Bogata zapuščina Keltov v Posavju

V letih 2008 do 2010 smo ob finančni podpori Občine Krško in v strokovnem sodelovanju s Posavskim muzejem Brežice (arheologinjo Alenko Jovanovič in restavratorjema Jožetom Lorberjem in Darkom Prahom) raziskovali življenje v Posavju v času mlajše železne dobe skozi oblačilno kulturo.

Cilji, ki smo so zadali, so bili tako raziskovalni, izobraževalni kot razvojni, končni materialni rezultat pa je oprema 5 žensk in 5 moških različnih stanov in iz različnih obdobij mlajše železne dobe v Posavju.

Ker sama najdba in izris te najdbe še zdaleč ni dovolj, da bi lahko z gotovostjo opredelili točen izgled, tehniko izdelave in namembnost predmeta, smo si po priporočilu posameznih arheologov pomagali tudi s tujimi viri – zlasti kar se tiče neobstojnih materialov (blago, usnje, les).

Projekt razdelili v dve fazi: v prvi fazi smo  dali poudarek na ženski noši in noši nebojevnikov  v drugi pa na opravo bojevnikov, ki so bili pomembnejši del takratne družbe in katerih materialni  ostanki kažejo na oblikovno, estetsko najbolj dovršene primerke v Evropi.

Ob poskusu rekonstrukcije posameznih najdenih predmetov smo ugotovili, da so kljub precej slabše dodelanem orodju in strojih, kot so danes, znali nadvse estetsko in vešče oblikovati različne materiale, zlasti pa kovino, železo. Prav tako tudi steklo. Obvezna prisotnost glinenih vijčkov pa kaže na eno od pomembnih poklicev keltskih žensk – tkanje, srp pa nakazuje, da so  obdelovale tudi polja in da je bilo tudi sicer poljedelstvo v domeni žensk (ni pa nujno).

V obdobjih priseljevanja oz. naseljevanja so bili pomemben del keltske družbe bojevniki, kasneje pa se bojevniške najdbe zmanjšajo in tako očitno pridejo v veljavo ostali sloji.

Poznali so že posamezne tehnološke novosti, kot je lončarsko vreteno, ter svoj značilni umetnostni slog in religijo, ki se je odražala tudi na umetniških upodobitvah oprave posameznih pripadnikov plemena.

Ravno upodobitve na kovinskih predmetih (nožnice mečev bojevnikov, fibule ipd.)  kot so spirale, živalski motivi, trojne vijačnice, vozli, mesec ipd.  prej kot označbo obrtne delavnice – saj je najti vse te simbole širom nekdanjega »keltskega« sveta – kažejo na spoštovanje in vero v  moč simbolov, ki so pretežno vzeti iz narave in nakazuje tudi na spoštovanje naravnih sil. …

Raba nekaterih grobnih pridatkov nam je pa še vedno neznanka, npr.:

• paličasti privesek; kje naj bi ga ženske nosile – obešenega na pasu ali kot spono za plašč, za katerega pa tudi ne vemo, kakšen je bil?
• bakrene zapestnice, ki pa jih v originalni velikosti ni mogoče spraviti na roko odrasle ženske? Zapestnica torej ali morda nek nakit, statusni simbol, družinska zaloga dragocene kovine? Podobno funkcijo naj bi imele tudi bronaste nanožnice, ki predstavljajo ob pomanjkljivih posavskih virih zahteven rekonstrukcijski zalogaj;
• Čemu so v ženskih grobovih tudi glineni vijčki – so pripadali preslici ali so  jih takrat, ko jih  niso rabile, nosile nekje na sebi, verjetno obešene za pasom?
• Neznana so nam še pokrivala,
• tehnike oblikovanja zapestnic iz barvnega stekla…

Ob zaključku projekta, ki bo verjetno svoje nadaljevanje  doživel v okviru drugih, sorodnih, turistično obarvanih projektih, smo svoje delo predstavili še z javnim dogodkom pred Ajdovsko jamo, na katerem pa smo gostili tri eminentne poznavalce starodavnih kultur 96-letnega dr. zgodovine Julija Titla iz Kopra, 86-letne pisateljice, potomke Inkov, Fani Okič iz Ljubljane ter priznanega patra dr. Karla Gržana, dr. literarnih ved.