Od Divjih bab do Krasa

Po nekajletnem premoru nam je 27. avgusta 2022 ponovno uspelo organizirati strokovno ekskurzijo. Tokrat smo spoznavali dobre prakse na temo upravljanja arheoloških najdišč in prezentacije vsebin tako s področja kulturne dediščine kot narave. Pot nas je ponovno nesla proti zahodu – najprej na Šebreljsko planoto, Arheološki park Divje babe, kjer je bil naš osrednji postanek. Tam smo uživali v naravi, razgledu, blagodejnih energijah, različnih zgodbah tega prostora, ob tem pa tudi spoznavali tegobe in dobre prakse upravljanja arheološko naravoslovnih parkov. Nadaljevali smo s kratkim postankom na Sveti gori, nato pa si v Štanjelu ogledali Muzej krasa in ostale zanimivosti, zaključili pa ob kulinaričnih dobrotah Domačije Furlan.

Foto: Julijana, Sašo, Katarina, Janko, Borivoj, Bernardka

Našli kamen ajdovske deklice

Ko smo iskali vire o ajdovskih lokacijah po Posavju, nam je v roke prišel zapis Brede Vidmar Mandič o kamnu ajdovske deklice, kakor ji je povedal domačin iz Razborja. Kamen naj bi se nahajal v razborski hosti, od podvinske ceste proti Okroglicam. Nahajal naj bi se ob  gozdni potki, oblikovan za sedenje, kot nekak prestol. Ajdovska deklica naj bi hodila na Savo prat, ko se je vračala, pa je na tem kamnu počivala.

Ker nas je zanimalo, če je na tem ljudskem izročilu kaj več, smo se v četrtek , 18. avgusta 2022, popoldan odpravili na raziskovanje – ob veliki podpori  in angažmaju naših članov, Jolande in Marjana Gobec z Okroglic. Že sama sta pred tem raziskovala teren in našla več možnih lokacij, čeprav nobena ni bila povsem zadovoljiva. Pa sta uspela izvedeti tudi ime informatorja, ki je o tem kamnu pripovedoval Mandičevi in tako se nam je na petkovem srečanju pridružil tudi Luka Cesar, ki je na tem kamnu sedel pred več desetletji.

A, žal, tudi neposredna izkušnja ni jamstvo, da takšen kamen najdeš, čeprav ni tako majhen, saj je vendar na njem sedela ajdovska deklica, velikanka! G. Cesar nas vodil v gozd, v Čurovo hosto, na lokacijo, kjer naj bi po njegovem spominu stal kamen ajdovske deklice… ko smo prišli do lokacije, pa nič podobnega… Prečesali smo kar precejšnji del okolice, g, Cesar je preveril še pri svoji sestri, ki je tudi sedela na tem kamnu in še povedala, da ima ta kamen tudi  malo vdolbine, kot odtis dveh velikih ritnic…. Pa se je preverjalo še pri bageristu, ki je širil gozdno pot… nihče ni vedel povedati.. Bi ga morda kdo prestavil?! Na koncu smo se zadovoljili s tem, da nam je g. Cesar pokazal točno lokacijo kamna…

No, sreča pa je bila na strani vztrajnih … Kamen nas je čakal blizu potoka, skorajda ob izhodišču naše poti, malo zakrit z rastlinjem… a ko  smo razprostrli vso zelenje, se je pokazal v vsej svoji velikosti in obliki, ki jo je prepoznal tudi g. Cesar… Kako se je kamen, tako pravilno poseden, znašel toliko stran od izhodišča, ob vznožju hriba, je še uganka, je pa gotovo na tak način prišel bliže obiskovalcem, morda tudi pohodnikom, ki si bodo od Save proti Lisci ali Lovrencu lahko na njem za hip oddahnili…

Ajdovske zgodbe ob prvi žetvi za blagodejen dež

24. julija 2022 v popoldanskih urah smo v prijetnem svežem zavetju Ajdovske jame poslušali ajdovske zgodbe, povezane s t.i. praznikom prve žetve, ki je sicer bolj znan v t.i. “keltskih” krajih. Ker so bili Kelti tudi eni od naših ajdovskih prednikov, in ker se je veliko njihovih čudovitih zgodb ohranilo tudi po zaslugi irskih menihov, so bile pripovedi Maše Budič in Nine Milavec povezane z irskim izročilom na teme žetve in nekdanjega keltskega sončnega božanstva Lug(h), katerega sledi je možno najti tudi v naših krajih. O Lugu in prazniku prve žetve ter starem prazničnem krogu leta pa je pripovedovala Bernardka Zorko.

