O Ajdovski jami skozi “rožnata očala”

V petek, 19. junija 2020 zvečer nam je kljub igrivemu vremenu uspelo izvesti dogodek s trojno obeležitvijo: Evropskih arheoloških dni 2020, Dneva Ajdovske jame (22. junija 1992 je bila razglašena za kulturni spomenik) in začetka kresnega časa.

V sodelovanju z Mestnim muzejem Krško in Posavskim muzejem Brežice smo v goste povabili arheologinjo, dr. Aljo Žorž, ki nam je na začetku večera v zanimivem predavanju predstavila malo drugačen pogled (kot sama pravi »skozi rožnata očala«), na različna obdobja v zgodovini Ajdovske jame, na to, kaj so v posameznem obdobju verjeli, počeli, čemu jim je služila … Na osnovi povezovanja orodij različnih znanosti (ob arheologiji še antropologije, psihologije, etnologije, arheoastronomije,…) smo skozi naravoversko mitično zgodbo spoznali, da je tudi Ajdovska jama nekoč ljudem predstavljala središče pokrajine/sveta, kar zlasti velja za vodnate jame v gori s čisto vodo,  ki imajo vhod usmerjen proti vzhodu, naravne pojave, ki posnemajo oblike ženskih in moških genitalij… Ajdovska jama, kot velika maternica,  jim je bila simbol večnega krogotoka življenja, izmenjave smrti, ponovnega rojstva, prehoda, zatočišča, obilja, Matere Zemlje…

Po kratkem sprehodu do obeh jamskih vhodov in spoznavanju življenja netopirjev, je sledilo pričakovano nadaljevanje večera v kresnem obredju., ki je bil v sodelovanju članov študijskega krožka »Stare pesmi in igre« v znamenju slovenskih ljudskih pesmi >>> videoutrinek…

Dogodek je v okviru občinskega praznika podprla tudi Občina Krško.

Pa zapojmo kar sami sebi

Naša srečanja študijskega krožka Stare pesmi in igre so zaradi varnostnih ukrepov zaenkrat še neizvedljiva,  kar pa še ne pomeni, da ne bi mogli peti tudi sami ali z domačimi vred kar doma, v stanovanju, na dvorišču.

Na podeželju smo sicer (vsaj pri nas) bolj na redko poseljeni in tako ni izvedljivo, da bi se dogovorili za skupno uro in petje z dvorišča na dvorišče, lahko pa poskusite, v pomoč pa  pošiljam povezavo do posnetkov Slovenske ljudske glasbe, ki jij pridno zbirajo in objavljajo na ZRC SAZU, Glasbenonarodopisnem inštitutu.

Pesmi in igre debelega četrtka

Februarski četrtkov večer starih pesmi in iger je bil posvečen pustnemu času. Ker se četrtek pred pustom imenuje tudi debeli četrtek, ko se je po pravilu moralo dobro, tudi mastno jesti, je bilo temu primerno tudi okrepčilo, a prirejeno za večerni čas. Nekoč so dejali, da mora biti »o pustu vsakdo sit, človek in živina. Kdor se tega dne ne naje, bo vse leto stradal.«

Ker je Brezovska Gora, kjer se dobivamo, obdana z vinskimi goricami, nas je  je obiskal tudi sam »bog vina Bacchus«, zato tudi pesmi o vinu in napitnic ni manjkalo. Pa tudi plesa in smeha. Vse skupaj naj bi odgnalo mrko zimsko razpoloženje…

Zato bo naslednje srečanje študijskega krožka posvečeno pričakovanju pomladi  in šegam ob godovanju…

 

Sredozimski večer v znamenju ohcetnih pesmi in iger

V četrtek, 30. januarja 2020 zvečer smo srečanje študijskega krožka starih pesmi in iger posvetili predpustnemu vzdušju. Čas druge polovice januarja je bil nekoč pod patronatom svetnikov »sredozimcev«, sicer pa je bilo to nekoč obdobje  vse tja do pusta, ko je bilo največ porok. In tako je bilo to tudi obdobje, ko si dekleta delala nemalo skrbi, če do pusta ni bilo izgledov za poroko.

Tako je v kar nekaj ljudskih pesmih zabeležena priprošnja k svetemu Antonu, ki naj  bi imel moč » zrihtati moža«, v drugih pa so obtoževali Heroda, ki je v davnem času v betlehemskem mestu »vse fantiče pomoril«.

Spomnili smo se še različnih pesmi zbadljivk  na račun obeh spolov, odigrali nekaj starih družabnih iger, ki so se jih nekoč igrali na ohcetih, slišali nemalo vicev in se spomnili celo starih plesov kot sta rašpla in ceperle.

