Domov-Zavod Svibna

Ajdovska jama

Ajdovska jama je kulturni spomenik državnega pomena, za kar je bila razglašena z Odlokom o razglasitvi Ajdovske jame pri Nemški vasi za kulturni in zgodovinski spomenik, Ur.l. RS, št. 35/92-1758, evid.št.: 6032.

Več o tehničnih podatkih  te kulturne dediščine tudi na povezavi do registra kulturnih spomenikov >>>

Jama je bila poseljena v poznem neolitiku in zgodnji bronasti dobi. V neolitik sodijo tudi pokopi. Ponovno poseljenost zasledimo v rimskem in srednjeveškem obdobju, tedaj so jamo uporabljali kot zatočišče.

ČLOVEŠKI OSTANKI V AJDOVSKI JAMI

Arheologi so v skupaj dobrih 100 (od Jerneja Pečnika sem) let raziskovanj našli kulturne ostanke iz različnih obdobij, najbolj zanimive pa so seveda najstarejše najdbe, ki segajo kar v mlajšo kameno dobo, nekatere pa celo v starejšo kameno dobo. Hipotezo, da so Ajdovsko jamo ljudje naseljevali oz. občasno uporabljali že v starejši kameni dobi (cca 20.000 in še več let nazaj), je potrebno še preveriti, delčki oglodanih kosti s sledmi sileksa (puščice), pa okostja jamskega medveda, jamskega svizca in okruški neavtohtonega zelenega tufa, klini - praskali iz jaspisa, odlomek cevsate zarezane kosti, oglodani kostni fragmenti,   lesno oglje - ostanki kurišč... pa nakazujejo, da je bil v jami človek vendarle prisoten že  času med 70000 -20000 let pr.n.št. 

Precej bolj bogate pa so najdbe iz mlajše kamene dobe - cca 4000 let pr.n.št. Iz tega časa je bilo najdenih veliko človeških ostankov, pa tudi ostankov orodja, posode, nakita, kurišč, živalskih kosti...kar nakazuje, da gre za eno najstarejših grobišč pri nas.

Človeški kostni ostanki so bili odkriti v levem hodniku in centralni dvorani. Med celotnim kostnim gradivom je antropologom uspelo določiti 29 oseb in sicer 13 odraslih (6 moških, 7 žensk) in 16 otrok.

Rekonstrukcija načina pokopa je pokazala, da mrličev niso pokopavali v grobne jame. Šlo naj bi za dvofazne pokope. V prvi fazi so truplo položili na jamska tla (predvidoma v desnem rovu), kjer so strohnela in razpadla. Po določeni dobi, ko so za umrlim  ostale bolj ali manj le še kosti, so le-te očistili in jih potem ponovno položili na tla - večinoma po najdbah sodeč v centralni votlini in levem rovu. Od ostalega prostora so kosti in pridatke, popotnico za oni svet,  ločili z vencem kamnov. Površino za polaganje mrtvih so izravnavali z ilovico, ki je bila v jami (tako je prišlo tudi do mešanja kulturnih plasti, kar je arheologom zadalo kar nekaj vprašanj ter hkrati hipotetičnih odgovorov o prisotnosti človeka v jami tudi v času starejše kamene dobe).

Umrli so imeli ob sebi osebne predmete, npr. nakit (ogrlice, zapestnice, obeske) ali orožje (sekire, puščice). Kot pridatek so zanimive svetilke (v eni so ugotovljeni ostanki loja oz. masti). Zapestnice iz morskih školjk pa dokazujejo, da so v tistem času nekako vendarle našli tudi naši celinski ljudje stik z morjem.

Posodje, žito, živalske kosti, kot tudi kurišča, najdena v neposredni bližini, dokazujejo, da so obredi potekali v času pokopov in ob poznejših obiskih. Jedi, ki so jih prilagali mrtvim za popotnico, so bile kuhane.

ŽIVALI IZ MLAJŠE KAMENE DOBE

Iz grobnih pridatkov - posodju s hrano - je moč sklepati, da so ljudje iz mlajše kamene dobe darovali predvsem kose mesa večinoma nedoraslih živali, tako divjih kot domačih - največ je bilo domače drobnice - ovc in koz, med grobnimi najdbami pa so našli tudi kostne ostanke volka, psa, lisice, kune, poljskega in divjega zajca, divje mačke, divje svinje, rjavega medveda, divjega goveda in navadnega jelena. Glede na te najdbe se predpostavlja, da so bili prebivalci iz okolice Ajdovske jame bili naprednejši od podobnih odkritih združb v bližini, saj jim lov, tako kot pri teh, ni predstavljal glavni vir prehrane. Bili so uspešni poljedelci in rejci domačih živali. Za popestritev jedilnika pa so si privoščili poljskega zajca, divjo svinjo,manj pa so se ukvarjali z lovom na jelenjad in divje govedo. Posamične najdbe zveri pa verjetno ne predstavljajo  ostankov plena takratnih uporabnikov jame, temveč so v jami same lovile.

VEGETACIJA V MLAŠI KAMENI DOBI

Na osnovi raziskav lesnega oglja so določili dokaj verno sliko okoliških gozdov. Prevladovali naj bi svetli hrastovo - gabrovi gozdovi z jesenom in deloma topoli. Po vsej verjetnosti pa so bile tudi njivske površine na požganih gozdnih tleh, saj so med lesnim ogljem tudi pionirske vrste - topol, vrba, leska... Bukve ni bilo več. Verjetnejša je domneva, da je človek s svojimi posegi spreminjal gozd, ne pa podnebje.

