Bela Bizonka v Ajdovski jami

V soboto, 13. aprila 2019, smo na jasi pred Ajdovsko jamo in delček tudi v sami jami ponovno pripravili obredno predstavo Bela Bizonka v izvedbi dr. Romane Ercegović .

Čeprav gre za legendo in izročilo  iz povsem drugega konca sveta, je  le-to zelo blizu starodavnemu izročilu Ajdovske jame in še vedno aktualno in živo tudi v sodobnem času. Govori o lepoti bivanja, svetosti narave in človeka. Po izročilu se je Bela Bizonka, ženska iz duhovnega sveta, pred nekaj tisočletji prikazala plemenu Lakota in ljudi popeljala na pot lepote. Pokazala jim je, kako se povežejo s subtilnimi dimenzijami bivanja, jih naučila svetih obredov (med njimi obred Svete pipe), jim razkrila prerokbo o preobrazbi sveta in jim obljubila, da se bo vrnila v času velikih težav človeštva. Takrat naj bi prišla, da nas spomni na modrost srca in na svoje resnične sanje (in dejansko se je ta  prerokba pred nekaj leti dejansko uresničila)…

V nadaljevanju pa je Romana pripovedovala tudi intimno zgodbo ženske, o njenem hrepenenju po svetosti v svojem življenju. V srečanju s Črno Boginjo v  procesu potovanja v svojo notranjost spoznava, da je ta tukaj in zdaj, v njej sami, v naravi, v ljudeh, da se mogočnost in milina ljubezni skriva tudi v njeni temi, bolečini, pod bremeni in lažmi, v katere se je naučila verjeti.

V sklepnem dejanju predstave smo sledili povabilu Črne Boginje v Ajdovsko jamo, ki je v kontekstu predstave delovala (in tudi sicer) kot eno veliko srce: »Dobrodošla doma, draga sestra. Prišla si v svoje srce…«

Srčnost je tudi sicer prevevala vse obiskovalce in organizatorje dogodka, ki so kljub neugodnim vremenskim napovedim pogumno prišli in vztrajali na jasi pred jamo, za kar nas je Narava tudi nagradila. In kot j navedla avtorica predstave: »Prava magija se dogaja izven cone udobja. «Sedeč ob ognju smo se potopili v globine Duše, Bela Bizonka pa nam je podelila svojo sveto žensko modrost, pradavni spomin na našo vseobsegajočo povezanost in čisto ljubezen do Zemlje…

Še dotik poezije iz predstave:

“Spomni me na moje sanje, sem ji rekla.
Sanjalka sem.
Sanjalka, ki išče nekaj,
kar je v tem svetu že zdavnaj pozabljeno.

Kaj mi bo življenje
brez lepote.
Kaj mi bo življenje
brez sanj.

Preprosta sreča je tisto,
kar iščem.
Preprosta ljubezen je to,
po čemer hrepenim.«

Avtorica poezije Romana Ercegović, iz predstave Bela Bizonka

O šegah skozi leto z ljudsko pesmijo

V četrtek, 28. marca 2019 smo v okviru srečanj študijskega krožka »Staro izročilo za nove dni«  gostili priznano raziskovalko ljudskega izročila, gospo Dušico Kunaver,  ki nam je v predavanju »Šege in pesmi pod lipo domačo – od januarja do decembra« predstavila oz. spomnila na slovenske šege v letnem in življenjskem krogu.  Le-te izvirajo tisočletja nazaj, v čase, ko je bil človek še močno povezan z naravo in s pomočjo različnih obredov, katerih ostanek so ljudske šege, komuniciral z njo.

Posebej smo se dotaknili ljudske pesmi, ki je bila stalna spremljevalka vseh pomembnih dogodkov in opravil, in ki hkrati ob pozornem branju/poslušanju besedila odraža tudi  dejansko življenje določenega obdobja (podobno kot ljudske pripovedi) daleč nazaj v zgodovino. Posebnost in prednost ljudske pesmi je ta, da ne zahteva publike oz. je tudi noče, temveč spodbuja, da jo poje celotno občinstvo (kar nakazuje tudi ponavljanje verzov v pesmi, z namenom, da se pridružijo petju tudi tisti, ki pesmi ne poznajo).

Obujanje in odkrivanje pozabljenih šeg smo tako prepletli s prepevanjem številnih ljudskih pesmi, kar nas je še posebej povezalo in napolnilo s pozitivnimi vibracijami.

