O bistvu stare vere

V petek, 20. aprila 2018 zvečer, smo v okviru Zelenega festivala in srečanj študijskega krožka »Manjkajoči koščki zgodovine« gostili raziskovalca posoškega staroverstva, Pavla Medveščka – Klančarja. Uvodoma je poudaril, da pravzaprav niti ni šlo za vero, ampak način življenja, ki je bil močno povezan z naravo. V odročnih področjih Posočja so jo pod prisego v času njegovega raziskovanja (pred petimi desetletji) ohranili zlasti neporočeni »strici«, ki so jo gospodu Medveščku odkrili po temeljitem razmisleku in še to ne povsem. Tako zdaj sicer vemo za nekatera sveta mesta,  si predstavljamo organiziranost njihove skupnosti, način življenja, ki je bilo predvsem trdo kmečko življenje,  njihovo spoštovanje kamnov, dreves, rastlinja, živali, izvirov… približno poznamo tudi komuniciranje z duhovnim svetom, glavne praznike, vero v reinkarnacijo, spoštovanja trojstva, posamezne obredne  predmete in pripomočke… Ne poznamo pa njihovih obredij, njihovih molitev in bistva njihovega dojemanja sveta ter kopice znanj, ki so bila bistvena za preživetje v ne preveč naklonjenih razmerah… Tako tudi ni povsem možno rekonstruirati te pradavne vere, ki sega daleč nazaj v prazgodovino, o čemer je kritično spregovoril tudi naš gost… Lahko pa spoštujemo in smo ponosni na to neizmerno bogato dediščino, ki je bila nekoč del širšega evropskega prostora, a  se je ohranila zgolj v odročnih krajih. Interes za obujanje stare »naravovere« je sicer v sodobnem času izredno velik, kar kažejo tudi zelo obiskana predavanja, se je pa pri tem treba zavedati časovne distance in življenjskih okoliščin, ki so danes povsem drugačne. Lahko pa nam je stara naravovera nam je navdih zlasti pri spoštovanju narave in naravnih sil, lahko nam pomaga pri graditvi boljših medsebojnih odnosov, pa tudi pri osebnem dojemanju duhovnega sveta… In naj nam bo tudi navdih pri spoštovanju starih svetih mest, ki so po objavi Medveščkovih zapisov dostikrat preveč obljudena in obremenjena, ne samo z našimi stopali in energijo, ampak tudi odnašanjem kamnov in drugih naravnih predmetov ter po drugi strani odmetavanjem sodobnih civilizacijskih navlak na ta mesta. Bistvo naravovere je drugje…

Dogodek smo posvetili tudi bližnjemu Dnevu Zemlje.

Z znanjem prednikov do duhovne moči in zdravja

V petek, 2. marca 2018 zvečer, smo se v hramu Zavoda Svibna greli s prav posebnimi energijami – poleg polne Lune in bližnje Ajdovske jame so svoje prideli misli in patenti raziskovalca biopolja, gospoda Franca Šturma, ki že več kot tri desetletja raziskuje modrosti starih kultur širom sveta in na osnovi teh za razvija različne t.i. regulatorje biopolja, s pomočjo katerih je pomagal že več kot 20.000 ljudem pri zagotavljanju harmoničnih energij v njihovih bivalnih prostorih.  Skoraj 30 udeležencev, od blizu in daleč, vremenske razmere niso zmotile, s predavanja pa smo se vračali bogatejši predvsem ob spoznavanju znanj naših prednikov, ki je v le še manjšem delu ostalo med starejšimi v zahodnem delu naše dežele.  Slišali smo, da so naši starodavni predniki zelo dobro zaznavali prostor in njegove vibracije ter si duhovno moč, svoje enovito biopolje, zemeljsko moč, zagotavljali z uglašenima in po jakosti uravnoženima ognjeno in vodno močjo. Izhajali so iz spoznanja, da smo ljudje praviloma šibkejši od energijskih polj iz okolice, ki nam lahko tudi škodujejo, čeprav so del okolja in narave v kateri živimo (vpliv entitet na astralno raven, ki nam jemljejo moč – če sami nimamo zemeljske moči).

