Septembrski posebni dnevi, s katerimi na evropski ravni obeležujemo trajnostne skupnosti, trajnostno mobilnost, pismenost, kulturno dediščino, so bili povod tudi našemu nedeljskemu sprehodu v gozd, na katerem smo skozi prebiranje različnih literarnih del in deljenjem lastnih spoznanj razmišljali, kako živeti v naših skupnosti na čimbolj trajnosten način – tako v odnosu do narave, dediščine in drug do drugega.
O trajnostnem sobivanju smo skozi sezono 2018/2019 razmišljali v dveh študijskih krožkih »Samooskrbna skupnost » in »Staro izročilo za nove dni«. Čeprav se termin »trajnostna skupnost« pojavlja bolj sodobnem času kot odziv na okoljsko in podnebno, pa tudi socialno krizo, lahko dobre zglede najdemo v bližnji in daljni preteklosti. Trajnostna skupnost naj bi torej trajala in funkcionirala tako, da ne bi uničila virov za svoj obstoj kot tudi obstoj naslednjih generacij. To je skupnost, ki bo omogočila optimalen razvoj in bivanje vseh svojih članov.
V fazi globalizacije in individualizma tako različne skupnostne pobude, ki prihajajo iz civilne sfere, velikokrat zgolj na bazi prostovoljskih akcij, delujejo utopično ali kot romantično spogledovanje s časom, ki ga ni več… Pa vendarle je tovrstnih pobud po svetu vse več: vzpostavljajo se skupnostne kmetije in vrtovi, eko vasi, različne zadruge… Govora je tudi o trajnostnih oz. tranzicijskih mestih… Pri vseh je ključna predpostavka, da te skupnosti niso le po meri človeka, ampak tudi po meri okoliške narave. Tudi v Sloveniji imamo nekaj tovrstnih pobud, ki so še bolj v zametkih, projektne narave, povezujejo pa somišljenike iz različnih krajev… Na nek način gre za skupnosti na daljavo, kar je tudi v nekaj, izziv pa je, kako take skupnosti vzpostaviti v svojih mikrookoljih, vaseh, mestih… Javna podpora pri tem je sicer zelo dobrodošla, a posamezni primeri kažejo, da če ni predhodne oz. vzporedne civilne iniciative, ki bi to idejo živela naprej, zgolj projektna pobuda s strani lokalne skupnosti ali države ne zadošča. Potrebna je torej ozaveščenost, zavedanje naše vsesplošne povezanosti na mikro in makro ravni, ne zgolj na ravni človeške skupnosti, ampak vsega, kar živi in obstaja na planetu oz. je živeli in obstajalo oz. še bo. To pa je v naši potrošniško generirani, tekmovalni družbi zelo težko… Kako torej priti do tega preskoka zavesti?
V naši, po vinorodnih gričih razpršeni vasi, je še živ spomin, kako so si še nekaj desetletij nazaj sosedje med seboj pomagali pri vsakodnevnih, večinoma kmečkih, opravilih. Pri vseh hišah je šlo za podoben način, ritem življenja, ob pomanjkanju strojev so si enolično ali težaško delo lajšali tako, da so ga skupaj opravili najprej pri enem, potem pri drugem, popestrili pa tudi z različnim šegami in razvedrili. Ker so bili cele dneve skupaj, so dobro poznali tako radosti kot bolečine drug drugega ter vse potrebe, ki so iz teh izhajale, zato so si priskočili na pomoč tudi, če zanjo ni nihče posebej prosil. Časi so danes precej drugačni. Urbanizacija je prišla tudi na vas, ki je postaja spalno naselje, saj večina prebivalcev dela v bližnjih mestih, kmetujejo le še pri redkih hišah; družabno življenje pa – ali skorajda ni ali pa ga zaradi mobilnosti živimo izven kraja, na različnih prireditvah, druženju s prijatelji iz drugih krajev… Tudi po vrednotah, ki jih poskušamo živeti, smo si zelo različni – že znotraj družin, kaj šele soseske… Kako najti skupen imenovalec take skupnosti? In ali je res rešitev zgolj ta, da se s peščico somišljenikov umaknemo nekam na samo in začnemo vzpostavljati skupnost na novo? Ker imam rada svoj kraj, se mi ta misel upira… Prvi skupni imenovalec smo sicer našli – v nekaj letnih druženjih celotne soseske… Do naslednjega koraka pa bo moralo preteči še nekaj časa… Potrebnih bo še veliko besed, izrečenih in prebranih, morda tudi kaj bolečih izkušenj.
Navdihov za sobivanje v skupnosti na trajnosten način, lahko v naravi sicer vidimo veliko – ne zgolj pri živalih, tudi rastlinah. Ena taka čudovita trajnostna skupnost je gozd. Z osredotočenim sprehodom skozi gozd, ki bo sicer že sam po sebi močno vplival na naše zdravje in čustva, ki nam bo omogočil ponovno vzpostavitev stika s samim seboj, z našimi izzivi in željami, bomo sčasoma dobili uvid, kako sobivati z ljudmi okoli nas. Kot je podoben uvid dobil avtor knjige Skrivno življenje dreves, Peter Wohlleben, ki jo priporočamo v prebiranje – še najbolje na gozdni jasi. Pa ob tem še katero drugo literarno delo, kot je npr. pesem Antona Medveda V gozdu .