Gozd – navdih za trajnostno skupnost

Septembrski posebni dnevi, s katerimi na evropski ravni obeležujemo trajnostne skupnosti, trajnostno mobilnost, pismenost, kulturno dediščino, so bili povod tudi našemu nedeljskemu sprehodu v gozd, na katerem smo skozi prebiranje različnih literarnih del in deljenjem lastnih spoznanj razmišljali, kako živeti v naših skupnosti na čimbolj trajnosten način – tako v odnosu do narave, dediščine in drug do drugega.

O trajnostnem sobivanju smo skozi sezono 2018/2019 razmišljali v dveh študijskih krožkih »Samooskrbna skupnost » in »Staro izročilo za nove dni«. Čeprav se  termin »trajnostna skupnost« pojavlja bolj sodobnem času kot odziv na okoljsko in podnebno, pa tudi socialno krizo, lahko  dobre zglede najdemo  v bližnji in daljni preteklosti. Trajnostna skupnost naj bi torej trajala in funkcionirala tako, da ne bi uničila virov za svoj obstoj kot tudi obstoj naslednjih generacij. To je skupnost, ki bo omogočila optimalen razvoj in bivanje vseh svojih članov.

V fazi globalizacije in individualizma tako različne skupnostne pobude, ki prihajajo iz civilne sfere, velikokrat zgolj na bazi prostovoljskih akcij, delujejo utopično ali kot romantično spogledovanje s časom, ki ga ni več… Pa vendarle je tovrstnih pobud po svetu vse več:  vzpostavljajo se  skupnostne kmetije in vrtovi, eko vasi, različne zadruge… Govora je tudi o trajnostnih oz. tranzicijskih mestih… Pri vseh je ključna predpostavka, da te skupnosti  niso le po meri človeka, ampak tudi po meri okoliške narave.  Tudi v Sloveniji imamo nekaj tovrstnih pobud, ki so še bolj v zametkih, projektne narave, povezujejo pa somišljenike iz različnih krajev… Na nek način gre za skupnosti na daljavo, kar je tudi v nekaj, izziv pa je, kako take skupnosti vzpostaviti v svojih mikrookoljih, vaseh, mestih… Javna podpora pri tem je sicer zelo dobrodošla, a posamezni primeri kažejo, da če ni predhodne oz. vzporedne civilne iniciative, ki bi to idejo živela naprej, zgolj projektna pobuda s strani lokalne skupnosti ali države ne zadošča.   Potrebna je torej ozaveščenost, zavedanje naše vsesplošne povezanosti na mikro in makro ravni, ne zgolj na ravni človeške skupnosti, ampak vsega, kar živi in obstaja na planetu oz. je živeli in obstajalo oz. še bo. To pa je v naši potrošniško generirani, tekmovalni družbi zelo težko… Kako torej priti do tega preskoka zavesti?

V naši, po vinorodnih gričih razpršeni vasi, je še živ spomin, kako so si še nekaj desetletij nazaj sosedje med seboj pomagali pri vsakodnevnih, večinoma kmečkih, opravilih. Pri vseh hišah je šlo za podoben način, ritem življenja, ob pomanjkanju strojev so si enolično ali težaško delo lajšali tako, da so ga skupaj opravili najprej pri enem, potem pri drugem, popestrili pa tudi z različnim šegami in razvedrili. Ker so bili cele dneve skupaj, so dobro poznali tako radosti kot bolečine drug drugega ter vse potrebe, ki so iz teh izhajale, zato so si priskočili na pomoč tudi, če  zanjo ni nihče posebej prosil.  Časi so danes precej drugačni. Urbanizacija je prišla tudi na vas, ki je postaja spalno naselje, saj večina prebivalcev dela v bližnjih mestih, kmetujejo le še pri redkih hišah; družabno življenje pa – ali skorajda ni ali pa  ga zaradi mobilnosti živimo izven kraja, na različnih prireditvah, druženju s prijatelji  iz drugih krajev… Tudi po vrednotah, ki jih poskušamo živeti, smo si zelo različni – že znotraj družin, kaj šele soseske… Kako najti skupen imenovalec take skupnosti? In ali je res rešitev zgolj ta, da se s peščico somišljenikov umaknemo nekam na samo in začnemo vzpostavljati skupnost na novo?  Ker imam rada svoj kraj, se mi ta misel upira… Prvi skupni imenovalec smo sicer našli –  v nekaj letnih druženjih celotne soseske… Do naslednjega koraka pa bo moralo preteči še nekaj časa…  Potrebnih bo še veliko besed, izrečenih in prebranih, morda tudi kaj bolečih izkušenj.

