Dediščina rži

Podrobnosti

  • Datum gradnje

    Junij 2012 - September 2012

  • Kategorija

    Kulturna dediščina, Študijski krožki

O študijskem krožku »Dediščina rži«

V času  stiske in pomanjkanja ter tudi zavesti, da je hrana, pridelana doma, veliko bolj zdrava, se ljudje vse bolj nagibamo k samooskrbi in se  oziramo nazaj tudi k preverjenim, utečenim starim praksam.

Na prijazno povabilo ene od  stalnih članic naših študijskih krožkov, smo se tako v letu 2012 lotili spoznavanja uporabnosti rži, tega že pozabljenega žita.

Tudi tokrat so bili naši cilji vzajemno in igrivo učenje, druženje in spoznavanje oseb različnih generacij, družbenih stanov in predznanj.

Ob raziskovanju različnih gradiv smo spoznali, da je rž po krivem spregledano žito, ki je skozi zgodovino od mlajše kamene dobe sem reševala lakoto zlasti na območjih, ki so bila za ostala žita premrzla. Hkrati pa je tudi zelo koristna – tako pri izboljšavi tal kot zdravja (pomaga pri slabokrvnosti, sladkorni bolezni, kožnim boleznim ipd.), posebej pa so jo radi sejali zaradi njene dolge slame, uporabne v stavbarstvu.

Ker smo prišli v čas, ko je ponovno priporočljivo izkoristiti vse naravne danosti, vključno z lastno energijo, in pri tem čim manj trošiti neobnovljive vire energije, smo se lotili raziskovanja starih opravil s starimi orodji, pa tudi sodobnimi, če so pri roki in ne trošijo dodatne energije.

Žetev v zgodnjem poletnem jutru je  morda za koga naporna, doživetje pa prečudovito. Tudi zaradi šeg, ki sodijo zraven… od malice na njivi, igrivih nagajanj  npr. z živimi prevesli, tekmovanji ali bežanji pred zadnjim snopom, molitvijo ob jutranjem zvonjenju, ljudsko pesmijo…

Pravi raziskovalni podvigi so bili,  ko smo iskali stara orodja, ki jih hranijo le redko kje. Celo obnoviti jih je bilo potrebno, za kar pa tudi mojstrov ni več… Pa vendar so na njivi in kasneje na dvorišču zazveneli srpi, kosa z loparji, pajkel, grablje, rešetka, cepci, grablje za škupo oz. »barbka«…

Delo študijskega krožka smo javno predstavili konec 29.9.2012 ob Dnevih evropske kulturne dediščine – v sliki in besedi, predvsem pa smo se družno igrali in učili v uporabi cepcev in škupanju… Pa tudi ržene jedi smo pokušali, ob teh pa si privoščili tudi ostalo hrano, ki se za likof spodobi.

Ob lepih spominih na prijetna srečanja bo ostal tudi video zapis, ki je na razpolago zainteresiranim tudi na sedežu  Zavoda Svibna, pa tudi želja po podobnih nadaljnjih akcijah.

Deli objavo