V torek, 28. oktobra 2025 zvečer smo sodelovali na pogovornem večeru s Slavkom Šribarjem, ki ga je organiziral Mestni muzej Krško. Skorajda 90-letni Slavko, starosta starega Krškega, je morda večini znan kot prizadeven prostovoljni gasilec in gasilski funkcionar, malo manj morda, da je bil tudi direktor Ljudske oz. takrat še Delavske univerze Krško, ob tem pa tudi zbiratelj, ljubitelj in odličen poznavalec lokalne zgodovine… Še manj pa je poznan njegov prispevek pri raziskovanju in promociji arheološkega najdišča Ajdovska jama pri Nemški vasi. V pogovornem večeru je v prvem delu izpostavil razloge za svoje zbirateljstvo starih predmetov, ob tem delil tudi spomine na selitev krških muzejskih predmetov l.1949 v Brežice po nalogu Franja Stiplovška in bolečino ob zavedanju, kaj se je takrat zgodilo, pa na knjige, ki so jih selili v nekdanjo knjižnico… Pri tem pa poudaril, naj predmete, preden jih vržemo v smeti, odnesemo v muzej, da tam preverijo njihovo vrednost.
V nadaljevanju večera pa je tekla beseda o Ajdovski jami.
Ajdovsko jamo je Slavko sicer prvič obiskal z Olafom Lovrenčičem, ki je, kot je dejal, »pobral krške falote« in jih peljal v jamo, kjer jim je med drugim pokazal tudi podpis prvega raziskovalca, starinokopa Jerneja Pečnika. V jamo je nato v deški radovednosti še večkrat prišel, kasneje, v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, pa se je močno angažiral pri podpori arheoloških raziskav v jami. V ta dolg projekt ga je vključila nekdanja vodja krške knjižnice, Marjanca Uršič, ki je sama tudi že sodelovala z arheologinjo Paolo Korošec, ki je vodila študentske raziskovalne odprave v Ajdovski jami več let. Omenil je, da je gospa Korošec v jami »pustila dušo« in ji je bila zvesta vse dokler je imela še moči za raziskovalno delo. Kasneje pa je njeno srčnost nasledila njena študentka, arheologinja Milena Horvat.
Omenil je, da so bile prve raziskave zelo zahtevne in težke – tudi zato, ker v jami ni bilo luči. Malo so si že svetili, a kar so našli, so morali nesti ven na prosto, pred tem pa si zapomniti pozicijo najdenega predmeta v jami. Pa jim je potem prisluhnil takratni načelnik za družbene dejavnosti na občini, Niko Žibert, in jim zagotovil kable – podaljške in reflektorje. Kable so povlekli od najbližje hiše nad jamo, kjer so raziskovalci tudi stanovali. Občina je takrat raziskovalcem zagotovila stroške namestitve, hrano – vsak dan so bogato kosilo vozili iz Nuklearne elektrarne Krško, pa že omenjene luči, različne reflektorje… Slavko se je še dodatno angažiral in si pri Kostaku (op.: Kostak d.d.) na reverz izposodil različne lopate, krampe, samokolnice ter jih nato s svojim avtomobilom na prikolici zvozil do jame.
Slavko pravi, da so bili študenti polni energije in so v jami raziskovali po ves dan in v noč. Pa tega električna napeljava ni zdržala in so se določili napeljati elektriko do jame in zagotoviti samostojen električni priključek. Organizirali so delovno akcijo – izkop jarka za električni kabel po zahtevnem, skalnatem terenu. Ker je bil med domačini odziv bolj slab, je za to akcijo angažiral prijatelje iz Prostovoljnega gasilskega društva Krško. S šefi »Celuloze« (op. nekdanja Tovorna Celuloza in papirja Videm-Krško«) pa se je dogovoril, da so njihovi delavci izdelali elektro omarico.
Posebej se spominja močne nevihte – v sredo, 3. 7. 1986, v bistvu velikega naliva, zaradi katerega je bilo kraško polje pred jamo poplavljeno 1 meter visoko. Naslednji dan je šel pogledat stanje in ugotovil, da je odneslo pot do jame, zalilo pa je tudi jamo. Hitro se je dogovoril s Kostakom, Nuklearko in Elektrom« – in do ponedeljska, ko so arheologi spet prišli, je bilo vse na svojem mestu. Ob tem je bila urejena tudi celotna pot in še dve brvi.
