Ajdovske zgodbe ob prvi žetvi za blagodejen dež

24. julija 2022 v popoldanskih urah smo v prijetnem svežem zavetju Ajdovske jame poslušali ajdovske zgodbe, povezane s t.i. praznikom prve žetve, ki je sicer bolj znan v t.i. “keltskih” krajih. Ker so bili Kelti tudi eni od naših ajdovskih prednikov, in ker se je veliko njihovih čudovitih zgodb ohranilo tudi po zaslugi irskih menihov, so bile pripovedi Maše Budič in Nine Milavec povezane z irskim izročilom na teme žetve in nekdanjega keltskega sončnega božanstva Lug(h), katerega sledi je možno najti tudi v naših krajih. O Lugu in prazniku prve žetve ter starem prazničnem krogu leta pa je pripovedovala Bernardka Zorko.

Pripovedi pa so bile pospremljene tudi s čudovito, keltsko obarvano glasbo, ki sta je poustvarila Tjaša Cepuš in Lucijan Cetin. V skladbi za blagodejen dež, letos še prav posebej potreben za dobro letino, pa so sodelovali tudi obiskovalci. Na koncu tudi s petjem ljudske pesmi “Tri ptičice so morje obletele”.

V znamenju prve žetve (spravila žit) pa je bilo tudi okrepčilo, vključno s čudovitim “sončkom” in ostalimi dobrotami, ki sta jih pripravili članici Marjana Les in Maja Šušteršič.

Dogodek je bil del javnih aktivnosti študijskega krožka v okviru projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja, obenem pa tudi prireditev Kulturnega društva Fabularij, sofinancirana tudi s strani JSKD in Mestne občine Krško.

Na ajdovskih varuhih mesta Krško

V sodelovanju s Popotniškim društvom Korak smo posavski ajdovski krožkarji  v okviru projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja obiskali dve ajdovski (t.j. predkrščanski) lokaciji v neposredni bližini Krškega: Libno in Trško Goro. Obe lokaciji sodita med arheološko dediščino (obdobje železnih dob), obe nosita cerkvici – ena je »ženska« – sv. Marjeta in druga »moška« – sv. Jožef, ki zreta ena proti drugi, vmes pa ustvarjata močno varovalno energijsko polje… Sta  kot vratarja doline reke Save, ki se pri Krškem odpira v Krško polje.

Kljub manj ugodnemu vremenu, ki nam je sicer dve uri prizaneslo s padavinami, smo si lahko predstavljali razgled  in dominanto vlogo, ki ju imata v prostoru…

Če je bilo na Trški Gori, ki velja za utrjeno prazgodovinsko naselbino iz železne dobe (kamniti okop je najbolje ohranjen na vzhodnem pobočju hriba in meri v višino od 10 do 15 m), najdenih bolj malo najdb  (npr. slučajno najdeni rimskodobni novci pri prekopavanju takratnega šolskega vinograda ob koncu 19. stol.), pa toliko bolj slovi po bogatih najdbah Libna, na osnovi katerih so jo  opredelili kot prazgodovinsko gradišče iz pozne bronaste dobe, železne dobe in tudi rimske dobe. Dobro so tudi vidni obrambni nasipi, ki merijo preko 1800 m.

Libna, hrib na Krškim oz. Vidmom, katerega vrh je 355 m nad morjem in dobrih 200 m nad Krškim poljem, ponuja odličen pregled polja med Savo in Krko ter še daleč naprej… Nič čudnega, da se je v pozni bronasti in starejši železni dobi med pribl. 1000 in 300 pr. n. š. na vrhu vzpetine razvilo pomembno naselje (ki naj bi imelo tudi okoli 3000 prebivalcev).

Arheološka raziskovanja na Libni so se začela že konec 19. stoletja z Jernejem Pečnikom, nadaljevali pa so jih različni muzeji nekdanjih držav in dežel, katerim je pripadlo območje Libne, in tako se najdbe z Libne, ki so resnično bogate, nahajajo v 4 različnih muzejih (Prirodoslovno-zgodovinski muzej na Dunaju, Joanneum v Gradcu, Narodni muzej v Ljubljani in Posavski muzej Brežice).

