Travniški sadovnjaki za opraševalce in obratno

Ob letošnjem svetovnem dnevu čebel  oz. »Prazniku opraševalcev«  je ob medonosni čebeli posebna pozornost dana divjim opraševalcem, ki zagotavljajo eno ključnih ekosistemskih storitev, ki je pomembna tako za kmetijstvo kot ohranjanje biodiverzitete.

Dr. Danilo Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo poudarja, da znaša vrednost opraševanja žuželk za slovensko kmetijstvo 120 milijonov evrov na leto in da vsaj polovico opraševanja v kmetijstvu opravijo divji opraševalci, ki so (v slabših vremenskih pogojih) učinkovitejši od medonosne čebele.

Žal, pa intenzivne kmetijske prakse prispevajo k vse večjemu upadu populacije teh žuželk, ki potrebujejo biotsko pestre habitate, ekstenzivne travniške površine, med katere sodijo tudi travniški sadovnjaki.

V projektu Trajnostni sadovnjaki smo v učnih nasadih in različnih izobraževalnih aktivnostih tako posebno pozornost namenili ravno opraševalcem in biotskemu varstvu sadnih dreves v ekstenzivnih nasadih. Postavili smo zavetišča za koristne organizme, posejali cvetoče, medovite rastline, še zdaj skrbimo za pozno košnjo oz. puščamo posamezne predele nepokošene.

Morda na prvi pogled takšna praksa ekonomsko ni učinkovita, a tak sadovnjak omogoča čudovita doživetja in tudi prihranek pri izvajanju ukrepov varstva rastlin, da o pomenu opraševanja niti ne ponavljamo.

Kako se razmere za opraševalce izboljšujejo, je možno spremljati tudi preko mobilne aplikacije World Bee Count; če v naravi opazimo čmrlja, čebelo, metulja ali kakšnega drugega opraševalca, ga fotografiramo in sliko naložimo v aplikacijo. Vabljeni k sodelovanju.

Pa zapojmo kar sami sebi

Naša srečanja študijskega krožka Stare pesmi in igre so zaradi varnostnih ukrepov zaenkrat še neizvedljiva,  kar pa še ne pomeni, da ne bi mogli peti tudi sami ali z domačimi vred kar doma, v stanovanju, na dvorišču.

Na podeželju smo sicer (vsaj pri nas) bolj na redko poseljeni in tako ni izvedljivo, da bi se dogovorili za skupno uro in petje z dvorišča na dvorišče, lahko pa poskusite, v pomoč pa  pošiljam povezavo do posnetkov Slovenske ljudske glasbe, ki jij pridno zbirajo in objavljajo na ZRC SAZU, Glasbenonarodopisnem inštitutu.

Pesmi in igre debelega četrtka

Februarski četrtkov večer starih pesmi in iger je bil posvečen pustnemu času. Ker se četrtek pred pustom imenuje tudi debeli četrtek, ko se je po pravilu moralo dobro, tudi mastno jesti, je bilo temu primerno tudi okrepčilo, a prirejeno za večerni čas. Nekoč so dejali, da mora biti »o pustu vsakdo sit, človek in živina. Kdor se tega dne ne naje, bo vse leto stradal.«

Ker je Brezovska Gora, kjer se dobivamo, obdana z vinskimi goricami, nas je  je obiskal tudi sam »bog vina Bacchus«, zato tudi pesmi o vinu in napitnic ni manjkalo. Pa tudi plesa in smeha. Vse skupaj naj bi odgnalo mrko zimsko razpoloženje…

Zato bo naslednje srečanje študijskega krožka posvečeno pričakovanju pomladi  in šegam ob godovanju…

 

Sredozimski večer v znamenju ohcetnih pesmi in iger

V četrtek, 30. januarja 2020 zvečer smo srečanje študijskega krožka starih pesmi in iger posvetili predpustnemu vzdušju. Čas druge polovice januarja je bil nekoč pod patronatom svetnikov »sredozimcev«, sicer pa je bilo to nekoč obdobje  vse tja do pusta, ko je bilo največ porok. In tako je bilo to tudi obdobje, ko si dekleta delala nemalo skrbi, če do pusta ni bilo izgledov za poroko.

