Ljudsko petje za dušo

Lepega decembrskega večera smo v našem hramu v spomin na to, kako so si nekoč krajšali zimske večere, organizirali večer starih ljudskih pesmi in iger. Nabralo se nas z vseh vetrov Posavja, z različno pevsko kilometrino, a vsi s srčno željo peti iz duše, za dušo, ob tem pa obuditi to staro “dušobožajoče” izročilo.

Družno smo ugotavljali, da je ljudska pesem, nekoč vsakodnevna spremljevalka dela in praznovanja, povsem izrinjena iz naših življenj, vse preveč je razvrednotena. Res je, da se lepše sliši iz izdelanih pevskih grl, a petje je pravica in potreba vsakega. Med petjem se sproščajo endorfini, ki nas zdravijo in osrečujejo ter delajo bolj ustvarjalne.Če pa se glasovi naših grl povežejo v čudovito harmonijo večglasja, te vibracije ne učinkujejo dobro le na naše fizično in čustveno telo, ampak na ves prostor in ljudi, ki so v njem. Skupina se med petjem neverjetno poveže, postane eno. Prastare melodije in ritmi pa nas povežejo tudi z ritmom pokrajine, v kateri bivamo.

Slovenska ljudska pesem nam lahko v svoji razsežnosti melodij, ritmov in besedil služi tudi namesto popularnih, z vzhoda prinesenih, manter, kot molitev. Saj ste slišali: “kdor poje, trikrat moli” in  pa “kdor poje, zlo ne misli”.

Dajmo torej čimveč peti – sami in skupaj. Ljudska pesem je bila narejena za ta namen – za petje, ne zgolj za poslušanje. Četudi je morda v začetku glas negotov… Tudi tu velja, da vaja dela mojstra.

Mi pa bomo z našimi pevskimi druženji nadaljevali. Vsaj enkrat mesečno. Če še koga zamika, dobrodošel!

Varuj vodo in prihrani

V četrtek, 28. novembra 2019 zvečer smo,  malo tudi ob bok evropskemu tednu zmanjševanja odpadkov, v okviru projekta Varuj vodo izvedli še eno srečanje na temo odpadnih voda iz gospodinjstev v naseljih razpršene poselitve.

Tokrat smo dali poudarek temu, kako je možno s pametnim izločanjem različnih odpadnih snovi v gospodinjske komunalne odpadne vode možno tudi kaj prihraniti v družinskem proračunu (seveda pa je največji prihranek v tem, da ohranjamo neoporečne naravne vire).

Uvodoma je g. Rafael Jurečič, predstavnik Občine Krško, vodilnega partnerja projekta, povzel aktivnosti, kijih izvajamo pri vseh partnerjih projekta, Aleš Levičar iz družbe Kostak d.d., ki je v okviru projekta zaposlen v svetovalni pisarni, namenjeni vsem občanom regije Posavje za svetovanje pri ustrezni izbiri in rabi malih čistilnih naprav, pa je med drugim predstavil največje napake, ki vplivajo na učinkovito delovanje malih čistilnih naprav, bodisi zaradi spuščanja v odpadno vodo neustreznega odpada, bodisi zaradi neustrezne montaže same čistilne naprave. S fotografijami je nazorno ponazoril, kaj se zgodi, če se v čistilni napravi znajdejo olja, solata, higienski robčki, palčke za ušesa… V razpravi pa smo ugotavljali, da v odpadne vode ne sodijo agresivna čistila, ki pomorijo aktivne mikroorganizme, ki prečiščujejo vodo, ravno zaradi teh mikroorganizmov tudi ni priporočljivo večkratno pranje perila dnevno,…

Ker so ena od nezaželenih sestavin odpadne vode tudi različna jedilna olja, smo ob kratki predstavitvi projekta »Olje nekoliko drugače« predstavili tudi posodice za zbiranje odpadnega jedilnega olja, ki so si jih kasneje obiskovalci tudi odnesli domov.

