Samooskrbimo se

V sezoni 2016/17 smo začeli z novim študijskim krožkom, ki smo mu dali ime »Samooskrbimo se«, saj je naša želja, da člani v tem krožku pridobijo in podelijo znanja, veščine, izkušnje, ki so potrebne za osnovno preživetje, in da pri tem čim manj obremenimo okolje in svoje zanamce. Tako se učimo marsičesa, kar izvira iz narave, lokalnega okolja, ljudi iz okolice… Pa naj gre to za izmenjavo receptur za pripravo jedi, naravnih čistil, kozmetike, vzdrževanja zdravja, vzgoje semen, nege rastlin, pa tudi medčloveško podporo v prazničnih in manj prazničnih trenutkih… Znanje si delimo člani med seboj na osnovi lastnih raziskovanj, izmenjave izkušenj, gostimo pa bomo tudi posamezne predavatelje.

V prvi sezoni smo se tako v decembrskem času v okviru predprazničnih druženj spoznavali bistvo praznikov tudi z vidika čim manj potrošniških bremen in posledično tudi s čim manj odpadkov, za kar pa ni potrebno veliko specifičnih veščin – pa naj gre za okrasitev domov, izvirnih daril, domačih jedi in zabavnih druženj v okviru družine in soseske.  Posebej smo se dotaknili tudi sezonskih jedi in domačih, lokalnih sestavin, spregovorili smo tudi o pripravi semen, posebej izpostavili tudi pozabljeno žito, proso, za javnost smo ponovno organizirali pustno povorko, ki je tematsko izpostavljala značilnost lokalnega okolja – sadje.

Udeležili smo se predavanja Marije Šoln o koristnih mikroorganizmih v vrtnarstvu, sadjarstvu, prav tako pa tudi predavanja našega člana Saša Obolnarja o ponovni uporabi odpadnih voda. Soorganizirali smo tudi predavanje za javnost »Dom brez odpadkov«, v okviru nam je Katja Sreš podelila veliko praktičnih nasvetov, kako spremeniti način življenja in opri tem prihraniti družinski proračun in omejiti količino odpadkov. V okviru naših srečanj je Karel Gržan z nami razmišljal o začimbah za radost bivanja, Nara Petrovič pa podelil »navodila za uporabo naše države«…

Ob zaključku naših srečanj smo se udeležili strokovne ekskurzije – in pri tem v Muzeju starih sort na Prevali s strni g. Zabavnika dobili precej praktičnih nasvetov glede samoorganiziranja vaške skupnosti in pridelave sadja, doživeli pa tudi tržnico v Trbižu. Pokrajina ob poti (Gorenjska, Posočje, Baška grapa) pa je slikovito predstavljala soodvisnost mikropogojev od možnosti samooskrbe – naj gre za vodo, hrano, energijo, transport ipd.

Nadaljujemo v naslednji sezoni – kar v dveh krožkih – ekovasi / ekološka gradnja in naravna čistila, kozmetika…

Sadjarska skupnost

Po zaključenem projektu »Priložnosti v posavskih tradicionalnih sadovnjakih – Trajnostni sadovnjaki«, v okviru katerega je bila vzpostavljena sadjarska skupnost malih sadjarjev v obliki študijskega krožka, si je le-ta zadala, da bo idejo o povezovanju še naprej nadgrajevala. Tako študijski krožek  deluje naprej in gradi na medsebojni podpori in sodelovanju članov, promociji travniških sadovnjakov in sonaravnih sadjarskih praks,  kot tudi spoznavanju tržnih/turističnih priložnosti, ki jih ponujajo, povezovanja, izmenjava … Gre za samostojno raziskovanje različnih virov, obiskovanje posameznih predavanj, akcij, druženj, ekskurzij ipd…

V prvi sezoni 2014/15 smo tako osveževali znanje iz obrezovanja visokodebelnih sadnih dreves, vzdrževanja mladega sadovnjaka, iskali priročne rešitve za predelavo sadja, promovirali travniške sadovnjake in koristne organizme v okviru dogodkov za javnost in se seznanili s priložnostmi, ki jih dajejo sadna vina.

