Za Ajdi iz jam na hrib

Po prvih, bolj jamskih, srečanjih smo se ajdovski krožkarji  prvo nedeljo v juliju podali v bolj hribovske ajdovske kraje – do t.i. Ajdovega groba , ki se nahaja dobrih 800 m nad morjem na Magolniku nad Svibnem v občini Radeče. Pa tudi tokrat ni šlo čisto brez jame: pot do cilja nas je vodila ob reki Sopota in že takoj na začetku smo nasproti radeške papirnice naleteli na zdaj slabo vidno in dostopno Jamo pri Njivicah, v kateri so že l. 1934 ob gradnji ceste našli ostaline iz starejše kamene dobe.

Tako kot se Ajdov drži veliko skrivnosti in mitoloških zgodb, so podobno skrivnostni tudi nekoč mogočni svibenski gospodje, vitezi Ostrovrharji – pa smo jo mahnili še okoli ostankov njihovega gradu, od koder je čudovit razgled na vse smeri, med drugim tudi proti Kumu in Nebeški gori, ki jev naravoslovnih registrih poimenovana kot Babe.

Ajdov grob je gomila iz starejše železne dobe, žal že dolgo tega izropana. V ljudskem izročilu je ves čas znana pod tem nazivom in tudi v tem primeru nakazuje, da so ga postavili ljudje iz pradavnine, še iz predkrščanskih, ajdovskih – poganskih časov. Nahaja pa se na lokaciji, kjer je nekoč potekala trgovska (morda tudi vojaška pot) – od doline Sopote skozi Svibno na Magolnik in naprej proti Dolenjski (še v času Ostrovrharev in vse prihoda železnice v savsko dolino).

Četudi s pomanjkljivim materialnimi dokazi pa je lokacija že zaradi čudovite narave zelo prvinska, čisto “ajdovska”, kjer je prav možno doživeti pristen stik z naravo – kakšnega so imeli tudi Ajdi.

Dan Ajdovske jame 2021 z Ajdovskimi zgodbami

V nedeljo, 20. junija 2021, tik pred poletnim kresom,  smo na jasi pred Ajdovsko jamo ponovno obeležili “Dan Ajdovske jame”, ki ga sicer tradicionalno izvajamo okoli 22. junija, ko obeležujemo razglasitev Ajdovske jame pri Nemški vasi za kulturni in zgodovinski spomenik. Obenem pa se z dogodkom že tretjič zapored vključujemo tudi v Evropske dneve arheologije  in obeležitev praznika Občine Krško ter treh krajevnih skupnosti, katerih območja se stikajo ravno pri Ajdovski jami. Vse prisotne je zato uvodoma pozdravila Janja Špiler, vodja Oddelka za gospodarsko infrastrukturo na Občini Krško.

Sicer pa smo dogodek prepletli z nekaterimi aktivnostmi projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja :

  • Jana Puhar, arheologinja iz Posavskega muzeja Brežice, je v predavanju »Ajdovske zgodbe – od jame do mita« predstavila zgodovino raziskovanj v Ajdovski jami, najpomembnejša odkritja, zakaj in kdo je Ajdovsko jamo poimenoval po Ajdih, katera so še najdišča v Posavju, ki se imenujejo po Ajdih…
  • animatorji Zavoda Svibna ob podpori predstavnikov Zavoda Skupina Stik v delavnicah prikazali replike nekaterih predmetov z mlajše kamene dobe in kako se z njimi rokuje – npr. prižig ognja, mletje žita, vrtanje luknje v kamne, izdelava prediva…

Druženje smo zaključili s prižigom manjšega kresa (s sodobnimi pripomočki, čeprav je čisto malo manjkalo, da bi šlo na kamenodobni način) in petjem kresnih ljudskih pesmi.

Udeleženci iz različnih krajev Posavja in od drugod so tako v hladnem zavetju Ajdovske jame, v katero sicer zaradi kotenja netopirjev nismo mogli, vsaj za nekaj kratkih nedeljskih ur popotovali v čase, ko se je z naravo živelo malo drugače kot sedaj, predvsem pa bolj umirjeno in osredotočeno.