Pripovedi pa so bile pospremljene tudi s čudovito, keltsko obarvano glasbo, ki sta je poustvarila Tjaša Cepuš in Lucijan Cetin. V skladbi za blagodejen dež, letos še prav posebej potreben za dobro letino, pa so sodelovali tudi obiskovalci. Na koncu tudi s petjem ljudske pesmi “Tri ptičice so morje obletele”.

V znamenju prve žetve (spravila žit) pa je bilo tudi okrepčilo, vključno s čudovitim “sončkom” in ostalimi dobrotami, ki sta jih pripravili članici Marjana Les in Maja Šušteršič.

Dogodek je bil del javnih aktivnosti študijskega krožka v okviru projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja, obenem pa tudi prireditev Kulturnega društva Fabularij, sofinancirana tudi s strani JSKD in Mestne občine Krško.

Ajdi na prvem gostovanju – v muzeju

Del našega “ajdovskega plemena”, ki se sicer rado vrti okoli Ajdovske jame pri Nemški vasi, je 2. julija 2022 prvič šel v goste – v Posavski muzej Brežice, seveda, kjer sicer skrbijo za veliko zanimivih najdb iz različnih “ajdovskih” lokacij Posavja… Otrokom smo v okviru zadnjega dne poletne grajske dogodivščine prikazali utrinke življenja v mlajši kameni dobi, kakor je možno sklepati na osnovi arheoloških najdb iz Ajdovske jame in ostalih bližnjih najdišč z obdobja mlajše kamene dobe. Druženje z mladimi radovedneži je bilo nadvse zabavno in se že veselimo nadaljnjih gostovanj in podobnih srečanj. Posebej veseli pa bomo raziskovalce prastarih časov sprejeli tudi “pri” in “v” Ajdovski jami.

Ajdovsko “pleme” se je začelo razvijati v okviru projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja, del tega razvoja je bilo tudi srečanje v Posavskem muzeju Brežice, ki je sicer tudi partner v navedenem projektu.

O dogodku tudi na FB strani PMB >>>

Dan Ajdovske jame in 30-letnica

Na sončno soboto, 18. junija 2022, nam je v popoldanskih in večernih urah v prijetni senci neposredno pred Ajdovsko jamo uspelo izpeljati Dan Ajdovske jame 2022, ki ga je skupno obiskalo okoli 200 obiskovalcev.

V prvem, bolj arheološko obarvanem, delu smo pripravili neke vrste »kamenodobni dan«,  povezan z bogatimi arheološkimi najdbami v jami, zlasti iz obdobja mlajše kamene dobe. Te opredeljujejo Ajdovsko jamo pri Nemški vasi kot najstarejšo nekropolo v Sloveniji in eno redkih jamskih grobnic iz  pradavnine tudi v srednjeevropskem prostoru.

Animatorji Zavoda Svibna smo v rekonstruiranih kamenodobnih oblačilih v sodelovanju z Zavodom Skupina STIK prikazali posamezne kamenodobne veščine, kot so prazgodovinski prižig ognja,  obdelava kamna, lončarstvo, taljenje rude, ribolov, lov, lokostrelstvo, predenje, šivanje in kulinarika (kot so kamenodobni kruhki in bobov namaz).

Otrokom je bila namenjena animacija »Lov na jamskega medveda«, ljubiteljem arheologije pa tudi predavanje arheologinje Milene Horvat, ki v jami vodila večletne arheološke raziskave in o njej pripravlja tudi monografijo.