Doživetja z raziskovanj na Libni je z nami delil tudi Branko Petan, ki je kot gimnazijec na pragu 70-ih let prejšnjega stoletja  sodeloval pri arheoloških izkopavanjih, med drugim tudi bogate  t.i Špilerjeve gomile, v kateri so odkrili dvogrebenasto čelado, železno orožje in konjsko opravo, bronasto situlo in komplet lončenih posod  – kot značilen pokop veljaka iz 6. stoletja pr.n.š. Med številnimi zanimivimi najdbami velja izpostaviti še kultno palico, bronasti scepter, ki jo danes hrani muzej Joanneum v Gradcu,   z bronastimi žebljički okovano skledasto čelado, ki je poimenovana kot »Libenska«, bogate ženske grobove, v katerih so prevladovali nakitni predmeti iz brona, stekla jantarja in zlata, verjetno ostanke enega ali več bogatih ženskih pokopov. Ob različnih sponkah in zapestnicah izstopajo predvsem zlati predmeti: trakasti obročki in jagode iz zlate folije, kar naj bi bili deli značilne »zlate« oprave železnodobnih kneginj-svečenic v 7. stoletju pred našim štetjem.

Zato tudi ni naključje, da je v cerkvico umeščena  ženska svetnica, sv. Marjeta, ki je veljala zmagovalka v boju z »ajdovskim zmajem«, oz. je cerkvica s svetnico prej naslednica nekdanjemu svetišču, posvečenem lokalni boginji plodnosti, saj goduje v času, ko zori žito…

Enotni smo si bili, da si Libna zasluži svoje obeležje, razstavno mesto, zainteresirani pa tudi možnost, da to izjemno dediščino doživijo od blizu.

Ajdi in megaliti

Ajdi naj bi bili z megaliti (velikimi kamnitimi strukturami) močno povezani – po enih virih naj bi bili njihovi graditelji, po drugih pa megaliti predstavljajo zaklete, okamenele velikane – Ajde. Nekaj tovrstnih megalitov smo v Posavju našli, ker pa nas zanima tudi, kako je drugod, smo se v okviru študijskega krožka projekta Ajdi! v nedeljo, 8. maja 2022, odpravili na Kozjansko – na obisk megalitov Žusma. Tam nas je prijazno sprejela domačinka Andreja Križan Lipnik, avtorica knjige Nove zgodbe Žusma, in nas po gozdnem in deloma travnatem pobočju Žusma popeljala med megaliti in z nami delila številne zanimive zgodbe. Polni sveže energije smo zaključili pri Stolpu ljubezni – z obilno malico in čudovitim razgledom.

Zavod Svibna v letu 2021 s plani za 2022

V ponedeljek, 14. marca 2022, je svet Zavoda Svibna obravnaval poslovno poročilo Zavoda Svibna za leto 2021 in nato še plan za leto 2022.

Tako preteklo kot aktualno leto je delo Zavoda Svibna močno obarval regijski projekt Ajdovske zgodbe iz Posavja (akronim Ajdi!), sofinanciran iz Evropskega kmetijska sklada za razvoj podeželja. Zavod Svibna v okviru projekta ob lastnih aktivnostih, povezanih z Ajdovsko jamo, koordinira tudi aktivnosti celotnega partnerstva, nudi tudi vsebinsko in organizacijsko podporo partnerjem in skrbi tudi za administrativni del (poročanje, zahtevki).  Kljub epidemiji nam je v okviru navedenega projekta, ki je večinoma potekal v naravi,  in drugih aktivnostih uspelo realizirati 24 dogodkov (kulturnih, izobraževalnih) in vodenj, o katerih smo že pisali na naših socialnih omrežjih. V letu 2021 smo bil aktivni tudi na področju kmetijskih politik (zlasti v okviru Mreže Plan B) – predvsem v okviru javnih razprav v zvezi nacionalnimi strateškimi dokumenti in drugimi akti na področju kmetijstva. Skrbeli pa smo tudi trajnost projekta Varujvodo. Z Jamarskim klubom Novo mesto pa smo sodelovali tudi pri začetku jamarskih raziskav bruhalnika pod Ajdovsko jamo in rovov v notranjosti jame, ponovno smo pripovedovali zgodbe ob zimskem kresu,… Skupno je bilo opravljenih v l. 2021 okoli 1000 prostovoljskih ur.