Prvi vpogled v kamenodobno življenje ob Ajdovski jami

V okviru projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja smo v Zavodu Svibna minuli vikend začeli z usposabljam animatorjev kamenodobnega življenja ob Ajdovski jami pri Nemški vasi.

Zakaj ravno tega obdobja?

Ker iz tega časa (izpred 7000 let) izvirajo najpomembnejša arheološka odkritja, ki jamo umeščajo med najstarejša jamska grobišča oz. nekropolo (zaenkrat najstarejša) v Sloveniji in tudi izven meja. Predmeti, ki so jih ob pokopu takratni ljudje prilagali svojim pokojnikom,  marsikaj povedo o življenju v tistem času (npr. o kulinariki, uporabi orodij, verovanju ipd.).

Na uvodni delavnici sta sodelavki Zavoda Skupina Stik predstavili  ključne poudarke muzejske interpretacije, ob  tem pa prikazali tudi rabo nekaterih predmetov iz časa mlajše kamene dobe, t.j. časa, ko so se ljudje že nastanjevali in začeli kmetovati.

Tako smo že spoznali tehniko priprave ognja, rožena in kamnita orodja, predenje, mletje žita … Kaj hitro smo ugotovili, da smo v sodobnem času veliko ročnih spretnosti izgubili, pa da tudi dovršene tehnike in pripomočki  kažejo na kulturo, ki bi jo bilo zelo krivično oceniti s primitivno. Marsikatera znanja in tudi odnos do bližnjega okolja bi bilo zelo dobro prenesti tudi v naš čas. Seveda pa je še veliko neznank, ki jih bomo tudi  s pomočjo arheologov in gradiv odkrivali še v nadaljnjih mesecih projekta.

Poskusno bomo nekatere vsebine predstavili tudi na Dnevu Ajdovske jame 2021, 20. junija 2021, do zaključne predstavitve v l. 2022 pa bomo ob razvoju rekonstruiranih oblačil  raziskovali še ostale zanimivosti iz tega obdobja in jih poskusili  vključiti v nove programe za različne skupine obiskovalcev.

Prilagajanje na podnebne spremembe v kmetijstvu

Ob letošnjem dnevu podnebnih sprememb (15. maja)  vabimo k razmisleku, kako na podnebne spremembe vplivamo v kmetijstvu in kako se lahko na te spremembe v kmetijstvu tudi prilagodimo.

Tudi letos smo se kmetje, vrtičkarji močno jezili na vreme, ki nam je zagodlo s prehitro še zimsko otoplitvijo, nato pa močnim mrazom in pozebo, pa zdaj še preobilno močo…

Res je, da stari ljudje pravijo, da je vreme v obdobju, ko godujejo ledeni možje in Zofka, rado mrzlo in mokro… Torej – nič novega, bi rekli… In tudi v preteklosti so vremenske in podnebne spremembe odločilno vplivale na življenje ljudi ter velikokrat spodbudile preseljevanja in konflikte med različni skupinami, mešanje kultur, dvig in upad naseljenosti planeta…

K aktualnem spreminjanju podnebja pa ob kozmičnem, planetarnem ciklusu, gotovo prispevamo tudi ljudje, ki s prekomerno in nepremišljeno rabo oz. izčrpavanjem naravnih virov močno rušimo ravnovesja planetarnih ekosistemov. Veliki goloseki, pozidana zemljišča, prekomerni izpusti st toplogrednih plinov iz industrije, kmetijstva, kurišč, monokulturno kmetijstvo, kemično zatiranje plevela in škodljivcev, zajezitve vodotokov, prekomerna mobilnost… je le nekaj podob te naše nepremišljenosti in pohlepa, ki se ob izčrpavanju in onesnaževanju naravnih virov odražata v vremenskih ekstremih – močne padavine, močne suše, močni vetrovi, toča, ekstremna nihanja temperatur…

V Zavodu Svibna, ki je vpet v podeželsko okolje Krškega gričevja, smo prepričani, da lahko male kmetije odigrajo pomembno vlogo k blaženju posledic in prilagajanju na podnebne spremembe. Raznovrstna in ekološka pridelava na majhnih kmetijah lahko občutno prispeva h globalni prehranski varnosti in stabilnosti ekosistemov. V luči teh spoznanj in urgentnosti situacije ne čakamo na spremembo kmetijske politike, ampak v okviru lastne manjše kmetije aktivno prispevamo k potrebnim spremembam.