Arheološko obarvani del je bil tudi del aktivnosti regijskega projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja, ki ga vodi Zavod Svibna, sodelujejo pa še Mestna občina Krško, Posavski muzej Brežice, KŠTM Sevnica, KTRC Radeče in GPS d.o.o. – Hotel Ajdovec. Projekt je preko javnega poziva LAS Posavje sofinanciran iz EKSRP – Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja.

Z arheološkim delom dogodka smo se vključili tudi v letošnje Evropske dneve arheologije, ki so potekali med 17. in 19. junijem 2022.

Ob simbolnih zadnjih potegih meha preproste prazgodovinske peči za taljenje rude in vlivanju staljene kovine v glineni kalup (za sekirico) je sodelovala  tudi direktorica občinske uprave Mestne občine Krško, Melita Čopar, ki je nato pozdravila zbrane, obenem  pa predstavila aktivnosti občinske uprave v zvezi s tem pomembnim arheološkim najdiščem, ki ga je pred 30-imi leti takratna Skupščina Občine Krško razglasila za kulturni in zgodovinski spomenik, kot enega prvih na svojem območju. Pohvalila je tudi prizadevanja Zavoda Svibna za promocijo in ohranjanje dediščine Ajdovske jame.

Prisotne je pozdravil tudi Damjan Pavlin, podpredsednik sveta KS Senuše, ki je dogodek uvrstila v okvir letošnjega krajevnega praznika.

30-letnica razglasitve  za kulturni spomenik na nek način nakazuje, kako velik pomen je pred tremi  in še več desetletji  dala tej lokaciji takratna lokalna skupnost, ki je tako k arheološkim raziskavam kot tudi urejanju dostopa pritegnila tudi takratna večja podjetja v občini.  Spomine na to je skupaj z arheologinjo Horvatovo obujal tudi Slavko Šribar, ki je takrat z vso zavzetostjo bdel nad lokacijo.

Praznični večer se je nadaljeval še z dvema koncertoma – odlične etno skupine, družinskega godčevskega tria Volk Folk iz Ilirske Bistrice in domačega mladega Ansambla Občutek, ki se na narodno zabavni glasbeni sceni vse bolj uveljavlja.

Dogodek je sovpadal tudi z začetkom poletnega kresa, oz. poletnega sončevega obrata, ki je tudi eden od pomembnih »ajdovskih« praznikov. Najbolj vztrajni so ga obeležili ob manjšem ognju in s prepevanjem kresnih ljudskih pesmi.

Organizacija tega večplastnega dogodka je bila kar velik zalogaj in ne bi uspela brez podpore Mestne občine Krško, Krajevne skupnosti Senuše, Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti – območne izpostave Krško,  Prostovoljnega gasilskega društva Senuše, podjetij – donatorjev: DDC d.o.o. Ljubljana, Damjan Bogovič s.p., Termoelektrarna Brestanica d.o.o., Požun d.o.o., Nuklearna elektrarna d.o.o., Avtostoritve Javornik d.o.o., Foto Miloš  ter domačinov:, družine Frankovič, družine Žaren, družine Babič, družine Voglar, Edvarda Dolmovič, družine Javornik, družine Zorko in prostovoljcev – članov Zavoda Svibna: Jolande, Marjana, Janka, Nika, Katarine, Julijane, Slavke, Ančke, Saša, Marije, Andreje… Velika hvala vsem!

O dogodku – drugi viri:

Duška Kalin, 18.6.2022

Janja Gregorin, 18.6.2022

Posavski Obzornik, 19.6.2022

LAS Posavje, 20.6.2022

Ajdovsko jamo ponuditi turistom – Časopis Posavski Obzornik, 14.7.2022, stran 9

Fotografije: Bernardka, Katarina, Mitja, Žiga in Foto Miloš

Bili smo na občinskem in krajevnem prazniku

V mesecu juniju praznujeta Mestna občina Krško in Krajevna skupnost Senuše. S slednjo smo skupaj nastopili na stojnici v osrednjega občinskega praznovanja, 7.6.2022. Predstavili smo se z delom “ajdovske” animacije, ki nastaja v okviru projekta “Ajdovske zgodbe iz Posavja“. Krajevni skupnosti Senuše smo pri tem hvaležni za veliko podpro in posebej še za izkazano zahvalo – priznanje, ki ga je našemu zavodu podelila na prireditvi ob krajevnem prazniku. Več utrinkov s krajevnega praznika pa ne tej povezavi >>>

