Portfolio Category: <span>Izba spomina</span>

V sezoni 2019/20 smo se z nekaj prekinitvami zaradi epidemije pripadniki različnih generacij iz različnih krajev Posavja  srečevali v okviru Študijskega krožka »Stare pesmi in igre« – z različno pevsko »kilometrino«, a vsi s srčno željo peti iz duše, za dušo, ob tem pa obuditi to staro “dušobožajoče” izročilo.

Družno smo ugotavljali, da je ljudska pesem, nekoč vsakodnevna spremljevalka dela in praznovanja, povsem izrinjena iz naših življenj, vse preveč je razvrednotena. Res je, da se lepše sliši iz izdelanih pevskih grl, a petje je pravica in potreba vsakega. Med petjem se sproščajo endorfini, ki nas zdravijo in osrečujejo ter delajo bolj ustvarjalne. Če pa se glasovi naših grl povežejo v čudovito harmonijo večglasja, te vibracije ne učinkujejo dobro le na naše fizično in čustveno telo, ampak na ves prostor in ljudi, ki so v njem. Skupina se med petjem neverjetno poveže, postane eno. Prastare melodije in ritmi pa nas povežejo tudi z ritmom pokrajine, v kateri bivamo.

Nabor pesmi je bil na vsakem srečanju povezan z letnim časom in prazniki – decembrski bolj z božično – novoletni šegami, januarski s »sredozimci« in poročnimi šegami (nekoč je bilo na kmetih v tem času največ porok), zapeli smo tudi Prešernove pesmi (na ljudske melodije),  pa izpostavili pustne šege v februarju, se učili tudi osnovnih korakov starih ljudskih plesov, med epidemijo peli tudi kar vsak doma s pomočjo pesmaric in posnetkov, jeseni pa zaključili v okviru Nacionalnega meseca skupnega branja – in peli, namesto da bi brali, ljudske pripovedne pesmi. Nismo vadili za nastope, ampak peli za lastno dušo, medse pa smo vsakič radi povabili tudi kakšnega obiskovalca.

Staro izročilo, izkušnje in modrosti z urbanizacijo podeželja vse hitreje izginjajo. Da bi ga vsaj del tega izmaknili pozabi, smo v  sezoni 2018/2019 v študijskem krožku zlasti v pogovoru s starejšimi člani krožka, nekaj drobcev zabeležili – zaenkrat v obliki e-brošure,  dostopne na tej spletni strani  vsem ostalim raziskovalcem in ljubiteljem izročila.

Raziskovali smo predvsem izročilo bližnjega območja (Krško gričevje), primerjalno pa tudi ostala. Obravnavali smo lokalne zgodbe o Ajdih, povezane tudi z “ajdovskimi” arheološkimi najdišči v bližini, pustne in kresne šege, predvsem pa navade in opravila oz. zgodbe iz polpreteklega življenja malih hribovskih kmetij (kolatev in kop v vinogradu, pušešenk in vinovožnja, odnos do vode, življenje skupnosti, prisotnost ljudske pesmi, zdravilnost sadnih dreves), v goste povabili priznano raziskovalko ljudskega izročila Dušica Kunaver in Mario Ano Kolman,  petje ljudskih pesmi in romarsko izročilo doživeli v okviru strokovne ekskurzije, zgodbe pa javno delili na dveh junijskih dogodkih v bližini Ajdovske jame. Del raziskanega gradiva smo zbrali v e-brošuri, ki je na voljo na tej spletni strani.

Zaključno srečanje in javno predstavitev smo izvedli v okviru dogodka V gozd po navdih za trajnostno skupnost.

Študijske krožke sofinancira Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

Brošura >>>

O študijskem krožku »Praznična plat življenja«

Da so prazniki pomemben del življenja, ki razbremenjujejo težak vsakdan, navdihujejo, polnijo s svežo energijo in dajejo nov zagon, so vedeli že davno. V sodobnem času jih je morda celo preveč oz. so »izvodeneli« na zunanjo, materialno plat…Da pa bi nas ponovno navdihovali in nagovarjali naša čustva tako kot nekoč,  smo se v študijskem krožku v sezoni 2015/2016 poskušali približati njihovemu izvoru, spoštovanju narave in njenih ciklov in ob tem povezati različne generacije.

Podeželje ima  svojstven ritem življenja, močno odvisen o narave, letnih časov in dela na zemlji .  Tako je tudi možnosti za intenzivnejša srečavanja več v poznem jesenskem in zimskem času, tudi intenzivnost praznovanj je večja , čeprav smo ugotovili, da so prazniki pravzaprav v skladi z ritmi narave pravilno razporejeni skozi vse leto. Naša srečanja smo tako prilagajali terminom praznikov, pa tudi večinski razpoložljivosti članov.  Glede na druge obveznosti in dogodke v okolju smo tako srečanja imeli 1-2 krat na mesec.

Spoznali smo izvorno ozadje Martinovega in jesenskih zahvalnih dni ter na hitro prehodili krog prazničnega leta, ki človeštvo spremlja, od kar se zaveda odvisnosti od sil Narave. Ta soodvisnost je najbolj opazna pri kmetovanju, zato ni čudno, da se je največ starih prazničnih šeg ohranilo med kmečkim prebivalstvom. Ugotovili smo tudi, da so se tudi nekoč prazniki močno vrteli okoli hrane, je pa bil nekoč čisto drugačen odnos do nje kot sedaj. Obravnavali smo tudi koline, ob tem pa se osredotočili tudi naš odnos do hrane, ki z odtujenostjo od vira postaja zelo neoseben. Pozabili smo na preprosto hvaležnost, ki se je izražala z molitvijo, obredi, ki so še ne tako davno nazaj tudi prisotni pri tem kmečkem prazniku.