Tudi v letu 2022  bo torej še velik poudarek na aktivnostih projekta Ajdi!;  v okviru katerega bo največji zalogaj organizacija dogodka Dan Ajdovske jame – 18. junija 2022, ki bo sovpadal  tudi s 30-letnico razglasitve Ajdovske jame za kulturni in zgodovinski spomenik, obenem pa bomo na osnovi rekonstruiranih oblačil in opreme iz mlajše kamene dobe razvijali tudi nove programe za obiskovalce. Tudi v letu 2022 bomo nadaljevali z ajdovskim študijskim krožkom, načrtujemo tui še eno “ajdovsko” strokovno ekskurzijo, pa delovno akcijo pri ponikalnici pri Ajdovski jami,… Podprli pa bomo tudi nadaljnje jamarske raziskave Ajdovske jame in okolice v izvedbi Jamarskega kluba Novo mesto, pripravili še nekaj kulturnih dogodkov, pohodov ter izobraževanj s področja samooskrbe (prilaganje in blaženje vplivov na podnebne spremembe, trajnostne oblike kmetijstva,  povezovanje skupnosti…)  

Vse zainteresirane toplo vabimo k sodelovanju!

Ajdi obiskali vile Čestitke

Drugo sezono ajdovskega študijskega krožka smo začeli kar na Gorjancih… O ajdih na območju kostanjeviške občine še nismo kaj dosti zasledili (slišali smo sicer za en ajdovski kamen v Krakovskem gozdu, a ga še iščemo), pa smo se odločili, da za “ogrevanje” raziskovanja obiščemo t.i. Čestitke, okamenele vile, ki so, kot pravijo bajke, živele v bližnji jami (breznu) Čestitke.

Od Galerije Božidar Jakac Kostanjevica na Krki (oz. nekdanjega cistercijanskega samostana) sicer vodi planinska pot oz. tudi Pot čestitk, mi pa smo jih tokrat zaradi omejenega časa ubrali krajšo varianto. Kot smo razbrali z informativnih tabel, sta tudi sicer usodi samostana in Čestitk usodno povezani, pripoved pa je objavljena tudi na Lokalno.si >>>

Ko smo se povzpeli in sprehodili med kamnitimi osamelci oz. okamenelimi vilami, smo ugotovili, da so bile te vile zelo velike – torej bi lahko sodile tudi v ajdovsko druščino, če izhajamo iz tega, da so bili Ajdje velikani… Je pa blizu (a že na hrvaški strani) še ena jama – Poganja jama – ta pa kaže na to, da so verjeno nekoč tod hodili tudi ajdje – pogani.

Smo pa tudi pri Čestitkah ugotovili blagodejne energije, gostoljubnih domačinov pa tudi ne manjka – tako obisk toplo priporočamo.

Do ajdovskih zakladov v Posavskem muzeju Brežice in sromeljski Ajdovski jami

Na zadnjo septembrsko nedeljo smo ajdovsko raziskovanje začeli v brežiškem gradu, kjer domuje Posavski muzej Brežice.

Tudi brežiški grad naj bi po zapisih Janka Orožna iz l. 1936 (Gradovi in graščine v narodnem izročilu  I. Gradovi in graščine ob Savinji, Sotli in Savi) sezidali ajdje: Brežiški grad je sila star; zgradili so ga ajdje.. To so bili ljudje, tako močni in veliki, da so imeli hrast za palico. Do polovice so zidali grad kleče, preko polovice pa stoje.« Sedanja grajska stavba seveda ne izhaja iz tistih časov.. Lesena utrdba naj bi na  brežičku ob Savi sicer že stala v 11. stoletju..  Predkrščansko, ajdovsko obdobje pa se skriva v tleh, saj grad stoji na širšem arheološkem območju »Brežice –  Arheološko najdišče Mestno jedro-Sejmišče«, na katerem so pod srednjeveškimi plastmi mestnega jedra najdene  naselbinske ostaline  iz neolitika, pozne bronaste dobe in rimske dobe ter delno poškodovano žgano grobišče iz mlajše železne dobe, Sejmišče pa se med bogatimi grobnimi najdbami ponaša tudi s keltskim bojnim vozom…

Posavski muzej Brežice, ki je tudi  partner projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja, pa hrani še  pravo zakladnico najdb iz različnih ajdovskih lokacij po Posavju. Tako smo si v družbi direktorice muzeja, Alenke Černelič Krošelj,  ogledali zakladno bronastodobno  depojsko najdbo iz Ajdovske jame iz Silovca pri Sromljah,  bronasto sekirico iz Ajdovsko oz. Levakove jame pri Podbočju in številne predmete iz Ajdovske jame pri Nemški vasi. Na velikane  iz grške mitologije (kar naj bi po slovenskem mitološkem izročilu ajdje tudi bili), pa smo bili pozorni tudi v čudoviti baročni viteški dvorani, ki jo krasijo  prizori iz grško-rimske mitologije oz. Ovidovih metamorfoz.

