Ob krušni peči kot nekoč

Naša »Samooskrbna skupnost« se je na pravi zimski večer, 23. februarja 2018 dobila v stari hiši Božičevih iz Kobil, kjer smo v in ob stari kmečki krušni peči preskušali stare jedi.  Ena od takih je npr. prosena kaša s suhimi slivami, ki je nekoč veljala za pravo poslastico. Proso se sicer ponovno vrača v kulinariko, žal, pa zaradi zahtevnosti pridelave, na naših njivah še bolj malo prisotno. Je pa proso izredno zdravilno žito, ki poživlja, razkisa in prinaša sonce v naše počutje (tudi naša slovenska avtohtona sorta prosa se imenuje »Sonček«).  Vsebuje veliko kremena (silicija), fluora, magnezija, kalcija in železa. Krepi lase, kožo in nohte, nepogrešljivo je v prehrani otrok, za obvladovanje kandide, preprečevanje osteoporoze, pri depresijah in vseh stanjih, kjer želimo pospešiti presnovo,. Spodbuja čutila, vpliva na budnost in krepi našo sposobnost zaznavanja.

Kot se na zimski večer spodobi, pa smo druženje ob dobri jedi obogatili še s petjem slovenskih ljudskih pesmi in se jih pri tem od starejših članic naučili tudi nekaj čisto na novo.

Naše srečanje smo posvetili tudi Evropskemu letu kulturne dediščine.

Sanja Lončar o tem, kako od rastlin pridobiti 1000-krat več

V torek, 20. februarja 2018 smo v okviru odprtih srečanj študijskega krožka »Samooskrbna skupnost« gostili priznano predavateljico, avtorico različnih knjig in prispevkov Sanjo Lončar. Manj ugodne vremenske razmere 40 udeležencev niso odvrnile od obiska, veliko pa smo jih morali zaradi premajhnega prostora tudi zavrniti.

Ta odziv kaže na izredne potrebe po pridobivanju pravih informacij in znanj, ki se tičejo našega zdravja in kvalitetnega sobivanja. V tokratnem predavanju »Kako od rastlin pridobiti 1000-krat več«, nas je seznanila s prakso različnih zeliščarjev in sodobnimi dognanji o tem, kaj vse vpliva na učinkovanje in kvaliteto zaužite hrane, zlasti zelišč in kako lahko to učinkovanje potisočerimo.

Na učinkovanje začimb in zelišč seveda vpliva več dejavnikov – od časa nabiranja (glede na dozorelost rastline in tudi konstelacij planetov), medija, v katerem pripravimo zdravilno rastlino, mešanic z ostalimi začimbami oz. rastlinami, predvsem pa je pri vsem ves čas bistven odnos, namen in naše miselno, čustveno stanje.  Na primeru raziskav o spominu vode je predavateljica ponazorila, kako naše misli učinkujejo na naše telo in tudi na vse, s čimer rokujemo – tudi z zdravilnimi rastlinami, pa naj gre za nabiranje, pripravo ali uživanje le-teh.  Ob tem nas je tudi spodbudila, da bolj prevzamemo odgovornost za lastno zdravje in počutje ter se, s ciljem, da bi res dobili od rastlin in hrane, ki jo zaužijemo, čimveč, tudi sami čimbolj aktivni.

S Sanjo Lončar zaradi velikega zanimanja načrtujemo podobno srečanje izvesti tudi v jesenskem terminu.

Pustna povorka je tudi letos povezala vas in izpostavila kulturno dediščino

Na pustno soboto, 10. februarja 2018, smo po vasi Brezovska Gora ponovno organizirali pustno povorko, namenjeno prebivalcem vasi in še nekaterim družinam iz sosednjih.

Že pred leti smo ugotavljali, da se tudi po vaseh zaradi hitrega tempa življenja vse bolj odtujujemo. Skupnih del, ki so nekoč povezovala sosesko ni več, delavniki so tudi raznoliki in raztegnjeni dolgo v noč… Prišlo je tudi več novih družin, ki močno pomlajujejo vas. Iz vseh teh razlogov smo na potrebo po druženju in spoznavanju prebivalcev vasi pred tremi leti odgovorili s prvo pustno povorko, ki zdaj počasi postaja tradicionalna (letos četrta po vrsti). Ob tem pa se vrste različna druženja tudi v ostalih letnih časih. V podporo temu spoznavanju je tudi študijski krožek našega zavoda »Samooskrbna skupnost«, katerega namen je preseči odtujenost in hkrati vzpostaviti dobre vezi in sodelovanje, izmenjavo na različnih področjih človeškega bivanja.