Enega poletnega dne so v jami tudi minirali. Pri spodnjem delu jame je ostanek prazgodovinskega kurišča in drugih najdb zakrivala za omaro velika skala, ki jo je bilo treba odmakniti. Ker je bila zelo velika, ni šlo drugače, kot z miniranjem. Takrat so v Krškem ob gradnji gasilskega doma ravno sodelovali z minerjem, pa ga Slavko povabil še jamo. Ta je na skali natančno označil pozicije za strelivo. Tega je Slavko prav tako sprosil od Celuloze. Preden pa so skalo razstrelili, so morali zaščititi še najdišče, kar so naredili z več butarami dračja, na katere so položili še manjše skale. Ko je počilo, je bil Slavko z ostalimi pri zgornjem vhodu jame. Ob poku se je iz jame vsulo na tisoče netopirjev, ki pa so se potem, ko se je dim v jami polegel, lepo vrnili nazaj v jamo. Od minirane skale pa so ostal zgolj drobir. Največji kosi so bili v velikosti dojenčkove glave, kot je dal za primerjavo. Minerju se je za opravljeno delo zahvalil z grafiko Viktorja Povšeta, katere je bil obdarovanec »bolj vesel, kot če bi mu dali celo jamo«.
Ko so prihajale na plano arheološke najdbe, so se tudi že pogovarjali, da bi razstavo teh najdb kasneje uredili kar v jami sami. Glede na nezanesljive vremenske razmere, pa so to idejo potem opustili. Pobuda je bila tudi, da bi se najdbe in predstavitev dela arheologov sproti prezentiralo pri eni od okoliških domačij, a se potem zaradi previsokih finančnih pričakovanj niso dogovorili. Prva razstava najdb je bila tako začasno postavljena v Krškem, l. 1993, v Dvorani v parku. Skupaj z o ostalimi jo je pripravila Milena Horvat. Po zaključku razstave je gradivo Milena odpeljala na arheološki inštitut – za nadaljnje raziskave in pripravo celovite monografije o Ajdovski jami (op.: ki bo predvidoma zagledala luč sveta konec l. 2026).
V času izkopavanj, zaradi zaščite opreme in najdišča, so na oba vhoda namestili kovinske rešetke. Eno nedeljo, ko je šel do jame, je videl, kako je neki oče skozi odprtino rešetke v jamo potiskal svojega otroka. Nespametnega očeta je opozoril, kasneje pa so oba vhoda še bolj zavarovali.
Slavko je omenil še omenil ljudsko prepričanje, da sta Ajdovska jama pri Nemški vasi in Ajdovska jama pri Pijavškem podzemno povezani. Tega tudi sam ne izključuje – tudi zato, ker imata obe jami vhoda na približno enaki nadmorski višini, kar se je ugotavljalo tudi v času večjih nalivov.
Na koncu pogovora je še omenil, da je vsako nedeljo (v devetdesetih letih) odklepal jamo študentu biologije, ki je tja prihajal z več izvodi časopisnega papirja, ga polagal na jamska tla, ter tako zbiral netopirski gvano. Na osnovi te raziskave so ugotovili, da se poleti v Ajdovski jami mudi ena večjih porodniških kolonij netopirjev. »Netopirci«, ko je jih je imenoval Slavko, so potem takoj dali pobudo na ministrstvo, da se jamo zapre in netopirje zavaruje. Slavko še zdaj obžaluje svojo zavzetost, s katero je temu »netopircu« odklepal vrata jame, in zaradi česar so naravovarstveni ukrepi tako močno omejili obisk jame ljubiteljem zgodovine.
Večer je bil prekratek, da bi odprli vse Slavkove spomine na Ajdovsko jamo. Da ji je bil res predan, pa potrjuje tudi izjava njegove žene – da je bil v tistih letih Slavko »več v Ajdovski jami kot doma«.
Na pogovornem večeru smo z Mestnim muzejem Krško, enoto Kulturnega doma Krško, sodelovali v okviru projekta »Spomini na Ajdovsko jamo«. Dogodek pa že napoveduje nadaljnje aktivnosti, ki se bodo v povezavi z Ajdovsko jamo odvijale v letih 2026 in 2027.
Zapisala: Bernardka Zorko
Fotografije: Maruše Erpič (Mestni muzej Krško), Boris Moškon, arhiv Bernardke Zorko










