O bistvu stare vere

V petek, 20. aprila 2018 zvečer, smo v okviru Zelenega festivala in srečanj študijskega krožka »Manjkajoči koščki zgodovine« gostili raziskovalca posoškega staroverstva, Pavla Medveščka – Klančarja. Uvodoma je poudaril, da pravzaprav niti ni šlo za vero, ampak način življenja, ki je bil močno povezan z naravo. V odročnih področjih Posočja so jo pod prisego v času njegovega raziskovanja (pred petimi desetletji) ohranili zlasti neporočeni »strici«, ki so jo gospodu Medveščku odkrili po temeljitem razmisleku in še to ne povsem. Tako zdaj sicer vemo za nekatera sveta mesta,  si predstavljamo organiziranost njihove skupnosti, način življenja, ki je bilo predvsem trdo kmečko življenje,  njihovo spoštovanje kamnov, dreves, rastlinja, živali, izvirov… približno poznamo tudi komuniciranje z duhovnim svetom, glavne praznike, vero v reinkarnacijo, spoštovanja trojstva, posamezne obredne  predmete in pripomočke… Ne poznamo pa njihovih obredij, njihovih molitev in bistva njihovega dojemanja sveta ter kopice znanj, ki so bila bistvena za preživetje v ne preveč naklonjenih razmerah… Tako tudi ni povsem možno rekonstruirati te pradavne vere, ki sega daleč nazaj v prazgodovino, o čemer je kritično spregovoril tudi naš gost… Lahko pa spoštujemo in smo ponosni na to neizmerno bogato dediščino, ki je bila nekoč del širšega evropskega prostora, a  se je ohranila zgolj v odročnih krajih. Interes za obujanje stare »naravovere« je sicer v sodobnem času izredno velik, kar kažejo tudi zelo obiskana predavanja, se je pa pri tem treba zavedati časovne distance in življenjskih okoliščin, ki so danes povsem drugačne. Lahko pa nam je stara naravovera nam je navdih zlasti pri spoštovanju narave in naravnih sil, lahko nam pomaga pri graditvi boljših medsebojnih odnosov, pa tudi pri osebnem dojemanju duhovnega sveta… In naj nam bo tudi navdih pri spoštovanju starih svetih mest, ki so po objavi Medveščkovih zapisov dostikrat preveč obljudena in obremenjena, ne samo z našimi stopali in energijo, ampak tudi odnašanjem kamnov in drugih naravnih predmetov ter po drugi strani odmetavanjem sodobnih civilizacijskih navlak na ta mesta. Bistvo naravovere je drugje…

Dogodek smo posvetili tudi bližnjemu Dnevu Zemlje.

Učili smo se hoditi po nordijsko

V nedeljo, 8. aprila 2018 popoldan smo se učili hoditi – po nordijsko.  V uro in pol dolgi delavnici nas je inštruktorica nordijske hoje Klavdija Božič seznanila s tremi osnovnimi koraki,  ustrezno  opremo (palice niso vsake dobre!)  poskrbela tudi za ustrezno ogrevanje. Ugotovili smo, da v primeru, da izvajamo korake pravilno, se prav lepo in celovito razgibamo, nadihamo, skurimo kalorije – pa čeprav na ravnem terenu, kot je bilo tokrat polje pred Ajdovsko jamo.

Prijetno smo preživeli nedeljsko popoldne v naravi in na enostaven način storili tudi nekaj za svoje boljše počutje.  Dogodek je bil del Zelenega festivala 2018, s katerim smo obeležili tudi svetovni dan zdravja.

Ponovno smo čistili naravo po Brezovski Gori

V petek, 23. marca 2018 smo v okviru našega zavoda ponovno organizirali čistilno akcijo po Brezovski Gori. Še vedno se kljub različnim možnostim odvoza odpadkov in tudi rednega informiranja s strani komunalnega podjetja v naravi znajde veliko ostankov našega potrošniškega življenja. Ob raznoraznih plastičnih izdelkih je še vedno moč najti ostanek embalaže različnih škropiv, predvsem pa je udeležence akcije zmotila nedavno odvržena vreča uporabljenih plenic za enkratno uporabo na vrhu gozdne globeli nad kraškim potokom. Ugotavljamo, da bo potrebno še veliko zelo nazornih informiranj o škodi, ki jo delamo z vsakim odmetom smeti v naravo – predvsem na zdravje ljudi.

