Ajdovske zgodbe Posavja prvič na dnevih arheološke dediščine

V petek, 14. junija 2019 zvečer smo soorganizatorji predavanja o snovni in nesnovni dediščini Ajdov iz Posavja prvič sodelovali na Evropskih dnevih arheološke dediščine.

Na jasi pred Ajdovsko jamo pri Nemški vasi, najpomembnejšim arheološkim najdiščem v Posavju, je kustosinja arheologinja Jana Puhar skozi predstavitev pomembnih najdb z navedenega najdišča in ostalih iz Posavja, ki se imenujejo po Ajdih, razmišljala tudi o praktičnih vidikih življenja Ajdov. Tako so poimenovali staroselce v 6. st. našega štetja Slovani, ki so prihajali v stik z njimi na našem območju, beseda pa označuje tudi mitskega praprebivalca, velikana, graditelja različnih megalitskih skladov. Beseda ajd sicer izvira iz nemške besede der Heide, ki pomeni pogan. Beseda pogan pa izhaja iz latinskega pridevnika paganus, ki pomeni kmečki, podeželski, tudi preprost…

Puharjeva nam je skozi nazorne opiše posameznih najdb prikazala tudi uporabnost arheologije, saj skozi  poskuse izdelave posameznih predmetov  na način, kot so ga nekoč,  in njihovo nadaljnjo rabo veliko izvemo o takratnih ljudeh, njihovem odnosu do narave, življenja… Ugotovili smo, da smo v sodobnem času kljub obilici znanj in podatkov, ki jih imamo in so ves čas dostopni, veliko onih starih, uporabnih, primarno preživetvenih znanj izgubili – kot se izgublja tudi  staro izročilo, ki pa se ga sodobna arheologija pri svojih raziskavah in interpretaciji najdb vse raje poslužuje.

Da bi življenje iz pradavnine čimbolj približali, smo obiskovalcem ponudili tudi sedenje na tleh okoli manjšega ognjišča in pokušanje neolitskega kruha.

Zbrane je pozdravila tudi direktorica občinske uprave Občine Krško, Melita Čopar, direktorica Posavskega muzeja Brežice in dr. Helena Rožman, kustosinja iz Mestnega muzeja Krško.

V pripravi dogodka smo strnili moči Kulturni dom Krško z enoto Mestni muzej Krško, kot pobudnik in nosilec dogodka (pripravili pa so tudi odličen neolitski kruh), Posavski muzej Brežice z izvedbo predavanja in Zavod Svibna ( s pripravo ambienta in prebiranjem ajdovskih zgodb, povezanih z najdišči Krškega hribovja).

Več fotoutrinkov >>>

Zgodbe s pušenšankov – tokrat na Svibnem

V petek, 24. maja 2019 zvečer smo v okviru študijskega krožka »Staro izročilo za nove dni« sodelovali z Ljudskimi pevci iz Svibnega na etnološki prireditvi “Pušenšank”, kot eni v nizu njihovih vsakoletnih prireditev oživljanja starih običajev. Pušenšank s svojimi imenskimi različicami, je v stilu primorskih  osmic poznan v vseh vinorodnih okoliših. V okviru navedenega študijskega krožka smo raziskovali  zgodbe s pušenšankov iz posavskega okolja in tako prispevali k zgodbi dogodka, polnega  ljudskih pesmi o vinu, delu v vinogradu ipd., pa tudi plesa in domačih dobrot.

Podobni dogodki z igrivo zgodbo in animacijo bi lahko popestril tudi siceršnjo turistično ponudbo naših vinorodnih krajev, kar je potrdil tudi odziv vseh prisotnih. Več fotoutrinkov na >>>

…in v Radeškem utripu >>>

Foto: Tatjana Kavšek

Študijski izlet – od samooskrbe, kulturne dediščine in zdravilnih energij

Člani študijskih krožkov Zavoda Svibna in prijatelji smo se v nedeljo, 12. maja 2019 v okviru svojih izobraževalnih raziskovanj odpravili proti severovzhodu naše dežele.  V prepletu spoznavanja sonaravnih principov samooskrbe ter raziskovanja kulturne dediščine in starega izročila smo tako obiskali Samostan Studenice, katerega naravna znamenitost  je izvir Toplega potoka izpod Boča s konstantno temperaturo okoli 15 ºC tako poleti kot pozimi. Izvir je znan tudi po svoji zdravilnosti, pritegnil je celo stare Rimljane. Kasneje pa je kraj postal znan po ženskem samostanu, kjer so nune dominikanke in kasneje magdalenke  s svojim znanjem in gospodarjenjem kraju prispevale učenost in razcvet.