Tako ob današnjem dnevu k tem korakom vabimo tudi vas. V okviru blaženja in prilagajanja na podnebne spremembe preprosto:

  • ne odstranjujmo dreves in mejic na travnikih, saj nam ob močnih vetrovih in hudih nalivih zmanjšujejo erozijo rodne prsti;
  • zasajajmo sortno in vrstno različna visokodebelna sadna drevesa z močnim koreninskim sistemom, ki so prilagojena na naše razmere in cvetijo v različnem obdobju;
  • zbirajmo deževnico za potrebe namakanja;
  • skrbno ravnajmo s pitno vodo, odpadno vodo z gospodinjstev pa ustrezno prečistimo in jo po možnosti ponovno uporabimo;
  • ne stavimo zgolj na enega konja ter pridelujmo in gojimo več rastlinskih kultur in mešanih posevkov;
  • kompostirajmo;
  • pazimo na stanje tal, prsti – čim manj obdelave tal; 
  • povečujmo humus v tleh z dodajanjem organskega materiala, skrbimo za mikroorganizme v tleh;
  • vzgajajmo lastna semena, kolikor je možno;
  • omislimo si rastlinjak, ki nam omogoča podaljšanje rastne sezone in vzgojo lastnih sadik;
  • poskrbimo za biotčno in ekološko varstvo rastlin;
  • prilagodimo izbiro lokacije in lege za sajenje rastlin glede na njihove značilnosti , tako z vidika bolezni kot tudi optimalnih rastnih pogojev;
  • posrbimo za dobrobit živali, živalim omogočimo pašo in prost dostop do hleva;
  • rejo živali prilagodimo nosilni in obnovitveni sposobnosti okolja;
  • ne postavljamo objektov na plazovitih in poplavnih območjih;
  • obnovimo tradicionalna grajena vodna telesa (mlake, lokve…);
  • ne regulirajmo in ne krčimo zelenih pasov ob vodotokih;
  • pustimo določene pasove nepokošene ali pa jih pokosimo pozno;
  • delo na zemlji ne glejmo zgolj skozi finančni vidik, ampak ga izkoristimo kot druženje z družinskimi člani, sosedi in prijatelji, pa tudi kot priložnost za zdravo rekreacijo;
  • ……

Vabljeni med poustvarjalce življenja v mlajši kameni dobi

Zavod Svibna bo v okviru projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja organiziral tudi usposabljanje za vodnike in animatorje obiska v Ajdovski jami pri Nemški vasi. Poudarek  usposabljanja bo na življenju in veščinah v mlajši kameni dobi (npr. tkanje, priprava ognja, izdelava in ravnaje s kamnitim orodje in orožjem, oblikovanje gline ipd.

Vabljeni vsi, ki vas tematika in tovrstno delo zanima, ki vam je blizu prazgodovina in bi se radi v opremi in opravi še bolj približali obdobju kamene in bakrene dobe. Prednost imajo prebivalci Posavja, zlasti pa okoliških krajev in mladi.

Usposabljanje bodo izvajali sodelavci Zavoda Skupina Stik, ki imajo že vrsto izkušenj tudi na področju uporabne arheologije.

Potekalo bo v naslednjih terminih:

  • Petek, 4. junij 2021 od 17. do 21. ure – teoretični del,
  • Nedelja, 6. junij 2021 od 10. do 14. ure – praktični del,
  • Nedelja, 20. junij 2021 od 16. ure dalje – poskusna  predstavitev za javnost.