Ker pa smo že blizu kulturnega praznika, smo zapeli še vse kitice najlepše himne na svetu.

Naslednje srečanje študijskega krožka bo na »debeli četrtek«, tik pred pustom, t.j. 20. februarja 2020 ob 18. uri na istem mestu.  

Ljudsko petje za dušo

Lepega decembrskega večera smo v našem hramu v spomin na to, kako so si nekoč krajšali zimske večere, organizirali večer starih ljudskih pesmi in iger. Nabralo se nas z vseh vetrov Posavja, z različno pevsko kilometrino, a vsi s srčno željo peti iz duše, za dušo, ob tem pa obuditi to staro “dušobožajoče” izročilo.

Družno smo ugotavljali, da je ljudska pesem, nekoč vsakodnevna spremljevalka dela in praznovanja, povsem izrinjena iz naših življenj, vse preveč je razvrednotena. Res je, da se lepše sliši iz izdelanih pevskih grl, a petje je pravica in potreba vsakega. Med petjem se sproščajo endorfini, ki nas zdravijo in osrečujejo ter delajo bolj ustvarjalne.Če pa se glasovi naših grl povežejo v čudovito harmonijo večglasja, te vibracije ne učinkujejo dobro le na naše fizično in čustveno telo, ampak na ves prostor in ljudi, ki so v njem. Skupina se med petjem neverjetno poveže, postane eno. Prastare melodije in ritmi pa nas povežejo tudi z ritmom pokrajine, v kateri bivamo.

Slovenska ljudska pesem nam lahko v svoji razsežnosti melodij, ritmov in besedil služi tudi namesto popularnih, z vzhoda prinesenih, manter, kot molitev. Saj ste slišali: “kdor poje, trikrat moli” in  pa “kdor poje, zlo ne misli”.

Dajmo torej čimveč peti – sami in skupaj. Ljudska pesem je bila narejena za ta namen – za petje, ne zgolj za poslušanje. Četudi je morda v začetku glas negotov… Tudi tu velja, da vaja dela mojstra.

Mi pa bomo z našimi pevskimi druženji nadaljevali v obliki študijskega krožka. Vsaj enkrat mesečno. Če še koga zamika, dobrodošel!

Gozd – navdih za trajnostno skupnost

Septembrski posebni dnevi, s katerimi na evropski ravni obeležujemo trajnostne skupnosti, trajnostno mobilnost, pismenost, kulturno dediščino, so bili povod tudi našemu nedeljskemu sprehodu v gozd, na katerem smo skozi prebiranje različnih literarnih del in deljenjem lastnih spoznanj razmišljali, kako živeti v naših skupnosti na čimbolj trajnosten način – tako v odnosu do narave, dediščine in drug do drugega.

O trajnostnem sobivanju smo skozi sezono 2018/2019 razmišljali v dveh študijskih krožkih »Samooskrbna skupnost » in »Staro izročilo za nove dni«. Čeprav se  termin »trajnostna skupnost« pojavlja bolj sodobnem času kot odziv na okoljsko in podnebno, pa tudi socialno krizo, lahko  dobre zglede najdemo  v bližnji in daljni preteklosti. Trajnostna skupnost naj bi torej trajala in funkcionirala tako, da ne bi uničila virov za svoj obstoj kot tudi obstoj naslednjih generacij. To je skupnost, ki bo omogočila optimalen razvoj in bivanje vseh svojih članov.

V fazi globalizacije in individualizma tako različne skupnostne pobude, ki prihajajo iz civilne sfere, velikokrat zgolj na bazi prostovoljskih akcij, delujejo utopično ali kot romantično spogledovanje s časom, ki ga ni več… Pa vendarle je tovrstnih pobud po svetu vse več:  vzpostavljajo se  skupnostne kmetije in vrtovi, eko vasi, različne zadruge… Govora je tudi o trajnostnih oz. tranzicijskih mestih… Pri vseh je ključna predpostavka, da te skupnosti  niso le po meri človeka, ampak tudi po meri okoliške narave.  Tudi v Sloveniji imamo nekaj tovrstnih pobud, ki so še bolj v zametkih, projektne narave, povezujejo pa somišljenike iz različnih krajev… Na nek način gre za skupnosti na daljavo, kar je tudi v nekaj, izziv pa je, kako take skupnosti vzpostaviti v svojih mikrookoljih, vaseh, mestih… Javna podpora pri tem je sicer zelo dobrodošla, a posamezni primeri kažejo, da če ni predhodne oz. vzporedne civilne iniciative, ki bi to idejo živela naprej, zgolj projektna pobuda s strani lokalne skupnosti ali države ne zadošča.   Potrebna je torej ozaveščenost, zavedanje naše vsesplošne povezanosti na mikro in makro ravni, ne zgolj na ravni človeške skupnosti, ampak vsega, kar živi in obstaja na planetu oz. je živeli in obstajalo oz. še bo. To pa je v naši potrošniško generirani, tekmovalni družbi zelo težko… Kako torej priti do tega preskoka zavesti?

