Do ajdovskih zakladov v Posavskem muzeju Brežice in sromeljski Ajdovski jami

Na zadnjo septembrsko nedeljo smo ajdovsko raziskovanje začeli v brežiškem gradu, kjer domuje Posavski muzej Brežice.

Tudi brežiški grad naj bi po zapisih Janka Orožna iz l. 1936 (Gradovi in graščine v narodnem izročilu  I. Gradovi in graščine ob Savinji, Sotli in Savi) sezidali ajdje: Brežiški grad je sila star; zgradili so ga ajdje.. To so bili ljudje, tako močni in veliki, da so imeli hrast za palico. Do polovice so zidali grad kleče, preko polovice pa stoje.« Sedanja grajska stavba seveda ne izhaja iz tistih časov.. Lesena utrdba naj bi na  brežičku ob Savi sicer že stala v 11. stoletju..  Predkrščansko, ajdovsko obdobje pa se skriva v tleh, saj grad stoji na širšem arheološkem območju »Brežice –  Arheološko najdišče Mestno jedro-Sejmišče«, na katerem so pod srednjeveškimi plastmi mestnega jedra najdene  naselbinske ostaline  iz neolitika, pozne bronaste dobe in rimske dobe ter delno poškodovano žgano grobišče iz mlajše železne dobe, Sejmišče pa se med bogatimi grobnimi najdbami ponaša tudi s keltskim bojnim vozom…

Posavski muzej Brežice, ki je tudi  partner projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja, pa hrani še  pravo zakladnico najdb iz različnih ajdovskih lokacij po Posavju. Tako smo si v družbi direktorice muzeja, Alenke Černelič Krošelj,  ogledali zakladno bronastodobno  depojsko najdbo iz Ajdovske jame iz Silovca pri Sromljah,  bronasto sekirico iz Ajdovsko oz. Levakove jame pri Podbočju in številne predmete iz Ajdovske jame pri Nemški vasi. Na velikane  iz grške mitologije (kar naj bi po slovenskem mitološkem izročilu ajdje tudi bili), pa smo bili pozorni tudi v čudoviti baročni viteški dvorani, ki jo krasijo  prizori iz grško-rimske mitologije oz. Ovidovih metamorfoz.

V restavratorski delavnici pa nas je restavrator Darko Prah seznanil še s postopkom nastajanja keramičnih replik na primeru vrčka iz Ajdovske jame.

Razpoložljivi čas je kar prehitro minil, saj muzej hrani množico zanimivih predmetov iz različnih obdobij posavske zgodovine, je pa to gotovo razlog za ponovni obisk. Več o Posavskem muzej Brežice >>>

V nadaljevanju popoldneva pa smo sončno svetlobo lovili še na sončnem Silovcu pri Sromljah s ciljem, da si ogledamo že omenjeno Ajdovsko jamo, kraj zakladnega depoja iz 2. tisočletja pred našim štetjem. Tudi tam smo bili deležni čudovitega gostoljubja z odličnim ribjim prigrizkom Okrepčevalnice Kranjčič >>>, se sprehodili po delu sromeljske Poti Vina in sonca ter spoznali različne utrinke iz vinogradniškega življenja, si ogledali jamo, na koncu pa zaključili v obnovljeni stari vincarški hišici Alenke in Marjana Preskar neposredno pod jamo.

Jama je torej arheološko najdišče iz pozne bronaste dobe in tudi antičnega časa,  v registru naravnih vrednot vpisana tudi kot Ajdovska hiša. Gre pa za manjšo, suho, vodoravno jamo, v kateri so ljudje našli zatočišče v različnih obdobjih zgodovine: v bronasti dobi t.i. kulture žarnih grobišč, so tam pustili (skrili, darovali?) lepo bero bronastih  predmetov  (od srpov, sekiric, dleta, zapestnic, ovratnic pa do bakrenih surovcev), kar predstavlja največji poznobronastodobni depo v Posavju;  v kasnejših raziskavah pa so bili odkrite tudi sledi človekove prisotnosti v rimski dobi (med 2. in 4. stoletjem n.št.) z ostanki kurišč in  različne lončenine, ki je bila namenjena uporabi v kuhinji in shrambi. Jamo so pred 2. sv. vojno uporabljali še za skladišče kmečkega orodja, med 2. sv. vojno pa se je v njej skrivala skupina partizanov Kozjanskega odreda.