Na koncu je Sašo Obolnar iz Zavoda Svibna predstavil še razloge in potek postavitve hibridne rastlinske čistilne naprave s ciljem zajemanja ustrezno prečiščene odpadne vode za potrebe namakanja kmetijskih površin, posebej pa je izpostavil spodbudne rezultate prvih analiz vzorcev odpadne vode. Ob tem se že pol nekaj mesecih delovanja kaže tudi ugoden vpliv na stanje biotske pestrosti, saj so zlasti ob zadnji gredi začele pojavljati vodne in obvodne živali kot so kačji pastirji, žabe, pa tudi lastovice in netopirji.

Srečanje je cca 20 udeležencev dogodka zaključilo ob okrepčilu in živahni razpravi.

Projekt je sofinanciran s strani Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja v okviru 1. poziva LAS Posavje. “

Prenovljena spletna stran o Ajdovski jami

Letošnjo jesen je zaživela tudi prenovljena spletna stran o Ajdovski jami na www.ajdovska-jama.si, z informacijami tudi v angleškem jeziku. Tako je postala tudi informacijska podpora informativnim tablam, ki jih je postavila Občina Krško. Te so namreč opremljene s QR kodami za dodatne informacije o tej izjemni kulturni in naravni znamenitosti. Pri postavitvi te spletne strani se posebej zahvaljujemo Zavodu Skupina Stik in Zavodu za varstvo narave, OE Novo mesto, ki sta sodelovala pri pripravi besedil in slikovnega in grafičnega gradiva ter Občini Krško, ki je vse to omogočila.

Skupaj z informativnimi tablami in splet nos stranjo je Ajdovska jama pridobila tudi celovito grafično podobo, vključno z logotipom, ki izhaja iz znamenite posodice R 471 (pogled z vrha), ki na tak način upodablja jamski prostor s silhuetami ljudi, oba vhoda, simbolizira pa tudi prehajanje med svetovi, kar je jama ljudem v prazgodovini nedvomno predstavljala.

Vabljeni k ogledu, prav tako pa tudi k samemu obisku.

Gozd – navdih za trajnostno skupnost

Septembrski posebni dnevi, s katerimi na evropski ravni obeležujemo trajnostne skupnosti, trajnostno mobilnost, pismenost, kulturno dediščino, so bili povod tudi našemu nedeljskemu sprehodu v gozd, na katerem smo skozi prebiranje različnih literarnih del in deljenjem lastnih spoznanj razmišljali, kako živeti v naših skupnosti na čimbolj trajnosten način – tako v odnosu do narave, dediščine in drug do drugega.

O trajnostnem sobivanju smo skozi sezono 2018/2019 razmišljali v dveh študijskih krožkih »Samooskrbna skupnost » in »Staro izročilo za nove dni«. Čeprav se  termin »trajnostna skupnost« pojavlja bolj sodobnem času kot odziv na okoljsko in podnebno, pa tudi socialno krizo, lahko  dobre zglede najdemo  v bližnji in daljni preteklosti. Trajnostna skupnost naj bi torej trajala in funkcionirala tako, da ne bi uničila virov za svoj obstoj kot tudi obstoj naslednjih generacij. To je skupnost, ki bo omogočila optimalen razvoj in bivanje vseh svojih članov.