Poskrbljeno bo tudi za gradivo.

Udeležba na usposabljanju je za udeležence brezplačna.

Se pa udeleženci zavežejo k nadaljnjemu,  občasnemu, vnaprej dogovorjenemu sodelovanju z Zavodom Svibna pri izvedbi posameznih animacijskih programov za obiskovalce.

Število je mest je omejeno. Prijave zbira Bernardka Zorko na info@zavod-svibna.si, svibna1@gmail.com oz. 031 329 625 – najkasneje do 1. junija 2021 oz. do zapolnitve mest.

Upoštevali pa bomo tudi aktualna epidemiološka navodila NIJZ.

Usposabljanje je večinoma sofinancirano iz sredstev Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, deloma pa tudi iz lastnih sredstev Zavoda Svibna.

Raziskujemo »ajdovske« lokacije po Posavju

V četrtek, 6. maja 2021 smo v Zavodu Svibna v okviru projekta »Ajdovske zgodbe iz Posavja« organizirali uvodno srečanje istoimenskega študijskega krožka. V okviru tega bomo vse do konca oktobra raziskovali lokacije po Posavju, ki imajo v nazivu »ajdovski, ajdov« ali »baba«.  Nekaj jih že imamo v naboru:

poleg že vključenih lokacij  v  navedeni projekt  (Ajdovska jama pri Nemški vasi, Ajdovska jama v Silovcu pri Sromljah, Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici in Ajdov grob nad Radečami)  načrtujemo spoznati naslednje lokacije:

  1. Ajdovska peč, Studenec
  2. Ajdovski britof pri Studencu
  3. Ajdovska jama pri Krškem /Ajdovska jama na Pijavškem (tudi Jermanova jama, Jama pod Viševcem) orodij)
  4. Ajdovska jama v Dolu, Podbočje (Levakova jama)
  5. Ajdovske peči – Bohor
  6. Babe, skupina skalnih osamelcev, zahodno od Čimernega
  7. Babji zob, nad Zagradom
  8. Ajdovska baba, Orešje pri Bizeljskem

Vključitev v krožek je še vedno možna, sicer pa lepo naprošeni, da nam posredujte še kakšno informacijo, morda tudi  pripoved, zgodbo, povezano z navedenimi lokacijami oz. sporočite podatke še o drugih morebitnih ajdovskih lokacijah na območju posavskih občin: Radeče, Sevnica, Krško, Bistrica ob Sotli, Brežice in Kostanjevica na Krki, ki niso na zgornjem seznamu.

Informacije zbira in daje Bernardka Zorko na info@zavod-svibna.si  , svibna1@gmail.com oz. na tel. 031 329 625.

Velika hvala vnaprej!

Projekt je sofinanciran s strani s strani Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) v okviru 3. poziva LAS Posavje.

Začenjamo s študijskim krožkom Ajdovske zgodbe iz Posavja

Kot smo že napovedali, bomo v okviru regijskega projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja izvedli tudi istoimenski študijski krožek.

Prvo srečanje bo v četrtek, 6. maja 2021 ob 19. uri na sedežu Zavoda Svibna.

Nekaj prijav že je, k sodelovanju pa vabljeni tudi ostali, ki vas tematika zanima.

V okviru navedenega krožka bomo raziskali in pobliže spoznali vse lokacije v regiji, ki imajo v nazivu »ajdovski«, »ajdov«, pa tudi »babe« ipd. , pa naj gre to za imena krajev, ledinska poimenovanja, poimenovanja posameznih naravnih zanimivosti , ali pa spomin na pripoved starih staršev, starejših sosedov  ipd., ali ljudske pesmi, zgodbe, v katerih »nastopajo« Ajdi oz. velikani.

Skupaj bomo odkrivali, kdo so bili in kako so živeli ti skrivnostni Ajdi, obenem pa spoznavali zanimive kotičke naše regije.