Tudi v drugi sezoni 2015/16 praktično utrjevali znanja iz trajnostnega sadjarjenja, prav tako dobrodelno obrezali stara visokodebelna sadna drevesa,  se seznanili tudi z novimi finančnimi spodbudami za trajnostno kmetovanje, zlasti sadjarstvo in vinogradništvo, slišali tudi nekaj več o izročilu dreves, se učili poletnega cepljenja sadnega drevja, se bolj podrobno posvetili pticam, žuželkam in rastlinam v sadovnjaku, in si v okviru strokovne ekskurzije ogledali v Goriških Brdih ogledali vzorčni sadovnjak starih sort.

V sezoni 2016/17 smo obnavljali znanja iz trajnostnega sadjarjenja in pri tem gostili specializirane svetovalce za sadjarstvo, kot sta Andreja Brence in Janez Gačnik, se udeležili tudi predavanj drugih organizatorjev, si ogledali dobre prakse v bližnjem (npr. Radejev nasad marelic) in malo širšem okolju (Muzej starih sadnih sort na Prevali) ipd…

Praznična plat življenja

O študijskem krožku »Praznična plat življenja«

Da so prazniki pomemben del življenja, ki razbremenjujejo težak vsakdan, navdihujejo, polnijo s svežo energijo in dajejo nov zagon, so vedeli že davno. V sodobnem času jih je morda celo preveč oz. so »izvodeneli« na zunanjo, materialno plat…Da pa bi nas ponovno navdihovali in nagovarjali naša čustva tako kot nekoč,  smo se v študijskem krožku v sezoni 2015/2016 poskušali približati njihovemu izvoru, spoštovanju narave in njenih ciklov in ob tem povezati različne generacije.

Podeželje ima  svojstven ritem življenja, močno odvisen o narave, letnih časov in dela na zemlji .  Tako je tudi možnosti za intenzivnejša srečavanja več v poznem jesenskem in zimskem času, tudi intenzivnost praznovanj je večja , čeprav smo ugotovili, da so prazniki pravzaprav v skladi z ritmi narave pravilno razporejeni skozi vse leto. Naša srečanja smo tako prilagajali terminom praznikov, pa tudi večinski razpoložljivosti članov.  Glede na druge obveznosti in dogodke v okolju smo tako srečanja imeli 1-2 krat na mesec.

Spoznali smo izvorno ozadje Martinovega in jesenskih zahvalnih dni ter na hitro prehodili krog prazničnega leta, ki človeštvo spremlja, od kar se zaveda odvisnosti od sil Narave. Ta soodvisnost je najbolj opazna pri kmetovanju, zato ni čudno, da se je največ starih prazničnih šeg ohranilo med kmečkim prebivalstvom. Ugotovili smo tudi, da so se tudi nekoč prazniki močno vrteli okoli hrane, je pa bil nekoč čisto drugačen odnos do nje kot sedaj. Obravnavali smo tudi koline, ob tem pa se osredotočili tudi naš odnos do hrane, ki z odtujenostjo od vira postaja zelo neoseben. Pozabili smo na preprosto hvaležnost, ki se je izražala z molitvijo, obredi, ki so še ne tako davno nazaj tudi prisotni pri tem kmečkem prazniku.

Povezave s starim izročilom smo iskali tudi pri godovanju, ki  je bilo še do 2.sv. vojne bolj pomemben osebni praznik, kot rojstni dan. Le še pri posameznih družinah ohranjajo “ramplanje” pred godom, “vezanje godu” je pa sploh zanimiva šega, ki jo bomo ob priložnosti preskusili v praksi :).  V nadaljevanju smo se dotaknili tudi pomena praznovanja rojstnega dne, ob tem pa pokukali tudi v astrološke razlage rojstnega datuma. Kot se dolge zimske večere v toplem zavetju spodobi, pa smo se poskusili tudi v ročnih delih – in sicer v izdelovanju rož iz krep papirja.