Dodatno tudi na >>>

O samooskrbi z električno energijo

V četrtek, 15. marca 2018 smo v okviru študijskega krožka »Samooskrbna skupnost« z Jernejem Božičem iz podjetja JB Energija d.o.o. spregovorili o možnostih samooskrbe z električno energijo.

Ta je od konca leta 2016, ko je tudi Slovenija sprejela uredbo za samooskrbo za gospodinjstva (in podjetja)  po principu net meteringa (neto meritev) postala bolj dostopna in investicijsko privlačna tudi za manjše proizvajalce in porabnike električne energije.  Poudaril je, da je glede na lego in klimatske pogoje energija Sonca najbolj primerna za naše območje. Na konkretnem primeru je predstavil, kolikšne so možnosti prihranka stroškov v primerjavi s sedanjem plačevanjem dobaviteljem električne energije, predstavil različne tehnične podrobnosti postavitev in varnosti ter hkrati prispevek tovrstnega zajemanja energije k zmanjševanju obremenjevanja okolja. Med prisotnimi je bil kar velik interes, rezultati na domačih objektih pa tudi kmalu vidni.

Osvežili in pridobili nova znanja o obrezovanju sadnih dreves

Tik pred začetkom spomladanskega obrezovanja sadnih dreves (ki se zaradi dolge zime malo zamuja), smo v sodelovanju z Zavodom Obilje z Rožnega organizirali dvodnevni tečaj obrezovanja sadnih dreves, ki ga je vodil Matjaž Zupančič. Tako so nekateri udeleženci nadgradili, mnogi pa se prvič srečali s tem kompleksnim znanjem  in veščinami, ki bistveno pripomorejo, da smo na koncu zadovoljni s svojim pridelkom.

Pri tem nam je uvodoma omogočil kratek vpogled v zgodovino obrezovanja in različne »šole«, načine obrezovanja. Bistveno pri tem je razumevanje, kako z obrezovanjem  vplivamo na fotosintezo, kakšne so fiziološke tehnične zakonitosti… Predstavil je tehnike rezi glede na vrsto, sorto, starost in stanje sadnih dreves … Predvsem pa so bili zelo uporabni praktični prikaz rezi in številni odgovori na povsem konkretne praktične rešitve, ki so jih rabili posamezni udeleženci.

Čeprav je bil poudarek na obrezovanju sadnih dreves, pa smo ob tem prejeli še kup praktičnih nasvetov… Kot odlično sonaravno rešitev je tako pri dobavi, sproščanju  potrebnih hranil v zemlji kot zaščiti pred škodljivi je izpostavil koristne efektivne mikroorganizme.

Predstavili pa smo tudi projekt in opremo za obrezovanje  in predelavo sadja, ki smo jo nabavili v okviru projekta »Priložnosti v posavskih tradicionalnih sadovnjakih«.

Ob letu osorej se ponovno srečamo in preverimo rezultate, hkrati pa osvežimo svoje znanje.