V sveti Trojici v Slovenskih goricah, nekoč znanem tudi kot Gradišče, pa smo podoživeli romarsko izročilo kraja, slišali legendo o nastanku cerkve, se sprehodili po delu naj tematske poti leta 2015, katere del je tudi trikotna kapelica s posebnimi zdravilnimi močmi. Posebno doživetje pa je bil tudi obisk nekdanje samostanske kleti, prvotno namenjene skladiščenju pridelkov, zdaj  pa je tu občinski protokolarni center, v katerem se skozi leto veliko dogaja, mi pa smo bili deležni pokušine protokolarnih vin. Slišali smo tudi zgodbo o ovtarjih, ki so bili nekoč pomemben člen samooskrbe kraja – zlasti s čuvanjem letine v času zorenja.

Glede sonaravnih in oblik samooskrbe pa nas je na svojem učnem poligonu posebej navdušila ddr. Ana Vovk Korže, ki je svoje posestvo  po principih permakulture in biodinamike lepo zaokrožila tudi v krogotoku snovi in energije. Vsak od udeležencev je pridobil kak nov nasvet in idejo, pa naj si bo za različne vrste gred, kompostna stranišča, izboljšavo prsti,  postavitev zemljanke, jurte, ipd.

Naše nedeljsko druženje smo prepletli tudi z ljudsko pesmijo in ga zaključili polni novih moči.

Več fotoutrinkov >>>

Ajdovska jama dobiva novo podobo

V pomladnih mesecih, preden so se v Ajdovski jami naselile netopirke, je Občina Krško v soglasju z državo in pristojnimi službami naročila odstranitev dotrajane pohodne konstrukcije v jami. Tako je jama dobila skorajda prvinsko podobo, obiskovalcem pa omogoča doživetje jamskega prostora skoraj v taki obliki, kot so ga nekoč predniki iz davnine.

V času, ko je jama zaprta (od 14. aprila do 15. oktobra), pa so naključnim obiskovalcem na voljo nove informativne table, deloma tudi v angleškem jeziku.

Seveda pa s tem aktivnosti v in ob Ajdovski jami še niso zaključene. Ajdovske zgodbe bomo gradili naprej tudi s pomočjo prenovljene spletne strani in različnih animacij ter vzpostavitvijo novih informativnih točk v neposredni bližini jame.

O sadnih drevesih in tehnikah za izobljšanje vida

V četrtek, 25. aprila 2019 smo ob bližnjem dnevu dreves  ponovno gostili Mario Ano Kolman, pisateljico, predavateljico in raziskovalko starih kultur…

Predstavila nam je del zanimivih delček zgodb sadnih dreves, ki jih je objavila v 3. knjigi iz cikla DREVESA – MITI, LEGENDE, ZDRAVILNOST, v kateri posamezna drevesa predstavlja skozi mite in legende, botanični opis, poseben poudarek pa pri vsaki drevesni vrsti daje zdravilnosti sadežev, listov, cvetov, skorje, korenin in semen, kar je podkrepila tudi z navedbo kliničnih študij. Tako smo spoznali, da imamo v naših domačih vrtovih in sadovnjakih učinkovita »zdravila«, ki pomagajo tudi pri zdravljenju onkoloških bolezni. Zanimiva je npr. spregledana domača sliva, ki uravnava krvni tlak in zmanjšuje tveganje za kap, krepi srčne žile, normalizira srčni ritem, krepi kostni mozeg in zmanjšuje tveganje za osteoporozo pri ženskah med menopavzo, sveže in posušene slive obnavljajo in krepijo tudi že poškodovane kosti..

Več si lahko preberete v njenih treh knjigah ali si ogledate videoposnetek >>>.

Naše samooskrbno srečanje pa je dopolnila tudi s predstavitvijo tehnik za boljši vid.  Tudi te si je možno ogledati na videoposnetku >>>.

Dogodek je bil izobraževalnih srečanj študijskih krožkov Zavoda Svibna.

Bela Bizonka v Ajdovski jami

V soboto, 13. aprila 2019, smo na jasi pred Ajdovsko jamo in delček tudi v sami jami ponovno pripravili obredno predstavo Bela Bizonka v izvedbi dr. Romane Ercegović .

