Dan pred letošnjim enakonočjem oz. ekvinokcijem se je naša ajdovska družba zbrala v prav prijetnem kotičku naše dežele in začela s praznovanjem letošnjega prihoda pomladi – v prijetni družbi, dobrih energijah, čudovitih dobrotah, kresu, plesu, petjem, poezijo… Levstikova pesem, ki je skozi leta dobila tudi ljudsko melodijo, čudovito povzema naše razpoloženje, pa naj se to razleze še daleč naokrog:
“Za mano ostani mi mesto, z veselo te dušo pustim, čez travnik, čez polje in cesto, od griča do griča hitim.
Sijati pomlad je začela, gorkoti umiče se mraz, vsa zemlja je zopet vesela, vesel je človeški obraz.
Studenec in reka se taja, vsa rast iz zemljice hiti in tu in tam se sprehaja družina veselih ljudi.
V najkrasnejši dobi nam leta, naj človek bo star ali mlad, veselje, up največ obeta, obeta še mnogi nam sad.
O, kar je življenja na sveti in kar je na zemlji stvari, ko pomlad začenja cveteti, vse giblje se in veseli.
Tud’ meni srce se raduje, skrbi pa umičejo se, iz misli se misel mi snuje, iz radosti radost cvete.
Veselje mi daje peruti, ko ptiču, ki ječe je prost, zemlje skoraj noga ne čuti navdaja me up in mladost!”