Podobno druženje z gospo Dušico se obeta tudi v jesenskem času.

Kamni, minerali, kristali – ponovno v našem življenju

Na letošnji Valentinov dan je naša Samooskrbna skupnost gostila zanimiv par, Dano in Vilija Rakovc, ki se že več kot tri desetletja ukvarjata s kristali in minerali.

Nekoč (od pradavnine sem), marsikatera ljudstva narave pa še danes, so imeli do kamnov prav poseben odnos, imeli so jih za živa bitja, kamene ljudi. Z njimi in ob njih so opravljali različne obrede, molitve, meditacije, saj so verjeli, da jim s svojimi vibracijami pomagajo v različnih življenjskih situacijah.

Gosta pa sta z nami na humoren način delila sodobna spoznanja glede lastnosti posameznih kristalov in mineralov, njihove uporabnosti v različnih naših telesnih, čustvenih in mentalnih stanjih, podpori našim značajskim lastnostim (povezanih tudi s astrološkimi predispozicijami), v odnosu do sebe, drugih, do zastavljenih ciljev…

Precej njunih kamnov  in kristalov je z različnim namenom odšlo s posameznimi udeleženci dogodka, veliko vprašanj in dilem je bilo pojasnjenih… veliko pa jih še čaka na ponovitev, ki jo načrtujemo v pozni jeseni.

O temeljih varne prihodnosti

V četrtek, 18. oktobra 2018 smo v Zavodu Svibna s predavanjem Antona Komata »Zemlja, voda, seme« začeli novo sezono izobraževalnih druženj v okviru študijskega krožka “Samooskrbna skupnost”.

Predavanje pa smo povezali tudi s svetovnim dnevom hrane.

Prave hrane – tiste, ki naj bi nam bila zdravilo, imamo tudi v bogatem razvitem svetu vse manj. Postali smo odvisni od velikih korporacij in megamarketov, lastno podedovano zemljo pa prodajamo, pozidujemo, onesnažujemo, izgubljamo varietete tradicionalnih sort kulturnih rastlin, rodovitne prsti je vse manj, voda nam v reguliranih koritih odteka iz pokrajine,… Ob suverenosti pa izgubljamo tudi zdravje, zdravljenje pa ob poceni hrani drago plačujemo…

Rešitve sicer obstajajo, lotiti pa se jih moramo z drugačnim, celostnim pogledom.   Dobrih primerov je tudi v našem prostoru veliko.

V živahni razpravi je bilo izražene veliko volje za spremembe, pa naj gre za pridelavo hrane v lastnem vrtu, kupovanje od sosednih (malih) kmetov, povezovanje v zadruge, zbiranje semen, odločne civilne iniciative…

Po mestih moči na Kozjanskem

V okviru študijskega krožka »Energija prostora« smo se v četrtek, 20. septembra 2018, dan pred jesenskim enakonočjem odpravili raziskovat posebna mesta moči, blagodejnih energij po Kozjanskem. Seveda jih je tudi v Posavju veliko, tokrat pa smo tudi zaradi bližine in siceršnjih tradicionalnih povezav pogledali malo čez meje. Kozjansko ima s svojo odročnostjo tudi to prednost, da je veliko dediščine, snovne in nesnovne še ostalo ohranjene. 

Iz naših krajev so ljudje že od nekdaj radi romali do kozjanskih cerkev – kot so npr. Svete gore nad Bizeljskim, še bolj pa v Zagorje pri Lesičnem, kamor so vsako leto prvi vikend v avgustu radi poromali iz Leskovške župnije, peš, čez Bohor.  Mi se tokrat nismo odpravili peš, čeprav bi bila pot čudovita, in smo lovili sonce, pa smo tako tako Svete gore in še t.i. Stare svete gore nad Podsredo, ki so energijsko tudi zelo zanimive, le od daleč pogledali. Ustavili pa smo se v Pilštajnju pri cerkvi sv. Mihaela in stari lipi, ogledali pa smo si tudi Ajdovsko ženo v bršljanovi odeji.

Osrednji del raziskovanja smo namenili Lurški jami v neposredni bližini romarske cerkve posvečene Mariji.  Lurška jama je pravzaprav spodmol, v katerem izvira zdravilna voda (zlasti za oči), naravni amfiteater pa kar kliče po različnih obredih in posebnih doživetjih.