Navdihov za sobivanje v skupnosti na trajnosten način, lahko v naravi sicer vidimo veliko – ne zgolj pri živalih, tudi rastlinah. Ena taka čudovita trajnostna skupnost je gozd. Z osredotočenim sprehodom skozi gozd, ki bo sicer že sam po sebi  močno vplival na naše zdravje in čustva, ki nam bo omogočil ponovno vzpostavitev stika s samim seboj, z našimi izzivi in željami, bomo sčasoma dobili uvid, kako sobivati z ljudmi okoli nas. Kot je podoben uvid dobil avtor knjige Skrivno življenje dreves, Peter Wohlleben, ki jo priporočamo v prebiranje – še najbolje na gozdni jasi. Pa ob tem še katero drugo literarno delo, kot je npr. pesem Antona Medveda V gozdu .

Pripovedovali smo si kresne zgodbe

V odličnem sodelovanju s Kulturnim društvom Fabularij smo 22. junija 2019 zvečer pripravili glasbeno pripovedovalski dogodek Kresne zgodbe pred Ajdovsko jamo. Čisto neposredno pred Ajdovsko jamo sicer zaradi napovedanega deževnega vremena nismo bili, ampak smo se držali blizu hrama na sedežu Zavoda Svibna. Zgodbe, ljudske pesmi z glasbeno priredbo, vse povezano s kresnim časom, smo srčnim obiskovalcem, ki se vremenske napovedni niso ustrašili, delili Katja Puntar, Tjasa Čepuš, Lucijan Cetin in člani študijskega krožka Staro izročilo za nove dni.  Uspelo nam je tudi zakuriti kres in se s plesom, pesmijo in manjšo pogostitvijo veseliti energij leta in vsega dobrega, kar nam še prinese.

Dogodek je podprla Občina Krško, hkrati pa je tudi del aktivnosti študijskega krožka, ki ga sofinancira Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

Več fotoutrinkov>>>> 

Zgodbe s pušenšankov – tokrat na Svibnem

V petek, 24. maja 2019 zvečer smo v okviru študijskega krožka »Staro izročilo za nove dni« sodelovali z Ljudskimi pevci iz Svibnega na etnološki prireditvi “Pušenšank”, kot eni v nizu njihovih vsakoletnih prireditev oživljanja starih običajev. Pušenšank s svojimi imenskimi različicami, je v stilu primorskih  osmic poznan v vseh vinorodnih okoliših. V okviru navedenega študijskega krožka smo raziskovali  zgodbe s pušenšankov iz posavskega okolja in tako prispevali k zgodbi dogodka, polnega  ljudskih pesmi o vinu, delu v vinogradu ipd., pa tudi plesa in domačih dobrot.

Podobni dogodki z igrivo zgodbo in animacijo bi lahko popestril tudi siceršnjo turistično ponudbo naših vinorodnih krajev, kar je potrdil tudi odziv vseh prisotnih. Več fotoutrinkov na >>>

…in v Radeškem utripu >>>

Foto: Tatjana Kavšek

Študijski izlet – od samooskrbe, kulturne dediščine in zdravilnih energij

Člani študijskih krožkov Zavoda Svibna in prijatelji smo se v nedeljo, 12. maja 2019 v okviru svojih izobraževalnih raziskovanj odpravili proti severovzhodu naše dežele.  V prepletu spoznavanja sonaravnih principov samooskrbe ter raziskovanja kulturne dediščine in starega izročila smo tako obiskali Samostan Studenice, katerega naravna znamenitost  je izvir Toplega potoka izpod Boča s konstantno temperaturo okoli 15 ºC tako poleti kot pozimi. Izvir je znan tudi po svoji zdravilnosti, pritegnil je celo stare Rimljane. Kasneje pa je kraj postal znan po ženskem samostanu, kjer so nune dominikanke in kasneje magdalenke  s svojim znanjem in gospodarjenjem kraju prispevale učenost in razcvet.

