zahvalo in tudi s kakšno priprošnjo…

Zapis in fotografije: Bernardka Zorko