Z znanjem prednikov do duhovne moči in zdravja

V petek, 2. marca 2018 zvečer, smo se v hramu Zavoda Svibna greli s prav posebnimi energijami – poleg polne Lune in bližnje Ajdovske jame so svoje prideli misli in patenti raziskovalca biopolja, gospoda Franca Šturma, ki že več kot tri desetletja raziskuje modrosti starih kultur širom sveta in na osnovi teh za razvija različne t.i. regulatorje biopolja, s pomočjo katerih je pomagal že več kot 20.000 ljudem pri zagotavljanju harmoničnih energij v njihovih bivalnih prostorih.  Skoraj 30 udeležencev, od blizu in daleč, vremenske razmere niso zmotile, s predavanja pa smo se vračali bogatejši predvsem ob spoznavanju znanj naših prednikov, ki je v le še manjšem delu ostalo med starejšimi v zahodnem delu naše dežele.  Slišali smo, da so naši starodavni predniki zelo dobro zaznavali prostor in njegove vibracije ter si duhovno moč, svoje enovito biopolje, zemeljsko moč, zagotavljali z uglašenima in po jakosti uravnoženima ognjeno in vodno močjo. Izhajali so iz spoznanja, da smo ljudje praviloma šibkejši od energijskih polj iz okolice, ki nam lahko tudi škodujejo, čeprav so del okolja in narave v kateri živimo (vpliv entitet na astralno raven, ki nam jemljejo moč – če sami nimamo zemeljske moči).

Na primerih cerkva in gradov je ponazoril, kako so naši predniki na preprost način ojačevali že sicer močne prostore, jih povezovali, da so skupaj ustvarjali zdravo, zemeljsko moč, pa tudi, kako se je uglašenost posameznih prostorov skozi leta, stoletja porušila, zlasti zaradi nevednosti (npr. zasutjem vodnjakov, odstranitvijo posebnih kamnov – tročanov, postavljanjem preprek na povezavi med eno in drugo točko moči v prostoru ipd.) Hkrati je predstavil tudi postopke (spet na osnovi spoznavanja znanj naših prednikov), kako lahko v naših bivalnih prostorih, pa tudi širših območjih ponovno vzpostavimo enovito, zemeljsko, biopolje, ki nam omogoča duhovno moč in razvoj oz. smo popolnoma prilagojeni na vse moči, ki jih najdemo v naravi, da nam ne škodujejo, da smo odporni na stresne situacije in zato bolj zdravi.

Zanimivo je bilo slišati, zakaj imajo cerkve zvonike, zakaj se v nekaterih cerkvah dobro počutimo in v drugih ne, zakaj so nekateri zvonovi razglašeni, pa tudi, na kakšne načine so jih spet uglaševali.

Dobili smo tudi nekaj pomembnih informacij o tem,  v kakšnem stanju so biopolja naših domov in okoliških cerkva, posebej zanimiva pa je bila informacija o Ajdovski jami, v kateri odkril vsaj nekaj starodavnih načinov reguliranja biopolja, pri tem pa poudaril, da gre za poseben prostor nedojemljivih, a uglašenih energij, ki jih bo potrebno še nadalje raziskovati.

Več o predavatelju in njegovem delu >>>

Srečanje je bilo del aktivnosti študijskih krožkov “Energija prostora”in “Manjkajoči košček zgodovine”.

Ob krušni peči kot nekoč

Naša »Samooskrbna skupnost« se je na pravi zimski večer, 23. februarja 2018 dobila v stari hiši Božičevih iz Kobil, kjer smo v in ob stari kmečki krušni peči preskušali stare jedi.  Ena od takih je npr. prosena kaša s suhimi slivami, ki je nekoč veljala za pravo poslastico. Proso se sicer ponovno vrača v kulinariko, žal, pa zaradi zahtevnosti pridelave, na naših njivah še bolj malo prisotno. Je pa proso izredno zdravilno žito, ki poživlja, razkisa in prinaša sonce v naše počutje (tudi naša slovenska avtohtona sorta prosa se imenuje »Sonček«).  Vsebuje veliko kremena (silicija), fluora, magnezija, kalcija in železa. Krepi lase, kožo in nohte, nepogrešljivo je v prehrani otrok, za obvladovanje kandide, preprečevanje osteoporoze, pri depresijah in vseh stanjih, kjer želimo pospešiti presnovo,. Spodbuja čutila, vpliva na budnost in krepi našo sposobnost zaznavanja.

Kot se na zimski večer spodobi, pa smo druženje ob dobri jedi obogatili še s petjem slovenskih ljudskih pesmi in se jih pri tem od starejših članic naučili tudi nekaj čisto na novo.

Naše srečanje smo posvetili tudi Evropskemu letu kulturne dediščine.