Raziskovali smo tudi šege božično novoletnega časa. Posebno pozornost smo dali starodavni boginji Sredozimki, ki je nekoč  kraljevala času zimskega kresa, s krščanstvom jo je nasledila sv. Lucija (op. ne samo ona), pri tem pa ohranila veliko starih šeg… Ker je v neposredni bližini zavoda tudi podružnična cerkev sv. Lucije (na Senušah), smo se dotaknili tudi šeg, ki so nekoč spremljala žegnanja. Preučili smo tudi različna koledovanja in se v okviru teh naučili stare trikraljevske kolednice, ki smo jo na večer treh kraljev tudi zapeli po bližnjih vaseh.

Na Vincencijevo, smo v stari hiši Božičevih v Kobilah preskusili krušno peč in štedilnik na drva ter za člane študijskega krožka, njihovih domačih in prijateljev pripravili prikaz in degustacijo različnih prazničnih  jedi, ki so v krušni peči še posebej dobre.

Na pustno soboto smo skupaj  z vaščani Brezovske Gore »odganjali zimo«, nato pa so z oživljanjem godovniških ramplanj prišle na vrsto šege v času med zimo in pomladjo.

Izvedli smo tudi velikonočni /spomladanski pohod in se potem poigrali s pomladnimi simboli,  pripravljali smo se tudi na prvomajski kres,…

Več naših srečanj smo odprli tudi za zainteresirano javnost, ob zaključku sezone pa smo organizirali še strokovno ekskurzijo, na kateri smo povzeli naše delo in ga tako predstavili tudi družinskim članom in članom Sadjarske skupnosti, ki smo jih tudi povabili medse.

Študijski krožek se je kot oblika izobraževalnega druženja izkazal tudi kot odlična možnost za povezovanje generacij na podeželju.

Tečaj uporabe zdravilnih rastlin

V času med 6.3. in 1.6.2014 smo za  ljubiteljsko rabo organizirali Tečaj uporabe zdravilnih rastlin, ki ga je vodil priznani mag. pharm. Jože Kukman, naslednik zeliščarske prakse patra Simona Ašiča v Stiškem samostanu.

Obravnavali smo naslednje teme:

  • osnove o zdravilnih rastlinah – nabiranje, sušenje, hranjenje, načini uporabe, posamezne recepture,
  • srce, krvi obtok in ožilje, simptomi, preventiva in zdravljenje bolezni s pomočjo zdravilnih rastlin,
  • depresija – simptomi, preventiva in zdravljenje s pomočjo zdravilnih rastlin,
  • prebavila – simptomi, preventiva in zdravljenje bolezni s pomočjo hrane in rastlin ter
  • prepoznavanje in nabiranje zdravilnih rastlin na terenu, zdravilnost posameznih rastlin.

Udeleženci so bili s podajanje mag. Kukmana izredno zadovoljni, saj jim je preprosto, nazorno in strokovno predstavil učinkovanje posameznih zdravilnih rastlin, ob pa tudi marsikateri nasvet, kako s preventivo – zlasti kvalitetno prehrano posamezne bolezni tudi preprečiti.

Dediščina rži

O študijskem krožku »Dediščina rži«

V času  stiske in pomanjkanja ter tudi zavesti, da je hrana, pridelana doma, veliko bolj zdrava, se ljudje vse bolj nagibamo k samooskrbi in se  oziramo nazaj tudi k preverjenim, utečenim starim praksam.

Na prijazno povabilo ene od  stalnih članic naših študijskih krožkov, smo se tako v letu 2012 lotili spoznavanja uporabnosti rži, tega že pozabljenega žita.