V fazi globalizacije in individualizma tako različne skupnostne pobude, ki prihajajo iz civilne sfere, velikokrat zgolj na bazi prostovoljskih akcij, delujejo utopično ali kot romantično spogledovanje s časom, ki ga ni več… Pa vendarle je tovrstnih pobud po svetu vse več:  vzpostavljajo se  skupnostne kmetije in vrtovi, eko vasi, različne zadruge… Govora je tudi o trajnostnih oz. tranzicijskih mestih… Pri vseh je ključna predpostavka, da te skupnosti  niso le po meri človeka, ampak tudi po meri okoliške narave.  Tudi v Sloveniji imamo nekaj tovrstnih pobud, ki so še bolj v zametkih, projektne narave, povezujejo pa somišljenike iz različnih krajev… Na nek način gre za skupnosti na daljavo, kar je tudi v nekaj, izziv pa je, kako take skupnosti vzpostaviti v svojih mikrookoljih, vaseh, mestih… Javna podpora pri tem je sicer zelo dobrodošla, a posamezni primeri kažejo, da če ni predhodne oz. vzporedne civilne iniciative, ki bi to idejo živela naprej, zgolj projektna pobuda s strani lokalne skupnosti ali države ne zadošča.   Potrebna je torej ozaveščenost, zavedanje naše vsesplošne povezanosti na mikro in makro ravni, ne zgolj na ravni človeške skupnosti, ampak vsega, kar živi in obstaja na planetu oz. je živeli in obstajalo oz. še bo. To pa je v naši potrošniško generirani, tekmovalni družbi zelo težko… Kako torej priti do tega preskoka zavesti?

V naši, po vinorodnih gričih razpršeni vasi, je še živ spomin, kako so si še nekaj desetletij nazaj sosedje med seboj pomagali pri vsakodnevnih, večinoma kmečkih, opravilih. Pri vseh hišah je šlo za podoben način, ritem življenja, ob pomanjkanju strojev so si enolično ali težaško delo lajšali tako, da so ga skupaj opravili najprej pri enem, potem pri drugem, popestrili pa tudi z različnim šegami in razvedrili. Ker so bili cele dneve skupaj, so dobro poznali tako radosti kot bolečine drug drugega ter vse potrebe, ki so iz teh izhajale, zato so si priskočili na pomoč tudi, če  zanjo ni nihče posebej prosil.  Časi so danes precej drugačni. Urbanizacija je prišla tudi na vas, ki je postaja spalno naselje, saj večina prebivalcev dela v bližnjih mestih, kmetujejo le še pri redkih hišah; družabno življenje pa – ali skorajda ni ali pa  ga zaradi mobilnosti živimo izven kraja, na različnih prireditvah, druženju s prijatelji  iz drugih krajev… Tudi po vrednotah, ki jih poskušamo živeti, smo si zelo različni – že znotraj družin, kaj šele soseske… Kako najti skupen imenovalec take skupnosti? In ali je res rešitev zgolj ta, da se s peščico somišljenikov umaknemo nekam na samo in začnemo vzpostavljati skupnost na novo?  Ker imam rada svoj kraj, se mi ta misel upira… Prvi skupni imenovalec smo sicer našli –  v nekaj letnih druženjih celotne soseske… Do naslednjega koraka pa bo moralo preteči še nekaj časa…  Potrebnih bo še veliko besed, izrečenih in prebranih, morda tudi kaj bolečih izkušenj.

Navdihov za sobivanje v skupnosti na trajnosten način, lahko v naravi sicer vidimo veliko – ne zgolj pri živalih, tudi rastlinah. Ena taka čudovita trajnostna skupnost je gozd. Z osredotočenim sprehodom skozi gozd, ki bo sicer že sam po sebi  močno vplival na naše zdravje in čustva, ki nam bo omogočil ponovno vzpostavitev stika s samim seboj, z našimi izzivi in željami, bomo sčasoma dobili uvid, kako sobivati z ljudmi okoli nas. Kot je podoben uvid dobil avtor knjige Skrivno življenje dreves, Peter Wohlleben, ki jo priporočamo v prebiranje – še najbolje na gozdni jasi. Pa ob tem še katero drugo literarno delo, kot je npr. pesem Antona Medveda V gozdu .