V naši, po vinorodnih gričih razpršeni vasi, je še živ spomin, kako so si še nekaj desetletij nazaj sosedje med seboj pomagali pri vsakodnevnih, večinoma kmečkih, opravilih. Pri vseh hišah je šlo za podoben način, ritem življenja, ob pomanjkanju strojev so si enolično ali težaško delo lajšali tako, da so ga skupaj opravili najprej pri enem, potem pri drugem, popestrili pa tudi z različnim šegami in razvedrili. Ker so bili cele dneve skupaj, so dobro poznali tako radosti kot bolečine drug drugega ter vse potrebe, ki so iz teh izhajale, zato so si priskočili na pomoč tudi, če  zanjo ni nihče posebej prosil.  Časi so danes precej drugačni. Urbanizacija je prišla tudi na vas, ki je postaja spalno naselje, saj večina prebivalcev dela v bližnjih mestih, kmetujejo le še pri redkih hišah; družabno življenje pa – ali skorajda ni ali pa  ga zaradi mobilnosti živimo izven kraja, na različnih prireditvah, druženju s prijatelji  iz drugih krajev… Tudi po vrednotah, ki jih poskušamo živeti, smo si zelo različni – že znotraj družin, kaj šele soseske… Kako najti skupen imenovalec take skupnosti? In ali je res rešitev zgolj ta, da se s peščico somišljenikov umaknemo nekam na samo in začnemo vzpostavljati skupnost na novo?  Ker imam rada svoj kraj, se mi ta misel upira… Prvi skupni imenovalec smo sicer našli –  v nekaj letnih druženjih celotne soseske… Do naslednjega koraka pa bo moralo preteči še nekaj časa…  Potrebnih bo še veliko besed, izrečenih in prebranih, morda tudi kaj bolečih izkušenj.

Navdihov za sobivanje v skupnosti na trajnosten način, lahko v naravi sicer vidimo veliko – ne zgolj pri živalih, tudi rastlinah. Ena taka čudovita trajnostna skupnost je gozd. Z osredotočenim sprehodom skozi gozd, ki bo sicer že sam po sebi  močno vplival na naše zdravje in čustva, ki nam bo omogočil ponovno vzpostavitev stika s samim seboj, z našimi izzivi in željami, bomo sčasoma dobili uvid, kako sobivati z ljudmi okoli nas. Kot je podoben uvid dobil avtor knjige Skrivno življenje dreves, Peter Wohlleben, ki jo priporočamo v prebiranje – še najbolje na gozdni jasi. Pa ob tem še katero drugo literarno delo, kot je npr. pesem Antona Medveda V gozdu .

Pripovedovali smo si kresne zgodbe

V odličnem sodelovanju s Kulturnim društvom Fabularij smo 22. junija 2019 zvečer pripravili glasbeno pripovedovalski dogodek Kresne zgodbe pred Ajdovsko jamo. Čisto neposredno pred Ajdovsko jamo sicer zaradi napovedanega deževnega vremena nismo bili, ampak smo se držali blizu hrama na sedežu Zavoda Svibna. Zgodbe, ljudske pesmi z glasbeno priredbo, vse povezano s kresnim časom, smo srčnim obiskovalcem, ki se vremenske napovedni niso ustrašili, delili Katja Puntar, Tjasa Čepuš, Lucijan Cetin in člani študijskega krožka Staro izročilo za nove dni.  Uspelo nam je tudi zakuriti kres in se s plesom, pesmijo in manjšo pogostitvijo veseliti energij leta in vsega dobrega, kar nam še prinese.

Dogodek je podprla Občina Krško, hkrati pa je tudi del aktivnosti študijskega krožka, ki ga sofinancira Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

Več fotoutrinkov>>>> 

Zgodbe s pušenšankov – tokrat na Svibnem

V petek, 24. maja 2019 zvečer smo v okviru študijskega krožka »Staro izročilo za nove dni« sodelovali z Ljudskimi pevci iz Svibnega na etnološki prireditvi “Pušenšank”, kot eni v nizu njihovih vsakoletnih prireditev oživljanja starih običajev. Pušenšank s svojimi imenskimi različicami, je v stilu primorskih  osmic poznan v vseh vinorodnih okoliših. V okviru navedenega študijskega krožka smo raziskovali  zgodbe s pušenšankov iz posavskega okolja in tako prispevali k zgodbi dogodka, polnega  ljudskih pesmi o vinu, delu v vinogradu ipd., pa tudi plesa in domačih dobrot.