Srečanje bomo prilagodili epidemiološkim razmeram, prosimo pa vas, da imate s seboj tudi zaščitno masko in da na srečanje pridete zdravi.

Zaradi organizacije srečanja prosimo za prijave do srede, 5. maja 2021 na info@zavod-svibna.si oz. svibna1@gmail.com, tel. 031 329 625.

Projekt Ajdi! je sofinanciran s strani Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja v okviru 3. poziva LAS Posavje.

Ob prvem evropskem dnevu travniških sadovnjakov

30. aprila 2021 bo prvič obeležen evropski »Dan travniških sadovnjakov«, pri čemer bo poudarjen pomen teh sadovnjakov za živali, rastline in družbo v celotni Evropi.

Razmišljanje pobudnikov tega dneva delimo tudi v Zavodu Svibna.

Travniški sadovnjaki so naša kulturna dediščina, njihov razvoj pa sega v 17. stoletje, razmah pa se je začel konec 19. in v začetku 20. stoletja – tudi ob pomoči različnih učiteljev sadjarstva, od katerih jih je kar nekaj delovalo v Posavju – npr. župnik Dragotin Ferdinand Ripšl, Martin Humek, Ivan Pečnik in še bi lahko naštevali… kmečko prebivalstvo so opremili s pomembnim znanjem in v kraje prinesli tudi zanimive sadne sorte.

Zlasti v strmejših, hribovitih legah so travniški sadovnjaki ob pomembni samooskrbi z dragocenim virom prehrane, predstavljali tudi prepotreben vir zaslužka na račun viškov, ki so jih predelali v jabolčnik, kis, žganje ali suho sadje.

V obdobju razvoja intenzivnega kmetijstva so travniški sadovnjaki začeli zgubljati na pomenu. Marsikje jih še danes podirajo zaradi lažje strojne obdelave travnikov, niso pa tudi dovolj ovrednoteni v zakonodaji, ko gre za razvrstitev zemljišč glede na rabo in medsebojno primerljivost, za kar smo zakonodajalcu že podali predlog za spremembe.

Vlogo travniških sadovnjakov je potrebno oceniti bolj celovito, ne zgolj iz hipnega ekonomskega učinka. Prispevek k izgledu kulturne krajine in s tem tudi potencialu v turizmu je zgolj eden od dodatnih družbeno ekonomskih učinkov travniških sadovnjakov. S svojimi ekosistemskimi funkcijami predstavljajo tudi odgovor ob prilagajanju na podnebne spremembe, pa naj gre za zadrževanje vlage, prsti, protivetrno zaščito ali pa za ohranjanje oz. povečanje biotske pestrosti tako živalskih kot rastlinskih vrst in nenazadnje tudi genskega materiala sadnih sort.

In seveda je produkt travniških sadovnjakov vrhunsko sadje, ki ob visoki hranilni vrednosti daje tudi tisto nekaj več na ravni subtilnih energij.

30. aprila, pa tudi sicer, vabljeni , da se ustavite ob travniških sadovnjakih, morda tudi sami posadite kašno staro sadno sorto na sejancu za generacije, ki prihajajo… Ali pa si zagotovite kakšen pridelek oz. izdelek, ki je nastal v travniških sadovnjakih.

Vabljeni pa tudi k ogledu nekaj fotoutrinkov iz naših travniških sadovnjakov.

Več o Evropskem dnevu travniških sadovnjakov pa na teh povezavah >>>

Vsakoletno praznovanje Dneva travniških sadovnjakov je v prihodnje predvideno vedno zadnji petek v mesecu aprilu. To je čas v letu, ko cveti večina sadovnjakov v Avstriji, Nemčiji, Švici, francoskih pokrajinah Bretanja in Normandija, Luksemburgu in Sloveniji.

Nesli smo k žegnu

V dobrih sedmih desetletjih Aničinega življenja se je marsikaj spremenilo, tudi šege in običaji, povezani z velikonočnim žegnom.