Strokovna ekskurzija po “Zeleni Španiji”

Sredi letošnjega julija smo se odpravili na raziskovalno potepanje po Kantabriji, Asturiji in Galiciji – t.i. “Zeleni Španiji”. Ta predel Španije je znan po marsičem, nas pa je pomaknil zlasti zaradi bogate arheološke dediščine in jam z bogatimi jamskimi poslikavami, ob tem pa tudi zaradi kmetijskega, zlasti sadjarskega dela, znanega tudi pri pridelavi jabolčnikov oz. sidre.  Gre tudi za dežele, ki močno “dišijo” po Keltih, kar nakazuje tudi samo ime Galicije, predvsem pa splošno razširjeno glasbilo – dude. Keltska je tudi sveža zelena pokrajina, ki s strmih vrhov preko  pašnih planin, rodovitnih gričev in številnih rek prehaja s klifi obdane peščene plaže. In ravno v Galiciji smo se udeležili že 41. po vrsti mednarodnega festivala keltske glasbe, v Asturiji  festivala sidre, obiskali številne muzeje pa tudi naravne zanimivosti, med katerimi je gotovo tudi prvi nacionalni park v Evropi – park Picos de Evropa

Marsikaj od videnega bi bilo možno vsaj deloma prenesti tudi v razvoj naše kulturno turistične ponudbe.

Prazgodovinski park Teverga tako prestavlja v evropskem merilu inovativno predstavitev jamske umetnosti iz starejše kamene dobe. Postavili so ga na območju nekdanjih rudnikov sredi planin Asturije, tako da so  rekonstruirali jamske spodmole in jamske poslikave najbolj poznanih jam iz Evrope, s tem presegli omejitev vstopa v posamezne jame in v umetnem okolju omogočili jamsko doživetje. V območju parka se nahaja še objekt, ob tem pa so v naravno okolje umestili še interpretacijski center in center za obiskovalce, na velikih travnatih površinah pa je možno občudovati vrste živali, ki so upodobljene na jamskih slikarijah. Gre sicer že redke avtohtone pasme konj, goveda, pa tudi divjadi. Ideja o “rezervni” Ajdovski jami se je tako hitro porodila…

Sorodne vsebine smo našli tudi v pridelavi jabolčnika, njihove “sidre”, iz katere so prva tako naredili zanimivo zgodbo. Kmalu smo ugotovili, da se naš jabolčnik lahko primerja z njihovim po kvaliteti, morda ga celo preseže, je pa zavest glede konzumiranja te lokalno pridelane osvežilne pijače tam pri vseh generacijah zelo močna. Zanimivo je bilo doživetje tudi njihovega festivala in zlasti način zračenja, gaziranja pijače v kozarcu, pohvale vredne pa je tudi Muzej sidre v Navi, ki omogoča aktivno spremljanje procesa pridelave in življenja s sidro in je z vidika doživetij tudi eden boljših muzejev.

Posebno doživetje je bilo tudi doživetje bilo tudi doživetje vasice treh laži  Santillana del Mar, v neposredni bližini jame Altamire. Kraj je z lepo ohranjenimi in obnovljenimi srednjeveškimi ulicami in objekti pravi živi muzej.

Seveda vse tri navedene dežele, pa še Baskijo bi lahko prišteli, ponujajo še veliko zanimivih, prvinskih doživetij in srečanj z njihovo mistično kulturo, kulinariko, ki jih v nekajdnevni ekskurziji nismo mogli obiskati, in tako čakajo na naslednjo priložnost, morda tudi z bolj intenzivnim pohodništvom ali pa potapljanjem…

Pripovedovali smo si kresne zgodbe

V odličnem sodelovanju s Kulturnim društvom Fabularij smo 22. junija 2019 zvečer pripravili glasbeno pripovedovalski dogodek Kresne zgodbe pred Ajdovsko jamo. Čisto neposredno pred Ajdovsko jamo sicer zaradi napovedanega deževnega vremena nismo bili, ampak smo se držali blizu hrama na sedežu Zavoda Svibna. Zgodbe, ljudske pesmi z glasbeno priredbo, vse povezano s kresnim časom, smo srčnim obiskovalcem, ki se vremenske napovedni niso ustrašili, delili Katja Puntar, Tjasa Čepuš, Lucijan Cetin in člani študijskega krožka Staro izročilo za nove dni.  Uspelo nam je tudi zakuriti kres in se s plesom, pesmijo in manjšo pogostitvijo veseliti energij leta in vsega dobrega, kar nam še prinese.