Podobni dogodki z igrivo zgodbo in animacijo bi lahko popestril tudi siceršnjo turistično ponudbo naših vinorodnih krajev, kar je potrdil tudi odziv vseh prisotnih. Več fotoutrinkov na >>>

…in v Radeškem utripu >>>

Foto: Tatjana Kavšek

Študijski izlet – od samooskrbe, kulturne dediščine in zdravilnih energij

Člani študijskih krožkov Zavoda Svibna in prijatelji smo se v nedeljo, 12. maja 2019 v okviru svojih izobraževalnih raziskovanj odpravili proti severovzhodu naše dežele.  V prepletu spoznavanja sonaravnih principov samooskrbe ter raziskovanja kulturne dediščine in starega izročila smo tako obiskali Samostan Studenice, katerega naravna znamenitost  je izvir Toplega potoka izpod Boča s konstantno temperaturo okoli 15 ºC tako poleti kot pozimi. Izvir je znan tudi po svoji zdravilnosti, pritegnil je celo stare Rimljane. Kasneje pa je kraj postal znan po ženskem samostanu, kjer so nune dominikanke in kasneje magdalenke  s svojim znanjem in gospodarjenjem kraju prispevale učenost in razcvet.

V sveti Trojici v Slovenskih goricah, nekoč znanem tudi kot Gradišče, pa smo podoživeli romarsko izročilo kraja, slišali legendo o nastanku cerkve, se sprehodili po delu naj tematske poti leta 2015, katere del je tudi trikotna kapelica s posebnimi zdravilnimi močmi. Posebno doživetje pa je bil tudi obisk nekdanje samostanske kleti, prvotno namenjene skladiščenju pridelkov, zdaj  pa je tu občinski protokolarni center, v katerem se skozi leto veliko dogaja, mi pa smo bili deležni pokušine protokolarnih vin. Slišali smo tudi zgodbo o ovtarjih, ki so bili nekoč pomemben člen samooskrbe kraja – zlasti s čuvanjem letine v času zorenja.

Glede sonaravnih in oblik samooskrbe pa nas je na svojem učnem poligonu posebej navdušila ddr. Ana Vovk Korže, ki je svoje posestvo  po principih permakulture in biodinamike lepo zaokrožila tudi v krogotoku snovi in energije. Vsak od udeležencev je pridobil kak nov nasvet in idejo, pa naj si bo za različne vrste gred, kompostna stranišča, izboljšavo prsti,  postavitev zemljanke, jurte, ipd.

Naše nedeljsko druženje smo prepletli tudi z ljudsko pesmijo in ga zaključili polni novih moči.

Več fotoutrinkov >>>

O sadnih drevesih in tehnikah za izboljšanje vida

V četrtek, 25. aprila 2019 smo ob bližnjem dnevu dreves  ponovno gostili Mario Ano Kolman, pisateljico, predavateljico in raziskovalko starih kultur…

Predstavila nam je del zanimivih delček zgodb sadnih dreves, ki jih je objavila v 3. knjigi iz cikla DREVESA – MITI, LEGENDE, ZDRAVILNOST, v kateri posamezna drevesa predstavlja skozi mite in legende, botanični opis, poseben poudarek pa pri vsaki drevesni vrsti daje zdravilnosti sadežev, listov, cvetov, skorje, korenin in semen, kar je podkrepila tudi z navedbo kliničnih študij. Tako smo spoznali, da imamo v naših domačih vrtovih in sadovnjakih učinkovita »zdravila«, ki pomagajo tudi pri zdravljenju onkoloških bolezni. Zanimiva je npr. spregledana domača sliva, ki uravnava krvni tlak in zmanjšuje tveganje za kap, krepi srčne žile, normalizira srčni ritem, krepi kostni mozeg in zmanjšuje tveganje za osteoporozo pri ženskah med menopavzo, sveže in posušene slive obnavljajo in krepijo tudi že poškodovane kosti..

Več si lahko preberete v njenih treh knjigah ali si ogledate videoposnetek >>>.

Naše samooskrbno srečanje pa je dopolnila tudi s predstavitvijo tehnik za boljši vid.  Tudi te si je možno ogledati na videoposnetku >>>.

Dogodek je bil izobraževalnih srečanj študijskih krožkov Zavoda Svibna.