Sanja Lončar o tem, kako od rastlin pridobiti 1000-krat več

V torek, 20. februarja 2018 smo v okviru odprtih srečanj študijskega krožka »Samooskrbna skupnost« gostili priznano predavateljico, avtorico različnih knjig in prispevkov Sanjo Lončar. Manj ugodne vremenske razmere 40 udeležencev niso odvrnile od obiska, veliko pa smo jih morali zaradi premajhnega prostora tudi zavrniti.

Ta odziv kaže na izredne potrebe po pridobivanju pravih informacij in znanj, ki se tičejo našega zdravja in kvalitetnega sobivanja. V tokratnem predavanju »Kako od rastlin pridobiti 1000-krat več«, nas je seznanila s prakso različnih zeliščarjev in sodobnimi dognanji o tem, kaj vse vpliva na učinkovanje in kvaliteto zaužite hrane, zlasti zelišč in kako lahko to učinkovanje potisočerimo.

Na učinkovanje začimb in zelišč seveda vpliva več dejavnikov – od časa nabiranja (glede na dozorelost rastline in tudi konstelacij planetov), medija, v katerem pripravimo zdravilno rastlino, mešanic z ostalimi začimbami oz. rastlinami, predvsem pa je pri vsem ves čas bistven odnos, namen in naše miselno, čustveno stanje.  Na primeru raziskav o spominu vode je predavateljica ponazorila, kako naše misli učinkujejo na naše telo in tudi na vse, s čimer rokujemo – tudi z zdravilnimi rastlinami, pa naj gre za nabiranje, pripravo ali uživanje le-teh.  Ob tem nas je tudi spodbudila, da bolj prevzamemo odgovornost za lastno zdravje in počutje ter se, s ciljem, da bi res dobili od rastlin in hrane, ki jo zaužijemo, čimveč, tudi sami čimbolj aktivni.

S Sanjo Lončar zaradi velikega zanimanja načrtujemo podobno srečanje izvesti tudi v jesenskem terminu.

Pustna povorka je tudi letos povezala vas in izpostavila kulturno dediščino

Na pustno soboto, 10. februarja 2018, smo po vasi Brezovska Gora ponovno organizirali pustno povorko, namenjeno prebivalcem vasi in še nekaterim družinam iz sosednjih.

Že pred leti smo ugotavljali, da se tudi po vaseh zaradi hitrega tempa življenja vse bolj odtujujemo. Skupnih del, ki so nekoč povezovala sosesko ni več, delavniki so tudi raznoliki in raztegnjeni dolgo v noč… Prišlo je tudi več novih družin, ki močno pomlajujejo vas. Iz vseh teh razlogov smo na potrebo po druženju in spoznavanju prebivalcev vasi pred tremi leti odgovorili s prvo pustno povorko, ki zdaj počasi postaja tradicionalna (letos četrta po vrsti). Ob tem pa se vrste različna druženja tudi v ostalih letnih časih. V podporo temu spoznavanju je tudi študijski krožek našega zavoda »Samooskrbna skupnost«, katerega namen je preseči odtujenost in hkrati vzpostaviti dobre vezi in sodelovanje, izmenjavo na različnih področjih človeškega bivanja.

Da je bilo tudi letos veselo, ni dvomiti. Pri kreiranju pustnih likov pa smo letos izhajali tudi iz Evropskega leta kulturne dediščine, in tako so “zimo odganjali” tudi France Prešeren s Povodnim možem in Urško, pa Pehti in Bedanec, boginja Morana, pripadniki plemena iz mlajše železne dobe Latobiki, netopirji iz Ajdovske jame, kranjske čebele….

Dodatno tudi >>>

O pozabljeni megalitski civilizaciji

V četrtek, 1. februarja 2018 smo v okviru srečanj študijskih krožkov medse povabili  mag. Luko Mancinija, neodvisnega raziskovalca, ki  želi s predavanji spodbuditi zanimanje za našo preteklost in tista odkritja, ki dokazujejo, da zgodba naših izvorov še zdaleč ni dovolj dobro pojasnjena.