Na primerih cerkva in gradov je ponazoril, kako so naši predniki na preprost način ojačevali že sicer močne prostore, jih povezovali, da so skupaj ustvarjali zdravo, zemeljsko moč, pa tudi, kako se je uglašenost posameznih prostorov skozi leta, stoletja porušila, zlasti zaradi nevednosti (npr. zasutjem vodnjakov, odstranitvijo posebnih kamnov – tročanov, postavljanjem preprek na povezavi med eno in drugo točko moči v prostoru ipd.) Hkrati je predstavil tudi postopke (spet na osnovi spoznavanja znanj naših prednikov), kako lahko v naših bivalnih prostorih, pa tudi širših območjih ponovno vzpostavimo enovito, zemeljsko, biopolje, ki nam omogoča duhovno moč in razvoj oz. smo popolnoma prilagojeni na vse moči, ki jih najdemo v naravi, da nam ne škodujejo, da smo odporni na stresne situacije in zato bolj zdravi.

Zanimivo je bilo slišati, zakaj imajo cerkve zvonike, zakaj se v nekaterih cerkvah dobro počutimo in v drugih ne, zakaj so nekateri zvonovi razglašeni, pa tudi, na kakšne načine so jih spet uglaševali.

Dobili smo tudi nekaj pomembnih informacij o tem,  v kakšnem stanju so biopolja naših domov in okoliških cerkva, posebej zanimiva pa je bila informacija o Ajdovski jami, v kateri odkril vsaj nekaj starodavnih načinov reguliranja biopolja, pri tem pa poudaril, da gre za poseben prostor nedojemljivih, a uglašenih energij, ki jih bo potrebno še nadalje raziskovati.

Več o predavatelju in njegovem delu >>>

Srečanje je bilo del aktivnosti študijskih krožkov “Energija prostora”in “Manjkajoči košček zgodovine”.

Ob krušni peči kot nekoč

Naša »Samooskrbna skupnost« se je na pravi zimski večer, 23. februarja 2018 dobila v stari hiši Božičevih iz Kobil, kjer smo v in ob stari kmečki krušni peči preskušali stare jedi.  Ena od takih je npr. prosena kaša s suhimi slivami, ki je nekoč veljala za pravo poslastico. Proso se sicer ponovno vrača v kulinariko, žal, pa zaradi zahtevnosti pridelave, na naših njivah še bolj malo prisotno. Je pa proso izredno zdravilno žito, ki poživlja, razkisa in prinaša sonce v naše počutje (tudi naša slovenska avtohtona sorta prosa se imenuje »Sonček«).  Vsebuje veliko kremena (silicija), fluora, magnezija, kalcija in železa. Krepi lase, kožo in nohte, nepogrešljivo je v prehrani otrok, za obvladovanje kandide, preprečevanje osteoporoze, pri depresijah in vseh stanjih, kjer želimo pospešiti presnovo,. Spodbuja čutila, vpliva na budnost in krepi našo sposobnost zaznavanja.

Kot se na zimski večer spodobi, pa smo druženje ob dobri jedi obogatili še s petjem slovenskih ljudskih pesmi in se jih pri tem od starejših članic naučili tudi nekaj čisto na novo.

Naše srečanje smo posvetili tudi Evropskemu letu kulturne dediščine.

Pustna povorka je tudi letos povezala vas in izpostavila kulturno dediščino

Na pustno soboto, 10. februarja 2018, smo po vasi Brezovska Gora ponovno organizirali pustno povorko, namenjeno prebivalcem vasi in še nekaterim družinam iz sosednjih.

Že pred leti smo ugotavljali, da se tudi po vaseh zaradi hitrega tempa življenja vse bolj odtujujemo. Skupnih del, ki so nekoč povezovala sosesko ni več, delavniki so tudi raznoliki in raztegnjeni dolgo v noč… Prišlo je tudi več novih družin, ki močno pomlajujejo vas. Iz vseh teh razlogov smo na potrebo po druženju in spoznavanju prebivalcev vasi pred tremi leti odgovorili s prvo pustno povorko, ki zdaj počasi postaja tradicionalna (letos četrta po vrsti). Ob tem pa se vrste različna druženja tudi v ostalih letnih časih. V podporo temu spoznavanju je tudi študijski krožek našega zavoda »Samooskrbna skupnost«, katerega namen je preseči odtujenost in hkrati vzpostaviti dobre vezi in sodelovanje, izmenjavo na različnih področjih človeškega bivanja.