Tako je v kar nekaj ljudskih pesmih zabeležena priprošnja k svetemu Antonu, ki naj  bi imel moč » zrihtati moža«, v drugih pa so obtoževali Heroda, ki je v davnem času v betlehemskem mestu »vse fantiče pomoril«.

Spomnili smo se še različnih pesmi zbadljivk  na račun obeh spolov, odigrali nekaj starih družabnih iger, ki so se jih nekoč igrali na ohcetih, slišali nemalo vicev in se spomnili celo starih plesov kot sta rašpla in ceperle.

Ker pa smo že blizu kulturnega praznika, smo zapeli še vse kitice najlepše himne na svetu.

Naslednje srečanje študijskega krožka bo na »debeli četrtek«, tik pred pustom, t.j. 20. februarja 2020 ob 18. uri na istem mestu.  

Ljudsko petje za dušo

Lepega decembrskega večera smo v našem hramu v spomin na to, kako so si nekoč krajšali zimske večere, organizirali večer starih ljudskih pesmi in iger. Nabralo se nas z vseh vetrov Posavja, z različno pevsko kilometrino, a vsi s srčno željo peti iz duše, za dušo, ob tem pa obuditi to staro “dušobožajoče” izročilo.

Družno smo ugotavljali, da je ljudska pesem, nekoč vsakodnevna spremljevalka dela in praznovanja, povsem izrinjena iz naših življenj, vse preveč je razvrednotena. Res je, da se lepše sliši iz izdelanih pevskih grl, a petje je pravica in potreba vsakega. Med petjem se sproščajo endorfini, ki nas zdravijo in osrečujejo ter delajo bolj ustvarjalne.Če pa se glasovi naših grl povežejo v čudovito harmonijo večglasja, te vibracije ne učinkujejo dobro le na naše fizično in čustveno telo, ampak na ves prostor in ljudi, ki so v njem. Skupina se med petjem neverjetno poveže, postane eno. Prastare melodije in ritmi pa nas povežejo tudi z ritmom pokrajine, v kateri bivamo.

Slovenska ljudska pesem nam lahko v svoji razsežnosti melodij, ritmov in besedil služi tudi namesto popularnih, z vzhoda prinesenih, manter, kot molitev. Saj ste slišali: “kdor poje, trikrat moli” in  pa “kdor poje, zlo ne misli”.

Dajmo torej čimveč peti – sami in skupaj. Ljudska pesem je bila narejena za ta namen – za petje, ne zgolj za poslušanje. Četudi je morda v začetku glas negotov… Tudi tu velja, da vaja dela mojstra.

Mi pa bomo z našimi pevskimi druženji nadaljevali v obliki študijskega krožka. Vsaj enkrat mesečno. Če še koga zamika, dobrodošel!

Prenovljena spletna stran o Ajdovski jami

Letošnjo jesen je zaživela tudi prenovljena spletna stran o Ajdovski jami na www.ajdovska-jama.si, z informacijami tudi v angleškem jeziku. Tako je postala tudi informacijska podpora informativnim tablam, ki jih je postavila Občina Krško. Te so namreč opremljene s QR kodami za dodatne informacije o tej izjemni kulturni in naravni znamenitosti. Pri postavitvi te spletne strani se posebej zahvaljujemo Zavodu Skupina Stik in Zavodu za varstvo narave, OE Novo mesto, ki sta sodelovala pri pripravi besedil in slikovnega in grafičnega gradiva ter Občini Krško, ki je vse to omogočila.

Skupaj z informativnimi tablami in splet nos stranjo je Ajdovska jama pridobila tudi celovito grafično podobo, vključno z logotipom, ki izhaja iz znamenite posodice R 471 (pogled z vrha), ki na tak način upodablja jamski prostor s silhuetami ljudi, oba vhoda, simbolizira pa tudi prehajanje med svetovi, kar je jama ljudem v prazgodovini nedvomno predstavljala.

Vabljeni k ogledu, prav tako pa tudi k samemu obisku.