Dogodek je podprla Občina Krško, hkrati pa je tudi del aktivnosti študijskega krožka, ki ga sofinancira Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

Več fotoutrinkov>>>> 

Ajdovske zgodbe Posavja prvič na dnevih arheološke dediščine

V petek, 14. junija 2019 zvečer smo soorganizatorji predavanja o snovni in nesnovni dediščini Ajdov iz Posavja prvič sodelovali na Evropskih dnevih arheološke dediščine.

Na jasi pred Ajdovsko jamo pri Nemški vasi, najpomembnejšim arheološkim najdiščem v Posavju, je kustosinja arheologinja Jana Puhar skozi predstavitev pomembnih najdb z navedenega najdišča in ostalih iz Posavja, ki se imenujejo po Ajdih, razmišljala tudi o praktičnih vidikih življenja Ajdov. Tako so poimenovali staroselce v 6. st. našega štetja Slovani, ki so prihajali v stik z njimi na našem območju, beseda pa označuje tudi mitskega praprebivalca, velikana, graditelja različnih megalitskih skladov. Beseda ajd sicer izvira iz nemške besede der Heide, ki pomeni pogan. Beseda pogan pa izhaja iz latinskega pridevnika paganus, ki pomeni kmečki, podeželski, tudi preprost…

Puharjeva nam je skozi nazorne opise posameznih najdb prikazala tudi uporabnost arheologije, saj skozi  poskuse izdelave posameznih predmetov  na način, kot so ga nekoč,  in njihovo nadaljnjo rabo veliko izvemo o takratnih ljudeh, njihovem odnosu do narave, življenja… Ugotovili smo, da smo v sodobnem času kljub obilici znanj in podatkov, ki jih imamo in so ves čas dostopni, veliko onih starih, uporabnih, primarno preživetvenih znanj izgubili – kot se izgublja tudi  staro izročilo, ki pa se ga sodobna arheologija pri svojih raziskavah in interpretaciji najdb vse raje poslužuje.

Da bi življenje iz pradavnine čimbolj približali, smo obiskovalcem ponudili tudi sedenje na tleh okoli manjšega ognjišča in pokušanje neolitskega kruha.

Zbrane je pozdravila tudi direktorica občinske uprave Občine Krško, Melita Čopar, direktorica Posavskega muzeja Brežice in dr. Helena Rožman, kustosinja iz Mestnega muzeja Krško.

V pripravi dogodka smo strnili moči Kulturni dom Krško z enoto Mestni muzej Krško, kot pobudnik in nosilec dogodka (pripravili pa so tudi odličen neolitski kruh), Posavski muzej Brežice z izvedbo predavanja in člani študijskega krožka Zavoda Svibna ( s pripravo ambienta in prebiranjem ajdovskih zgodb, povezanih z najdišči Krškega hribovja).

Več fotoutrinkov >>>

S prvim vzorčenjem RČN zaključili 1. fazo projekta “VARUJVODO”

Konec letošnjega maja smo z vzorčenjem gospodinjske odpadne vode na različnih točkah procesa čiščenja v Zavodu Svibna zaključili 1. fazo  projekta oz. operacije »Učinkovito čiščenje odpadnih voda za ohranjanje vodnih virov« oz. z akronimom »Varujvodo“,   pri katerem je Zavod Svibna partner Občini Krško in komunalnim podjetjem iz regije.

V Zavodu Svibna smo  v 1. fazi projekta v več kot 1000 opravljenih prostovoljskih urah  na sedežu zavoda in  jedru območja Natura 2000 Ajdovska jama med drugim postavili pilotno kombinirano rastlinsko čistilno napravo, ki smo je zasnovali iz treh zaporednih gred (vertikalno, horizontalno gredo in prezračevalno vodno laguno). V nadaljnjih mesecih 2. faze do konca maja 2020 bomo v sodelovanju z izbranim pooblaščenim laboratorijem testirali odpadno vodo 6-članskega gospodinjstva na 25 različnih parametrih in tako preverjali ustreznost prečiščene vode za namakanje kmetijskih površin, kar se v sušnih poletnih mesecih  kaže kot zelo primerna rešitev.