S pogledom na Šentviške peči smo se mimo cerkev sv. Vida in Sv. Križa odpravili do Planine pri Sevnici in poiskali kamniti osamelec, ki spominja na piramido, obrnjeno z vrhom navzdol. Po mnenju mnogih raziskovalcev naj ne bi ta prišla tja po naravni poti, kako, pa še ni pravega odgovora.

Pokrajina med Sotlo, Savinjo in Savo je tudi sicer prečudovita in polni baterije že sama po sebi, kot pravi pater Gržan, pa prav poseben svet prostor.

Več fotoutrinkov >>>

Ljudska pesem za dušo

V letošnjih pomladnih in poletnih mesecih smo nekateri člani Zavoda Svibna sodelovali v nekaj pevskih projektih, povezanih z ljudskim izročilom.

Na Svibnem smo na povabilo Ljudskih pevcev s Svibnega 25. maja (za »generalko« pa že 24. maja v DSO v Loki pri Zidanem Mostu) smo tako obujali vasovalske šege in se tako spomnili in na novo naučili različnih starih ljubezenskih ljudskih pesmi, ob tem pa  nekaterim zbudili igrive spomine na mladostne dni, malo mlajši pa so lahko videli, kako se je nekoč hodilo na zmenke.

V juliju pa smo se prav tako z ljudsko pesmijo  spomnili dveh rojstnodnevnih jubilantov iz soseske, pri tem pa že na vaje in kasneje k sodelovanju pritegnili celo vas in še nekaj iz okoliških.

Za mnoge kraje so tovrstni dogodki nekaj povsem  nepredstavljivega, kot je povsem nepredstavljivo redkim starejšim, da dan mine brez petja.  Nekoč se je pelo ob vsaki priložnosti – med delom in po zaključku, pri opravilih za zimsko pečjo, pri različnih slavjih in tudi pri žalostnih dogodkih. Peli so sami in seveda z drugimi… V sodobnem času je ljudska pesem postala zastarela, mladim povsem nezanimiva, ali pa se jo poskuša s sodobnimi aranžmaji prilagoditi za različne pevske sestave.  Le v redkih krajih se ljudsko petje še prenaša med generacijami, a tudi tam praviloma pri srednjih generacijah kar zamre…

Niso pa nekoč peli samo za to, da so si krajšali čas, lajšali čustva, ampak je bil pomen ljudskega petja precej globlji. Sodobni raziskovalci ugotavljajo, da so posamezne, zlasti starejše, ljudske pesmi s svojim narečjem, še bolj pa melodijo in ritmom uglašene s pokrajino, iz katere izvirajo. Starejši ljudje pa pripovedujejo, da so za posamezna opravila npr. kopanje v vinogradu ipd.  za delo poleg dobrih kopačev najemali tudi dobre pevce – in se je pelo že pred začetkom dela, vmes in ob zaključku… Tisti, ki ste bili kdaj na srečanju biodinamičnih kmetov, ste tudi peli, ko ste mešali pripravke… Da ima ljudska pesem posebno blagodejno vibracijo, bi lahko potrdili tudi s sodbami fizikalnimi meritvami. Če torej iz srca zapojemo, si damo duška, najprej nekaj dobrega naredimo za svoje lastno zdravje (in za to ni potrebno peti raznih »om«-ov ipd.). Če lepo ubrano, harmonično, večglasno pojemo v skupini, na ta način harmoniziramo tudi odnose v tej skupini, se povežemo  skozi čas in prostor … In če  s pesmijo blagoslavljamo svoje delo, zlasti naravo, bo tudi letina, pridelek, rezultat našega dela osrečujoč in bo odražal naše potrebe…

Je res, da je nekdo bolj talentiran za petje kot drugi, a vsak ima posluh do neke mere in  nobena zadrega naj ne bo ovira, da ne bi kdaj zapeli kakšno staro ljudsko pesem. Te tako v prvi vrsti niso bile za poslušanje, ampak za petje; na oder zrinili  in jo preoblekli smo jo še ne tako dolgo nazaj. Potegnimo jo nazaj medse in naredimo nekaj zase in za skupnost. Lahko se nam pridružite na pevskih srečanjih v našem hramu…

Za več informacij pokličite na 031 329 625 ali pišite na info@zavod-svibna.si .