Na ajdovskih varuhih mesta Krško

V sodelovanju s Popotniškim društvom Korak smo posavski ajdovski krožkarji  v okviru projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja obiskali dve ajdovski (t.j. predkrščanski) lokaciji v neposredni bližini Krškega: Libno in Trško Goro. Obe lokaciji sodita med arheološko dediščino (obdobje železnih dob), obe nosita cerkvici – ena je »ženska« – sv. Marjeta in druga »moška« – sv. Jožef, ki zreta ena proti drugi, vmes pa ustvarjata močno varovalno energijsko polje… Sta  kot vratarja doline reke Save, ki se pri Krškem odpira v Krško polje.

Kljub manj ugodnemu vremenu, ki nam je sicer dve uri prizaneslo s padavinami, smo si lahko predstavljali razgled  in dominanto vlogo, ki ju imata v prostoru…

Če je bilo na Trški Gori, ki velja za utrjeno prazgodovinsko naselbino iz železne dobe (kamniti okop je najbolje ohranjen na vzhodnem pobočju hriba in meri v višino od 10 do 15 m), najdenih bolj malo najdb  (npr. slučajno najdeni rimskodobni novci pri prekopavanju takratnega šolskega vinograda ob koncu 19. stol.), pa toliko bolj slovi po bogatih najdbah Libna, na osnovi katerih so jo  opredelili kot prazgodovinsko gradišče iz pozne bronaste dobe, železne dobe in tudi rimske dobe. Dobro so tudi vidni obrambni nasipi, ki merijo preko 1800 m.

Libna, hrib na Krškim oz. Vidmom, katerega vrh je 355 m nad morjem in dobrih 200 m nad Krškim poljem, ponuja odličen pregled polja med Savo in Krko ter še daleč naprej… Nič čudnega, da se je v pozni bronasti in starejši železni dobi med pribl. 1000 in 300 pr. n. š. na vrhu vzpetine razvilo pomembno naselje (ki naj bi imelo tudi okoli 3000 prebivalcev).

Arheološka raziskovanja na Libni so se začela že konec 19. stoletja z Jernejem Pečnikom, nadaljevali pa so jih različni muzeji nekdanjih držav in dežel, katerim je pripadlo območje Libne, in tako se najdbe z Libne, ki so resnično bogate, nahajajo v 4 različnih muzejih (Prirodoslovno-zgodovinski muzej na Dunaju, Joanneum v Gradcu, Narodni muzej v Ljubljani in Posavski muzej Brežice).

Doživetja z raziskovanj na Libni je z nami delil tudi Branko Petan, ki je kot gimnazijec na pragu 70-ih let prejšnjega stoletja  sodeloval pri arheoloških izkopavanjih, med drugim tudi bogate  t.i Špilerjeve gomile, v kateri so odkrili dvogrebenasto čelado, železno orožje in konjsko opravo, bronasto situlo in komplet lončenih posod  – kot značilen pokop veljaka iz 6. stoletja pr.n.š. Med številnimi zanimivimi najdbami velja izpostaviti še kultno palico, bronasti scepter, ki jo danes hrani muzej Joanneum v Gradcu,   z bronastimi žebljički okovano skledasto čelado, ki je poimenovana kot »Libenska«, bogate ženske grobove, v katerih so prevladovali nakitni predmeti iz brona, stekla jantarja in zlata, verjetno ostanke enega ali več bogatih ženskih pokopov. Ob različnih sponkah in zapestnicah izstopajo predvsem zlati predmeti: trakasti obročki in jagode iz zlate folije, kar naj bi bili deli značilne »zlate« oprave železnodobnih kneginj-svečenic v 7. stoletju pred našim štetjem.