Čeprav gre za legendo in izročilo  iz povsem drugega konca sveta, je  le-to zelo blizu starodavnemu izročilu Ajdovske jame in še vedno aktualno in živo tudi v sodobnem času. Govori o lepoti bivanja, svetosti narave in človeka. Po izročilu se je Bela Bizonka, ženska iz duhovnega sveta, pred nekaj tisočletji prikazala plemenu Lakota in ljudi popeljala na pot lepote. Pokazala jim je, kako se povežejo s subtilnimi dimenzijami bivanja, jih naučila svetih obredov (med njimi obred Svete pipe), jim razkrila prerokbo o preobrazbi sveta in jim obljubila, da se bo vrnila v času velikih težav človeštva. Takrat naj bi prišla, da nas spomni na modrost srca in na svoje resnične sanje (in dejansko se je ta  prerokba pred nekaj leti dejansko uresničila)…

V nadaljevanju pa je Romana pripovedovala tudi intimno zgodbo ženske, o njenem hrepenenju po svetosti v svojem življenju. V srečanju s Črno Boginjo v  procesu potovanja v svojo notranjost spoznava, da je ta tukaj in zdaj, v njej sami, v naravi, v ljudeh, da se mogočnost in milina ljubezni skriva tudi v njeni temi, bolečini, pod bremeni in lažmi, v katere se je naučila verjeti.

V sklepnem dejanju predstave smo sledili povabilu Črne Boginje v Ajdovsko jamo, ki je v kontekstu predstave delovala (in tudi sicer) kot eno veliko srce: »Dobrodošla doma, draga sestra. Prišla si v svoje srce…«

Srčnost je tudi sicer prevevala vse obiskovalce in organizatorje dogodka, ki so kljub neugodnim vremenskim napovedim pogumno prišli in vztrajali na jasi pred jamo, za kar nas je Narava tudi nagradila. In kot j navedla avtorica predstave: »Prava magija se dogaja izven cone udobja. «Sedeč ob ognju smo se potopili v globine Duše, Bela Bizonka pa nam je podelila svojo sveto žensko modrost, pradavni spomin na našo vseobsegajočo povezanost in čisto ljubezen do Zemlje…

Še dotik poezije iz predstave:

“Spomni me na moje sanje, sem ji rekla.
Sanjalka sem.
Sanjalka, ki išče nekaj,
kar je v tem svetu že zdavnaj pozabljeno.

Kaj mi bo življenje
brez lepote.
Kaj mi bo življenje
brez sanj.

Preprosta sreča je tisto,
kar iščem.
Preprosta ljubezen je to,
po čemer hrepenim.«

Avtorica poezije Romana Ercegović, iz predstave Bela Bizonka

O šegah skozi leto z ljudsko pesmijo

V četrtek, 28. marca 2019 smo v okviru srečanj študijskega krožka »Staro izročilo za nove dni«  gostili priznano raziskovalko ljudskega izročila, gospo Dušico Kunaver,  ki nam je v predavanju »Šege in pesmi pod lipo domačo – od januarja do decembra« predstavila oz. spomnila na slovenske šege v letnem in življenjskem krogu.  Le-te izvirajo tisočletja nazaj, v čase, ko je bil človek še močno povezan z naravo in s pomočjo različnih obredov, katerih ostanek so ljudske šege, komuniciral z njo.

Posebej smo se dotaknili ljudske pesmi, ki je bila stalna spremljevalka vseh pomembnih dogodkov in opravil, in ki hkrati ob pozornem branju/poslušanju besedila odraža tudi  dejansko življenje določenega obdobja (podobno kot ljudske pripovedi) daleč nazaj v zgodovino. Posebnost in prednost ljudske pesmi je ta, da ne zahteva publike oz. je tudi noče, temveč spodbuja, da jo poje celotno občinstvo (kar nakazuje tudi ponavljanje verzov v pesmi, z namenom, da se pridružijo petju tudi tisti, ki pesmi ne poznajo).

Obujanje in odkrivanje pozabljenih šeg smo tako prepletli s prepevanjem številnih ljudskih pesmi, kar nas je še posebej povezalo in napolnilo s pozitivnimi vibracijami.

Podobno druženje z gospo Dušico se obeta tudi v jesenskem času.

Kamni, minerali, kristali – ponovno v našem življenju

Na letošnji Valentinov dan je naša Samooskrbna skupnost gostila zanimiv par, Dano in Vilija Rakovc, ki se že več kot tri desetletja ukvarjata s kristali in minerali.