Iz otroštva se najbolj spomni priprav na žegen, pri čemer so otroški od strani opazovali mamo Julko, kaj vse je zložila v velikonočni jerbas in jim pri tem razlagala, zakaj  oz. kaj vse pomenijo posamezne sestavine. Ob veliki šunki, ki je morala zadoščati za številno družino, prav tako velikem hlebcu kruha, potici, treh koreninah hrena, so bili v jerbasu še pirhi – za vsakega družinskega člana po dva – in prav tako za vsakega člana tudi cela klobasa, kar se je takrat otrokom ob siceršnjem pomanjkanju zdelo še posebej imenitno – imeti celo klobaso povsem zase! Nekatere gospodinje pa, če niso imele ravno veliko dobrot, so v jerbas dale še lonec, v kateri se je kuhala velikonočna šunka. Tako je imela gospodinja izredno težko nalogo  prinesti na glavi peš do cerkve in nazaj. Se je pa enkrat zgodilo, da se je tako obteženi gospodinji med noge zapletel radoživi otrok, jo spotaknil in je tako stresla  vso vsebino jerbasa, z juho vred, po tleh, pa je bilo potem nekako priporočeno, da otroci mam k blagoslovu jedi niso spremljali.

Sicer pa so bili  otroci praviloma zaposleni z raznašanjem velikonočnega ognja – tega so nekaj dali tudi v peč oz. štedilnik na drva, nekaj pa so ga za dobro letino nesli tudi po njivah. Sicer pa je bila tudi za ostale odrasle velikonočna sobota še zelo delovna. Praviloma se je čistilo po hiši in okoli hiše, pa po štalah… Pri Aničinih doma pa so radi takrat sadili tudi krompir, ker je praviloma sajen na ta dan najbolje uspel.

So pa seveda mamo, ko je prihajala od žegna od Senuš proti Drenovcu, spremljali že od daleč – in takoj, ko so jo zagledali, so si sezuli čevlje, saj je veljalo, da  je pri velikonočnem žegnu tudi zemlja že požegnana in se sme spet hoditi bos, kar je bilo ob sicer grobih zimskih čevljih za otroke pravo olajšanje. Otroci pa so bili tega tudi praznika veseli, saj so takrat dobili vsak po en kos novih oblačil (krilo, hlače ali pa vsaj nogavice), v katerem so šli potem v nedeljo k procesiji.

Blagoslovljene jedi so tako čakale do nedeljskega jutra, saj je bila velikonočna sobota še postni dan. Edino zvečer so lahko pojedli malo velikonočne juhe in potice.

Velikonočni zajtrk pa – ker so imeli doma živino in niso mogli vsi hkrati k vstajenjski procesiji in so zato eni ostali doma in šli k maši kasneje ob 10ih, do cerkve v Leskovcu pa je bilo dobro uro hoda in so se potem na poti že srečali – so jedli deljeno.

Velikonočni žegen je moral biti kar najbolj obilen, bogat, s tem so se med seboj radi postavljali, saj bi to nakazovalo tudi splošno blaginjo družine. Seveda pa vsi niso imeli in so tako pod velikonočni prt včasih skrili še kar jim je prišlo pod roko (pručko, poleno,…), da je bil jerbas videti bolj obilen, a je bila potem zadrega še veliko večja, če se je prt po nesreči odkril.

Žegnu so praviloma nosile gospodinje, včasih pa tudi dekleta, ki so dostikrat dobila tudi fantovsko pomoč.