V restavratorski delavnici pa nas je restavrator Darko Prah seznanil še s postopkom nastajanja keramičnih replik na primeru vrčka iz Ajdovske jame.

Razpoložljivi čas je kar prehitro minil, saj muzej hrani množico zanimivih predmetov iz različnih obdobij posavske zgodovine, je pa to gotovo razlog za ponovni obisk. Več o Posavskem muzej Brežice >>>

V nadaljevanju popoldneva pa smo sončno svetlobo lovili še na sončnem Silovcu pri Sromljah s ciljem, da si ogledamo že omenjeno Ajdovsko jamo, kraj zakladnega depoja iz 2. tisočletja pred našim štetjem. Tudi tam smo bili deležni čudovitega gostoljubja z odličnim ribjim prigrizkom Okrepčevalnice Kranjčič >>>, se sprehodili po delu sromeljske Poti Vina in sonca ter spoznali različne utrinke iz vinogradniškega življenja, si ogledali jamo, na koncu pa zaključili v obnovljeni stari vincarški hišici Alenke in Marjana Preskar neposredno pod jamo.

Jama je torej arheološko najdišče iz pozne bronaste dobe in tudi antičnega časa,  v registru naravnih vrednot vpisana tudi kot Ajdovska hiša. Gre pa za manjšo, suho, vodoravno jamo, v kateri so ljudje našli zatočišče v različnih obdobjih zgodovine: v bronasti dobi t.i. kulture žarnih grobišč, so tam pustili (skrili, darovali?) lepo bero bronastih  predmetov  (od srpov, sekiric, dleta, zapestnic, ovratnic pa do bakrenih surovcev), kar predstavlja največji poznobronastodobni depo v Posavju;  v kasnejših raziskavah pa so bili odkrite tudi sledi človekove prisotnosti v rimski dobi (med 2. in 4. stoletjem n.št.) z ostanki kurišč in  različne lončenine, ki je bila namenjena uporabi v kuhinji in shrambi. Jamo so pred 2. sv. vojno uporabljali še za skladišče kmečkega orodja, med 2. sv. vojno pa se je v njej skrivala skupina partizanov Kozjanskega odreda.

Ob zaključku smo se ponovno strinjali, da Posavje skriva še veliko pristnih doživetij in zgodb, iskanje ajdovskega izročila pa naravo, kulturno dediščino, odlično hrano in toplo gostoljubje domačinov odlično poveže v doživetje za telo in dušo.

Ajdovsko potepanje po Bizeljskem in Bistriškem

Ajdovsko potepanje smo v nedeljo, 12. septembra 2021, nadaljevali po Bizeljskem in deloma tudi Bistriškem… tudi tam smo namreč slišali za sledi Ajdov, pa smo jih šli pobliže pogledat..  Ob robu gozdnega križpotja smo tako naleteli na Ajdovsko babo ,…. Gre za kamniti osamelec, ki pa ni edini.. Mirjam Mencej je v delu “Po poteh zgodb” (2007) o njem zapisala: “To je bila velikanka, ki se je, medtem ko je v naročju  nosila otroka, na glavi pa sedemstolitrsko vedro vode, obrnila, čeprav se ne bi smela – in tako je za vekomaj okamenela. Na križišču ob Babi, kot ji pravijo domačini, so se nekoč tudi  pogosto zbirale coprnice – kot se na križiščih nasploh spodobi.”