Ob zaključku smo se ponovno strinjali, da Posavje skriva še veliko pristnih doživetij in zgodb, iskanje ajdovskega izročila pa naravo, kulturno dediščino, odlično hrano in toplo gostoljubje domačinov odlično poveže v doživetje za telo in dušo.

Ajdovsko potepanje po Bizeljskem in Bistriškem

Ajdovsko potepanje smo v nedeljo, 12. septembra 2021, nadaljevali po Bizeljskem in deloma tudi Bistriškem… tudi tam smo namreč slišali za sledi Ajdov, pa smo jih šli pobliže pogledat..  Ob robu gozdnega križpotja smo tako naleteli na Ajdovsko babo ,…. Gre za kamniti osamelec, ki pa ni edini.. Mirjam Mencej je v delu “Po poteh zgodb” (2007) o njem zapisala: “To je bila velikanka, ki se je, medtem ko je v naročju  nosila otroka, na glavi pa sedemstolitrsko vedro vode, obrnila, čeprav se ne bi smela – in tako je za vekomaj okamenela. Na križišču ob Babi, kot ji pravijo domačini, so se nekoč tudi  pogosto zbirale coprnice – kot se na križiščih nasploh spodobi.”

Pot smo nato nadaljevali do razvalin Kunšperškega gradu. O gradu Kunšperk pa je zanimive zgodbe zbral Janko Orožen – že danega leta 1936 (v: Gradovi in graščine ob Savinji, Sotli in Savi).  Med drugim je zapisal, da so grad Kunšperk in grad Cesargrad, ki si stojita drug drugemu nasproti in ju loči zgolj Sotla, “oba grada sezidali ajdje, ki so bili velikani. Bili so silno močni. Možje so nosili skale na glavi, ženske pa so nalagale na glavo kadi  z vodo in v predpasnike so si devale še skale. Toda pri zidanju obeh gradov so uporabljali zgolj eno kladivo, ki so ga metali drug drugemu.” V drugem zapisu pa dodaja, da so ajdje ob zidanju gradu Kunšperk sezidali tudi “cerkev Matere Božje na Sv. Gorah pri Št. Petru”.  V neposredni bližini kunšperškega gradu smo o naleteli na še en kamnit osamelec – morda je tudi ta okamnela ajdinja, ki najbrž spet kaj naredila narobe ;). Več o gradu Kunšperk na tej povezavi >>> .

Ko smo se vrnili nazaj na izhodišče, smo  po lepo speljani poti po južnem pobočju Silovca nad Orešjem, kjer termofilne rastline  ustvarjajo že kar primorsko vzdušje, šli še do razgledne “Vlke pečine”, s katere je čudovit razgled. Orešje, Bizeljski grad in preko meje hrvaško Zagorje, so bili kot na dlani.

Pogled je vabil tudi hrib, na katerem stojijo razvaline cerkve sv. Marjete. S te cerkve se je baje zvon skotalil v vas in tam, kjer je pristal, stoji zdaj cerkev sv. Mihaela… Tudi to krščansko izročilo nakazuje, da so bili tu nekoč ajdovski / poganski kraji..

Da  bi se od vseh teh višav in energij, ki so tod tudi zelo močne,  malo prizemljili, pa smo naše potepanje zaključili v kleti – v čudovitem ambientu Vinogradniške kmetije Molipatch so nas gostitelji tako toplo sprejeli, da je bila ta “prizemljitev” že kar premočna in se spet nikomur ni mudilo domov…

Z Ajdi do naravnih zanimivosti Bohorja

Kot po pravilu vedno, ko iščemo ajdovske lokacije, naletimo ob tem še na prave naravne bisere… Tokrat na Bohorju… Tam smo ajdovske sledi odkrivali skupaj s Tonijem Petrovičem iz Turističnega društva Senovo, ki je z nami delili veliko zanimivih zgodb…

Gotovo je veliko bogastvo Bohorja voda, katere izviri so tudi skoraj pri vrhu…pa gozdovi in vmes travniki, pašniki, ki še danes omogočajo kakovostno samooskrbo… Zato ni čudno, je bil Bohor z vsem svojim naravnim bogstvom, odmaknjenostjo od nižin in razvejanim reliefom skozi različna zgodovinska obdobja zatočišče za marsikoga..