Zato tudi ni naključje, da je v cerkvico umeščena  ženska svetnica, sv. Marjeta, ki je veljala zmagovalka v boju z »ajdovskim zmajem«, oz. je cerkvica s svetnico prej naslednica nekdanjemu svetišču, posvečenem lokalni boginji plodnosti, saj goduje v času, ko zori žito…

Enotni smo si bili, da si Libna zasluži svoje obeležje, razstavno mesto, zainteresirani pa tudi možnost, da to izjemno dediščino doživijo od blizu.

Snemanje kamenodobnih prizorov ob Ajdovski jami

Potovanje v mlajšo kameno dobo /neolitik smo za potrebe priprave kratkega filma o Ajdovski jami nadaljevali v toplem popoldnevu 27. maja 2022. Tokrat smo poskusili nakazati uporabnost predmetov, ki so jih pred več kot 6000 leti Ajdovci pridajali svojim rajnkim: kamnitih sekir, kamnitih osti, različnih keramičnih posod, semena žit, boba, kosti domačih in divjih živali, ostanke kurišč, … Z nekaj utrinki s snemanja napovedujemo premiero filma letos jeseni…

Kako je bilo pa pri snemanju v jami 12. aprila 2022, ko smo vanjo zaradi netopirjev še smeli, pa na tej povezavi >>>

Foto: Robert Sajovec, Bernardka Zorko

Ajdi in megaliti

Ajdi naj bi bili z megaliti (velikimi kamnitimi strukturami) močno povezani – po enih virih naj bi bili njihovi graditelji, po drugih pa megaliti predstavljajo zaklete, okamenele velikane – Ajde. Nekaj tovrstnih megalitov smo v Posavju našli, ker pa nas zanima tudi, kako je drugod, smo se v okviru študijskega krožka projekta Ajdi! v nedeljo, 8. maja 2022, odpravili na Kozjansko – na obisk megalitov Žusma. Tam nas je prijazno sprejela domačinka Andreja Križan Lipnik, avtorica knjige Nove zgodbe Žusma, in nas po gozdnem in deloma travnatem pobočju Žusma popeljala med megaliti in z nami delila številne zanimive zgodbe. Polni sveže energije smo zaključili pri Stolpu ljubezni – z obilno malico in čudovitim razgledom.

Nastaja kratek film o Ajdovski jami

V okviru projekta Ajdovske zgodbe iz Posavja nastaja še kratek igrano dokumentarni film o Ajdovski jami pri Nemški, ob tem pa še virtualni sprehod po lokaciji, ki bo omogočil spoznavanje zanimivosti Ajdovske jame in njene okolice tudi na daljavo, predvsem pa – ker doživetja v živo ne more nič nadomestiti – vabil k obisku. Film in snemanje je v okviru projekta naročila Mestna občina Krško, prostovoljci Zavoda Svibna pa sodelujemo pri zasnovi scenarija, povezovanju s strokovnjaki, raziskovalci z različnih strokovnih področij (arheologije, narave, geomantije), zagotavljamo rekvizite in sodelujemo kot statisti, igralci pri igranih vložkih…

V torek, 12. aprila 2022, smo ob strokovni podpori upokojene arheologinje Milene Hrovat, ki o Ajdovski jami pripravlja monografijo, in arheologinje Posavskega muzeja Brežice, Jane Puhar, posneli prizor vnovičnega pokopa v Ajdovski jami (iz obdobja mlajše kamene dobe in bakrene dobe – t.j. 4400 pr. n.št. – do 3300 pr.n.št.). Poleg replik smo posneli tudi originalne najdbe iz jame iz navedenega obdobja, ki sta jih zagotovili obe arheologinji in tudi postavili prikaz odkritega groba. Milena Horvat, ki je v okviru Inštituta za arheologijo Filozofske fakultete v Ljubljani vodila večletna arheološka izkopavanja v Ajdovski jami, pa je za film dala še kratko izjavo.

Nadaljevanje sledi…

Fotografije: Jana Puhar, Bernardka Zorko