Tudi tokrat so bili naši cilji vzajemno in igrivo učenje, druženje in spoznavanje oseb različnih generacij, družbenih stanov in predznanj.

Ob raziskovanju različnih gradiv smo spoznali, da je rž po krivem spregledano žito, ki je skozi zgodovino od mlajše kamene dobe sem reševala lakoto zlasti na območjih, ki so bila za ostala žita premrzla. Hkrati pa je tudi zelo koristna – tako pri izboljšavi tal kot zdravja (pomaga pri slabokrvnosti, sladkorni bolezni, kožnim boleznim ipd.), posebej pa so jo radi sejali zaradi njene dolge slame, uporabne v stavbarstvu.

Ker smo prišli v čas, ko je ponovno priporočljivo izkoristiti vse naravne danosti, vključno z lastno energijo, in pri tem čim manj trošiti neobnovljive vire energije, smo se lotili raziskovanja starih opravil s starimi orodji, pa tudi sodobnimi, če so pri roki in ne trošijo dodatne energije.

Žetev v zgodnjem poletnem jutru je  morda za koga naporna, doživetje pa prečudovito. Tudi zaradi šeg, ki sodijo zraven… od malice na njivi, igrivih nagajanj  npr. z živimi prevesli, tekmovanji ali bežanji pred zadnjim snopom, molitvijo ob jutranjem zvonjenju, ljudsko pesmijo…

Pravi raziskovalni podvigi so bili,  ko smo iskali stara orodja, ki jih hranijo le redko kje. Celo obnoviti jih je bilo potrebno, za kar pa tudi mojstrov ni več… Pa vendar so na njivi in kasneje na dvorišču zazveneli srpi, kosa z loparji, pajkel, grablje, rešetka, cepci, grablje za škupo oz. »barbka«…

Delo študijskega krožka smo javno predstavili konec 29.9.2012 ob Dnevih evropske kulturne dediščine – v sliki in besedi, predvsem pa smo se družno igrali in učili v uporabi cepcev in škupanju… Pa tudi ržene jedi smo pokušali, ob teh pa si privoščili tudi ostalo hrano, ki se za likof spodobi.

Ob lepih spominih na prijetna srečanja bo ostal tudi video zapis >>>,  pa tudi želja po podobnih nadaljnjih akcijah.

Gozdni sadeži – vrnitev h koreninam

Gozdni sadeži – vrnitev h koreninam

V mednarodnem letu gozdov in deloma še izven njegovih okvirov smo v Zavodu Svibna  sodelovali v projektu Gozdni sadeži – vrnitev h koreninam, ki ga je koordiniral vodilni partner KTRC Radeče.

Projekt je bil uvrščen v letni izvedbeni načrt Lokalne akcijske skupine Posavje za leto 2010 (LIN LAS Posavje za leto 2010) in na podlagi potrditve letnega načrta s strani MKGP sofinanciran iz nepovratnih sredstev 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007 – 2013.

S projektom smo zbirali podatke o raznovrstnosti in količini gozdnih sadežev v Posavju ter hkrati tudi podatke o obremenjenosti posavskih gozdov v primeru pretiranega izkoriščanja gozdih sadežev. Hkrati pa smo zbirali informacije o različni uporabi gozdnih sadežev v posavski kuhinji.

Tako smo v zimski sezoni 2011/2012 spoznavali posamezne vrste gozdnih sadežev, čas nabiranja, rastišča, uporabo, sušenje, shranjevanje oz. skladiščenje, zbirali in preskušali posamezne recepte – za jedi, zdravilne pripravke iz posameznih gozdnih sadežev, spoznavali in preskušali uporabnost nekaterih manj znanih gozdnih sadežev v kulinariki in zdravilstvu.