Gozd – navdih za trajnostno skupnost

Septembrski posebni dnevi, s katerimi na evropski ravni obeležujemo trajnostne skupnosti, trajnostno mobilnost, pismenost, kulturno dediščino, so bili povod tudi našemu nedeljskemu sprehodu v gozd, na katerem smo skozi prebiranje različnih literarnih del in deljenjem lastnih spoznanj razmišljali, kako živeti v naših skupnosti na čimbolj trajnosten način – tako v odnosu do narave, dediščine in drug do drugega.

O trajnostnem sobivanju smo skozi sezono 2018/2019 razmišljali v dveh študijskih krožkih »Samooskrbna skupnost » in »Staro izročilo za nove dni«. Čeprav se  termin »trajnostna skupnost« pojavlja bolj sodobnem času kot odziv na okoljsko in podnebno, pa tudi socialno krizo, lahko  dobre zglede najdemo  v bližnji in daljni preteklosti. Trajnostna skupnost naj bi torej trajala in funkcionirala tako, da ne bi uničila virov za svoj obstoj kot tudi obstoj naslednjih generacij. To je skupnost, ki bo omogočila optimalen razvoj in bivanje vseh svojih članov.

V fazi globalizacije in individualizma tako različne skupnostne pobude, ki prihajajo iz civilne sfere, velikokrat zgolj na bazi prostovoljskih akcij, delujejo utopično ali kot romantično spogledovanje s časom, ki ga ni več… Pa vendarle je tovrstnih pobud po svetu vse več:  vzpostavljajo se  skupnostne kmetije in vrtovi, eko vasi, različne zadruge… Govora je tudi o trajnostnih oz. tranzicijskih mestih… Pri vseh je ključna predpostavka, da te skupnosti  niso le po meri človeka, ampak tudi po meri okoliške narave.  Tudi v Sloveniji imamo nekaj tovrstnih pobud, ki so še bolj v zametkih, projektne narave, povezujejo pa somišljenike iz različnih krajev… Na nek način gre za skupnosti na daljavo, kar je tudi v nekaj, izziv pa je, kako take skupnosti vzpostaviti v svojih mikrookoljih, vaseh, mestih… Javna podpora pri tem je sicer zelo dobrodošla, a posamezni primeri kažejo, da če ni predhodne oz. vzporedne civilne iniciative, ki bi to idejo živela naprej, zgolj projektna pobuda s strani lokalne skupnosti ali države ne zadošča.   Potrebna je torej ozaveščenost, zavedanje naše vsesplošne povezanosti na mikro in makro ravni, ne zgolj na ravni človeške skupnosti, ampak vsega, kar živi in obstaja na planetu oz. je živeli in obstajalo oz. še bo. To pa je v naši potrošniško generirani, tekmovalni družbi zelo težko… Kako torej priti do tega preskoka zavesti?

V naši, po vinorodnih gričih razpršeni vasi, je še živ spomin, kako so si še nekaj desetletij nazaj sosedje med seboj pomagali pri vsakodnevnih, večinoma kmečkih, opravilih. Pri vseh hišah je šlo za podoben način, ritem življenja, ob pomanjkanju strojev so si enolično ali težaško delo lajšali tako, da so ga skupaj opravili najprej pri enem, potem pri drugem, popestrili pa tudi z različnim šegami in razvedrili. Ker so bili cele dneve skupaj, so dobro poznali tako radosti kot bolečine drug drugega ter vse potrebe, ki so iz teh izhajale, zato so si priskočili na pomoč tudi, če  zanjo ni nihče posebej prosil.  Časi so danes precej drugačni. Urbanizacija je prišla tudi na vas, ki je postaja spalno naselje, saj večina prebivalcev dela v bližnjih mestih, kmetujejo le še pri redkih hišah; družabno življenje pa – ali skorajda ni ali pa  ga zaradi mobilnosti živimo izven kraja, na različnih prireditvah, druženju s prijatelji  iz drugih krajev… Tudi po vrednotah, ki jih poskušamo živeti, smo si zelo različni – že znotraj družin, kaj šele soseske… Kako najti skupen imenovalec take skupnosti? In ali je res rešitev zgolj ta, da se s peščico somišljenikov umaknemo nekam na samo in začnemo vzpostavljati skupnost na novo?  Ker imam rada svoj kraj, se mi ta misel upira… Prvi skupni imenovalec smo sicer našli –  v nekaj letnih druženjih celotne soseske… Do naslednjega koraka pa bo moralo preteči še nekaj časa…  Potrebnih bo še veliko besed, izrečenih in prebranih, morda tudi kaj bolečih izkušenj.

