Konvencija o varstvu nesnovne kulturne dediščine (UNESCO 2003) tolmači »nesnovno kulturno dediščino« kot prakse (dejavnosti), predstavitve, izraze, znanja, veščine, posredno tudi orodja, predmete, izdelke in kulturna okolja s katerimi so povezani. Nesnovno kulturno dediščino je razdelila na naslednje sklope:
a) (oblike) ustnega izročila, izrazov in jezik kot nosilec nesnovne kulturne dediščine;
b) odrske / scenske umetnosti;
c) družbene prakse, šege, praznične dogodke;
d) znanja in prakse v zvezi z naravo ter s svetom in
e) tradicionalne obrti ter veščine.
V posebnem Dodatku h Konvenciji o nesnovni kulturni dediščini so še podrobneje opredeljene njene posamezne prvine:
a) Med oblike ustnega izročila prištevamo predstavitve in javno izražanje pesništva,zgodovine, bajk, legend in drugih oblik pripovedništva, pomembnega za kulturo posamezne skupnosti.
b) Odrske / scenske umetnosti se odvijajo ob prazničnih ali obrednih dogodkih, kjer so udeležene skupnosti; med drugimi oblikami izražanja zasledimo govorico telesa, glasbo, gledališke igre, lutke, pesmi, plese.
c) Med družbene prakse, šege, praznične dogodke sodijo šege življenjskega kroga, kot so rojstvo, poroka, ločitev, pogrebne šege; igre in športi; sorodstvo, sorodstvene šege in navade; poselitveni vzorci; kulinarika; statusni simboli in prestižno obredje; letne šege; družbene prakse vezane na spol; prakse vezane na lovstvo, ribištvo in nabiralništvo; poimenovanja vezana na ledinska in očetova imena; kultura svile in obrti: proizvodnja, šivanje, barvanje, oblikovanje oblačil; rezbarjenje, tkanine, umetnost telesa: tetovaža, prebadanje, barvanje.
d) Znanja in prakse v zvezi z naravo obsegajo predstave vezane na naravno okolje, tako v časovnem kot v prostorskem okviru; kmetijske dejavnosti in znanja; ekološka znanja in prakse; zdraviteljske (farmacevtske in terapevtske) prakse; kozmologije; navigacijska znanja; napovedi in prerokovanja; čarovno, duhovno, preroško, kozmološko in religiozno verovanje ter prakse v zvezi z naravo; oceanografijo, vulkanologijo, varovanje okolja, astronomijo in meteorologijo; metalurška znanja; merske sisteme in štetja; živinorejo; akvakulturo; konserviranje hrane, obdelavo, predelavo in vrenje; cvetlično umetnost; tekstilna znanja in umetnost.
Nesnovno kulturno dediščino, posredovano iz roda v rod, stalno poustvarjajo skupnosti ali skupine kot odgovor na okolje, na njihov vzajemni odnos z naravo in preteklostjo. Razvija jim občutek identitete in kontinuitete, kar tudi podpira spoštovanje kulturne raznovrstnosti in človeške ustvarjalnosti. Konvencija tudi omenja, da bo upoštevana edino tista nesnovna dediščina, ki bo v skladu s splošno sprejetimi mednarodnimi načeli človekovih pravic, kakor tudi vzajemnega spoštovanja med skupnostmi, skupinami ali posamezniki in trajnostnega razvoja. Varstvo pomeni ukrepe, ki zagotavljajo obstoj nesnovne kulturne dediščine, vključno s prepoznavanjem (identifikacijo), dokumentiranjem, raziskavo, zaščito, zavarovanjem, promocijo, razvijanjem in prenosom na mlajše generacije - še posebno s pomočjo različnih oblik izobraževanja, kakor tudi s ponovno oživitvijo različnih pojavov te dediščine.
Dejavnosti Zavoda Svibna so na osnovi gornjih opredelitev večinoma prežete ravno s skrbjo, varovanjem in obujanjem nesnovne kulturne dediščine. K sreči živimo v okolju, družini, kjer je staro izročilo še zelo živo in ga z dodatnim raziskovalnim znanjem lahko le še razvijamo.
Blizu so nam:
Nekatera raziskovanja smo v sodelovanju z okoliškimi društvi že obudili v tradicionalnih etnoloških prireditvah kot je npr. "Pušešank", Martinovanje, nekatere smo pripravili kot animacijske programe za različne skupine naročnikov, najraje pa vidimo, da vsa ta znanja in izkušnje ponovno zaživijo v naših družinah in soseskah...