Ko se je omožila in prišla v Brezovsko Goro, se je tradicija (tudi zaradi časovnega odmika) malo spremenila.  Tu so nosili k žegnu kar k enem od križev na razpotjih v vasi (najprej čisto na zahodu vasi – pri Šmukovem križu). Takrat so župniki  (oz. pa hribovskih vaseh so hodili bolj kaplani ali pa patri iz Krškega) hodili peš in je bilo od cerkve sv. Štefana do c. sv. Lucije na Senušah tu najkrajša pot.  Kasneje – z izboljšavo cest in  motorizacijo  – pa so bila bolj prikladna križišča in križi sredi oz. na vzhodni strani vasi (in se je tako lokacija blagoslova velikonočnih jedi selila od Dolmovičega križa  do Kočnarjevega in nazaj). Tudi v Brezovski Gori se nosile k žegnu praviloma ženske (le od dveh hiš izrecno moški), so jih pa  spremljali tudi otroci. Jerbase so zamenjale košare, ki se ne nosijo več tako polne in seveda tudi ne na glavi, so pa ti žegni sčasoma postali tudi priložnost za praznično srečanje vaščanov. Druženje se je pravzaprav začelo že ob poti do žegna, saj je morala najbolj oddaljena gospodinja iz vasi spotoma »pobrati« še ostale in je tako bilo že na sami poti do žegna in nazaj veliko veselega kramljanja.

Nazaj z žegna se je sicer bilo treba podvizati, saj so jih doma že nestrpno čakali preostali družinski člani, da začno s praznovanjem.

Namreč nekje med 1965 in 1970 se je začela praksa, da se velikonočne jedi  uživa že na veliko soboto, takoj ko se jih prinese z žegna. V tistem času, ko se je blagoslov jedi izvajalo po vaseh, kar je trajalo po ves dan, so imeli duhovniki  vmes tudi malo oddiha – in v vasi, ki je po urniku prišla na vrsto, se je spodobilo, da se je duhovnika povabilo na okrepčilo. Ob enem od takih povabil, ob katerem je gospodinja potožila, da bi postregla s šunko, a da je še post, je župnik pripomnil, da če so jedi že blagoslovljene, se jih sme že jesti, kar so tudi storili. Novica se je raznesla po vaseh in tako se zdaj večinoma velikonočne jedi uživa že na veliko soboto, seveda pa jih ostane tudi še za velikonočni zajtrk.

Spomine Anice Zorko zapisala Bernardka Zorko


Pa danes…oz. do nedavna?

Ko se je uvedel blagoslov jedi zgolj na podružničnih cerkvah, smo iz vasi Brezovska Gora začeli večinoma nositi k žegnu k c. sv. Štefana – ki že zaradi  svoje razgledne lokacije vabi k obisku.  In tako postaja pot z velikonočnimi jedmi do te cerkvice že pravo romanje za vso družino, kar so nekatere ohranile še danes.

Velika sobota nam je tako postala pomemben praznični dan, dan ko se naužijemo prazničnih jedi, ki nikoli v letu niso tako dobre, kot takrat. Je tudi dan, ko nam ni treba od doma  in ga lahko v miru preživimo s svojimi domačimi, kar je v spomladanskem naravnem okolju naše vasi še prav posebej lepo.

Ob mednarodnem dnevu gozdov 2021 – k dejanjem

Ključna sporočila OZN ob letošnjem mednarodnem dnevu gozdov pod sloganom »Obnova in nega gozda: Pot do zdravja in dobrega počutja« izpostavljajo teme, ki se tičejo vseh nas – tako lastnikov gozdov, malih in velikih, kot rednih in občasnih obiskovalcev gozdov, pa vseh v lesno predelovalni verigi in seveda tudi lokalne in globalne politike. Razmislek in dejanja pa priporočljivi skozi vse leto.

Gotovo se vsi strinjamo, da nam gozdovi prinašajo koristi za zdravje, da nam prinašajo dobrine in storitve, potrebne za trajnostni razvoj družbe, da je pomembno sleherno drevo, da so gozdovi pomembni za vzdrževanje življenja na planetu in da je zato trajnostni gospodarjenje z gozdovi nujno potrebno, To je lahko temelj številnim zelenim delovnim mestom in trajnostnega razvoja podeželja tudi v naši regiji.  Številne priložnosti lahko zagotovimo tudi v okviru regionalnega razvojnega programa za naslednje programsko obdobje, seveda ne zgolj na papirju.

Več o mednarodnem dnevu gozdov 2021 tudi na Spletni strani FAO in  Zavoda RS za gozdove .