Nekoč (od pradavnine sem), marsikatera ljudstva narave pa še danes, so imeli do kamnov prav poseben odnos, imeli so jih za živa bitja, kamene ljudi. Z njimi in ob njih so opravljali različne obrede, molitve, meditacije, saj so verjeli, da jim s svojimi vibracijami pomagajo v različnih življenjskih situacijah.

Gosta pa sta z nami na humoren način delila sodobna spoznanja glede lastnosti posameznih kristalov in mineralov, njihove uporabnosti v različnih naših telesnih, čustvenih in mentalnih stanjih, podpori našim značajskim lastnostim (povezanih tudi s astrološkimi predispozicijami), v odnosu do sebe, drugih, do zastavljenih ciljev…

Precej njunih kamnov  in kristalov je z različnim namenom odšlo s posameznimi udeleženci dogodka, veliko vprašanj in dilem je bilo pojasnjenih… veliko pa jih še čaka na ponovitev, ki jo načrtujemo v pozni jeseni.

O njunih kristalih tudi v posnetku >>>

O temeljih varne prihodnosti

V četrtek, 18. oktobra 2018 smo v Zavodu Svibna s predavanjem Antona Komata »Zemlja, voda, seme« začeli novo sezono izobraževalnih druženj v okviru študijskega krožka “Samooskrbna skupnost”.

Predavanje pa smo povezali tudi s svetovnim dnevom hrane.

Prave hrane – tiste, ki naj bi nam bila zdravilo, imamo tudi v bogatem razvitem svetu vse manj. Postali smo odvisni od velikih korporacij in megamarketov, lastno podedovano zemljo pa prodajamo, pozidujemo, onesnažujemo, izgubljamo varietete tradicionalnih sort kulturnih rastlin, rodovitne prsti je vse manj, voda nam v reguliranih koritih odteka iz pokrajine,… Ob suverenosti pa izgubljamo tudi zdravje, zdravljenje pa ob poceni hrani drago plačujemo…

Rešitve sicer obstajajo, lotiti pa se jih moramo z drugačnim, celostnim pogledom.   Dobrih primerov je tudi v našem prostoru veliko.

V živahni razpravi je bilo izražene veliko volje za spremembe, pa naj gre za pridelavo hrane v lastnem vrtu, kupovanje od sosednih (malih) kmetov, povezovanje v zadruge, zbiranje semen, odločne civilne iniciative…

Po mestih moči na Kozjanskem

V okviru študijskega krožka »Energija prostora« smo se v četrtek, 20. septembra 2018, dan pred jesenskim enakonočjem odpravili raziskovat posebna mesta moči, blagodejnih energij po Kozjanskem. Seveda jih je tudi v Posavju veliko, tokrat pa smo tudi zaradi bližine in siceršnjih tradicionalnih povezav pogledali malo čez meje. Kozjansko ima s svojo odročnostjo tudi to prednost, da je veliko dediščine, snovne in nesnovne še ostalo ohranjene. 

Iz naših krajev so ljudje že od nekdaj radi romali do kozjanskih cerkev – kot so npr. Svete gore nad Bizeljskim, še bolj pa v Zagorje pri Lesičnem, kamor so vsako leto prvi vikend v avgustu radi poromali iz Leskovške župnije, peš, čez Bohor.  Mi se tokrat nismo odpravili peš, čeprav bi bila pot čudovita, in smo lovili sonce, pa smo tako tako Svete gore in še t.i. Stare svete gore nad Podsredo, ki so energijsko tudi zelo zanimive, le od daleč pogledali. Ustavili pa smo se v Pilštajnju pri cerkvi sv. Mihaela in stari lipi, ogledali pa smo si tudi Ajdovsko ženo v bršljanovi odeji.

Osrednji del raziskovanja smo namenili Lurški jami v neposredni bližini romarske cerkve posvečene Mariji.  Lurška jama je pravzaprav spodmol, v katerem izvira zdravilna voda (zlasti za oči), naravni amfiteater pa kar kliče po različnih obredih in posebnih doživetjih.

S pogledom na Šentviške peči smo se mimo cerkev sv. Vida in Sv. Križa odpravili do Planine pri Sevnici in poiskali kamniti osamelec, ki spominja na piramido, obrnjeno z vrhom navzdol. Po mnenju mnogih raziskovalcev naj ne bi ta prišla tja po naravni poti, kako, pa še ni pravega odgovora.

Pokrajina med Sotlo, Savinjo in Savo je tudi sicer prečudovita in polni baterije že sama po sebi, kot pravi pater Gržan, pa prav poseben svet prostor.

Več fotoutrinkov >>>