Pot smo nato nadaljevali do razvalin Kunšperškega gradu. O gradu Kunšperk pa je zanimive zgodbe zbral Janko Orožen – že danega leta 1936 (v: Gradovi in graščine ob Savinji, Sotli in Savi).  Med drugim je zapisal, da so grad Kunšperk in grad Cesargrad, ki si stojita drug drugemu nasproti in ju loči zgolj Sotla, “oba grada sezidali ajdje, ki so bili velikani. Bili so silno močni. Možje so nosili skale na glavi, ženske pa so nalagale na glavo kadi  z vodo in v predpasnike so si devale še skale. Toda pri zidanju obeh gradov so uporabljali zgolj eno kladivo, ki so ga metali drug drugemu.” V drugem zapisu pa dodaja, da so ajdje ob zidanju gradu Kunšperk sezidali tudi “cerkev Matere Božje na Sv. Gorah pri Št. Petru”.  V neposredni bližini kunšperškega gradu smo o naleteli na še en kamnit osamelec – morda je tudi ta okamnela ajdinja, ki najbrž spet kaj naredila narobe ;). Več o gradu Kunšperk na tej povezavi >>> .

Ko smo se vrnili nazaj na izhodišče, smo  po lepo speljani poti po južnem pobočju Silovca nad Orešjem, kjer termofilne rastline  ustvarjajo že kar primorsko vzdušje, šli še do razgledne “Vlke pečine”, s katere je čudovit razgled. Orešje, Bizeljski grad in preko meje hrvaško Zagorje, so bili kot na dlani.

Pogled je vabil tudi hrib, na katerem stojijo razvaline cerkve sv. Marjete. S te cerkve se je baje zvon skotalil v vas in tam, kjer je pristal, stoji zdaj cerkev sv. Mihaela… Tudi to krščansko izročilo nakazuje, da so bili tu nekoč ajdovski / poganski kraji..

Da  bi se od vseh teh višav in energij, ki so tod tudi zelo močne,  malo prizemljili, pa smo naše potepanje zaključili v kleti – v čudovitem ambientu Vinogradniške kmetije Molipatch so nas gostitelji tako toplo sprejeli, da je bila ta “prizemljitev” že kar premočna in se spet nikomur ni mudilo domov…

Z Ajdi do naravnih zanimivosti Bohorja

Kot po pravilu vedno, ko iščemo ajdovske lokacije, naletimo ob tem še na prave naravne bisere… Tokrat na Bohorju… Tam smo ajdovske sledi odkrivali skupaj s Tonijem Petrovičem iz Turističnega društva Senovo, ki je z nami delili veliko zanimivih zgodb…

Gotovo je veliko bogastvo Bohorja voda, katere izviri so tudi skoraj pri vrhu…pa gozdovi in vmes travniki, pašniki, ki še danes omogočajo kakovostno samooskrbo… Zato ni čudno, je bil Bohor z vsem svojim naravnim bogstvom, odmaknjenostjo od nižin in razvejanim reliefom skozi različna zgodovinska obdobja zatočišče za marsikoga..

Eno takih zatočišč so tako Ajdne oz. Ajdovske peči pod vasjo Lošce. To sta dva prostodostopna (a z ne povsem enostavnim dostopom  spodmola, v katerih sta se med drugo svetovno vojno skrivali dve partizanski družini (ki sta v večjem spodmolu umetno izklesali manjše okno s prostorom za shrambo), sta pa oba evidentirana tudi v registru naravnih vrednot. Pa za nameček smo tam zmotili še enega prebivalca – netopirja, po vsej verjetnosti malega podkovnjaka.

Na lokaciji sicer niso odkril arheoloških najdb, so pa od nje bližnja arheološka najdišča na Šedmu, Brezju pri Dovškem in Gorenjem Leskovcu oddaljena zgolj 2 km zračne črte. Najdbe pričajo o poseljenosti v času od bakrene dobe do zgodnje antike.

O Ajdih velikanih govori tudi ljudsko izročilo: v Ajdnih pečeh je živela (verjetno z mačeho) ajdovska deklica Bojanca.. nekoč je pri slapu Pekel (narava vrednota) izgubila iglo (ki ga danes vidimo kot 15 m visok kamnit osamelec, ki je tudi naravna vrednota)…  Mačeho je to močno razjezilo in je Bojanco preklela, da je okamenela… Obraz  okamenele Bojance je še danes možno videti pri slapu Bojanca (ki je seveda tudi naravna vrednota)…

Za nameček pa smo ob poti naleteli še na eno naravno vrednoto – Požunovo trto, ki je med najstarejšimi pri nas, pa gotovo tudi ena najdebelejših…