Povezave s starim izročilom smo iskali tudi pri godovanju, ki  je bilo še do 2.sv. vojne bolj pomemben osebni praznik, kot rojstni dan. Le še pri posameznih družinah ohranjajo “ramplanje” pred godom, “vezanje godu” je pa sploh zanimiva šega, ki jo bomo ob priložnosti preskusili v praksi :).  V nadaljevanju smo se dotaknili tudi pomena praznovanja rojstnega dne, ob tem pa pokukali tudi v astrološke razlage rojstnega datuma. Kot se dolge zimske večere v toplem zavetju spodobi, pa smo se poskusili tudi v ročnih delih – in sicer v izdelovanju rož iz krep papirja.

Raziskovali smo tudi šege božično novoletnega časa. Posebno pozornost smo dali starodavni boginji Sredozimki, ki je nekoč  kraljevala času zimskega kresa, s krščanstvom jo je nasledila sv. Lucija (op. ne samo ona), pri tem pa ohranila veliko starih šeg… Ker je v neposredni bližini zavoda tudi podružnična cerkev sv. Lucije (na Senušah), smo se dotaknili tudi šeg, ki so nekoč spremljala žegnanja. Preučili smo tudi različna koledovanja in se v okviru teh naučili stare trikraljevske kolednice, ki smo jo na večer treh kraljev tudi zapeli po bližnjih vaseh.

Na Vincencijevo, smo v stari hiši Božičevih v Kobilah preskusili krušno peč in štedilnik na drva ter za člane študijskega krožka, njihovih domačih in prijateljev pripravili prikaz in degustacijo različnih prazničnih  jedi, ki so v krušni peči še posebej dobre.

Na pustno soboto smo skupaj  z vaščani Brezovske Gore »odganjali zimo«, nato pa so z oživljanjem godovniških ramplanj prišle na vrsto šege v času med zimo in pomladjo.

Izvedli smo tudi velikonočni /spomladanski pohod in se potem poigrali s pomladnimi simboli,  pripravljali smo se tudi na prvomajski kres,…

Več naših srečanj smo odprli tudi za zainteresirano javnost, ob zaključku sezone pa smo organizirali še strokovno ekskurzijo, na kateri smo povzeli naše delo in ga tako predstavili tudi družinskim članom in članom Sadjarske skupnosti, ki smo jih tudi povabili medse.

Študijski krožek se je kot oblika izobraževalnega druženja izkazal tudi kot odlična možnost za povezovanje generacij na podeželju.

O študijskem krožku »Dediščina rži«

V času  stiske in pomanjkanja ter tudi zavesti, da je hrana, pridelana doma, veliko bolj zdrava, se ljudje vse bolj nagibamo k samooskrbi in se  oziramo nazaj tudi k preverjenim, utečenim starim praksam.

Na prijazno povabilo ene od  stalnih članic naših študijskih krožkov, smo se tako v letu 2012 lotili spoznavanja uporabnosti rži, tega že pozabljenega žita.

Tudi tokrat so bili naši cilji vzajemno in igrivo učenje, druženje in spoznavanje oseb različnih generacij, družbenih stanov in predznanj.

Ob raziskovanju različnih gradiv smo spoznali, da je rž po krivem spregledano žito, ki je skozi zgodovino od mlajše kamene dobe sem reševala lakoto zlasti na območjih, ki so bila za ostala žita premrzla. Hkrati pa je tudi zelo koristna – tako pri izboljšavi tal kot zdravja (pomaga pri slabokrvnosti, sladkorni bolezni, kožnim boleznim ipd.), posebej pa so jo radi sejali zaradi njene dolge slame, uporabne v stavbarstvu.

Ker smo prišli v čas, ko je ponovno priporočljivo izkoristiti vse naravne danosti, vključno z lastno energijo, in pri tem čim manj trošiti neobnovljive vire energije, smo se lotili raziskovanja starih opravil s starimi orodji, pa tudi sodobnimi, če so pri roki in ne trošijo dodatne energije.

Žetev v zgodnjem poletnem jutru je  morda za koga naporna, doživetje pa prečudovito. Tudi zaradi šeg, ki sodijo zraven… od malice na njivi, igrivih nagajanj  npr. z živimi prevesli, tekmovanji ali bežanji pred zadnjim snopom, molitvijo ob jutranjem zvonjenju, ljudsko pesmijo…

Pravi raziskovalni podvigi so bili,  ko smo iskali stara orodja, ki jih hranijo le redko kje. Celo obnoviti jih je bilo potrebno, za kar pa tudi mojstrov ni več… Pa vendar so na njivi in kasneje na dvorišču zazveneli srpi, kosa z loparji, pajkel, grablje, rešetka, cepci, grablje za škupo oz. »barbka«…

Delo študijskega krožka smo javno predstavili konec 29.9.2012 ob Dnevih evropske kulturne dediščine – v sliki in besedi, predvsem pa smo se družno igrali in učili v uporabi cepcev in škupanju… Pa tudi ržene jedi smo pokušali, ob teh pa si privoščili tudi ostalo hrano, ki se za likof spodobi.

Ob lepih spominih na prijetna srečanja bo ostal tudi video zapis >>>,  pa tudi želja po podobnih nadaljnjih akcijah.