Da je bilo tudi letos veselo, ni dvomiti. Pri kreiranju pustnih likov pa smo letos izhajali tudi iz Evropskega leta kulturne dediščine, in tako so “zimo odganjali” tudi France Prešeren s Povodnim možem in Urško, pa Pehti in Bedanec, boginja Morana, pripadniki plemena iz mlajše železne dobe Latobiki, netopirji iz Ajdovske jame, kranjske čebele….

Dodatno tudi >>>

O pozabljeni megalitski civilizaciji

V četrtek, 1. februarja 2018 smo v okviru srečanj študijskih krožkov medse povabili  mag. Luko Mancinija, neodvisnega raziskovalca, ki  želi s predavanji spodbuditi zanimanje za našo preteklost in tista odkritja, ki dokazujejo, da zgodba naših izvorov še zdaleč ni dovolj dobro pojasnjena.

Uvodoma je predstavil megalitsko najdišče Göbekli Tepe v Turčiji, ki je uradno datirano na starost 12 000 let in po odkritju na novo piše zgodovino človeške civilizacije. Gre za kompleks okoli 20 megalitskih krogov na površini 300 kvadratnih metrov. Sestoji iz na ducate do šest metrskih kamnitih blokov, na katerih so v reliefni tehniki upodobljene različne divje živali. Najdišče so preiskali nemški arheologi in njegove najstarejše plasti, ki so tudi najbolj impozantne datirali na 9.600 let pr. n. št. kar je izjemna letnica in sovpada s koncem ledene dobe, kot kažejo vzorci vrtin ledu z Grenlandije.

Prav tako zanimivo je odkritje vzorcev dežne erozije na trupu in stenah ob Sfingi v Gizi, ki kažejo na to, da je gotovo stara vsaj 10.000 let, kajti le v tistem obdobju ob koncu ledene dobe je v deželi ob Nilu še intenzivno deževalo.

Podobno kaže na obstoj starodavne megalitske kulture ob koncu ledene dobe tudi pred kratkim odkrita piramidalna struktura v Indoneziji (Java), katere plasti datirajo od 12.000 pa kar do 20.000 let v preteklost, pa številne kamnite stene kot so v Cuscu, (Peru), pa tudi po drugih celinah, med drugim tudi na območju Bosne in Hercegovine, sestavljene z velikih poligonalnih skladov po vseh celinah, prav tako številni dolmeni, menhirji, grobnice, Moai na Velikonočnih otokih,… Podobno zanimive in razširjene po vsem svetu so tudi upodobitve t.i. »civilizatorjev«, ki jih Luka poimenuje »torbičarji«, saj imajo vsi v rokah nekakšne torbice… Pa upodobitve božanstev , živali idr…

Tako natančna in zahtevna obdelava kamna in postavljanje megalitskih struktur ob koncu ledene dobe kaže na visoko razvito in organizirano družbo po različnih koncih planeta. Tudi v slovenskem prostoru jih je moč najti…

O izvoru civilizacije ob je že pred 20-imi leti razmišljal preiskovalni novinar in neodvisni raziskovalec Graham Hancock, ki je izdal knjigo Fingerprints of the Gods (“Odtisi bogov”, 1995) in postavil tezo, da je civilizacija  obstajala pred začetkom uradne zgodovine vsaj 11.000 let v preteklost in da je bila ob koncu zadnje ledene dobe praktično izbrisana iz obličja Zemlje zaradi globalne kataklizme («svetovni potop«, ki  je verjetno potopil večino takratnih mest (na osnovi predpostavke, da je tudi nekoč, tako kot danes, v obalnem pasu širine 50 kilometrov prebivala večina prebivalstva planeta), kar kažejo tudi različne podvodne arheološke raziskave.

Še vedno pa ostajajo neodgovorjena vprašanja, kdo so bili ti ljudje, ali je šlo za velikane (glede na velikost kamnitih skladov in različne v mitologijo zavite pripovedi), kakšno tehniko obdelave kamna so imeli, kako so med seboj komunicirali in potovali, glede na to, da gre tudi 11.000 nazaj v zgodovini za zelo podobne pojave širom po planetu (presenetljiva razširjenost megalitskih templjev in postavitev po svetu, sorodni principi gradnje, neverjetno podobni koncepti v mitologijah, ikonografskih vsebinah in verovanjih…) in da je že takrat svet deloval kot celota…