Navdihov za sobivanje v skupnosti na trajnosten način, lahko v naravi sicer vidimo veliko – ne zgolj pri živalih, tudi rastlinah. Ena taka čudovita trajnostna skupnost je gozd. Z osredotočenim sprehodom skozi gozd, ki bo sicer že sam po sebi  močno vplival na naše zdravje in čustva, ki nam bo omogočil ponovno vzpostavitev stika s samim seboj, z našimi izzivi in željami, bomo sčasoma dobili uvid, kako sobivati z ljudmi okoli nas. Kot je podoben uvid dobil avtor knjige Skrivno življenje dreves, Peter Wohlleben, ki jo priporočamo v prebiranje – še najbolje na gozdni jasi. Pa ob tem še katero drugo literarno delo, kot je npr. pesem Antona Medveda V gozdu .

Strokovna ekskurzija po “Zeleni Španiji”

Sredi letošnjega julija smo se odpravili na raziskovalno potepanje po Kantabriji, Asturiji in Galiciji – t.i. “Zeleni Španiji”. Ta predel Španije je znan po marsičem, nas pa je pomaknil zlasti zaradi bogate arheološke dediščine in jam z bogatimi jamskimi poslikavami, ob tem pa tudi zaradi kmetijskega, zlasti sadjarskega dela, znanega tudi pri pridelavi jabolčnikov oz. sidre.  Gre tudi za dežele, ki močno “dišijo” po Keltih, kar nakazuje tudi samo ime Galicije, predvsem pa splošno razširjeno glasbilo – dude. Keltska je tudi sveža zelena pokrajina, ki s strmih vrhov preko  pašnih planin, rodovitnih gričev in številnih rek prehaja s klifi obdane peščene plaže. In ravno v Galiciji smo se udeležili že 41. po vrsti mednarodnega festivala keltske glasbe, v Asturiji  festivala sidre, obiskali številne muzeje pa tudi naravne zanimivosti, med katerimi je gotovo tudi prvi nacionalni park v Evropi – park Picos de Evropa

Marsikaj od videnega bi bilo možno vsaj deloma prenesti tudi v razvoj naše kulturno turistične ponudbe.

Prazgodovinski park Teverga tako prestavlja v evropskem merilu inovativno predstavitev jamske umetnosti iz starejše kamene dobe. Postavili so ga na območju nekdanjih rudnikov sredi planin Asturije, tako da so  rekonstruirali jamske spodmole in jamske poslikave najbolj poznanih jam iz Evrope, s tem presegli omejitev vstopa v posamezne jame in v umetnem okolju omogočili jamsko doživetje. V območju parka se nahaja še objekt, ob tem pa so v naravno okolje umestili še interpretacijski center in center za obiskovalce, na velikih travnatih površinah pa je možno občudovati vrste živali, ki so upodobljene na jamskih slikarijah. Gre sicer že redke avtohtone pasme konj, goveda, pa tudi divjadi. Ideja o “rezervni” Ajdovski jami se je tako hitro porodila…

Sorodne vsebine smo našli tudi v pridelavi jabolčnika, njihove “sidre”, iz katere so prva tako naredili zanimivo zgodbo. Kmalu smo ugotovili, da se naš jabolčnik lahko primerja z njihovim po kvaliteti, morda ga celo preseže, je pa zavest glede konzumiranja te lokalno pridelane osvežilne pijače tam pri vseh generacijah zelo močna. Zanimivo je bilo doživetje tudi njihovega festivala in zlasti način zračenja, gaziranja pijače v kozarcu, pohvale vredne pa je tudi Muzej sidre v Navi, ki omogoča aktivno spremljanje procesa pridelave in življenja s sidro in je z vidika doživetij tudi eden boljših muzejev.

Posebno doživetje je bilo tudi doživetje bilo tudi doživetje vasice treh laži  Santillana del Mar, v neposredni bližini jame Altamire. Kraj je z lepo ohranjenimi in obnovljenimi srednjeveškimi ulicami in objekti pravi živi muzej.