V sveti Trojici v Slovenskih goricah, nekoč znanem tudi kot Gradišče, pa smo podoživeli romarsko izročilo kraja, slišali legendo o nastanku cerkve, se sprehodili po delu naj tematske poti leta 2015, katere del je tudi trikotna kapelica s posebnimi zdravilnimi močmi. Posebno doživetje pa je bil tudi obisk nekdanje samostanske kleti, prvotno namenjene skladiščenju pridelkov, zdaj  pa je tu občinski protokolarni center, v katerem se skozi leto veliko dogaja, mi pa smo bili deležni pokušine protokolarnih vin. Slišali smo tudi zgodbo o ovtarjih, ki so bili nekoč pomemben člen samooskrbe kraja – zlasti s čuvanjem letine v času zorenja.

Glede sonaravnih in oblik samooskrbe pa nas je na svojem učnem poligonu posebej navdušila ddr. Ana Vovk Korže, ki je svoje posestvo  po principih permakulture in biodinamike lepo zaokrožila tudi v krogotoku snovi in energije. Vsak od udeležencev je pridobil kak nov nasvet in idejo, pa naj si bo za različne vrste gred, kompostna stranišča, izboljšavo prsti,  postavitev zemljanke, jurte, ipd.

Naše nedeljsko druženje smo prepletli tudi z ljudsko pesmijo in ga zaključili polni novih moči.

Več fotoutrinkov >>>

O sadnih drevesih in tehnikah za izboljšanje vida

V četrtek, 25. aprila 2019 smo ob bližnjem dnevu dreves  ponovno gostili Mario Ano Kolman, pisateljico, predavateljico in raziskovalko starih kultur…

Predstavila nam je del zanimivih delček zgodb sadnih dreves, ki jih je objavila v 3. knjigi iz cikla DREVESA – MITI, LEGENDE, ZDRAVILNOST, v kateri posamezna drevesa predstavlja skozi mite in legende, botanični opis, poseben poudarek pa pri vsaki drevesni vrsti daje zdravilnosti sadežev, listov, cvetov, skorje, korenin in semen, kar je podkrepila tudi z navedbo kliničnih študij. Tako smo spoznali, da imamo v naših domačih vrtovih in sadovnjakih učinkovita »zdravila«, ki pomagajo tudi pri zdravljenju onkoloških bolezni. Zanimiva je npr. spregledana domača sliva, ki uravnava krvni tlak in zmanjšuje tveganje za kap, krepi srčne žile, normalizira srčni ritem, krepi kostni mozeg in zmanjšuje tveganje za osteoporozo pri ženskah med menopavzo, sveže in posušene slive obnavljajo in krepijo tudi že poškodovane kosti..

Več si lahko preberete v njenih treh knjigah ali si ogledate videoposnetek >>>.

Naše samooskrbno srečanje pa je dopolnila tudi s predstavitvijo tehnik za boljši vid.  Tudi te si je možno ogledati na videoposnetku >>>.

Dogodek je bil izobraževalnih srečanj študijskih krožkov Zavoda Svibna.

O šegah skozi leto z ljudsko pesmijo

V četrtek, 28. marca 2019 smo v okviru srečanj študijskega krožka »Staro izročilo za nove dni«  gostili priznano raziskovalko ljudskega izročila, gospo Dušico Kunaver,  ki nam je v predavanju »Šege in pesmi pod lipo domačo – od januarja do decembra« predstavila oz. spomnila na slovenske šege v letnem in življenjskem krogu.  Le-te izvirajo tisočletja nazaj, v čase, ko je bil človek še močno povezan z naravo in s pomočjo različnih obredov, katerih ostanek so ljudske šege, komuniciral z njo.

Posebej smo se dotaknili ljudske pesmi, ki je bila stalna spremljevalka vseh pomembnih dogodkov in opravil, in ki hkrati ob pozornem branju/poslušanju besedila odraža tudi  dejansko življenje določenega obdobja (podobno kot ljudske pripovedi) daleč nazaj v zgodovino. Posebnost in prednost ljudske pesmi je ta, da ne zahteva publike oz. je tudi noče, temveč spodbuja, da jo poje celotno občinstvo (kar nakazuje tudi ponavljanje verzov v pesmi, z namenom, da se pridružijo petju tudi tisti, ki pesmi ne poznajo).

Obujanje in odkrivanje pozabljenih šeg smo tako prepletli s prepevanjem številnih ljudskih pesmi, kar nas je še posebej povezalo in napolnilo s pozitivnimi vibracijami.

Podobno druženje z gospo Dušico se obeta tudi v jesenskem času.