K temu se sicer v sodobnem tehnološkem in materialističnem svetu približujemo zlasti s pomočjo t.i. »pametne tehnologije«, ki pa nam vztrajno jemlje sposobnosti, ki so jih imeli v pradavnini, ko so očitno znali komunicirali na velikih daljavah na nam neznani oz. zaenkrat še prezrti način… Tako tudi je tudi na mestu vprašanje, kam pelje sodobni razvoj oz., če je to še sploh razvoj…

Več o predavatelju  >>>

Več o megalitih pa tudi na:  http://www.megaliths.org/ , http://www.megalithic.co.uk

Trikraljevsko koledovanje povezuje sosesko

Trikraljevsko koledovanje tudi po Brezovski Gori postaja tradicionalno. Pobuda je nastala v okviru študijskega krožka Zavoda Svibna in postaja odlično sprejeta. Iskreno voščilo, ki ga s petjem »treh kraljev« in spremljevalk, »spredozimk« prenašamo po vasi in bližnjih domačijah sosednjih vasi, gradi tudi na povezovanju soseske, ki se s pomočjo zbranih darov skozi leto še večkrat veselo druži.

Tudi letos, na predvečer praznika Svetih treh kraljev, smo bili koledniki odlično sprejeti, posebej še pri gospe Sonji, ki je ravno praznovala svoj okrogli jubilej.

Če ne bi bila vas in okoliški kraji tako močno razvejani, bi z veseljem obiskali še koga, tako pa so dobre želje donele s pesmijo tudi na daljavo.

Naše naslednje druženje bo na pustno soboto, ki bo tokrat v znamenju slovenske kulturne dediščine – s tem se pridružujemo tudi aktivnostim Evropskega leta kulturne dediščine.

O zgodovinski izvirnosti Slovenije

Dveh novembrskih večerih, 9. in 24. novembra 2017, nas je Simon Prosen, raziskovalec seznanil z manj znanimi viri in interpretacijami  zgodovine slovenskega prostora, ki je bil  in je poseljen v enakem obsegu, na istih mestih, od prazgodovine nazaj. S predavanji je pravzaprav odprl kup vprašanj, predvsem pa vzbudil raziskovalno vnemo in kritično razmišljanje o javno dostopnih virih in podatkih o naši preteklosti, pa tudi branje med vrsticami del naših velikih pesnikov in pisateljev, ki še zdaleč niso bilo zgolj samo to…

Simon Prosen s piščaljo Kabrco

Da je ta naš prostor izjemen in bil nekoč  veliko bolj pomemben, kot si upamo priznati, dokazujejo številne arheološke najdbe, potrjujejo tudi različni pisci, množica cerkva na našem ozemlju in tudi naši običaji, izročilo, jezik…

To spoznanje nam lahko pomaga, da smo lahko veliko bolj samozavestni, a v tistem zdravem pojmu te besede, kar nam bo pomagalo tudi v zdravem odnosu do drugih…

Simonova razmišljanja so nas tako zagrela za nadaljnje raziskovanje, ki ga bomo izvajali v okviru študijskega krožka »Manjkajoči koški zgodovine«. Vabljeni, da se nam pridružite pri raziskovanju. Več >>>

Narod,
ki ne pozna svoje preteklosti,
jo mora doživeti
še enkrat!

Dr. Sienčnik Luka, 1987, Koroški plebiscit 1920, Obzorja, Maribor

Presenetljiva odkritja zadnjih naravoslovnih raziskav arheoloških najdb iz Ajdovske jame

V sodelovanju Posavskega muzeja Brežice, Občine Krško, Oddelka za arheologijo FF UNI LJ in Zavoda Svibna smo v petek, 17.11.2017 pripravili predavanje arheologinje Milene Horvat, ki nam je predstavila izsledke zadnjih raziskav arheološkega gradiva iz Ajdovske jame. Posamezni rezultati so presenetljivi in postavljajo prejšnje interpretacije v povsem novo luč. Eno najbolj zanimivih odkritij je podatek, da so Ajdovsko jamo uporabljali za svetišče, nekropolo vsaj1400 let od 44 st. pr. n. št. do 30.st. pr. n. št. Gre tudi za edinstven primer pokopavanja v jame (eden redkejših tudi v evropskem prostoru), ohranjene arheološke najdbe tako živalskih, rastlinskih kot človeških ostankov ter predmetov, ki jih hranita Narodni muzej Slovenije in Posavski muzej Brežice, pa je tudi odlično gradivo za nadaljnje raziskave. Prisotne so predvsem  zanimale DNK analize, ki pa so zelo drage in odvisne od uspehov na javnih razpisih.

