Na lepo majsko soboto smo letošnjo strokovno ekskurzijo Zavoda Svibna usmerili preko meje, na avstrijsko Koroško. Spoznavanje zgodovine smo združili tudi z romanji in nabiranjem energije, obenem pa uživali v čudovitih razgledih in krasni majski naravi.
Najprej smo se ustavili na 840 m visoki Gori sv. Eme (Junski gori), kjer so najstarejše sledi človeške prisotnosti iz 1500 – 1250 pr. n. št. Na vrhu naravno zavarovanega hriba so ostanki poznoantične naselbine z več zgodnjekrščanskimi cerkvami in krstilnico. Posebnost najdišča so odlično ohranjeni mozaiki, ki se nahajajo v muzeju v Globasnici. Območje je eno najstarejših romarskih središč (ohranjeni so še ostanki romarske hiše), bilo pa je do konca 6. stol. n. št. tudi cerkveno – upravno središče. Danes je na hribu cerkev posvečena sv. Hemi in Doroteji iz konca 15. stoletja, ob vhodu v cerkev so ostanki iz keltskih in rimskih časov: keltski žrtvenik, plošče z latinskimi napisi in okrašeni kamni – eden je vgrajen kot stopnica pred vhodom. Pod oltarjem, narejenim iz poznoantičnih delov je kamnit relikvarij z relikvijami breizmene najstarejše svetnice. Sv. Ema, ki slovi tudi kot prva slovenska svetnica, obenem pa velika dobrotnica, povezuje Koroško tudi z našimi kraji – preko skoraj 700 km dolge romarske poti, ki vključuje kraje in dokaze njene dobrote (kot npr. grad Rajhenburg, župnijo sv. Ruperta na Vidmu,…). Nazaj grede smo se po strmem pobočju spustili do Rozalske jame in izvira pod njo. Jama je že starodavnim služila kot zajetje za vodooskrbo, proti koncu 17. stoletja, ko je v krajih razsajala kuga, pa so v jamskem spodmolu postavili leseno kapelo, posvečeno sv. Rozaliji. Romarjem še danes pomaga k uresničitvi želja – po predpisanem protokolu, kar smo upoštevali tudi mi. Odžejali pa smo tudi z zdravilno vodo, po katero še danes hodijo iz bližnjih in daljnih krajev. Voda naj bi bila nadvse zdravilna, zlasti za oči, pričujejo pa o številnih drugih čudežnih ozdravitvah. Ustavilo smo se še v muzeju v Globasnici, kjer smo videli originalne arheološke najdbe z Gore sv. Eme, nato pa krenili proto Gosposvetskemu polju. Če je Gora sv. Ema ena najstarejši romarskih poti v Evropi, pa je Gospa Sveta ena najstarejših slovenskih romarskih poti. Postavljena na griču nad nekdanjim rimskim mestom Virunum. Čeprav je bilo krščanstvo preko rimskih uradnikov na tem območju prisotno že okoli 5. stoletja, to v 6. stol. s preseljevanjem ljudstev zamre in zato so v 2. polovici 8. stoletja naprosili irskega meniha, kasneje sv. Modesta misijonarit med poganske Karantance. Na cerkvenem griču je postavil Marijino cerkev in imel tam tudi svoje središče. V cerkvi naj bi bili pokopani tudi njegovi posmrtni ostanki. Današnja cerkev je poznogotska, iz obdobja baroka pa jo krasijo oltar, prižnica, orgle. Zanimiv je tudi lesen stranski oltar ženskih svetnic, ki ga je možno s preklopi stranic po potrebi menjavati. Na južni zunanji steni cerkve je zanimiv rimski relief s prikazom dvojčkov Romula in Rema, kar, tako kot rimski krstilni oltarjem z napisom Virunum, kaže, od kod izvirajo kamni v cerkvi. Zunaj cerkve sta zanimiva še dvonadstropna kostnica in kamnit poznogotski svetilnik, ki stoji na nekdanjem pokopališču, obdanim s taborskim obzidjem, ki je ščitilo pred turskimi vpadi. Na ta čas spominja tudi največji zvon na Koroškem, ki doni z enega od dveh cerkvenih zvonikov . Slovenskega bogoslužja pri Gospe Sveti, razen občasno za organizirana romanja, ni več, čeprav je bila še v 19. stoletju tu narodnostna meja. Smo pa zato v cerkvi po slovensko zapeli. Naše popotovanje smo nadaljevali proti Štalenski gori (Magdalensberg), na katere JZ pobočju, na 900 m n.v. je bilo od 2.st.pr.n.št. do leta 15 pr. n. št. keltsko naselje Noreja – trgovsko in verjetno tudi sakralno, upravno središče rimskemu imperiju prijateljskega Noriškega kraljestva (po l. 15. pr. n. št. tudi rimska provinca). Zgradbe (hiše, delavnice, trgovine, forum, bazilika in javna kopališča,…) so bile grajene po rimskem zgledu… Najpomembnejše trgovsko blago kraja je bilo slovito noriško železo. Kraj usahne po l. 45. n.št. , ko se prebivalci preselijo v nižje ležeči Vrinum. Zaradi omejenega časa sprehoda po arheološkem parku nismo uspeli nadgraditi še v vzponom na vrh omenjene, dobrih 1000 m visoke gore. Tam naj bi nekoč stal tempelj keltskega božanstva Latobiusa, kasneje Marsa, danes pa tam stoji cerkev sv. Marije Magdalene in sv. Helene. Vrh Štalenske gore pa naj bi kot versko središče uporabljali tudi Karantanci, kar dokazuje tudi kip Triglava iz 8./9. stol., ki ga je možno zdaj videti v cerkvi. Naše popotovanje po Gosposvetskem polju smo zaključili pri Vojvodskem prestolu, kamnitem prestolu z dvema sedežema, narejenem iz kamnitih plošč bližnjih razvalin rimskega Virunuma. Vzhodni, je bil od 9./10. stoletja sedež karantanskega vojvode, zahodni (starejši in sprva vojvodski) pa sedež palatinskega grofa (kraljevega namestnika). Vojvodski prestol je edinstven primer prestola, ki z dvema sedežema predstavlja dvojno oblast, vojvodovo in kraljevo (cesarjevo), v čemer se odraža državnopravni položaj Karantanije ter njene naslednice vojvodine Koroške. Na osrednji plošči naslonjala vojvodskega prestola je napis “RVDOLPHVS DVX” – vojvoda Rudolf, pri tem naj bi uporabili, z rahlimi spremembami, nek starejši (staroslovenski?) napis »TU DON MUJI DUX«, ki ga je Matej Bor prevedel v »TU DONI MOJ DUH«. Da je slovenski duh spet malo zadonel, pa smo ob prestolu zapeli še nekaj slovenskih ljudskih pesmi. Naše druženje smo zaključili na južnem vznožju najvišjega vrha Karavank s prekrasnim pogledom na Triglav, ki nas je sicer spremljal tudi z Gosposvetskega polja.
Fotografije: Sašo, Aleš, Borivoj, Katarina, Bernardka