Eno takih zatočišč so tako Ajdne oz. Ajdovske peči pod vasjo Lošce. To sta dva prostodostopna (a z ne povsem enostavnim dostopom  spodmola, v katerih sta se med drugo svetovno vojno skrivali dve partizanski družini (ki sta v večjem spodmolu umetno izklesali manjše okno s prostorom za shrambo), sta pa oba evidentirana tudi v registru naravnih vrednot. Pa za nameček smo tam zmotili še enega prebivalca – netopirja, po vsej verjetnosti malega podkovnjaka.

Na lokaciji sicer niso odkril arheoloških najdb, so pa od nje bližnja arheološka najdišča na Šedmu, Brezju pri Dovškem in Gorenjem Leskovcu oddaljena zgolj 2 km zračne črte. Najdbe pričajo o poseljenosti v času od bakrene dobe do zgodnje antike.

O Ajdih velikanih govori tudi ljudsko izročilo: v Ajdnih pečeh je živela (verjetno z mačeho) ajdovska deklica Bojanca.. nekoč je pri slapu Pekel (narava vrednota) izgubila iglo (ki ga danes vidimo kot 15 m visok kamnit osamelec, ki je tudi naravna vrednota)…  Mačeho je to močno razjezilo in je Bojanco preklela, da je okamenela… Obraz  okamenele Bojance je še danes možno videti pri slapu Bojanca (ki je seveda tudi naravna vrednota)…

Za nameček pa smo ob poti naleteli še na eno naravno vrednoto – Požunovo trto, ki je med najstarejšimi pri nas, pa gotovo tudi ena najdebelejših…

Bohor je tudi geološko zelo bogat, posebej atraktivne pa so sledi nekdanjega Panonskega morja…

Skriva pa še marsikaj in zato vedno znova vabi k raziskovanju in odklopu od ponorelega sveta…

Fotografije: Toni, Sašo, Borivoj in Bernardka

Za Ajdi iz jam na hrib

Po prvih, bolj jamskih, srečanjih smo se ajdovski krožkarji  prvo nedeljo v juliju podali v bolj hribovske ajdovske kraje – do t.i. Ajdovega groba , ki se nahaja dobrih 800 m nad morjem na Magolniku nad Svibnem v občini Radeče. Pa tudi tokrat ni šlo čisto brez jame: pot do cilja nas je vodila ob reki Sopota in že takoj na začetku smo nasproti radeške papirnice naleteli na zdaj slabo vidno in dostopno Jamo pri Njivicah, v kateri so že l. 1934 ob gradnji ceste našli ostaline iz starejše kamene dobe.

Tako kot se Ajdov drži veliko skrivnosti in mitoloških zgodb, so podobno skrivnostni tudi nekoč mogočni svibenski gospodje, vitezi Ostrovrharji – pa smo jo mahnili še okoli ostankov njihovega gradu, od koder je čudovit razgled na vse smeri, med drugim tudi proti Kumu in Nebeški gori, ki je v naravoslovnih registrih poimenovana kot Babe.

Ajdov grob je gomila iz starejše železne dobe, žal že dolgo tega izropana. V ljudskem izročilu je ves čas znana pod tem nazivom in tudi v tem primeru nakazuje, da so ga postavili ljudje iz pradavnine, še iz predkrščanskih, ajdovskih – poganskih časov. Nahaja pa se na lokaciji, kjer je nekoč potekala trgovska (morda tudi vojaška pot) – od doline Sopote skozi Svibno na Magolnik in naprej proti Dolenjski (še v času Ostrovrharjev in vse prihoda železnice v savsko dolino).

Četudi s pomanjkljivim materialnimi dokazi pa je lokacija že zaradi čudovite narave zelo prvinska, čisto “ajdovska”, kjer je prav možno doživeti pristen stik z naravo – kakšnega so imeli tudi Ajdi.