Srečanja so se odvijala vsak četrtek vse do 17. marca 2012, ko je bil zaključek in druženje z ostalimi študijskimi krožki, ki so se v sklopu projekta odvijali po Posavju. Vsem prisotnim smo predstavili svoje delo v sliki in celo avtorski glasbi enega od članov, v pokušino smo med drugim prinesli  tudi želodov kruh, želodovo kavo in bezgov šampanjec.

Več o projektu lahko izveste na spletnih straneh vodilnega partnerja v projektu.

Rekonstrukcija srednjeveških oblačil

O študijskem krožku »Rekonstrukcija srednjeveških oblačil«

 

V sezonah 2009/2010 in 2010/2011 smo v sodelovanju s Kulturnim društvom Svibno in Turističnim društvom Svibno izvajali študijski krožek  na temo izdelave srednjeveških oblačil.

Pobuda je nastala iz potreb po ustrezni opravi turističnih vodnikov na Svibnem in igralcev, ki uprizarjajo legendo o Vilijemu Ostrovrharju. Raziskovanje, izobraževanje in delo članov krožka zelo pestrega sestava sta vodili mag. Irena Ina Čebular in Helena Podlesnik, v gosteh pa smo imeli tudi z gospo Olgo Marguč s Fakultete za tekstilstvo Univerze v Ljubljani, ki nam ob uvodnem predavanju je podala osnovne napotke pri izdelavi rekonstruiranih oblačil in pripravila izbor slikovnega gradiva.

Na tedenskih srečanjih smo na podlagi scenarija gledališke igre o Viljemu Ostrovrharju v sodelovanju z režiserjem Jožetom Mahnetom preučevali oblačilni videz Evrope 12.-14. stoletja in naredili izbor skic za različne like v igri. V praktičnem delu pa smo se učili izdelati francoski prekriti šiv, ki se je nekoč uporabljal za izdelavo perila in oblačil , naučili smo se všiti t.i. kozo za podpazduho, pregledali smo razne ročne vbode in proučili možnosti njihove uporabe. Naučili smo se jemati mere igralcem, pripravili smo kostumske skice in na osnovi teh pripravili kroje za nekaj osnovnih likov domače svibenske gospode. Precej časa smo se ukvarjali tudi z raziskovanjem  in izborom ustreznih materialov, ki so tudi precej dražji od siceršnjih (lan, usnje, žamet, brokat…)

Spoznavali smo se tudi z izdelavo verižnin in obdelavo usnja, proučili obutev tistega časa ter ostale usnjene pridatke.

V drugi sezoni dela študijskega krožka smo zaključili izdelavo vseh kostumov za potrebo izvedbe tragedije o Viljemu Ostrovrharju, bolj intenzivno so se vključili izdelovalci  verižnin, usnjenih pridatkov in kovač.

Izvedli smo tudi več predstavitev oblačil javnosti in tako pridobili še več podpore, ki je nato doživela svoj vrh ob uprizoritvah  tragedije o Viljemu Ostrovrharju .

Delo smo si razdelili takole:

  • Raziskovanje, kostumografija: Ina Čebular in Helena Podlesnik
  • Ročno in strojno šivanje oblačil:  Branka Obolnar, Sonja Lindič, Marta Starina, Katarina Lazar, Vera Muri, Irena Sotlar, Tanja Kosem
  • Izdelava  verižnin: Stojan Schaffer, Manca Medved, Hinko Medved mlajši, Janez Renko, Urška Renko,  Janez Starina, Tomaž Levin
  • Izdelava mečev, ščitov in oklepov: umetnostni kovač Martin Oblak
  • Izdelava čevljev: Emil Stopar
  • Izdelava torbic: Janez Jasenc
  • Raziskovanje, organizacija: Jure Renko, Sašo Obolnar, Bernardka Zorko

Bogata zapuščina Keltov v Posavju

 

V letih 2008 do 2010 smo ob finančni podpori Občine Krško in v strokovnem sodelovanju s Posavskim muzejem Brežice (arheologinjo Alenko Jovanovič in restavratorjema Jožetom Lorberjem in Darkom Prahom) raziskovali življenje v Posavju v času mlajše železne dobe skozi oblačilno kulturo.