Seveda vse tri navedene dežele, pa še Baskijo bi lahko prišteli, ponujajo še veliko zanimivih, prvinskih doživetij in srečanj z njihovo mistično kulturo, kulinariko, ki jih v nekajdnevni ekskurziji nismo mogli obiskati, in tako čakajo na naslednjo priložnost, morda tudi z bolj intenzivnim pohodništvom ali pa potapljanjem…

Pripovedovali smo si kresne zgodbe

V odličnem sodelovanju s Kulturnim društvom Fabularij smo 22. junija 2019 zvečer pripravili glasbeno pripovedovalski dogodek Kresne zgodbe pred Ajdovsko jamo. Čisto neposredno pred Ajdovsko jamo sicer zaradi napovedanega deževnega vremena nismo bili, ampak smo se držali blizu hrama na sedežu Zavoda Svibna. Zgodbe, ljudske pesmi z glasbeno priredbo, vse povezano s kresnim časom, smo srčnim obiskovalcem, ki se vremenske napovedni niso ustrašili, delili Katja Puntar, Tjasa Čepuš, Lucijan Cetin in člani študijskega krožka Staro izročilo za nove dni.  Uspelo nam je tudi zakuriti kres in se s plesom, pesmijo in manjšo pogostitvijo veseliti energij leta in vsega dobrega, kar nam še prinese.

Dogodek je podprla Občina Krško, hkrati pa je tudi del aktivnosti študijskega krožka, ki ga sofinancira Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.

Več fotoutrinkov>>>> 

Ajdovske zgodbe Posavja prvič na dnevih arheološke dediščine

V petek, 14. junija 2019 zvečer smo soorganizatorji predavanja o snovni in nesnovni dediščini Ajdov iz Posavja prvič sodelovali na Evropskih dnevih arheološke dediščine.

Na jasi pred Ajdovsko jamo pri Nemški vasi, najpomembnejšim arheološkim najdiščem v Posavju, je kustosinja arheologinja Jana Puhar skozi predstavitev pomembnih najdb z navedenega najdišča in ostalih iz Posavja, ki se imenujejo po Ajdih, razmišljala tudi o praktičnih vidikih življenja Ajdov. Tako so poimenovali staroselce v 6. st. našega štetja Slovani, ki so prihajali v stik z njimi na našem območju, beseda pa označuje tudi mitskega praprebivalca, velikana, graditelja različnih megalitskih skladov. Beseda ajd sicer izvira iz nemške besede der Heide, ki pomeni pogan. Beseda pogan pa izhaja iz latinskega pridevnika paganus, ki pomeni kmečki, podeželski, tudi preprost…

Puharjeva nam je skozi nazorne opise posameznih najdb prikazala tudi uporabnost arheologije, saj skozi  poskuse izdelave posameznih predmetov  na način, kot so ga nekoč,  in njihovo nadaljnjo rabo veliko izvemo o takratnih ljudeh, njihovem odnosu do narave, življenja… Ugotovili smo, da smo v sodobnem času kljub obilici znanj in podatkov, ki jih imamo in so ves čas dostopni, veliko onih starih, uporabnih, primarno preživetvenih znanj izgubili – kot se izgublja tudi  staro izročilo, ki pa se ga sodobna arheologija pri svojih raziskavah in interpretaciji najdb vse raje poslužuje.

Da bi življenje iz pradavnine čimbolj približali, smo obiskovalcem ponudili tudi sedenje na tleh okoli manjšega ognjišča in pokušanje neolitskega kruha.

Zbrane je pozdravila tudi direktorica občinske uprave Občine Krško, Melita Čopar, direktorica Posavskega muzeja Brežice in dr. Helena Rožman, kustosinja iz Mestnega muzeja Krško.

V pripravi dogodka smo strnili moči Kulturni dom Krško z enoto Mestni muzej Krško, kot pobudnik in nosilec dogodka (pripravili pa so tudi odličen neolitski kruh), Posavski muzej Brežice z izvedbo predavanja in člani študijskega krožka Zavoda Svibna ( s pripravo ambienta in prebiranjem ajdovskih zgodb, povezanih z najdišči Krškega hribovja).

Več fotoutrinkov >>>