Bohor je tudi geološko zelo bogat, posebej atraktivne pa so sledi nekdanjega Panonskega morja…

Skriva pa še marsikaj in zato vedno znova vabi k raziskovanju in odklopu od ponorelega sveta…

Fotografije: Toni, Sašo, Borivoj in Bernardka

Za Ajdi iz jam na hrib

Po prvih, bolj jamskih, srečanjih smo se ajdovski krožkarji  prvo nedeljo v juliju podali v bolj hribovske ajdovske kraje – do t.i. Ajdovega groba , ki se nahaja dobrih 800 m nad morjem na Magolniku nad Svibnem v občini Radeče. Pa tudi tokrat ni šlo čisto brez jame: pot do cilja nas je vodila ob reki Sopota in že takoj na začetku smo nasproti radeške papirnice naleteli na zdaj slabo vidno in dostopno Jamo pri Njivicah, v kateri so že l. 1934 ob gradnji ceste našli ostaline iz starejše kamene dobe.

Tako kot se Ajdov drži veliko skrivnosti in mitoloških zgodb, so podobno skrivnostni tudi nekoč mogočni svibenski gospodje, vitezi Ostrovrharji – pa smo jo mahnili še okoli ostankov njihovega gradu, od koder je čudovit razgled na vse smeri, med drugim tudi proti Kumu in Nebeški gori, ki je v naravoslovnih registrih poimenovana kot Babe.

Ajdov grob je gomila iz starejše železne dobe, žal že dolgo tega izropana. V ljudskem izročilu je ves čas znana pod tem nazivom in tudi v tem primeru nakazuje, da so ga postavili ljudje iz pradavnine, še iz predkrščanskih, ajdovskih – poganskih časov. Nahaja pa se na lokaciji, kjer je nekoč potekala trgovska (morda tudi vojaška pot) – od doline Sopote skozi Svibno na Magolnik in naprej proti Dolenjski (še v času Ostrovrharjev in vse prihoda železnice v savsko dolino).

Četudi s pomanjkljivim materialnimi dokazi pa je lokacija že zaradi čudovite narave zelo prvinska, čisto “ajdovska”, kjer je prav možno doživeti pristen stik z naravo – kakšnega so imeli tudi Ajdi.

Raziskujemo »ajdovske« lokacije po Posavju

V četrtek, 6. maja 2021 smo v Zavodu Svibna v okviru projekta »Ajdovske zgodbe iz Posavja« organizirali uvodno srečanje istoimenskega študijskega krožka. V okviru tega bomo vse do konca oktobra raziskovali lokacije po Posavju, ki imajo v nazivu »ajdovski, ajdov« ali »baba«.  Nekaj jih že imamo v naboru:

poleg že vključenih lokacij  v  navedeni projekt  (Ajdovska jama pri Nemški vasi, Ajdovska jama v Silovcu pri Sromljah, Ajdovski gradec nad Vranjem pri Sevnici in Ajdov grob nad Radečami)  načrtujemo spoznati naslednje lokacije:

  1. Ajdovska peč, Studenec
  2. Ajdovski britof pri Studencu
  3. Ajdovska jama pri Krškem /Ajdovska jama na Pijavškem (tudi Jermanova jama, Jama pod Viševcem) orodij)
  4. Ajdovska jama v Dolu, Podbočje (Levakova jama)
  5. Ajdovske peči – Bohor
  6. Babe, skupina skalnih osamelcev, zahodno od Čimernega
  7. Babji zob, nad Zagradom
  8. Ajdovska baba, Orešje pri Bizeljskem

Vključitev v krožek je še vedno možna, sicer pa lepo naprošeni, da nam posredujte še kakšno informacijo, morda tudi  pripoved, zgodbo, povezano z navedenimi lokacijami oz. sporočite podatke še o drugih morebitnih ajdovskih lokacijah na območju posavskih občin: Radeče, Sevnica, Krško, Bistrica ob Sotli, Brežice in Kostanjevica na Krki, ki niso na zgornjem seznamu.

Informacije zbira in daje Bernardka Zorko na info@zavod-svibna.si  , svibna1@gmail.com oz. na tel. 031 329 625.

Velika hvala vnaprej!

Projekt je sofinanciran s strani s strani Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (EKSRP) v okviru 3. poziva LAS Posavje.