Cilji, ki smo so zadali, so bili tako raziskovalni, izobraževalni kot razvojni, končni materialni rezultat pa je oprema 5 žensk in 5 moških različnih stanov in iz različnih obdobij mlajše železne dobe v Posavju.

Ker sama najdba in izris te najdbe še zdaleč ni dovolj, da bi lahko z gotovostjo opredelili točen izgled, tehniko izdelave in namembnost predmeta, smo si po priporočilu posameznih arheologov pomagali tudi s tujimi viri – zlasti kar se tiče neobstojnih materialov (blago, usnje, les).

Projekt razdelili v dve fazi: v prvi fazi smo  dali poudarek na ženski noši in noši nebojevnikov  v drugi pa na opravo bojevnikov, ki so bili pomembnejši del takratne družbe in katerih materialni  ostanki kažejo na oblikovno, estetsko najbolj dovršene primerke v Evropi.

Ob poskusu rekonstrukcije posameznih najdenih predmetov smo ugotovili, da so kljub precej slabše dodelanem orodju in strojih, kot so danes, znali nadvse estetsko in vešče oblikovati različne materiale, zlasti pa kovino, železo. Prav tako tudi steklo. Obvezna prisotnost glinenih vijčkov pa kaže na eno od pomembnih poklicev keltskih žensk – tkanje, srp pa nakazuje, da so  obdelovale tudi polja in da je bilo tudi sicer poljedelstvo v domeni žensk (ni pa nujno).

V obdobjih priseljevanja oz. naseljevanja so bili pomemben del keltske družbe bojevniki, kasneje pa se bojevniške najdbe zmanjšajo in tako očitno pridejo v veljavo ostali sloji.

Poznali so že posamezne tehnološke novosti, kot je lončarsko vreteno, ter svoj značilni umetnostni slog in religijo, ki se je odražala tudi na umetniških upodobitvah oprave posameznih pripadnikov plemena.

Ravno upodobitve na kovinskih predmetih (nožnice mečev bojevnikov, fibule ipd.)  kot so spirale, živalski motivi, trojne vijačnice, vozli, mesec ipd.  prej kot označbo obrtne delavnice – saj je najti vse te simbole širom nekdanjega »keltskega« sveta – kažejo na spoštovanje in vero v  moč simbolov, ki so pretežno vzeti iz narave in nakazuje tudi na spoštovanje naravnih sil. …

Raba nekaterih grobnih pridatkov nam je pa še vedno neznanka, npr.:

  • paličasti privesek; kje naj bi ga ženske nosile – obešenega na pasu ali kot spono za plašč, za katerega pa tudi ne vemo, kakšen je bil?
  • bakrene zapestnice, ki pa jih v originalni velikosti ni mogoče spraviti na roko odrasle ženske? Zapestnica torej ali morda nek nakit, statusni simbol, družinska zaloga dragocene kovine? Podobno funkcijo naj bi imele tudi bronaste nanožnice, ki predstavljajo ob pomanjkljivih posavskih virih zahteven rekonstrukcijski zalogaj;
  • Čemu so v ženskih grobovih tudi glineni vijčki – so pripadali preslici ali so  jih takrat, ko jih  niso rabile, nosile nekje na sebi, verjetno obešene za pasom?
  • Neznana so nam še pokrivala,
  • tehnike oblikovanja zapestnic iz barvnega stekla…

Ob zaključku projekta, ki bo verjetno svoje nadaljevanje  doživel v okviru drugih, sorodnih, turistično obarvanih projektih, smo svoje delo predstavili še z javnim dogodkom pred Ajdovsko jamo, na katerem pa smo gostili tri eminentne poznavalce starodavnih kultur 96-letnega dr. zgodovine Julija Titla iz Kopra, 86-letne pisateljice, potomke Inkov, Fani Okič iz Ljubljane ter priznanega patra dr. Karla Gržana, dr. literarnih ved.