Na zbranem kostnem gradivu je bila izvedela zgolj 1 DNK analiza, ki je pokazala motohondrijsko DNA haploskupino K1a 1a. Kot navaja Horvatova, je »genetska skupina nastala pred 10 000-22 000 leti med Egiptom in Anatolijo in je najbolj razvejana od vseh genetskih skupin. Našli so jo po vsej Evropi in zahodni Aziji, tja do Indije. Največ jo je v SZ in centralni Evropi, Anatoliji in na jugu Arabskega polotoka. Njena podskupina Ka1 je nastala pred 12 000 leti na Bližnjem Vzhodu, kjer je pogosta tudi K1a kar kaže, da je ta podskupina starejša od neolitskih migracij v Evropo. Skupine K1  niso  našli v paleolitskih bioloških ostankih v evropskih arheoloških najdiščih, so jo pa našli v neolitskih.  Večina neolitskih K dednih zapisov je K1a. Kljub temu nekatere študije kažejo na prisotnost vsaj K1 v Evropi že pred neolitikom.«

Milena Horvat bo vsa dosedanja odkritja zbrala v monografiji  o Ajdovski jami, ki naj bi bila izdana v letu 2019.

Kot je prisotnim ob pozdravnem nagovoru omenila  direktorica Posavskega muzeja Alenka Černelič Krošelj, v njihovem muzeju že prenavljajo tudi arheološko zbirko in prav tako nestrpno čakajo na monografijo, kot tudi gradivo iz Ajdovske jame, ki je še v obdelavi. Vodja Oddelka za družbene dejavnosti, Andrej Sluga, pa je izpostavil interes Občine Krško, da želi kulturno in naravno dediščino Ajdovske jame  povezati v izjemen turistični produkt, za kar se pripravlja investicijska dokumentacija.

Ob zaključku predavanja, ki mu je sledila živahna razprava, je del prisotnih kljub malo manj privlačnemu vremenu, obiskal tudi Ajdovsko jamo, ter poskušal podoživeti starodavno uporabo in dojemanje tega prostora.

Več fotoutrinkov >>>

Prispevek na Posavskiobzornik.si>>>

Sadje v turistični ponudbi in samooskrbi

V okviru Zelenega festivala 2017 in srečanj študijskega krožka “Trajnostno sadjarjenje v sadjarski skupnosti”smo v četrtek, 6. aprila 2017 gostili svetovalca za sadjarstvo Janeza Gačnika, ki je desetletja nazaj skupaj s pokojnim Francijem Kotarjem po Slovenji začel obujati travniške sadovnjake.

Tokrat je zbranim ponovno izpostavil pomen travniških sadovnjakov, predvsem pa se je osredotočil, na to, kje vse so  priložnosti za umestitev sadja iz travniških sadovnjakov v turistično ponudbo, pa naj si gre za izdelke iz sadja, sadovnjake kot učna mesta, prostor počitka in sprostitve ipd.

Seveda pa ni kvalitetne ponudbe brez kvalitetne vzgoje in nege dreves. Pri tem je za travniška visokodebelna drevesa zlasti pomembno ustrezno obrezovanje in tudi gnojenje. Zaradi same zasnove travniških sadovnjakov, kjer je ob večnamenski rabi poseben poudarek tudi na biotski pestrosti,  tudi narava sama poskrbi za ravnovesje škodljivcev in je tako je pridelek že v izhodišču manj obremenjen z zdravju škodljivimi zaščitnimi sredstvi.  Posamezne stare sorte sadnih dreves imajo v sadju tudi  boljše razmerje kislin in sladkorjev , ostalih mineralov in vitaminov kot pri ostalih sortah, k čemer dodatno pripomore tudi sama zasnova, rast  v zemljo in nebo razvejanega drevesa.

Priložnost je veliko,  tudi veliko je že tovrstnih iniciativ po Sloveniji, predvsem za manjše  sadjarje pa velja povezovanje in tudi graditev kvalitete,  za kar si prizadevajo tudi v Zvezi sadjarskih društev Slovenije. V razpravi je tekla beseda tudi o priložnosti sadnih vin, ki po izračunih dajejo tudi največji izkupiček na kilogram pobranega sadja.

Dogodek smo posvetili dnevu Zemlje, dnevu dreves in letu trajnostnega turizma za razvoj, sofinancirala ga je tudi Občina Krško.