O bistvu stare vere

V petek, 20. aprila 2018 zvečer, smo v okviru Zelenega festivala in srečanj študijskega krožka »Manjkajoči koščki zgodovine« gostili raziskovalca posoškega staroverstva, Pavla Medveščka – Klančarja. Uvodoma je poudaril, da pravzaprav niti ni šlo za vero, ampak način življenja, ki je bil močno povezan z naravo. V odročnih področjih Posočja so jo pod prisego v času njegovega raziskovanja (pred petimi desetletji) ohranili zlasti neporočeni »strici«, ki so jo gospodu Medveščku odkrili po temeljitem razmisleku in še to ne povsem. Tako zdaj sicer vemo za nekatera sveta mesta,  si predstavljamo organiziranost njihove skupnosti, način življenja, ki je bilo predvsem trdo kmečko življenje,  njihovo spoštovanje kamnov, dreves, rastlinja, živali, izvirov… približno poznamo tudi komuniciranje z duhovnim svetom, glavne praznike, vero v reinkarnacijo, spoštovanja trojstva, posamezne obredne  predmete in pripomočke… Ne poznamo pa njihovih obredij, njihovih molitev in bistva njihovega dojemanja sveta ter kopice znanj, ki so bila bistvena za preživetje v ne preveč naklonjenih razmerah… Tako tudi ni povsem možno rekonstruirati te pradavne vere, ki sega daleč nazaj v prazgodovino, o čemer je kritično spregovoril tudi naš gost… Lahko pa spoštujemo in smo ponosni na to neizmerno bogato dediščino, ki je bila nekoč del širšega evropskega prostora, a  se je ohranila zgolj v odročnih krajih. Interes za obujanje stare »naravovere« je sicer v sodobnem času izredno velik, kar kažejo tudi zelo obiskana predavanja, se je pa pri tem treba zavedati časovne distance in življenjskih okoliščin, ki so danes povsem drugačne. Lahko pa nam je stara naravovera nam je navdih zlasti pri spoštovanju narave in naravnih sil, lahko nam pomaga pri graditvi boljših medsebojnih odnosov, pa tudi pri osebnem dojemanju duhovnega sveta… In naj nam bo tudi navdih pri spoštovanju starih svetih mest, ki so po objavi Medveščkovih zapisov dostikrat preveč obljudena in obremenjena, ne samo z našimi stopali in energijo, ampak tudi odnašanjem kamnov in drugih naravnih predmetov ter po drugi strani odmetavanjem sodobnih civilizacijskih navlak na ta mesta. Bistvo naravovere je drugje…

Dogodek smo posvetili tudi bližnjemu Dnevu Zemlje.

Z znanjem prednikov do duhovne moči in zdravja

V petek, 2. marca 2018 zvečer, smo se v hramu Zavoda Svibna greli s prav posebnimi energijami – poleg polne Lune in bližnje Ajdovske jame so svoje prideli misli in patenti raziskovalca biopolja, gospoda Franca Šturma, ki že več kot tri desetletja raziskuje modrosti starih kultur širom sveta in na osnovi teh za razvija različne t.i. regulatorje biopolja, s pomočjo katerih je pomagal že več kot 20.000 ljudem pri zagotavljanju harmoničnih energij v njihovih bivalnih prostorih.  Skoraj 30 udeležencev, od blizu in daleč, vremenske razmere niso zmotile, s predavanja pa smo se vračali bogatejši predvsem ob spoznavanju znanj naših prednikov, ki je v le še manjšem delu ostalo med starejšimi v zahodnem delu naše dežele.  Slišali smo, da so naši starodavni predniki zelo dobro zaznavali prostor in njegove vibracije ter si duhovno moč, svoje enovito biopolje, zemeljsko moč, zagotavljali z uglašenima in po jakosti uravnoženima ognjeno in vodno močjo. Izhajali so iz spoznanja, da smo ljudje praviloma šibkejši od energijskih polj iz okolice, ki nam lahko tudi škodujejo, čeprav so del okolja in narave v kateri živimo (vpliv entitet na astralno raven, ki nam jemljejo moč – če sami nimamo zemeljske moči).

Na primerih cerkva in gradov je ponazoril, kako so naši predniki na preprost način ojačevali že sicer močne prostore, jih povezovali, da so skupaj ustvarjali zdravo, zemeljsko moč, pa tudi, kako se je uglašenost posameznih prostorov skozi leta, stoletja porušila, zlasti zaradi nevednosti (npr. zasutjem vodnjakov, odstranitvijo posebnih kamnov – tročanov, postavljanjem preprek na povezavi med eno in drugo točko moči v prostoru ipd.) Hkrati je predstavil tudi postopke (spet na osnovi spoznavanja znanj naših prednikov), kako lahko v naših bivalnih prostorih, pa tudi širših območjih ponovno vzpostavimo enovito, zemeljsko, biopolje, ki nam omogoča duhovno moč in razvoj oz. smo popolnoma prilagojeni na vse moči, ki jih najdemo v naravi, da nam ne škodujejo, da smo odporni na stresne situacije in zato bolj zdravi.