Raziskujemo »ajdovske« lokacije po Posavju

V četrtek, 6. maja 2021 smo v Zavodu Svibna v okviru projekta »Ajdovske zgodbe iz Posavja« organizirali uvodno srečanje istoimenskega študijskega krožka. V okviru tega bomo vse do konca oktobra raziskovali lokacije po Posavju, ki imajo v nazivu »ajdovski, ajdov« ali »baba«.  Nekaj jih že imamo v naboru:

poleg že vključenih lokacij  v  navedeni projekt  (Ajdovska jama pri Nemški vasi, Ajdovska jama v Silovcu pri Sromljah, Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici in Ajdov grob nad Radečami)  načrtujemo spoznati naslednje lokacije:

  1. Ajdovska peč, Studenec
  2. Ajdovski britof pri Studencu
  3. Ajdovska jama pri Krškem /Ajdovska jama na Pijavškem (tudi Jermanova jama, Jama pod Viševcem) orodij)
  4. Ajdovska jama v Dolu, Podbočje (Levakova jama)
  5. Ajdovske peči – Bohor
  6. Babe, skupina skalnih osamelcev, zahodno od Čimernega
  7. Babji zob, nad Zagradom
  8. Ajdovska baba, Orešje pri Bizeljskem

Vključitev v krožek je še vedno možna, sicer pa lepo naprošeni, da nam posredujte še kakšno informacijo, morda tudi  pripoved, zgodbo, povezano z navedenimi lokacijami oz. sporočite podatke še o drugih morebitnih ajdovskih lokacijah na območju posavskih občin: Radeče, Sevnica, Krško, Bistrica ob Sotli, Brežice in Kostanjevica na Krki, ki niso na zgornjem seznamu.

Informacije zbira in daje Bernardka Zorko na info@zavod-svibna.si  , svibna1@gmail.com oz. na tel. 031 329 625.

Velika hvala vnaprej!

Projekt je sofinanciran s strani s strani Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) v okviru 3. poziva LAS Posavje.

Začenjamo s študijskim krožkom Ajdovske zgodbe iz Posavja

Kot smo že napovedali, bomo v okviru regijskega projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja izvedli tudi istoimenski študijski krožek.

Prvo srečanje bo v četrtek, 6. maja 2021 ob 19. uri na sedežu Zavoda Svibna.

Nekaj prijav že je, k sodelovanju pa vabljeni tudi ostali, ki vas tematika zanima.

V okviru navedenega krožka bomo raziskali in pobliže spoznali vse lokacije v regiji, ki imajo v nazivu »ajdovski«, »ajdov«, pa tudi »babe« ipd. , pa naj gre to za imena krajev, ledinska poimenovanja, poimenovanja posameznih naravnih zanimivosti , ali pa spomin na pripoved starih staršev, starejših sosedov  ipd., ali ljudske pesmi, zgodbe, v katerih »nastopajo« Ajdi oz. velikani.

Skupaj bomo odkrivali, kdo so bili in kako so živeli ti skrivnostni Ajdi, obenem pa spoznavali zanimive kotičke naše regije.

Srečanje bomo prilagodili epidemiološkim razmeram, prosimo pa vas, da imate s seboj tudi zaščitno masko in da na srečanje pridete zdravi.

Zaradi organizacije srečanja prosimo za prijave do srede, 5. maja 2021 na info@zavod-svibna.si oz. svibna1@gmail.com, tel. 031 329 625.

Projekt Ajdi! je sofinanciran s strani Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja v okviru 3. poziva LAS Posavje.

Z branjem in petjem obeležili letošnje dneve skupnega branja in vseživljenjskega učenja

V četrtek, 17. septembra 2020 zvečer, smo v skupini navdušencev nad ljudskim petjem sodelovali pri obeležitvi letošnjega Nacionalnega meseca skupnega branja in Tednov vseživljenjskega učenja. Kot študijski krožek smo v skorajda letu dni  obdelali različne pesmi, igre in plese, ki pritičejo posameznemu letnemu času ali prazniku v okviru življenjskega kroga. Ne pojemo za nastope, temveč za lastno dušo, prav radi pa vključimo medse tudi druge ljubitelje petja in izročila. Podobno, kot smo to storili že v času letošnjega poletnega kresa, smo bili tako kljub omejitvah veseli obiskovalcev, zlasti še, ker so z nami delili tudi svojo poezijo.