Kar pa zadeva prehrambene rastline in poljedelstvo, se iz zoglenelega semenja vidi, da je takratni človek že redno gojil žita in stročnice. Od žit pšenico (enozrnico in dvozrnico), ječmen (goli in navadni), od stročnic pa grah in bob. Poleg žit so našli tudi plevel - grašico, ki je očitno že od davnine spremljala žita.

Našli so tudi preparirano kresilno gobo (Fomes) in zelo redko najdbo - brezov ter (Pix betulina).

O NEKDANJIH VEROVANJIH

Iz same oblike Ajdovske jame in njene okolice, grobnih pridatkov ter raziskav neolitskih in ostalih podobnih kultur drugje po svetu lahko sklepamo, da so tudi neolitski prebivalci Ajdovske jame verjeli v posmrtno življenje in tudi sicer imeli razvito duhovno življenje.

Sam prostor je nadvse primeren za prehod v različna stanja življenja, nekaka zemeljska maternica za nezemeljsko življenje.

Ta naravni prostor pa so po mnenju nekaterih strokovnjakov takratni ljudje tudi malo arhitekturno  oblikovali in tako še dodatno prispevali k obrednosti prostora.

Takratni ljudje so gotovo spoznanja, prepričanja, vero, gradili na pozornem opazovanju prostora in bitij, ki so tam živela. Morda so jih tako k prepričanju, da je Ajdovska jama dober prostor za prehode v druga življenja navedli tudi netopirji, ki po ostankih sodeč živijo v njej vsaj 5000 let. Po prepričanju nekaterih starih ljudstev so namreč netopirji varuhi, spremljevalci  v pasažah, prehodih, iniciacijah in predstavljajo tudi ponovno rojstvo.

Ajdovska jama je tudi v mlajšem izročilu domačinov, Podjamcev, pridobivala nove zgodbe. Na osnovi številnih rovov in ostalih kraških pojavov, je  med njimi še živa zgodba, da obstaja do Ajdovske jame na Pijavškem tik ob Savi prehoden rov in da so se nekoč Ajdje tako sprehajali do Save in nazaj kar pod hribom.

Dokler je bila jama še odprta, so iz nje tudi vestno izvažali gvano, za katerega so hitro odkrili, da je odlično gnojilo za njihove travnike in njive.

Je pa dajala zavetje, burila domišljijo tudi tem, ki so danes srednjih let, nekoč pa so pod dolini, ki so ji kraljevale stare vrbe in vijugali potoki, jeseni pasli krave...

Veliko zgodb je nepojasnjenih... Kje recimo je bilo potem prebivališče neolitskih častilcev Ajdovke jame, saj v njej niso živeli? Kako so pravzaprav živeli v tistem času in še tisočletja kasneje?

Kdo so bili tisti, ki so  iskali zatočišče v jami v času antike in srednjega veka? Ali se res še kje skriva še kakšna dvorana in ali je res, da so enega od rovov zadelali neolitski ljudje?

Za marsikaj bo potreben čas in dodatna sredstva..

Za zdaj pa nam lahko radovednost potešijo najdbe  - nekatere so shranjene v Posavskem muzeju Brežice, zapisi raziskovalcev, replike in deloma tudi intuicija.

Upamo, da bo nekaj odgovorov dalo tudi bližnje srečanje z  različnimi strokovnjaki, ki so raziskovali v Ajdovski jami.. In kasneje tudi film »Ajdovska jama pripoveduje«...

 Levi vhod v Ajdovsko jamo

 Opisi najdb in intrepretacija življenja pred tisočletji

 zadnja raziskovalna odprava v Ajdovski jami išče sledi paleotiske nasletve oz. uporabe Ajdovske jame

 replike najdb v Ajdovskij ami

  pogled v centralno votlino z jamo na sredi, ki je baje imela neko vlogo že v neolitiku

Viri:

1. ARHEOLOŠKA NAJDIŠČA DOLENJSKE, Novo mesto 1990;
2. Culiberg, M. Šercelj, A. : Karpološke in antrakotomske analize iz Ajdovske jame pri Nemški vasi, Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji XVII, Biološki inštitut ZRC SAZU, Ljubljana 1986
3. Dular, Janez s sodelavci: Zakladi tisočletij, Založba Modrijan, Ljubljana, 1999
4. Horvat, Milena: Ajdovska jama, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete,Ljubljana, 1989
5. Korošec, J.ml.: Ajdovska jama, Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji  IX-X, Ljubljana 1981-1982
6. Korošec, J.ml.: Ajdovska jama, Izziv k iskanju njenega mesta v arhitekturi; Republiški komite za kulturo SRS, Ljubljana
7. Pohar, Vida: Živalski kostni ostanki kot pridatki prazgodovinskih grobov v Ajdovski jami pri Nemški vasi, Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji XVII, Univerza v Ljubljani, Ljubljana 1988
8. Pohar, Vida: Ajdovska jama pri Nemški vasi - tudi paleolitska postaja?, Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji XVII, Univerza v Ljubljani, Ljubljana 1989
9. Šercelj, A., Culiberg, M.. : Rastlinski ostanki iz Ajdovske jame pri Nemški vasi, Poročilo o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji XVII, Biološki inštitut  Jovan Hadžija, ZRC SAZU, Ljubljana 1984