Zanimivo je bilo slišati, zakaj imajo cerkve zvonike, zakaj se v nekaterih cerkvah dobro počutimo in v drugih ne, zakaj so nekateri zvonovi razglašeni, pa tudi, na kakšne načine so jih spet uglaševali.

Dobili smo tudi nekaj pomembnih informacij o tem,  v kakšnem stanju so biopolja naših domov in okoliških cerkva, posebej zanimiva pa je bila informacija o Ajdovski jami, v kateri odkril vsaj nekaj starodavnih načinov reguliranja biopolja, pri tem pa poudaril, da gre za poseben prostor nedojemljivih, a uglašenih energij, ki jih bo potrebno še nadalje raziskovati.

Več o predavatelju in njegovem delu >>>

Srečanje je bilo del aktivnosti študijskih krožkov “Energija prostora”in “Manjkajoči košček zgodovine”.

Ob krušni peči kot nekoč

Naša »Samooskrbna skupnost« se je na pravi zimski večer, 23. februarja 2018 dobila v stari hiši Božičevih iz Kobil, kjer smo v in ob stari kmečki krušni peči preskušali stare jedi.  Ena od takih je npr. prosena kaša s suhimi slivami, ki je nekoč veljala za pravo poslastico. Proso se sicer ponovno vrača v kulinariko, žal, pa zaradi zahtevnosti pridelave, na naših njivah še bolj malo prisotno. Je pa proso izredno zdravilno žito, ki poživlja, razkisa in prinaša sonce v naše počutje (tudi naša slovenska avtohtona sorta prosa se imenuje »Sonček«).  Vsebuje veliko kremena (silicija), fluora, magnezija, kalcija in železa. Krepi lase, kožo in nohte, nepogrešljivo je v prehrani otrok, za obvladovanje kandide, preprečevanje osteoporoze, pri depresijah in vseh stanjih, kjer želimo pospešiti presnovo,. Spodbuja čutila, vpliva na budnost in krepi našo sposobnost zaznavanja.

Kot se na zimski večer spodobi, pa smo druženje ob dobri jedi obogatili še s petjem slovenskih ljudskih pesmi in se jih pri tem od starejših članic naučili tudi nekaj čisto na novo.

Naše srečanje smo posvetili tudi Evropskemu letu kulturne dediščine.

Pustna povorka je tudi letos povezala vas in izpostavila kulturno dediščino

Na pustno soboto, 10. februarja 2018, smo po vasi Brezovska Gora ponovno organizirali pustno povorko, namenjeno prebivalcem vasi in še nekaterim družinam iz sosednjih.

Že pred leti smo ugotavljali, da se tudi po vaseh zaradi hitrega tempa življenja vse bolj odtujujemo. Skupnih del, ki so nekoč povezovala sosesko ni več, delavniki so tudi raznoliki in raztegnjeni dolgo v noč… Prišlo je tudi več novih družin, ki močno pomlajujejo vas. Iz vseh teh razlogov smo na potrebo po druženju in spoznavanju prebivalcev vasi pred tremi leti odgovorili s prvo pustno povorko, ki zdaj počasi postaja tradicionalna (letos četrta po vrsti). Ob tem pa se vrste različna druženja tudi v ostalih letnih časih. V podporo temu spoznavanju je tudi študijski krožek našega zavoda »Samooskrbna skupnost«, katerega namen je preseči odtujenost in hkrati vzpostaviti dobre vezi in sodelovanje, izmenjavo na različnih področjih človeškega bivanja.

Da je bilo tudi letos veselo, ni dvomiti. Pri kreiranju pustnih likov pa smo letos izhajali tudi iz Evropskega leta kulturne dediščine, in tako so “zimo odganjali” tudi France Prešeren s Povodnim možem in Urško, pa Pehti in Bedanec, boginja Morana, pripadniki plemena iz mlajše železne dobe Latobiki, netopirji iz Ajdovske jame, kranjske čebele….

Dodatno tudi >>>