Ker gre peta beseda veliko lažje v spomin, smo ljudske pesmi, pripovedne in tudi pesmi slovenskih pesnikov “brali” tako, da smo jih prepevali… In pri tem ugotavljali tudi, kako se od avtorskih besedil v prenosu od ust do ust, ta počasi odmikajo od izvirnika.

O Ajdovski jami skozi “rožnata očala”

V petek, 19. junija 2020 zvečer nam je kljub igrivemu vremenu uspelo izvesti dogodek s trojno obeležitvijo: Evropskih arheoloških dni 2020, Dneva Ajdovske jame (22. junija 1992 je bila razglašena za kulturni spomenik) in začetka kresnega časa.

V sodelovanju z Mestnim muzejem Krško in Posavskim muzejem Brežice smo v goste povabili arheologinjo, dr. Aljo Žorž, ki nam je na začetku večera v zanimivem predavanju predstavila malo drugačen pogled (kot sama pravi »skozi rožnata očala«), na različna obdobja v zgodovini Ajdovske jame, na to, kaj so v posameznem obdobju verjeli, počeli, čemu jim je služila … Na osnovi povezovanja orodij različnih znanosti (ob arheologiji še antropologije, psihologije, etnologije, arheoastronomije,…) smo skozi naravoversko mitično zgodbo spoznali, da je tudi Ajdovska jama nekoč ljudem predstavljala središče pokrajine/sveta, kar zlasti velja za vodnate jame v gori s čisto vodo,  ki imajo vhod usmerjen proti vzhodu, naravne pojave, ki posnemajo oblike ženskih in moških genitalij… Ajdovska jama, kot velika maternica,  jim je bila simbol večnega krogotoka življenja, izmenjave smrti, ponovnega rojstva, prehoda, zatočišča, obilja, Matere Zemlje…

Po kratkem sprehodu do obeh jamskih vhodov in spoznavanju življenja netopirjev, je sledilo pričakovano nadaljevanje večera v kresnem obredju., ki je bil v sodelovanju članov študijskega krožka »Stare pesmi in igre« v znamenju slovenskih ljudskih pesmi >>> videoutrinek…

Dogodek je v okviru občinskega praznika podprla tudi Občina Krško.

Pa zapojmo kar sami sebi

Naša srečanja študijskega krožka Stare pesmi in igre so zaradi varnostnih ukrepov zaenkrat še neizvedljiva,  kar pa še ne pomeni, da ne bi mogli peti tudi sami ali z domačimi vred kar doma, v stanovanju, na dvorišču.

Na podeželju smo sicer (vsaj pri nas) bolj na redko poseljeni in tako ni izvedljivo, da bi se dogovorili za skupno uro in petje z dvorišča na dvorišče, lahko pa poskusite, v pomoč pa  pošiljam povezavo do posnetkov Slovenske ljudske glasbe, ki jij pridno zbirajo in objavljajo na ZRC SAZU, Glasbenonarodopisnem inštitutu.

Pesmi in igre debelega četrtka

Februarski četrtkov večer starih pesmi in iger je bil posvečen pustnemu času. Ker se četrtek pred pustom imenuje tudi debeli četrtek, ko se je po pravilu moralo dobro, tudi mastno jesti, je bilo temu primerno tudi okrepčilo, a prirejeno za večerni čas. Nekoč so dejali, da mora biti »o pustu vsakdo sit, človek in živina. Kdor se tega dne ne naje, bo vse leto stradal.«

Ker je Brezovska Gora, kjer se dobivamo, obdana z vinskimi goricami, nas je  je obiskal tudi sam »bog vina Bacchus«, zato tudi pesmi o vinu in napitnic ni manjkalo. Pa tudi plesa in smeha. Vse skupaj naj bi odgnalo mrko zimsko razpoloženje…

Zato bo naslednje srečanje študijskega krožka posvečeno pričakovanju pomladi  in šegam ob godovanju…