Delavnica izdelovanja prazgodovinske keramike

Med decembrom 2006 in februarjem 2007 smo v obsegu 30 ur v sodelovanju s Posavskim muzejem Brežice organizirali delavnico izdelovanja prazgodovinske keramike.

13 udeležencev je spoznalo in se poskusilo v oblikovanju gline po tehnikah iz prazgodovine (mlajša kamena doba, železna doba), ornamentika na prazgodovinski keramiki skozi različna obdobja – od mlajše kamene dobe do antike ter pripravo peči in žganje gline v kopi oz. v poljski peči.

Delavnico sta izvajala restavratorja Posavskega muzeja Brežice, Jože Lorber in Darko Prah, ornamentiko pa je predstavila arheologinja iz istega muzeja, Alenka Jovanovič.

Nastali so zanimivi izdelki, ob tem pa tudi veliko občudovanje spretnosti nekdanjih ljudi, ki so očitno z veliko slabšo tehnologijo uspeli izdelovati lično keramiko s precej tanjšimi stenami, kot je to uspelo nam. Zanimiva je bila tudi izkušnja peke gline v poljski peči.

Izdelkov so bili v času Zelenega festivala 2007 na ogled na notranji strani levega vhoda v Ajdovsko jamo.

Delavnico so podrli Občina Krško, Javni sklad za kulturne dejavnosti in Tondach Slovenija d.o.o.

Poletni tabor železnodobne kulture

Poletni tabor železnodobne kulture

Med 24.  junijem in 2. julijem 2006 smo  izvedli  poletni tabor »Ustvarjalna kultura železne dobe«, v okviru katerega  smo se posebej osredotočili na zapuščino Keltov, ki so v času mlajše železne dobe pustili pomemben pečat tudi v Posavju. Čeprav interpretacija bazira na materialnih ostankih in redkih pisnih virov, zlasti rimskih, pa je ravno z ostankov njihovih predmetov, izredno umetelno oblikovanih, lokacij njihovih gradišč in svetišč  ipd., možno sklepati na njihovo izredno spoštovanje sil Narave, česar bi se  morali ponovno naučiti tudi v sodobnem času. Marsikaj od tega starodavnega (tudi keltskega) izročila se je ohranilo na podeželju, kjer je bila vse do industrializacije povezanost z naravo še zelo močna.

Ni naključje, da smo tabor začeli s kresno nočjo, enim pomembnejših starodavnih praznikov, v nadaljevanju pa smo v nizu delavnic, predavanj in ogledov – muzejev in arheoloških najdišč v Posavju, Dolenjskem in preko meje na Budinjaku, spoznavali to obdobje zgodovine, se poskusili tudi v izdelovanju replik, kulinariki, spoznavali tudi simbologijo, duhovnost… Znanje so nam poleg različnih rokodelcev, samostojnih raziskovalcev keltskega izročila delili arheologi in restavratorji Alenka Jovanovič, Jože Lorber in Darko Prah (Posavski muzej Brežice), Borut Križ (Dolenjski muzej), Miha Mlinar (Tolminski muzej) in strokovni sodelavci Parka prirode Žumberak Samobosko Gorje.

Tabora, ki smo ga namenili najširšemu krogu zainteresiranim, strokovnjakom in ljubiteljem, se je udeležilo preko 30 ljudi, družin in posameznikov (5 iz Posavja, 1 s Koroške, 15 s Štajerske, 6 z Gorenjske, 7 iz Ljubljane, 2 iz Zasavja 2 in 1 s Posočja).

Izvedli smo ga v sodelovanju z Društvom Borov Log, podprla pa ga je tudi Občina Krško.