Navedena čistilna naprava je rezultat lastnega raziskovanja in dela,  radi pa bomo pridobljena znanja in ugotovitve delili z vsemi zainteresiranimi.

Ogled je možen po vnaprejšnjem dogovoru. Z jesenjo bomo nadaljevali tudi z različnimi izobraževalnimi dogodki.

Projekt je sofinanciran s strani Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja v okviru 1. poziva LAS Posavje.



Zgodbe s pušenšankov – tokrat na Svibnem

V petek, 24. maja 2019 zvečer smo v okviru študijskega krožka »Staro izročilo za nove dni« sodelovali z Ljudskimi pevci iz Svibnega na etnološki prireditvi “Pušenšank”, kot eni v nizu njihovih vsakoletnih prireditev oživljanja starih običajev. Pušenšank s svojimi imenskimi različicami, je v stilu primorskih  osmic poznan v vseh vinorodnih okoliših. V okviru navedenega študijskega krožka smo raziskovali  zgodbe s pušenšankov iz posavskega okolja in tako prispevali k zgodbi dogodka, polnega  ljudskih pesmi o vinu, delu v vinogradu ipd., pa tudi plesa in domačih dobrot.

Podobni dogodki z igrivo zgodbo in animacijo bi lahko popestril tudi siceršnjo turistično ponudbo naših vinorodnih krajev, kar je potrdil tudi odziv vseh prisotnih. Več fotoutrinkov na >>>

…in v Radeškem utripu >>>

Foto: Tatjana Kavšek

Študijski izlet – od samooskrbe, kulturne dediščine in zdravilnih energij

Člani študijskih krožkov Zavoda Svibna in prijatelji smo se v nedeljo, 12. maja 2019 v okviru svojih izobraževalnih raziskovanj odpravili proti severovzhodu naše dežele.  V prepletu spoznavanja sonaravnih principov samooskrbe ter raziskovanja kulturne dediščine in starega izročila smo tako obiskali Samostan Studenice, katerega naravna znamenitost  je izvir Toplega potoka izpod Boča s konstantno temperaturo okoli 15 ºC tako poleti kot pozimi. Izvir je znan tudi po svoji zdravilnosti, pritegnil je celo stare Rimljane. Kasneje pa je kraj postal znan po ženskem samostanu, kjer so nune dominikanke in kasneje magdalenke  s svojim znanjem in gospodarjenjem kraju prispevale učenost in razcvet.

V sveti Trojici v Slovenskih goricah, nekoč znanem tudi kot Gradišče, pa smo podoživeli romarsko izročilo kraja, slišali legendo o nastanku cerkve, se sprehodili po delu naj tematske poti leta 2015, katere del je tudi trikotna kapelica s posebnimi zdravilnimi močmi. Posebno doživetje pa je bil tudi obisk nekdanje samostanske kleti, prvotno namenjene skladiščenju pridelkov, zdaj  pa je tu občinski protokolarni center, v katerem se skozi leto veliko dogaja, mi pa smo bili deležni pokušine protokolarnih vin. Slišali smo tudi zgodbo o ovtarjih, ki so bili nekoč pomemben člen samooskrbe kraja – zlasti s čuvanjem letine v času zorenja.

Glede sonaravnih in oblik samooskrbe pa nas je na svojem učnem poligonu posebej navdušila ddr. Ana Vovk Korže, ki je svoje posestvo  po principih permakulture in biodinamike lepo zaokrožila tudi v krogotoku snovi in energije. Vsak od udeležencev je pridobil kak nov nasvet in idejo, pa naj si bo za različne vrste gred, kompostna stranišča, izboljšavo prsti,  postavitev zemljanke, jurte, ipd.

Naše nedeljsko druženje smo prepletli tudi z ljudsko pesmijo in ga zaključili polni novih moči.

Več fotoutrinkov >>>