Uvodoma je predstavil megalitsko najdišče Göbekli Tepe v Turčiji, ki je uradno datirano na starost 12 000 let in po odkritju na novo piše zgodovino človeške civilizacije. Gre za kompleks okoli 20 megalitskih krogov na površini 300 kvadratnih metrov. Sestoji iz na ducate do šest metrskih kamnitih blokov, na katerih so v reliefni tehniki upodobljene različne divje živali. Najdišče so preiskali nemški arheologi in njegove najstarejše plasti, ki so tudi najbolj impozantne datirali na 9.600 let pr. n. št. kar je izjemna letnica in sovpada s koncem ledene dobe, kot kažejo vzorci vrtin ledu z Grenlandije.

Prav tako zanimivo je odkritje vzorcev dežne erozije na trupu in stenah ob Sfingi v Gizi, ki kažejo na to, da je gotovo stara vsaj 10.000 let, kajti le v tistem obdobju ob koncu ledene dobe je v deželi ob Nilu še intenzivno deževalo.

Podobno kaže na obstoj starodavne megalitske kulture ob koncu ledene dobe tudi pred kratkim odkrita piramidalna struktura v Indoneziji (Java), katere plasti datirajo od 12.000 pa kar do 20.000 let v preteklost, pa številne kamnite stene kot so v Cuscu, (Peru), pa tudi po drugih celinah, med drugim tudi na območju Bosne in Hercegovine, sestavljene z velikih poligonalnih skladov po vseh celinah, prav tako številni dolmeni, menhirji, grobnice, Moai na Velikonočnih otokih,… Podobno zanimive in razširjene po vsem svetu so tudi upodobitve t.i. »civilizatorjev«, ki jih Luka poimenuje »torbičarji«, saj imajo vsi v rokah nekakšne torbice… Pa upodobitve božanstev , živali idr…

Tako natančna in zahtevna obdelava kamna in postavljanje megalitskih struktur ob koncu ledene dobe kaže na visoko razvito in organizirano družbo po različnih koncih planeta. Tudi v slovenskem prostoru jih je moč najti…

O izvoru civilizacije ob je že pred 20-imi leti razmišljal preiskovalni novinar in neodvisni raziskovalec Graham Hancock, ki je izdal knjigo Fingerprints of the Gods (“Odtisi bogov”, 1995) in postavil tezo, da je civilizacija  obstajala pred začetkom uradne zgodovine vsaj 11.000 let v preteklost in da je bila ob koncu zadnje ledene dobe praktično izbrisana iz obličja Zemlje zaradi globalne kataklizme («svetovni potop«, ki  je verjetno potopil večino takratnih mest (na osnovi predpostavke, da je tudi nekoč, tako kot danes, v obalnem pasu širine 50 kilometrov prebivala večina prebivalstva planeta), kar kažejo tudi različne podvodne arheološke raziskave.

Še vedno pa ostajajo neodgovorjena vprašanja, kdo so bili ti ljudje, ali je šlo za velikane (glede na velikost kamnitih skladov in različne v mitologijo zavite pripovedi), kakšno tehniko obdelave kamna so imeli, kako so med seboj komunicirali in potovali, glede na to, da gre tudi 11.000 nazaj v zgodovini za zelo podobne pojave širom po planetu (presenetljiva razširjenost megalitskih templjev in postavitev po svetu, sorodni principi gradnje, neverjetno podobni koncepti v mitologijah, ikonografskih vsebinah in verovanjih…) in da je že takrat svet deloval kot celota…

K temu se sicer v sodobnem tehnološkem in materialističnem svetu približujemo zlasti s pomočjo t.i. »pametne tehnologije«, ki pa nam vztrajno jemlje sposobnosti, ki so jih imeli v pradavnini, ko so očitno znali komunicirali na velikih daljavah na nam neznani oz. zaenkrat še prezrti način… Tako tudi je tudi na mestu vprašanje, kam pelje sodobni razvoj oz., če je to še sploh razvoj…

Več o predavatelju  >>>

Več o megalitih pa tudi na:  http://www.megaliths.org/ , http://www.megalithic.co.uk