Da je bilo tudi letos veselo, ni dvomiti. Pri kreiranju pustnih likov pa smo letos izhajali tudi iz Evropskega leta kulturne dediščine, in tako so “zimo odganjali” tudi France Prešeren s Povodnim možem in Urško, pa Pehti in Bedanec, boginja Morana, pripadniki plemena iz mlajše železne dobe Latobiki, netopirji iz Ajdovske jame, kranjske čebele….

Dodatno tudi >>>

O pozabljeni megalitski civilizaciji

V četrtek, 1. februarja 2018 smo v okviru srečanj študijskih krožkov medse povabili  mag. Luko Mancinija, neodvisnega raziskovalca, ki  želi s predavanji spodbuditi zanimanje za našo preteklost in tista odkritja, ki dokazujejo, da zgodba naših izvorov še zdaleč ni dovolj dobro pojasnjena.

Uvodoma je predstavil megalitsko najdišče Göbekli Tepe v Turčiji, ki je uradno datirano na starost 12 000 let in po odkritju na novo piše zgodovino človeške civilizacije. Gre za kompleks okoli 20 megalitskih krogov na površini 300 kvadratnih metrov. Sestoji iz na ducate do šest metrskih kamnitih blokov, na katerih so v reliefni tehniki upodobljene različne divje živali. Najdišče so preiskali nemški arheologi in njegove najstarejše plasti, ki so tudi najbolj impozantne datirali na 9.600 let pr. n. št. kar je izjemna letnica in sovpada s koncem ledene dobe, kot kažejo vzorci vrtin ledu z Grenlandije.

Prav tako zanimivo je odkritje vzorcev dežne erozije na trupu in stenah ob Sfingi v Gizi, ki kažejo na to, da je gotovo stara vsaj 10.000 let, kajti le v tistem obdobju ob koncu ledene dobe je v deželi ob Nilu še intenzivno deževalo.

Podobno kaže na obstoj starodavne megalitske kulture ob koncu ledene dobe tudi pred kratkim odkrita piramidalna struktura v Indoneziji (Java), katere plasti datirajo od 12.000 pa kar do 20.000 let v preteklost, pa številne kamnite stene kot so v Cuscu, (Peru), pa tudi po drugih celinah, med drugim tudi na območju Bosne in Hercegovine, sestavljene z velikih poligonalnih skladov po vseh celinah, prav tako številni dolmeni, menhirji, grobnice, Moai na Velikonočnih otokih,… Podobno zanimive in razširjene po vsem svetu so tudi upodobitve t.i. »civilizatorjev«, ki jih Luka poimenuje »torbičarji«, saj imajo vsi v rokah nekakšne torbice… Pa upodobitve božanstev , živali idr…

Tako natančna in zahtevna obdelava kamna in postavljanje megalitskih struktur ob koncu ledene dobe kaže na visoko razvito in organizirano družbo po različnih koncih planeta. Tudi v slovenskem prostoru jih je moč najti…

O izvoru civilizacije ob je že pred 20-imi leti razmišljal preiskovalni novinar in neodvisni raziskovalec Graham Hancock, ki je izdal knjigo Fingerprints of the Gods (“Odtisi bogov”, 1995) in postavil tezo, da je civilizacija  obstajala pred začetkom uradne zgodovine vsaj 11.000 let v preteklost in da je bila ob koncu zadnje ledene dobe praktično izbrisana iz obličja Zemlje zaradi globalne kataklizme («svetovni potop«, ki  je verjetno potopil večino takratnih mest (na osnovi predpostavke, da je tudi nekoč, tako kot danes, v obalnem pasu širine 50 kilometrov prebivala večina prebivalstva planeta), kar kažejo tudi različne podvodne arheološke raziskave.

Še vedno pa ostajajo neodgovorjena vprašanja, kdo so bili ti ljudje, ali je šlo za velikane (glede na velikost kamnitih skladov in različne v mitologijo zavite pripovedi), kakšno tehniko obdelave kamna so imeli, kako so med seboj komunicirali in potovali, glede na to, da gre tudi 11.000 nazaj v zgodovini za zelo podobne pojave širom po planetu (presenetljiva razširjenost megalitskih templjev in postavitev po svetu, sorodni principi gradnje, neverjetno podobni koncepti v mitologijah, ikonografskih vsebinah in verovanjih…) in da je že takrat svet deloval kot celota…

K temu se sicer v sodobnem tehnološkem in materialističnem svetu približujemo zlasti s pomočjo t.i. »pametne tehnologije«, ki pa nam vztrajno jemlje sposobnosti, ki so jih imeli v pradavnini, ko so očitno znali komunicirali na velikih daljavah na nam neznani oz. zaenkrat še prezrti način… Tako tudi je tudi na mestu vprašanje, kam pelje sodobni razvoj oz., če je to še sploh razvoj…

Več o predavatelju  >>>

Več o megalitih pa tudi na:  http://www.megaliths.org/ , http://www.megalithic.co.uk